Tiskane izdaje
V upanju, da bom odkril, kje tiči razlog za moje nerazumevanje stališč vrhunskih ustavnih sodnikov, sem se podal na pot izčrpnega samoizpraševanja, poln upanja, da bom na tej poti strokovno zorel, morda prepoznal meje lastnih spoznavnih zmožnosti in s tem osebnostno rasel. V iskanju trdne metodološke opore, ki bi mi kazala pravo pot, sem se odločil poseči po t. i. Occamovi britvi. Skrajno poenostavljeno: če obstaja več razlag nekega pojava, rešitev nekega problema, izberi tisto razlago ali rešitev, ki je najpreprostejša – dokler nove okoliščine ne narekujejo drugače.
Motrenje družbene stvarnosti
Zato sem sklenil, da začnem z najpreprostejšo razlago, tj. da je moje pravno znanje preveč preprosto, tako pomanjkljivo, da ne razumem, kaj zahteva 28. člen ustave, načelo zakonitosti v kazenskem pravu. Ker moramo pravniki pozorno »motriti družbeno stvarnost« (kot se je v eni od svojih preteklih odločb izrazilo ustavno sodišče), sem preveril, ali sem morda premalo motril dosedanjo pravno stvarnost, da bi razumel, kako je ustavno sodišče razlagalo domet načela zakonitosti.
Zaskrbljen sem najprej začel brati eno od »Patrijinih« odločb (št. Up-879/14-35): vem, da ustavno sodišče – skladno z 22. členom ustave (ki zagotavlja enako varstvo pravic v postopkih pred vsemi državnimi organi) – skrbno pazi, da ostaja v okvirih ustaljene ustavnosodne presoje. Pričakoval sem, da bo postreglo z množico odločb, v katerih so postopali na primerljiv način kot v t. i. zadevi Patria. Res je, ustavno sodišče je v kar nekaj odločbah zapisalo, da umanjkanje konkretnih dejstev (opredeljenih v kazenski obsodilni sodbi), ki bi jih bilo mogoče umestiti pod kazenskopravno pravilo, pomeni kršitev 28. člena ustave. Ustavno sodišče je tudi opozorilo, da šele z izluščenjem konkretnih dejstev (tehnično, konkretnega dejanskega stanu) sodišča sooblikujejo vsebino kazenskopravnega pravila, zaradi česar morajo biti tudi pri luščenju dejstev iz življenjskega primera pozorna na ustavnoskladno razlago dometa kazenskopravnega pravila. Nikar, da bi z opredelitvijo konkretnih dejstev šla onkraj meja dopustnega: kar ni dopustno zakonodajalcu, tudi sodišču ne sme biti.
Vsa ta spoznanja so me najprej pomirila. Vedel sem, da sem dovolj pozorno motril stvarnost ustavnosodne presoje. Z vsemi izhodišči ustavnega sodišča sem se namreč strinjal. Že naslednji trenutek pa me je prešinilo: moja izhodiščna teza je napačna! Moje pravno znanje ni (toliko) pomanjkljivo, da ne bi (pravilno) zaznal dosedanjih stališč ustavnega sodišča. Vendar je to pomenilo, da bo pot do razumevanja teh odločb daljša, kot je pričakovano. Treba bo upoštevati, da je ustavno sodišče k svojim prejšnjim stališčem dodalo nekaj novega, novo dodano vrednost.
Odločil sem se, da moram gledati odločbe ustavnega sodišča kot celoto. Predpostavljati moram, da so notranje koherentne in logično konsistentne. Da jih preveva enotna rdeča nit, tako logična, tako očitna, kot je ustava sama. Na svoje začudenje sem kar naenkrat ugotovil, da sem soočen z nekaterimi (gotovo le navideznimi, sem si dejal) notranjimi nasprotji.
V čem je dodatna vrednost odločbe?
Prvič, ustavno sodišče je ugotovilo, da redna sodišča niso ustavnoskladno razlagala določbe 269. člena kazenskega zakonika in niso ustrezno konkretizirala njegovih zakonskih znakov (z drugimi besedami, iz življenjskega primera niso izluščila dejstev, ki konkretizirajo zakonski znak: sprejem obljube nagrade). Začudilo me je, čemu ustavno sodišče ni izdalo oprostilne sodbe? Vsak kazenski pravnik ve: če zakonski znaki v opisu niso konkretizirani, opisano ravnanje ni kaznivo dejanje, na mestu pa je oprostilna sodba. Namesto tega je ustavno sodišče razveljavilo sodbe rednih sodišč in vrnilo v ponovno sojenje. To, sem si rekel, bo treba pojasniti.
Drugič, presenetilo me je, da je ustavno sodišče v 37. točki obrazložitve (zgoraj navedene odločbe) zapisalo, da opis dejanja izpodbite kazenske sodbe formalnopravno vsebuje vse zakonske znake, pa je kljub temu ugotovilo kršitev 28. člena ustave. Menil sem, da se odgovor najbrž skriva v tistem delu odločbe, ki govori o konkretizaciji znaka kaznivega dejanja sprejema (obljube) nagrade. Posvetilo se mi je tudi, da pojem »konkretizacija« za ustavno sodišče morda pomeni nekaj drugega, kot sem se učil na fakulteti. K tej misli me je napeljalo stališče ustavnega sodišča, da v tem primeru »ne gre za položaj, ko bi zakonski znak umanjkal iz opisa kaznivega dejanja, temveč za vprašanje, ali je zakonski znak sprejema (obljube nagrade) konkretiziran«.
In tretjič, ni mi bilo jasno, zakaj je ustavno sodišče v 41. točki zapisalo, da »bi moralo že prvostopenjsko sodišče iz vseh ugotovljenih dejstev izluščiti tista dejstva o ravnanju pritožnika, ki v danih okoliščinah zaradi svoje narave in vsebine sploh omogočajo zanesljivo sklepanje o obstoju zakonskega znaka sprejema (obljube nagrade)«. Okoliščine, o katerih govori ustavno sodišče, so gotovo lahko le dejanske narave, sem si dejal. To me je čudilo, ker je ustavno sodišče v isti odločbi poudarilo, da vprašanje ustavnoskladne razlage kazenskega zakona skozi konkretizacijo zakonskih znakov ne zajema presoje, ali so redna sodišča pravilno ugotovila dejansko stanje, torej tistih odločilnih dejstev, na katera se sodišče opre pri ustavnoskladni razlagi kazenskopravnega pravila. Čakala me je težka naloga: ugotoviti sem moral, kaj ustavno sodišče misli, ko pravi »izluščiti dejstva, ki omogočajo zanesljivo sklepanje o obstoju zakonskega znaka«.
Čutil sem, da bom – če si pojasnim ta tri vprašanja – lahko prepoznal, v čem je dodatna vrednost te odločbe ustavnega sodišča.
Ugotavljanje dejanskega stanja
Najprej sem se posvetil vprašanju, kaj naj bi ustavno sodišče vodilo k temu, da kljub ugotovitvi kršitve načela zakonitosti razveljavi sodbe rednih sodišč. V 41. in 44. točki obrazložitve sem odkril namig: redna sodišča naj sploh ne bi odgovorila na ponavljajoče se navedbe pritožnika o kršitvah 28. člena ustave, zato bodo morala v novem sojenju ponovno opredeliti konkreten dejanski stan, upoštevajoč stališča ustavnega sodišča.
Bil sem v slepi ulici. Nisem vedel, v čem je težava, čemu je treba ponovno »konkretizirati« dejanski stan? Zatekel sem se k pritrdilnim ločenim mnenjem. Pomembno se mi je zdelo mnenje ustavne sodnice dr. Jadranke Sovdat. Zapisala je, da ustavno sodišče ne more prevzeti nalog rednega sodišča, ki je iudex facti. Vedel sem, da iudex facti pomeni tisto sodišče (sodnika), ki ugotavlja dejstva v postopku – ob ustavnoskladni razlagi kazenskega zakona, seveda.
Začutil sem, kako me ščemi po hrbtenici, gotovo sem se približeval pomembnemu spoznanju! A bilo mi je čudno: zakaj potem ustavno sodišče ugotavlja, da ima opis vse zakonske znake kaznivega dejanja, dejanje pa kljub temu ni ustrezno konkretizirano? Ne, gotovo ne gre za to, da bi bil opis nepopoln. Pomislil sem, da sta pojma »konkretizacija« in poudarjanje »zanesljivosti sklepanja o obstoju zakonskega znaka« morda povezana. V pomanjkanju boljših idej sem na spletni strani Slovarja slovenskega knjižnega jezika vtipkal besedo »zanesljiv« – in v oči mi je padla opredelitev: »ki ne vzbuja nobenega dvoma«.
Začelo me je skrbeti. Možnosti, ki so se s tem odprle, so bile neslutene. Ali to pomeni, da je ustavno sodišče začelo presojati zanesljivost sklepov rednih sodišč, s katerimi ta »izluščijo« dejstva, na katera oprejo svoje odločbe? To bi pomenilo, da se je ustavno sodišče spustilo v presojo pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja, ki so ga ugotovila sodišča. Ali je torej ustavno sodišče sprejelo stališče, da je nabor odločilnih dejstev v izpodbijanih sodbah popoln, le da temelji na okoliščinah, ki – za ustavno sodišče – ne dajejo podlage za »zanesljivo« sklepanje o obstoju teh odločilnih dejstev, konkretno: o sprejemu (obljube nagrade). Vedel sem, da v teoriji kazenskega procesnega prava temu pravimo zmotno ugotovljeno dejansko stanje. Gre za primer, ko se sodišče loti ugotavljanja nekega pravno odločilnega dejstva, pa tega dela ne opravi prepričljivo (za višje, instančno sodišče).
O indični sodbi
Presenetljivo, možnost takšnega pristopa ustavnega sodišča me je najprej pomirila. V zvezi s to zadevo je bilo veliko govora o tako imenovani indični sodbi. Tudi sam sem že pisal o tem. Ustavno sodišče o indični sodbi pravzaprav ni izrecno podalo stališča. Zato pa je v 44. točki obrazložitve pomenljivo dopustilo možnost, da tudi ravnanja, »ki niso sama po sebi lastna sprejemu obljube nagrade«, zaradi »okoliščin, v katerih so bila storjena, omogočajo sklepanje, da je bila obljuba sprejeta«. Prav v tem je srž indične sodbe, sem si dejal. Če to zapiše ustavno sodišče, nam gotovo sporoča, da z indično sodbo načeloma ni nič narobe. Očitno pa meni, da je nekaj narobe s konkretno indično sodbo: ustavni sodniki niso bili prepričani o pravilnosti ugotovljenih odločilnih dejstev; z drugimi besedami, soglasno so menili, da odločilna dejstva, ki so jih ugotovila redna sodišča, ne morejo biti resnična. No, vsaj kar se tiče sprejema (obljube nagrade).
Žal me je ta notranji mir hitro zapustil: ustavno sodišče je vendar možnost presoje pravilnega ugotavljanja dejanskega stanu odločno odklonilo! Morda pa obstaja kakšen drugačen argument za njihovo ravnanje? Spet sem iskal pomoč pri dr. Jadranki Sovdat – in jo našel: v mnenju je poudarila, da redna sodišča ne smejo argumentirati zakonskih znakov na podlagi konkretizacije drugih zakonskih znakov. To tako imenovano zlitje dveh ali več zakonskih znakov je prepovedano. Morda se je pri pritožnikih zgodilo prav to!
Ob (ponovnem) pozornem branju pa sem ugotovil, da vsaj v eni zadevi (spet, Up-879/14-35) ta argument prepovedi zlitja zakonskih znakov dejansko sploh ni nosilni. Pazljivo sem prebiral 41. točko obrazložitve iste sodbe in ugotovil, da ustavno sodišče meni, da sodišče ni dovolj konkretiziralo tistega dela obsodbe, ki je pritožniku očital dejanje navodil za terjanje predplačila obljubljene nagrade. Zapisalo je: »Če [aktivno ravnanje pritožnika] ni bilo neposredno zaznano, bi bilo to ravnanje lahko samo tako, ki bi glede na okoliščine danega primera sploh lahko privedlo do sklepanja, da je bilo navodilo dano.« Vznemirjen sem sklenil sam pri sebi: edini možni sklep je, da je ustavno sodišče presojalo, ali so redna sodišča dejansko stanje pravilno ugotovila. Našel sem dodano vrednost teh odločb ustavnega sodišča.
In epilog?
Za trenutek me je zaskrbelo, da ustavni sodniki pravzaprav ne vedo, kaj delajo. A podcenjevanje vrha slovenskih pravnikov je zadnje, kar bi si dovolil. Pomislil sem, da mora biti gotovo prav nasprotno: da so ustavni sodniki zavestno razširili možnosti posega v pravnomočne sodne odločbe zato, ker se z njimi in v njih ugotovljenimi dejstvi vsebinsko pač ne strinjajo. Do zdaj je veljalo, da so ustavni sodniki posegli v dejansko stanje le, če je bilo ugotovljeno očitno samovoljno, arbitrarno, in zato v nasprotju z 22. členom ustave. V zadevi Patria pa do tega sklepa očitno niso prišli; če bi, bi ga gotovo zapisali. Zato pa so dali vedeti, da bodo v kazenskih zadevah pravilnost ugotovljenih odločilnih dejstev, torej obstoj zakonskih znakov, od zdaj naprej presojali tudi skozi 28. člen ustave. Ta dejstva bodo morala biti »zanesljivo« izluščena iz okoliščin življenjskega primera. To je torej tisto, kar lahko pojasni vsa – zares, navidezna – notranja protislovja te odločbe.
Olajšano sem ugotovil, da se za standarde, ki jih morajo redna sodišča spoštovati že zdaj, v bistvu ni nič spremenilo. Že zdaj so morala odločilna dejstva »zanesljivo« ugotoviti: torej, po resnici, razumno, oprta na pravila logičnega mišljenja in v mejah pravnega pravila. Spremenilo se bo morda dvoje: prvič, sodišča bodo stremela k zanesljivejšim spoznavnim virom in, drugič, vedoč, da nad zanesljivostjo njihovih spoznanj bedi nova (četrta) instanca – ustavno sodišče.
Moram priznati, da sem se nad tem spoznanjem zgrozil in za hip pomislil, ali bo ustavno sodišče zmoglo naval ustavnih pritožb, ki bodo postavljale pod vprašaj zanesljivost konkretizacije zakonskih znakov. Pomislil sem tudi, kaj to pomeni za naravo ustavnih jamstev. Do zdaj sem menil, da ta ustavna jamstva v kazenskem postopku zagotavljajo pošten postopek, ne da bi zmogla zagotoviti tudi pravilno odločitev. Zdaj pa bom moral najbrž svoje mnenje spremeniti: ustavna jamstva in z njimi tudi ustavno sodišče so na dobri poti, da postanejo zadnji branik pred pravno in dejansko nepravilnimi kazenskimi sodbami. To je v bistvu dobra novica, če bo ustavno sodišče le zmoglo vztrajati na začrtani poti. Žal mi je le, da je to pot ubralo šele zdaj. Verjetno za to ni bilo možnosti, verjetno nihče ni predvideval, da bi lahko ubralo pot, ki jo je ubralo v zadevi Patria. A trenutek ne bi mogel biti boljši: to pot je ubralo prav pri presoji obsodbe poslanca, ki je vodja največje opozicijske stranke.
Le kaj bo naredila sodnica, ki ji je ta zadeva dodeljena? Prepričan sem, da bo dobro preučila spis in odločbo ustavnega sodišča. Časa ima dovolj. Dvoletni rok iz 91. člena kazenskega zakonika je namreč procesne narave (kot je razumeti stališče ustavnega sodišča v 12. točki obrazložitve odločbe U-I-262/10-18 z dne 23. 6. 2011), roki za zastaranje kazenskega pregona pa ne pridejo več v poštev, kot je pritrdilo ustavno sodišče že v odločbi U-I-25/07 z dne 11. 9. 2008. Tudi razloga, da obtožbe ne bi ponovno vsebinsko obravnavala, ni videti. Formalnopravno, kot se izrazi ustavno sodišče, vsebuje vse zakonske znake in s tem (lahko sklepamo) izpolnjuje pogoje za nadaljnjo obravnavo. Pa tudi manevrskega prostora ima sodnica dovolj. Strinjam se z ustavnim sodnikom dr. Deisingerjem, ki opozarja na prepoved spremembe na slabše, čeprav ne razumem, zakaj je njegovo mnenje tako strogo? Pravi, da velja prepoved »kakršnekoli« spremembe položaja obdolžencev »na slabše,« da je mogoče le še ugotavljanje dejstev njim v korist. Morda je pozabil, da zakon o kazenskem postopku prepoved spremembe na slabše opredeljuje nekoliko drugače: prepoved spremembe na slabše prepoveduje poslabšanje položaja obdolženca glede pravne opredelitve dejanja in glede kazenske sankcije. Zato ni videti razloga za prepoved ugotavljanja »kakršnihkoli« novih dejstev: vse dokler ta nova dejstva ne vodijo v »slabšo« pravno opredelitev ali sankcijo.
Če bo ponovno izrečena obsodilna sodba, bo imelo možnost presojati pravilnost dejanskega stanja (poleg rednih sodišč) gotovo spet tudi ustavno sodišče. Do takrat pa bo gotovo že imelo priložnost nadgraditi smernice, ki jih je začrtalo v zadevi Patria.
Začutil sem, kako se mi vrača notranji mir. Koščki mozaika pravne stvarnosti se spet vračajo na svoja mesta.
Dr. Primož Gorkič je docent za kazensko pravo na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani in strokovni sodelavec na vrhovnem državnem tožilstvu. Mnenja avtorja nikakor niso mnenja institucij, pri katerih je zaposlen.
