Pazite, ljudstvo utegne biti nevarno!

Revolucije seveda ni na vidiku, zato pa se kot ošpice znova širi neka nova »socialistična« miselnost ali kot umikanje v zasebnost, vrtičkarstvo, zadrugarstvo, vaški kolektivizem.

Objavljeno
13. marec 2015 15.22
Boris Jež, Sobotna priloga
Boris Jež, Sobotna priloga
Tranzicija je mučna zgodba o uspelem neuspehu. Tako se je upokojenemu ekonomistu Čedomirju - Čedu N. Deletiću zapisalo v njegovi zbirki aforizmov. No, ne bodimo tako cinični, saj smo navsezadnje te dni praznovali 25. obletnico preimenovanja državice iz Socialistične republike Slovenije v Republiko Slovenijo. Se zavedate, kako je to zelo pomembno?! Škoda, da se nismo spomnili še nekaterih obletnic, recimo: šestega marca pred 25 leti je predsedstvo SRS v Delu objavilo izjavo o narodni in državljanski umiritvi. Pomislite! Osmega marca je tedanja skupščina sprejela tudi deklaracijo o urejanju razmerij, ki imajo splošen pomen za Slovenijo – to je razglasitev gospodarske samostojnosti državice (mimogrede, že čez štiri dni je Iskra prodala svojo stolpnico v Ljubljani). Osmi marec 1990 se zdi pomemben še po nečem: Socialdemokratska mladina je predlagala legalizacijo prostitucije.

Naša komentatorska ekipa že tuhta, po čem se bomo čez četrt stoletja spominjali letošnjega marca – če bomo tedaj še živi, seveda. Kajti obljube, s katerimi nas sladka sedanja vlada, nas dejansko utegnejo osrečiti šele na pokopališču. Belokranjcem, na primer, so uradniki zabrusili, da bodo predor pod Gorjanci začeli graditi šele po letu 2029. »Saj nas takrat sploh ne bo več!« je za Delo ogorčeno dejal predsednik metliške mestne skupnosti Tone Bezenšek.

Kakorkoli vzamemo, zgodba o tranziciji kot uspelem neuspehu bi kar zdržala presojo, saj so nas v socialističnih časih učili, da je komunizem stvar svetle prihodnosti, zdajšnja, menda z demokracijo ozdravljena državica, pa tudi najbolj nujne stvari prelaga za neke naslednje čase in rodove – menda ko bodo poplačani vsi naši dolgovi. No, to morda sodi že v območje religije.

Belokranjci so upravičeno jezni, saj so prometno odrezani od sveta in seveda tudi od bele Ljubljane, zato tam ni investicij, mladina se izseljuje, domačije se praznijo. Oton Župančič bi se kar razjokal, saj resničnost dobesedno demantira njegovo zbirko otroških verzov Lahkih nog naokrog; sicer sončni Beli krajini bi danes bolj ustrezal naslov njegove zadnje pesniške zbirke Zimzelen pod snegom.

Morali bi se prijeti za glavo, da je rajnka Avstrija zgradila 50 kilometrov železnice od Novega mesta do Metlike v pičlih dveh letih (2712,9 metra predorov in 225 metrov dolg viadukt). S sedanjo tehnologijo pa nismo sposobni zvrtati 2600 metrov dolgega cestnega predora pod Gorjanci – ampak seveda ni problem tehnologija, problem je v glavah. Zato so Belokranjci ta teden pljunili v roke, prijeli za lopate in krampe ter sami začeli kopati predor. Igrala je metliška mestna godba. Skratka, udarniško ozračje, kot v »dobrih starih časih«, ko smo bili še Socialistična republika Slovenija. »Predstava« je bila seveda neke vrste provokacija, opozorilo, vendar bi se v »Ljubljani« morali globoko zamisliti, in to ne samo birokrati, temveč tudi razumniki in intelektualci, kajti akcija je vsekakor večplastno sporočilo.

Najprej, gotovo ne gre za nostalgijo po Titovih časih, prej gre za domiselno farso s pikrimi sporočili. Prvo je verjetno to, da v državici gotovo nekaj ne štima, če je že Franc Jožef zmogel povezati celo takšna obrobja, kot je Bela krajina, sedanja oblast pa se niti ne zmeni za periferije. In če v državici nekaj ne štima, se kajpak samodejno zastavi vprašanje, ali ni nekaj narobe tudi z državo kot tako – navzlic temu, da se je osvobodila socializma in jugovojske, kar bomo, kot je sklenil velecenjeni parlament, po novem tudi praznovali. Je že tako, da bolj ko je sistem gnil, več je praznovanja, zastav, povork, uniform in podobne ropotije. Petindvajseti oktober bo torej že letos veljal za dan suverenosti. No, s suverenostjo (lat. superanus) je tako: pomeni marsikaj in vsebuje tudi pojme kot neomejen, vzvišen, nedosežen. Če malce pobrskamo po zemljevidu Republike Slovenije, je te lastnosti mogoče najti le pri vsakokratni politični in gospodarski eliti. Ljudstvo je suverenosti deležno bolj v duhu starorimskega rekla kruha in iger.

Zapisalo se nam je, da utegne biti nekaj narobe tudi z državo kot tako. In res je, v Evropski uniji, njenih birokratskih in finančnih blodnjakih, izgublja suverenost že kot celota, Republika Slovenija, predvsem pa sama ne zna povezovati svojega ozemlja in se ji tako dobesedno cefrajo periferije. Belokranjski »upor« je bil dovolj zgovorno opozorilo. Ampak seveda ne gre samo za Belo krajino; tu je, na primer, tudi celotno Posočje, najprej z Idrijo, do katere ne zmorejo ali nočejo speljati spodobne ceste (t. i. keltike), čeprav je tam nekaj najuspešnejših podjetij. Od Idrije je treba vijugati do Tolmina, kjer pa se do Bovca težave šele začnejo. Iz Kranjske Gore bi se po predoru prišlo v Trento in Bovec lahkih nog naokrog, bi rekel Župančič, vendar bomo še v nedogled »plezali« čez Vršič. Če se nas bodo, ko bo padla snežinka ali dve, usmilili cestarji.

Gorazd Humar v svoji knjigi o predorih piše tudi o vrtanju bohinjskega tunela (1902–1905), dolgega kar 6339 metrov. Da so ga lahko zvrtali, so morali postaviti celo majhno elektrarno v Bohinjski Bistrici. Za Belokranjce bi bil zanimiv podnaslov knjige: Iskanje svetlobe.

V »Ljubljani« očitno še niso opazili, da zgornje Posočje zaradi prometne odrezanosti gospodarsko in tudi demografsko propada; vsa »sreča« je, da tja zaradi naravnih ovir še nista vdrla italijanski in avstrijski kapital. Kaj reči o Mariboru, ki vse bolj postaja slovenski Detroit, o Prekmurju, ki je bazen delovne sile za Avstrijo? Zlasti mladi si onstran meje Republike Slovenije iščejo novo življenje, kar naših birokratov seveda sploh ne gane. Obmejna območja državice preživljajo gospodarsko in demografsko krizo, vse bolj so ranljiva, s tem pa je tudi vse bolj vprašljiva dejanska suverenost države v njeni »polnosti«.

Ne bomo točili solz, ampak kompetentnost vladajočih ekip, ki nas razveseljujejo v epohalnem obdobju, odkar nismo več SRS in smo nadvse ponosni, da smo RS, je vprašljiva celo pri osnovnem komunikacijskem okostju tistega, čemur se je nekdaj reklo narodno gospodarstvo, potem nacionalna ekonomija, zdaj pa se s to »frazeologijo« ne operira več. Ker če bi imeli nacionalno ekonomijo (kot jo ima, na primer, Nemčija), bi iz tega samoumevno izhajal tudi t. i. nacionalni interes, pojem, ob katerem se naši goreči verniki neoliberalizma takoj pokrižajo in zmolijo očenaš. S komunikacijskim okostjem seveda mislimo predvsem drugi tir, železnice nasploh, telekom itd. Drugi tir je minister za infrastrukturo Peter Gašperšič že pred svojim imenovanjem prestavil nekam v čase predora pod Gorjanci in s tem nakazal, da vidi tudi Obalo z Luko Koper kot periferijo. Edino slovensko in najpomembnejše srednjeevropsko pristanišče. Bogseusmili.

Hec je torej, da med marčevskimi zvončki in trobenticami praznujemo, da smo se znebili socializma in jugovojske, tu so radost zavoljo suverenosti in podobnih spomladanskih veselih stvari, dejansko pa nam vsakokratna oblast iz dneva v dan zapravlja ali razprodaja suverenost nacije kot celote – v smislu biti »super«, najvišji, na najvišji stopnji, vrhunski po znanju in zmožnosti. Tako so suverenost pojmovali (med drugim) tudi Rimljani, ki so gradili komunikacije vse od Londona do Ovidovega Ponta. Menda pa niso vrtali predorov.

Belokranjci so s svojo provokacijo opozorili še na nekaj – da je država s svojo birokracijo zanič in da se nanjo ne gre zanašati. To je najbolj resno opozorilo. Revolucije seveda ni na vidiku, zato pa se kot ošpice znova širi neka nova »socialistična« miselnost ali kot umikanje v zasebnost, vrtičkarstvo, zadrugarstvo, vaški kolektivizem, državljansko nepokorščino ali se celo hitro artikulira na politični ravni. Presenetljiv je vzpon Združene levice. V Slovencih se prebuja nekaj, kar imajo globoko v sebi, bi rekla Vesna Godina. Ja, tiste lopate, krampi, metliška mestna godba in gotovo tudi pozneje pojedina pod Gorjanci kar govorijo, da ima ljudstvo v krvi neko samoorganizacijo, »pristno samoupravljanje«, če hočete, in da državi lahko preprosto obrne hrbet. Če se z njo ne more bosti, pa ji vsekakor lahko odreče spoštovanje.

Prostozidarji lahko svojega člana izključijo. To ni najhuje. Najhujša kazen je, da mu odrečejo spoštovanje. Tega menda v naši ljubi Cerkvi ne poznajo.