Peter Movrin: Ne vem, zakaj režem tako, kot režem

O zadnji kolekciji, ki nam je na MBFWLJ zaprla sapo, o vonju, roza hlačah Björk in Žižkovem Trojnem življenju Antigone.

Objavljeno
07. april 2017 14.47
Vesna Milek
Vesna Milek

Njegov glavni navdih je njegovo otroštvo. Kočevski gozdovi, meso in vonj po cerkvi. Vsaka njegova kolekcija ima v tujini velik odmev, v besedah Anne Wintour, na straneh svetovnih modnih revij ali kar na telesih Lady Gage ali Björk. Z magistrsko kolekcijo londonske šole Central Saint Martins se je predstavil najprej na londonskem tednu mode, zdaj še v Ljubljani na MBFWLJ.

Rad ima kavo, volnene puloverje in zlate ribice v akvariju. Ampak jutro po modni reviji na Gospodarskem razstavišču je najbolj ljubil kavo. Dvojni espresso. Dobila sva se v Plavi laguni, ker so v bližnjem studiu z Metodom Črešnarjem in sodelavci že ustvarjali zadnje šive za kostumografijo predstave Slavoja Žižka Trojno življenje Antigone, ki jo bo 11. aprila na oder APT postavil Matjaž Berger.

Na MBFWLJ ste se predstavili s kolekcijo, ki je požela veliko pozornosti že na londonskem Fashion Weeku februarja. Zdaj ste magister ženske mode?

Tako, ja (nasmešek). Zato, se mi zdi, sem na to kolekcijo še posebej navezan. Med vsemi študenti na različnih katedrah, za žensko modo, moško modo, tekstil, pletenine, jih za zaključno revijo na London Fashion Weeku izberejo samo nekaj. Tokrat so nas izbrali šestnajst. In hvalabogu sem bil med njimi.

Kdo izbira?

Najprej naš glavni mentor, predstojnik katedre za modo na CSM Fabio Piras, pa zunanji svetovalci, uredniki revij, vse zelo na nivoju. Včasih se zgodi, da Fabiu določena kolekcija ni všeč, a če pride Sarah Mower iz Vogua in pravi, da je ta kolekcija dobra, se ji ukloni ali pa se spreta. Vse je zelo na nož. Vsak ima svojo vizijo, kaj je vrhunsko in kaj ne.

Kaj mislite, koliko talentiranih mladih oblikovalcev sploh ne pride skozi to sito?

Kar nekaj, gotovo. Meni osebno je bilo nekaj kolekcij izjemnih, a niso bile izbrane. Ko Fabio Piras sestavlja zgodbo, dela kot bi delal line-up, torej z namenom, da bi vseh teh šestnajst oblikovalcev delovalo skupaj kot ena kolekcija. In če se kdo ne ujame v to sliko, je lahko še tako talentiran, a ga ne bo vzel.

Kaj je poleg talenta še potrebno, da si med izbranci? Osebna karizma? Zgodba?

Morda je preprosto to, da so bili ti, ki so jih »prepoznali«, rojeni pod srečno zvezdo. Bolj konkretno pa seveda odloča predstavitveni portfoljo, otip papirja v portfolju. Jaz sem imel v svojih portfoljih največ dvakrat isti papir. Gre za predstavitev osebnosti v 2D-obliki (nasmešek). To vidijo, preden te zares spoznajo. Če te po tej predstavitvi še sploh hočejo spoznati.

No, bolj sem mislila na »prepoznavnost« že med vašim študijem. Anna Wintour, legendarna urednica ameriškega Vogua, najbrž ni vsakemu študentu namenila kar pol ure časa in za njegovo delo uporabljala takšnih presežnikov.

Gotovo je dobro, da imaš zgrajeno osebnost, da veš, kaj hočeš, da imaš jasno vizijo. To prepoznajo. Meni je Fabio v sicer njegovem vzvišenem slogu večkrat dejal: Ti si res eden najbolj čudnih ljudi, kar sem jih kdaj srečal.

A jaz sem bil vedno jaz. Na šoli Central Saint Martins se mi preprosto ni dalo pretvarjati. In prav to se je vsem zdelo zanimivo. Ko so me spraševali, od kod sem, sem povedal, da sem iz majhnega kraja v Sloveniji, ki je obdan z gozdovi in kjer srečaš tudi kakšnega medveda, in da sem mesarjev sin. Seveda so strmeli vame z odprtimi ustmi.

Zanimivo, drugače od Coco Chanel, ki si je življenjsko zgodbo priredila po svoje in se nenehno lagala o svojem poreklu, imate vi zgodbo, ki bi si jo težko bolje zamislil marketinški spin doktor.

Pa še resnična je (nasmešek). Hočem reči, da tega nikoli nisem delal z namenom, da bi o sebi gradil nenavadno zgodbo. Sem samo odkrit. Je pa res, da ko se je besedna zveza mesarjev sin objavila prvič, so jo povzeli vsi mediji, izjave se reciklirajo, saj sami veste, kako je to, in nenadoma ni članka o meni, v katerem ne bi bil mesarjev sin.

Gozdovi, medvedi, Bog in meso.

Gotovo iz te mešanice vplivov v mojem otroštvu izhaja ta surovost, grobost v mojih kreacijah, ki se druži z neko romantiko, nežnostjo. Res pa je, da je težko analizirati samega sebe, svoje vzgibe.

V resnici ne vem, kaj me žene, da režem tako, kot pač režem, da delam z materialom tako, kot pač delam.



Peter Movrin/MBFWLJ 2017 Foto: Jani Ugrin

Tudi pri tej kolekciji so vas primerjali z Alexandrom McQueenom. V smislu, da je v modo vrnil neobičajne, dih jemajoče kose, ki po bizarnosti niso mogli tekmovati s tem, kar lahko vsak dan spremljamo na CNN. In da je pri vas podobno.


To, da me primerjajo z McQueenom, je gotovo eden najlepših komplimentov, ki sem jih dobil od teh ljudi. Še posebej fino se mi zdi, da so to rekli za zadnjo kolekcijo. Tu res nisem imel nikakršnih referenc, nikomur nisem sledil, ampak sem dal ven zgolj tisto, kar je zelo moje, kar me že dolgo vznemirja. Dosegel sem mešanico glamurja in delavnice. Glamur v delavnici.

Vsaka vaša kolekcija ima določen ključ. Enkrat so to babičine stare fotografije, drugič fotografije Helmuta Newtona, tretjič disko in apokalipsa ... Kaj je bil sprožilec tokrat?

V starem Harper's Bazaarju sem našel fotografijo, editorial, manekenka v čudoviti obleki Yvesa Saint Laurenta maha delavcem, ki stojijo na mostu. Čudovita podoba, tak lep kontrast. In sem si rekel, da moram narediti nekaj novega na to temo. Ko se grob mesarski papir za zavijanje druži s svilo, ko se srebrna izolacijska folija druži z vrvjo, neki miks glamurja, frivolnosti in grobosti delavnice. S tem, da sem vse materiale naredil na roke. Zašil na roke.

Nekateri kosi so videti kot iz folije, drugi iz polivinila ...

To dejansko je izolacijska folija. Tista, ki jo potrebuješ, kadar greš v gore. A tega ne moreš šivati, zato je treba tehnološko tako obdelati, da lahko sploh šivaš. Več kot en teden porabiš samo za izdelavo blaga za eno obleko.

Koliko časa potem zdržijo te obleke?

Dovolj za kakšno fotografiranje, modno zgodbo v modni reviji. Govoriva o kosih, ki sem jih nalašč posejal med kolekcijo zato, ker pritegnejo pogled z materiali, z barvami. Njihov namen je predvsem ta, da potujejo naprej v različne medije po svetu, da odigrajo svojo vlogo v čim več modnih zgodbah, editorialih.

Osrednji del kolekcije so v resnici zelo nosljive stvari, hlače, kombinezoni.

Za predprejšnjo kolekcijo, za katero sem se navdihoval pri Helmutu Newtonu, so vsi govorili, kako nosljiva da je. Fraki, podaljšani rokavi, izzivalna erotika, in tista svetlo in temno modro črtasta moška obleka pižama, vse se jim je zdelo fantastično. In predvsem – nosljivo (nasmešek). Za to zadnjo kolekcijo pa so mi mnogi rekli, da je sicer vrhunska, ampak se jim ne »zdi tako nosljiva«.

Kot je rekel kreativni vodja MBFWLJ Sašo Radovič, v Sloveniji premalo razumemo, da je vsaka revija osebna gledališka predstava avtorja, da gre za natančno izdelano zgodbo, koncept.

Seveda. Modna steza je eksplozija emocij, je čista drama. Šov. Ti tam prodajaš svojo vizijo, sanje. Zato jo moraš tako tudi sestaviti. Dodati nore kose, nepričakovane detajle. Izbereš primerno glasbo, video, modne dodatke, kot so bili recimo čevlji, ki sem jih ovil v termo folijo, ali rjav mesarski papir za zavijanje, torbice, ki so kot nakupovalne vreče ...

Čeprav se vseeno zdi, da je v vaših zadnjih kolekcijah, ki smo jih videli na MBFWLJ, več tako imenovanih večnih kosov, od smokingov v stilu »Marlene Dietrich sreča Helmuta Newtona« do svetlikajočih se disko jopičev ...

Ampak kaj pravzaprav pomeni – večen kos? Kakšen pomen ima sploh to v hitrem času, ki ga živimo? Kako lahko sploh veš, ali si naredil večen kos? Če sem iskren, se mi prav v tej zadnji kolekciji s tem ni dalo ukvarjati.

In to pravite prav vi, ki ste v tej prevladi »hitre mode, hitrih odnosov« poudarjali, da ustvarjate »večna oblačila, za katera bi si želeli, da bi jih mame zapustile svojim hčerkam«.

To je res. Ampak pri tej kolekciji sem si dovolil, da sem se res poigral s stvarmi, ki me v tem hipu zanimajo. Mešanica grdega in lepega. Sicer pa: kaj v resnici sploh naredi kos večen? To, da je dobro zašit, je najbrž prvi pogoj, pa tudi čas, ki si ga vložil vanj, inovativnost dizajna, ideja.

(Pomolči in naroči še en espresso.) Moram pa reči, da še nikoli nisem bil tako emotiven ob koncu revije. Kot bi se šele zdaj zavedel, da je zdaj s to kolekcijo zaključeno tudi pomembno obdobje mojega življenja. Ta kolekcija gre zdaj v svet, zame je ni več, živi svoje življenje. Konec je šole, vsega, kar se je dogajalo v teh letih, ves pot, hrepenenje, solze, mučenje, vse je v tej kolekciji.

Predstavniki italijanskega Vogua, ki so bili na MBFWLJ, sploh predstavnik platforme Fucking Young, je vašo kolekcijo primerjal z zadnjo kolekcijo Balenciage in dejal, da gre za »mešanico nostalgije in sodobnosti«. Spet drugi modni kritiki so rekli, da gre, po materialih sodeč, torej folija, mesarski papir, za duh časa, za reciklažo. Kot da vsi iščejo najbolj zanimive kontroverzne slogane, ki bi opisali neopisljivo. So bili blizu?

Najbliže (nasmešek). Čisto fino se mi zdi, da vsak v kolekciji vidi tisto, kar hoče. Ker tudi jaz vem, kaj sem hotel. In tokrat se nisem obremenjeval s temi, zdaj zelo modnimi parolami: duh časa, biti eko, bio, ekološko ozaveščen in sploh. Vse to je, če pomisliš na osnovno naravo mode, malo za lase privlečeno.

Ne padam na fore nekaterih oblikovalcev, ki prisegajo na trend ekološkega in bio in sploh, po drugi strani pa je recimo najbolj prodajan kos Stelle McCartney svilena srajca, za katero so ubili nevemkoliko kokonov, da so dobili prvovrstno svilo. V čem je razlika? Krava in metulj sta zame isto. Oba sta živi bitji, le da je eno večje, drugo manjše. Za eno živo bitje ti je žal, za drugo pa ne? Ni to hipokrizija? Moda je težek biznis, druga največja industrija za naftno industrijo.

Kos iz vaših kolekcij je nosila vsaj ena svetovno znana osebnost. V vaš črni futuristični plašč se je oblekla Lady Gaga, v franšizi Igre lakote je vaše kose nosila Jennifer Lawrence, zdaj si je kos iz nove kolekcije zaželela Björk. Katerega?

Björk si je zaželela roza hlače z naborki, ki jih je nosila na koncertu v Londonu. Na fittingih pred koncertom je bilo vse super, potem je vse skupaj dobilo malo čuden okus.

Kako to?

Ah, nič, hlače so mi popolnoma uničili, ne vem, kaj so počeli z njimi, tudi v čistilnici jih nikakor niso mogli spraviti v prejšnje stanje. Nazaj sem jih dobil v petek zvečer, v soboto zjutraj sem že letel iz Londona v Slovenijo. In ko sem odprl paket in videl te umazane pomečkane hlače, sem zgubil živce. Še isti večer sem se z metrojem odpeljal v del Londona, v hišo, kjer sem vedel, da imajo vaje za naslednji koncert. Tam sem jim zelo jasno povedal, kaj si mislim. Najprej so začudeno strmeli vame. Zdelo se jim je čudno, da se razburjam zaradi enih hlač. Björk je celo rekla, da je mislila, da sem ji to podaril.

Oprostite, ampak tudi jaz težko razumem, zakaj Björk niste preprosto poklonili teh hlač. Kdo drug na vašem mestu bi ji najbrž poklonil pol kolekcije samo, da jo je pripravljena nositi.

Jaz pa ne. Ni mi všeč tak odnos, češ da bi moral biti predvsem hvaležen, da taka osebnost nosi mojo obleko. Seveda se mi to zdi super, a ne razumejo, da so to hlače iz moje zaključne kolekcije, da so nepogrešljiv del celote.

Peter Movrin (London Fashion Week). Foto: osebni arhiv PM

Nikoli ne poklanjate svojih oblačil?

Redko. Sploh pa ne zvezdnikom, ki bi si te obleke res lahko privoščili. Rekel sem ji: Zakaj potem za svoje oboževalce ne date svoje glasbe na itunes zastonj? Vsaj za en mesec? Zakaj se od nas, modnih oblikovalcev, pričakuje, da moramo biti srečni že zato, da zvezdniki sploh nosijo naše stvari? Tak pristop ne pelje nikamor.

Predvidevam, da vam je Lady Gaga črni plašč iz kolekcije Franz Madonna vrnila nepoškodovan.

Tako je (nasmešek). A da ne bo pomote. Z Lady Gaga se nisem srečal v živo. Njen glavni stilist Hayley Pisaturo iz Haus of Gaga me je poklical, mi predlagal sodelovanje, medtem ko sva se pogovarjala po skypu, se je nekajkrat oglasila pred kamero, »hi, Peter«, se pozanimala o oblekah, to je bilo tudi vse.

Podobno je bilo, si predstavljam, za Igre lakote, ko sta vas poklicala kostumografa, sicer modni oblikovalski dvojec Kurt in Bart, ali ekipa stilistov Pippe Middleton, sestre žene princa Williama?

Ni tako, kot si predstavljamo. Svet mode zunaj je mašinerija. Tu gre za tako velike korporacije, da mi včasih več ljudi pošlje prošnjo za določeno obleko za isto osebnost, sploh niso usklajeni med sabo.

Zdaj me je pod okrilje vzel londonski 1 Granary Showroom; kolekcija potuje tja, zdaj se bodo oni ukvarjali s tem, kdo bo nosil posamične kose, v katerih modnih revijah se bodo predstavljali, jaz sem očitno še preveč emocionalno navezan nanje (smeh).

Menda se niste hoteli ločiti od nekaterih kosov iz kolekcije Franz Madonna in jih preprosto niste hoteli prodati?

Ne, res jih nisem mogel prodati. Tukaj je toliko solz, potu, trpljenja. Toliko sanj. Sanje pa, če si dovolim malo patetike, niso naprodaj (nasmešek).

Zanimivo, da ima Nataša Peršuh, ki se je na reviji predstavila za vami, v svoji kolekciji prav tako volane in podaljšane rokave.

Ne vem, morda je to čas. Morda sva vsak na drugem koncu Evrope hkrati zaznala nekaj in še sama ne veva, točno kaj (nasmešek).

Že Elsa Schiaparelli je rekla, da je v času krize moda vedno osupljiva, nezaslišana. Kako čutite ta čas? In kaj nam govori moda v njem?

Krizo seveda zaznavaš in jo pretvoriš v oblačilo. Vede ali nevede. Zdi se mi, da moda spet potrebuje več glamuroznosti. Ker se mi zdi, da je vse postalo preveč običajno, preveč dolgočasno, predvidljivo. Nosljivo – ta beseda, ki jo lahko obrneš kakorkoli in ima vsakič drugačen pomen.

Mar ni vaš predstojnik katedre za modo na CSM Fabio Piras, ki velja za človeka, ki oblikuje globalno modo, nekdo, ki vas opozarja, da moda ni zgolj samo svobodno umetniško izražanje, ampak da je treba imeti v mislih, da gre predvsem za obrt?

Že. Od tebe želijo vrhunsko obrtniško spretnost, a tudi inovacijo, kreativnost, umetnost. S temi mentorji je bilo ves čas zelo napeto, včasih te namerno izzivajo, da iztisnejo iz tebe največ, včasih mislijo resno, ko ti rečejo, da bi te najraje vrgli iz izbora za kolekcijo. Nenehen pritisk in stres. Januarja in februarja sem delal po osemnajst ur na dan. Z dvema asistentoma. Če se spomnite roza-oranžnega kombinezona, ki ga je na zadnji reviji na razstavišču nosila temnopolta manekenka ... No, za ta kos nikakor nisem dobil pravega tona materiala in sem dal dve plasti organca svile, en del kroja si izrezal iz folije, ga prilepil na svilo s posebnim strojem, zelo komplicirano. Več kot en teden porabiš za obdelavo materiala, en teden za šivanje. V začetku sem imel 45 kosov oblačil. Na koncu so za London Fashion Week izbrali osem silhuet. Še nekaj tednov pri koncu nisem vedel, ali bom ostal notri ali ne.

Zdaj razumem, zakaj ste rekli, da Central Saint Martins primerjajo s šolo ruskega baleta. Večkrat ste z naklonjenostjo govorili o vaši prvi mentorici na CSM, zdaj pokojni Louise Wilson. Pri njej so diplomirali Alexander McQueen, Stella McCartney in Nataša Čagalj ...

Wilsonova je bila izjemna ženska, avtoriteta v svetu mode, popolnoma predana viziji. Njen način poučevanja je bil dril, disciplina. Včasih je kateremu študentu prisolila tudi klofuto, tako da se je kar zavrtel na stolu.

Zakaj?

Kadar je videla, da od študenta ni dobila tistega, kar je bil po njenem mnenju sposoben narediti. Hotela je, da študenti v vsakem trenutku dajo vse od sebe.

Fabio, ki jo je nasledil, je zahteven, strog, a na povsem drugačen način. Poseben značaj. Zelo zadržan, ne kaže čustev. Ko sem odhajal, sva se hotela objeti, a nama nekako ni uspelo (nasmešek). Na koncu mi je rekel samo, da bo, kadarkoli bom kaj potreboval, vedno tam in naj se mu javim. Težko je to razumeti, a on je vsa ta leta mojega študija in ustvarjanja v Londonu krojil moj svet. Vsi moji mentorji skupaj s študenti oblikovanja ustvarijo nekakšno komuno in ti v tej neobičajni atmosferi, odrezan od preostalega sveta, ustvarjaš.

Kaj je tisto, kar vas žene?

Najbrž smo vsi, ki ustvarjamo modo, malo mazohisti, kaj pa vem. Kaj me žene? Najprej je ego, gotovo. Da predstaviš svojo vizijo, da jo hočeš izpeljati, ne glede na to, kaj bodo rekli vsi modni strokovnjaki okrog tebe. Da hočeš povedati zgodbo. In seveda strast. Ki se lepo združi z egom (nasmešek). Ja, strast se mi zdi najbolj pomembna.

Strast do ustvarjanja me tako potegne noter, da se velikokrat ne zavedam ničesar drugega, kot da se popolnoma osredotočim na vsak detajl mozaika, ki bi ga rad predstavil. Ljudje, ki delajo z mano, pravijo, da se mi spremeni obraz, da postanem tudi bolj osoren. Ker sem tako osredotočen na to, kako mora biti določena stvar videti, da pozabim na vse drugo, tudi na pravila lepega obnašanja.

Kdaj je Peter Movrin prvič začutil, da je moda tisto, kar ga najbolj vznemirja? Ste res že kot deček oblikovali zrezek tako, da je ustrezal vašemu estetskemu čutu?

In sva spet tam (smeh). Ne samo zrezke, oblikoval sem tudi ražnjiče, pleskavice, svinjske polovice ... Že od tretjega razreda osnovne šole sem pomagal doma v mesnici, kasneje sem bil povišan v blagajničarja, potem sem zvečer delal še v gostilni, brisal mize, točil pijačo ... To je bil moj svet. Pri prvih sosedih so imeli pletilstvo, druga soseda je bila šivilja. Že takrat sem zaznal, da me tisto veliko bolj privlači. To je bil moj prvi pobeg v drug svet. Potem so se začeli nakupovalni izleti v Trst, prišel sem do prvega Vogua. In potem je bilo konec. Tako da ... Ko mi je moja babica kupila prvi računalnik in ko so inštalirali internet, sem najprej poiskal oglas za Diorjevo dišavo J'adore. Zelo dolgo se je nalagala.

Vse se je začelo z dišavami?

Ja, vse se je začelo z vonjem. Spomnim se, da sem že kot otrok močno zaznaval vonje, kako ljudje dišijo. Vonj po kavi. Vonj po gozdu. Vonj parfuma, pomešan s tobakom. Vonj po mesu, če hočete. Vedno sem iskal neki nedefiniran, popoln vonj. In ga še danes iščem (nasmešek).

Spomnim se, da ste nekje rekli, da se vam je dolgo zdel najbolj vznemirljiv vonj po kadilu, vonj v cerkvi.

Ko sem bil otrok, sem šel s staro mamo in starim očetom ob nedeljah večkrat v cerkev in to je bil zame dogodek. Nič nisem poslušal, a ta vonj, glasba, zven besed, obrazi ljudi. In občutek, da je tam zadaj nekaj prepovedanega, temnega, skrivnostnega. Kot bi bil v gledališču. Ta ritual me vsakič znova zadene.

Greste še kdaj k maši?

Grem, tudi v Londonu sem kdaj šel, in to v Westminster. Mene to sprošča.

Kako diši vaša nova kolekcija?

Vonjam igriv cvetličen vonj, ki se po drugi strani meša z vonjem delavnice, skladišča, stroji, malo tobaka. Ženska, ki nosi to kolekcijo, je rahlo zmedena, samosvoja, veliko dela, hkrati sanja o glamurju, in ko se odpravi na zabavo, si ustvari ekstravagantno toaleto iz tega, kar ima na voljo.

Te krožne odprtine na stegnih, obkrožene z volani, kot nekakšne eksotične rože, čudno, a hkrati erotično.

Ja, zelo hecen del telesa sem odpiral. Z nabiranjem volanov okrog odprtine dobiš zelo neobičajen učinek. Ni lahko sestaviti takega kroja, treba je biti zelo premišljen, zato imam te hlače tako rad. Nikoli nisem rad delal hlač, tokrat sem bil ves v hlačah (smeh). Zdaj se cela kolekcija snema za italijanski Vogue.

Za to kolekcijo ste se zahvalili tudi Nataši Čagalj, ki je zdaj kreativna direktorica blagovne znamke Ports 1961.

Nataša je izjemna osebnost in vrhunska oblikovalka, ena najbolj cenjenih v svetu mode. Pri njej sem bil na praksi, vsak njen nasvet je vedno dragocen. Posodila mi je tudi studio. Bila je ena najboljših študentk na CSM.

Sta z njo kdaj govorila o tem, zakaj se z vodstvom Mure niso odločili za sodelovanje?

Nikoli, niti z eno besedo. Še zdaj ne vem, ali je bil to še eden slovenskih trič tračev ali je res, da je bila pri njih na pogovoru. Mislim pa, da bi bila Nataša Čagalj edina, ki bi lahko to podjetje spravila na noge. Z usposobljenim timom ljudi iz tujine, seveda. Najprej že zato, ker je tako pomembna osebnost v svetu mode. Ker je genialna oblikovalka, hkrati ima izkušnje in močno vizijo. Ve, kaj ženska potrebuje v garderobi.

Vi ste se spustili v avanturo s Kopitarno Sevnica.

Ja, moram pa reči, da me je presenetilo, da so dali izdelati tako malo parov natikačev. Oni najbrž že vejo (nasmešek). So me pa ljudje klicali, kje jih še lahko kupijo ... Mislim, da je ključno za tiste, ki odločajo o novih produktih, to, da znaš prepoznati potencial v novih, svežih stvareh, čeprav se bojiš, da zanje ne bo dovolj zanimanja. Ampak ne moreš biti na tekočem z modo samo prek spleta. Moraš v svet, na revije, začutiti duh časa, utrip ulice, zaznati potrebe novih generacij. In to je s pozicije v Sloveniji pač težko. To je pokopalo slovensko industrijo. Ker je bilo tiste, ki so odločali, kakšen izdelek bodo ponudili na trgu, strah preveč radikalnih vizij. Če bi šli pogosteje ven, bi videli, da so te ideje tam že zdavnaj. Zato tukaj še vedno diši po starem, po vlagi.

Mure se mi zdi tako škoda. Mi smo vendar imeli eno največjih tovarn Evropi. Kakšno znanje teh ljudi! Šivalo se je za Boss, za Armani. In zdaj tega ni več. Na take stvari ljudje kar pozabimo. Se sprijaznimo. In potem nekdo da nase Murin plašč in smo vsi spet tako nostalgični.

Kaj je po vašem krivo za zaton slovenske tekstilne industrije? Porast nizkocenovnih znamk pri nas konec devetdesetih?

Vem, zdaj pričakujete, da bom kakšno rekel proti tej hitri, poceni modi. Ne bom. Za to, da je posledično zaradi njih propadla tudi slovenska tekstilna industrija, je kriv sistem, celoten sistem, ne tisti, ki jih kupujejo. Družbena klima je takšna, da v posamezniku vzbuja nezadovoljstvo, vse več ljudi je nezadovoljnih s sabo, pa tudi z oblekami, ki se jih naveličajo takoj, ko jih dajo nase. In potem si kupijo še eno majico, ker si jo pač lahko, ker stane nekaj evrov na razprodaji. Te obleke so po mojem predvsem mašilo za nekaj drugega, temeljnega, s čimer se niti nočemo ubadati.

Predstavljam si, da ste se, glede na to, da ljubite teater, dramo, dobro znašli tudi v gledališču, kot kostumograf. Kako sta se z Metodom Črešnarjem lotila kostumografije za Trojno življenje Antigone Slavoja Žižka v režiji Matjaža Bergerja?

To je zanimiv izziv. Meni se zdi, da sploh ne delamo kostumografije, ampak modo. Delamo obleke.

Čeprav naj bi kostumografija predvsem podprla lik, ki ga interpretira igralec, podprla zgodbo, mar ne?

Že, že, a čas je, da se definicije tudi krši. Če bi me poklicali, da delam baročno predstavo, ne bi delal baročnih kostumov. V Berlinu sem videl baročno opero Kastor in Poluks, zelo sodobna kostumografija. Zelo Helmut Lang, elegantno in športno.

Z Matjažem sva sodelovala že pri projektu Tako je govoril Zaratustra, kjer sva z Metodom Črešnarjem zasnovala nekakšne futuristične, a hkrati zelo minimalistične kose. Zdaj, pri Antigoni, sva šla prav tako v minimalizem, le še bolj v športno smer. Tudi pri kostumografiji se mi zdi, da si je treba upati, imeti vizijo.

In zdaj, po premieri Antigone 11. aprila – kakšna je vaša vizija? Kam naprej?

Vizija so najprej počitnice (nasmešek). Prve počitnice po zelo zelo dolgem času. Zadnja dva dni dopusta, bom, upam, šele lahko začel razmišljati o viziji (nasmešek).