Petra Nemcova: Ko odidejo kamere, preneha tudi pomoč

Supermodel, TV-voditeljica, predvsem pa velika filantropistka. Leta 2004 je v cunamiju na Tajskem izgubila partnerja, sama je komaj preživela; od takrat je svojo prepoznavnost posvetila predvsem zbiranju sredstev za organizacijo Happy Hearts Fund za pomoč otrokom, žrtvam naravnih katastrof, s katero je pomagala zgraditi 130 šol po svetu. V Ljubljano je prišla kot gostja ljubljanskega Mercedes-Benz Fashion Weeka.

Na drugem dnevu Mercedes-Benz Fashion Weeka v Cankarjevem domu se je vse vrtelo okrog nje. Kljub profesionalnosti in žarečem nasmešku, ki se pričakuje od supermodela, je bila videti iskreno navdušena nad modnim šovom pod taktirko Saša Radoviča, sploh nad ekstravaganco Petra Movrina, nad Akulturo, instalacijo Alberte Ferretti in nad razstavo torbic Marjete Grošelj, ki jih je pofotografirala do zadnjega detajla. »Lahko si mislite, kot model delam več kot petnajst let, bila sem na številnih modnih revijah velikih oblikovalskih imen, a česa takega še nisem videla,« je žareča dahnila v zaodrju, v t. i. kissing room, namenjeni za druženje z oblikovalci. »Res imate izjemne talente!«

Za Sobotno prilogo Dela je spregovorila predvsem o dramatični izkušnji cunamija na Tajskem leta 2004. V kataklizmi je izgubila zaročenca, njej je kljub notranjim poškodbam uspelo preživeti tako, da se je osem ur oprijemala vrhov palminega drevesa. Zaradi te izkušnje je življenje posvetila pomoči ljudem na prizadetih območjih.

Po pogovoru z njo se počutiš, kot bi prišel z ure joge skupaj z meditacijo. Je eterična, sončna, svetla; zaradi vsega, kar je preživela, imajo njene besede o tem, da se je treba usmeriti v pozitivne plati življenja, drugačno težo.


Dostojevski je rekel, da »bo lepota rešila svet«. Vi ste dokaz, da ima lepota z namenom več obrazov, da ni samo puhlica, beseda, ampak je tudi delujoča, aktivna.

Gotovo je Dostojevski mislil na notranjo lepoto, ki jo ima v sebi vsakdo. Le da včasih ne najdemo dostopa do nje, a imamo jo, vsak od nas jo ima. Lepota je moč. Zato mu verjamem: notranja lepota bo rešila vse nas.

Lepo povedano. Čeprav sem pričakovala, da se bova dotaknili vaše izkušnje preživetja cunamija na Tajskem leta 2004, kar vas je spodbudilo, da ste vse življenje posvetili aktivizmu.

Kadar si v življenju pred težkimi izzivi, imaš s tem priložnost, da se odpre dostop do notranje lepote, notranje moči, ki aktivira skrite zaloge energije. Po cunamiju v Indijskem oceanu na Tajskem 2004 sem izgubila svojega partnerja in pretrpela hude notranje poškodbe, med njimi štirikratni zlom medenice. Toda če bi me videli, ko sem se po tragediji prvič lahko usedla na posteljo v bolnišnici, bi videli osebo, ki je polna svetlobe in žari. Kljub nepojmljivim dogodkom sem se počutila blagoslovljeno, ker sem takrat – dejansko z vsako celico telesa – začutila, kako dragoceno darilo je življenje. In kako dragocen je ta trenutek, ker že v naslednjem lahko izgine vse, kar je.

Izgubila sem človeka, ki mi je bil takrat najbliže, a meni je bilo življenje podarjeno še enkrat. Vedela sem, da ga nisem dobila kar tako, da moram nekaj narediti z njim.

In tako ste se odločili, da boste s svojo fundacijo Happy Hearts Fund omogočili gradnjo šol na območjih po naravnih katastrofah?

Da, zelo hitro sem opazila, da se pri vsaki naravni katastrofi zgodi podobna stvar: po prvem valu odzivov in humanitarne pomoči ta območja ostanejo pozabljena, nikogar več ne zanima, da so ljudje ostali brez domov, otroci brez šol ... Ko odidejo kamere, običajno preneha tudi pomoč prizadetim. To se zgodi kakih šest do osem mesecev po katastrofi. Da bi recimo prenovili šolo, morajo člani določene skupnosti čakati tudi devet let, da spet dobijo šolo.

Takoj po cunamiju smo se najprej usmerili samo v to, da otrokom tam zgradimo novo šolo. Danes, deset let po tem, po ustanovitvi organizacije, nam je uspelo zgraditi 130 šol v desetih državah sveta. Te šole so varne in odporne ob morebitnih novih naravnih katastrofah. To kaže, da ko slediš klicu notranje lepote, tvoji strasti, tvojemu pravemu jazu, lahko res narediš nemogoče stvari. In to je moč, notranja odločenost, pa tudi moč tega, da se povežemo z ljudmi, ki imajo podobne vrednote in si prizadevajo za isti cilj. Sama ne morem premakniti stvari, skupaj jih lahko.

Ste imeli težave, kako po takšni izkušnji znova poiskati smisel v poklicu fotomodela, ki s svojo lepoto pomaga prodajati izdelke, ki jih največkrat ne potrebujemo?

Imela sem težave, da. Spomnim se prvih dveh projektov, ki sem ju dobila kmalu po cunamiju, preprosto nisem zmogla. Tik preden sem stopila pred fotografske kamere, sem se zlomila in se spraševala, v čem je smisel vsega tega. In potem sem spoznala, v čem je smisel. Veliko ljudi v svetu mode – včasih celo bolj kot v drugih industrijah – išče globlji smisel življenja.

Zakaj mislite, da je to še bolj izrazito prav v svetu mode?

Ker se v svojem delovanju osredotočajo predvsem na vse zunanje, na lepoto obraza, telesa, oblačil, čutijo potrebo, da bi to uravnotežili z iskanjem stvari, ki so globlje, filozofske. In sem spada tudi pomoč za drugega.

Kjerkoli sem delala kot model in so ljudje poznali mojo zgodbo, so me spraševali, kako lahko pomagamo. Kaj lahko naredimo?

Prvi podporniki organizacije Happy Hearts Fund so bili prav ljudje v modni industriji: fotografi, modeli, vizažisti, modni oblikovalci, ki so svoje kreacije dali na dražbe v humanitarne namene, vsi so bili pripravljeni pomagati. Takrat sem se zavedela, da je prav to, da nadaljujem delo v modnem svetu, pomembno za delo v naši humanitarni organizaciji. Poklic modela ti razširi obzorja, veliko potuješ, srečuješ se z različnimi ljudmi, lažje širiš svojo zgodbo in pritegneš ljudi, ki so pripravljeni pomagati.

Celo zdaj, ko delam z različnimi blagovnimi znamkami, jih prepričam, da podprejo fundacijo Happy Hearts.

Zakaj mislite, da so zvezdniki, kot so Angelina Jolie, Sean Penn, Susan Sarandon, George Clooney, tako aktivni v humanitarnih organizacijah? Občutek, da moraš za to, kar imaš, nekaj dati družbi nazaj v zameno – ali mislite, da gre za iskreno željo pomagati sočloveku?

To je zelo individualna stvar. So tudi ljudje, ki so zelo visoko na družbeni lestvici ali pa so prepoznavni, a niso aktivisti, ne angažirajo se toliko. Gre za individualni klic, ki je odvisen od tega, kdo si, kaj hoče tvoja duša. Vsi, ki ste jih omenili, Susan Sarandon, Sean Penn, Angelina Jolie, so zelo uspešni v svojem poklicu, zato so tudi zelo uspešni v zbiranju sredstev za prizadete.

Verjamem, da v življenju vsak od nas dobi različne darove. Z njimi se potem dotakne ljudi, ki so pripravljeni podpreti določeno humanitarno organizacijo. To je lahko talent, kot pri omenjenih, ki so izjemni igralci, lahko so to neverjetni možgani, znanstveniki, ki pomagajo izumiti zdravilo za bolezen, ki je veljala za neozdravljivo. Lahko gre za položaj – kot politik lahko sprejemaš pomembne odločitve, ki vplivajo na cele države ... Verjamem, da ima vsak od nas različne darove in da vsak lahko s temi darovi daje oziroma vrača skupnosti.

Ne glede na to, od kod prihajaš, kaj počneš, kakšen je tvoj vpliv, vsak od nas lahko pomaga po svoje. Sama sem imela privilegij delati z neznanimi posamezniki, a so zame najbolj navdihujoča človeška bitja, kar sem jih kdaj srečala, popolnoma predani svojemu poslanstvu in sočloveku.

Se spomnite misli, podob, ki so šle skozi vašo glavo takrat, ko ste se sredi kataklizme oprijemali drevesa in v nemogočih razmerah zdržali osem ur? Kaj se je dogajalo v vas?

Teh osem ur je bilo zelo nenavadnih, celo božanskih na vse mogoče načine. Spomnim se še posebej močne misli, ki je šla skozi mojo glavo – to je bilo spoznanje o dualnosti, dvojnosti življenja, vsega, kar je.

Ko je prišel val cunamija, so razbitine okrog mene pod pritiskom vode pritisnile na mojo medenico, da se je zlomila na štirih mestih. Bolečine so bile neznosne, a uspelo se mi je ujeti za palmino drevo in se z vso silo obdržati tam. A ko je spet prišel val vode, se je gladina še povišala, in to, da je bilo moje telo v vodi, mi je odvzelo del bolečine. Se pravi: na eni strani je voda povzročila bolečino, na drugi strani jo je olajšala. Zato pravim, da sem dobesedno na svojem telesu takrat začutila dvojnost vsega, kar je.

To je bilo čudovito spoznanje – vse, s čimer delamo, vse, kar opazujemo, vse ima to dvojnost. In da imamo vsakič možnost izbire: ali se odločimo za pozitivni vidik določenega dogodka ali za negativni.

Rekli ste, da je bilo kljub bolečinam zaradi notranjih poškodb najbolj strašno to, da ste okrog sebe slišali krike otrok, ki so se utapljali, vi pa jih niste mogli rešiti. Da ste tudi zato ustanovili organizacijo, ki se najbolj usmerja prav v pomoč otrokom s prizadetih območij.

Da, najhujša ni bila fizična bolečina, najhuje je bilo to, da slišiš krike utapljajočih se otrok ... Si predstavljate, bili so nekaj metrov proč od mene, jaz sem se oklepala tistega drevesa, okrog mene razbitine, ki so pritiskale name, in nisem mogla storiti nič, ker sem bila sama ujeta. Po pol ure so kriki potihnili, ker se otroci niso več mogli držati nad vodo. Še zdaj se spomnim tistega obupnega občutka nemoči, ko slišiš otroške krike na pomoč, a ne moreš narediti nič. Od takrat se vsak dan zavedam tega, da nisem več nemočna: imam obe roki in nogi, možgane in na voljo imam orodja, zaradi katerih lahko pomagam. Niti en dan se ne želim več počutiti nemočna.

Kako ste se soočili s smrtjo vašega partnerja, s podobami utapljajočih se, z vsemi podobami groze, ki se najverjetneje vtisnejo globoko v podzavest?

Nekako mi je uspelo, da sem dokaj hitro zacelila tako duševne kot fizične poškodbe. Seveda teh občutkov in podob groze ne bom nikoli pozabila, toda uspelo mi je, da sem z različnimi tehnikami meditacije in vizualizacije ohranila duševno ravnovesje.

Za kakšne meditacije gre?

Uporabila sem meditacijo z univerzalno energijo, ki ti pomaga vzpostaviti psihofizično ravnovesje v telesu. S pomočjo te meditacije sem hitreje okrevala po notranjih poškodbah. Zdravniki so mi takrat rekli, da bom potrebovala vsaj štiri leta, da bom s takimi poškodbami medenice in hrbtenice lahko spet hodila, jaz sem se na noge postavila že po štirih mesecih. Imela sem res srečo.

Kako ste se spopadli s premagovanjem strahu pred vodo?

Tudi to mi je uspelo z meditativnimi tehnikami in s tem, da sem se zavestno želela spopasti s strahovi. A še vedno se kdaj zgodi, da me preplavi tesnoba. Nazadnje, ko sem videla video za našo fundacijo Happy Hearts Fund: na začetku so namreč podobe deroče vode, ruševin, začela sem se tresti, a za temi podobami sledijo posnetki šol, ki smo jih zgradili, nekaj novega na popolnih ruševinah. Te pozitivne podobe, ki so zrasle iz težkih dogodkov, so me ganile, občutila sem veliko radost, da nam je uspelo ustvariti nekaj tako lepega, tudi zaradi preteklih izkušenj.

Zdi se neverjetno, da ste se že štiri mesece po nesreči odpravili nazaj na mesto, kjer se vam je to zgodilo.

To je bila prva stvar, ki sem jo hotela storiti. Ko sem ležala na intenzivni negi v bolnišnici na Tajskem in se še nisem mogla premikati, sem razmišljala samo o tem, kako bi šla nazaj in poskušala pomagati ljudem, sploh otrokom. Žal nisem mogla niti sedeti, kaj šele hoditi. Nato so me odpeljali na Češko, tam sem okrevala in se po štirih mesecih postavila na noge. Takoj ko sem lahko naredila prve korake, sem šla skupaj s sestro in nekaj prijatelji nazaj na Tajsko. Kot bi nezavedno čutila, da je to, da se vrnem na mesto, kjer sem preživela največjo grozo in največji blagoslov, edino, kar mi lahko pomaga k ozdravitvi. Tam sem izgubila osebo, ki mi je bila najdražja v življenju, meni je bilo življenje podarjeno. Tako da to sploh ni bilo vprašanje, bila je notranja odločenost: moram nazaj. In moram pomagati drugim. Pa še nekaj je: zavedala sem se, da lahko v meni za vedno ostane groza pred vodo, pred oceanom, in tega si nisem dovolila.

Hočete reči, da ste že takoj po nesreči želeli premagati travmo, strah pred vodo?

Sem. Ravno zato, ker sem takoj po nesreči čutila, da moram nazaj in se spopadem s travmo, s svojim strahom, z oceanom. Že med prvim obiskom Tajske po nesreči sem šla na tečaj potapljanja. Vedela sem, da ne bo lahko, a vedela sem tudi, da moram to narediti.

Bilo je grozljivo. Takoj ko sem bila pod vodo, me je zgrabila panika, a sem vztrajala. In ko sem se pod vodo borila s paniko, z občutkom, da se utapljam, sem nenadoma zagledala malega morskega konjička. Bil je popolnoma bel, droben, filigranski. Osredotočila sem se nanj in umirila dihanje. Nikoli, ne pred tem ne po tem, med potapljanjem nisem videla morskega konjička. To je bil res poseben, božanski trenutek. In od takrat se ne bojim več vode, ne, ljubim jo tako kot prej, pred nesrečo.

Kako je bilo odraščati na Češkoslovaškem v času totalitarizma? Česa se najbolj spomnite iz tega obdobja do leta 1989?

Imela sem enajst let, ko se je zgodila revolucija, in veliko stvari se spomnim (nasmešek). Jasno je, da je bila svoboda govora takrat abstraktna stvar, da nismo mogli svobodno potovati in še manj sanjati. Moji starši, tako kot večina ljudi takrat, niso mogli početi stvari, ki bi si jih želeli, morali so se uklanjati sistemu, sklanjati glavo, biti čim bolj neopazni.

Ko so se odprle meje, sem dobesedno vzletela iz domovine, da bi lahko šla svojim sanjam nasproti. Zato se mi zdi, kot da so se skozme uresničevale tudi njune sanje, in to dvakratno, trikratno (nasmešek). Ne samo da potujem, potujem res veliko, ne samo da si drznem sanjati, svoje sanje tudi uresničujem (se nasmehne skoraj v zadregi).

Za konec: ste brali vašega rojaka Milana Kundero v Neznosni lahkosti bivanja, kjer med drugim razmišlja prav o ljubezni v totalitarnem sistemu, o hrepenenju, smislu, identiteti?

Njegovo pisanje je neverjetno, toliko globine je v njem, čudovite metafore. Zaradi njegovih knjig se na novo preizprašaš prav o tem, kar sva govorili prej, o identiteti, o življenjski poti, o sočutju, vrednotah, kot pravite. Morda se mi zdi malo preveč temen, podoba sveta v njegovih romanih je zelo pesimistična. Kar ni čudno, če toliko časa živiš v totalitarnem sistemu, ki nas je vse prepričal, da nimamo druge možnosti. Hkrati pa sem hotela reči, da je imelo odraščanje v tistem obdobju tudi dobre plati. Kot recimo to, da nismo poznali blaginje, a smo zato znali bolj ceniti drobne stvari, kot so mandarine, ki smo jih dobili samo za božič. Vonj drobnih klementin mi še danes prikliče družinsko praznično atmosfero ob božiču.

Bili so tudi drugi magični trenutki, recimo čas, ki sem ga preživela z dedkom in babico, čas, ki je tekel počasi, morda prav zato, ker svet ni bil tako hektičen, tako nevrotičen. Osredotočali smo se na preproste stvari, na naravo, dom, odnose z drugimi. Zato še zdaj mislim, da imajo preproste stvari največjo vrednost v življenju. Moj stari oče me je vedno vodil v gozd in me učil o drevesih, učil me je, da moram biti tiho, »ker je to njihova dežela, ne tvoja«. Učil me je, da ne stopam po gobah, ker so živa bitja, da med hojo ne pomendram cvetlic, da ne trgam listov ... Učil me je spoštovanja narave, vseh živih bitij. Tako da ... odraščanje v komunističnem sistemu mi je ne glede na represijo dalo določene vrednote, sočutje, solidarnost, spoštovanje sočloveka. In spet smo pri dvojnosti vsega.