Tiskane izdaje
Ni veliko koreografov, ki bi za snovanje nove različice baleta Romeo in Julija iskali navdih pri Orwellovem 1984. In tudi ni prvič, da je Angelin Preljocaj, eden od najbolj zaželenih evropskih koreografov, preteklost interpretiral skozi njemu lastno vizijo, pogosto temno in transgresivno.
Klasični repertoar lahko brez velikih težav preobleče v neskončno erotično tabelno sliko, kot je to storil pri Casanovi za pariško opero, med katero je, na primer, primabalerina Isabelle Guérin iz medicinskega vademecuma brala o veneričnih boleznih. Pri baletu Sneguljčica, za katerega je kostume domislil genialni Jean-Paul Gaultier, je mladi naivki za mačeho izbral prvovrstno domino. Pri Romeu in Juliji – v Gallusovi dvorani bo na sporedu od 28. decembra pa vse do silvestrskega večera – je s svojim svetovno znanim baletnim ansamblom ustvaril surovo, neposredno, iskreno, a vendar prelepo ljubezensko zgodbo o Romeu in Juliji. Predvsem ga je prevzela esenca zgodbe o (ne)zmožnosti uresničitve ljubezni zaradi političnih razmer.
Plesalec, ki bi v naslednjem življenju rad bil slikar
Zakaj političnih? Njegova ključna inspiracija je bila orwellovska distopija, najmočneje izražena v romanu 1984, hkrati pa tudi osebna izkušnja, saj je otrok albanskih staršev, ki so se v Francijo preselili zaradi politično nevzdržnih razmer. Med odraščanjem je bil ves čas razpet med dva kulturna prostora, francoskega in albanskega, med dva jezika, dve vrsti glasbe, dve mentaliteti … podobno kot je razmerje med junaki v Romeu in Juliji, ki sicer živijo v istem mestu, zato pa so tako kulturno, socialno kot politično povsem različni. V njegovi interpretaciji imamo tako opravka s klani, ki se borijo za ozemlje, kljub temu ali ravno zato pa je ohranil jedro Shakespearjeve tragedije: trpki ljubezenski zaplet, katerega osrednji del je prizor na balkonu. Ki je obenem prizorišče ultimativne ljubezni, krvavih obračunavanj in nazadnje tudi tragične usode.
Angelin Preljocaj. Foto: Jörg Letz
Tudi Preljocajeva bi lahko postala tragična, če njegovi starši ne bi sprejeli ključne odločitve v življenju: prebega. Ko sta se oče in mati odločila, da bosta iz Albanije prebegnila v Francijo, je bila mama visoko noseča. »Zdi se mi pomembno, da sem se rodil na francoski zemlji. Da sem najprej vdihnil ta sveži pirenejski zrak. In zdi se mi pomembno tudi, da ples daje smisel mojemu življenju že več kot petdeset let. Če ga ne bi bilo, ne bi postal to, kar sem. Verjetno bi živel kot priložnostni zmikavt in prevarant. Kot nemiren in živahen otrok sem se že od malega ukvarjal z najrazličnejšimi športi. Ko so me kasneje začele zanimati še stvari, povezane z intelektualnim delom, duhovnostjo, sem se jih odločil raziskovati skozi umetnost. In tam sem našel ples. Čeprav bi se v naslednjem življenju želel roditi kot slikar.«
Fant, ki pleše
Preden se je odpravil v uk k Merceu Cunninghamu v New York, je študiral balet. Njegovo takratno dekle mu je ob neki priložnosti pokazalo fotografijo Rudolfa Nurejeva in njegov ekstatični izraz na njej je bil razlog, da se je odločil za balet. »Če je ples res nekaj tako transformativnega, kot sem videl na tisti fotografiji, potem je vreden vsega truda …« Naslednjih šest let je Preljocaj obiskoval plesne tečaje, dokler se pri šestnajstih ni spomnil, da je edini iz njegove rokovske klape, ki »pleše«, in da to pač ne gre. Vsaj pri fantih ne. Obenem se je počutil, ker je balet disciplina discipline, utesnjenega. »Vedno isti koraki. Nič ni bilo tako, kot bi si sam želel. Nevljudno pa je bilo profesorjem soliti pamet. Zato sem za nekaj časa prekinil z baletom. V tistem času sem videl nekaj predstav sodobnega plesa. Takoj mi je kliknilo. To je bilo nekaj zame. Lahko sem se začel gibati ustvarjalno.«
Njegova plesna kariera se je začela leta 1982, ko se je pridružil skupini Dominiqua Bagoueta, in čez dve leti je že sestavil prvo koreografijo. Na umetniški poti je bil odlikovan s številnimi priznanji; med drugimi mu je francosko ministrstvo za kulturo leta 1992 podelilo veliko državno odlikovanje za ples, je prejemnik nazivov častnik reda umetnosti in književnosti ter vitez častne legije.
Njegove koreografije so v redni repertoar uvrstili številni plesni ansambli, nemalo jih od Preljocaja naroča tudi avtorska dela, med njimi baletni sestav milanske Scale, newyorški balet in baletni ansambel pariške opere. Balet Preljocaj in njegovih 24 stalnih plesalcev od oktobra 2006 domuje v Črnem paviljonu (Pavillon noir) v Aix-en-Provenceu, prizorišču, v celoti namenjenem plesu, katerega umetniški vodja je.
Romeo in Julija. Foto: Jean-Claude Carbonne
Od ustanovitve do danes je zasnoval več kot petdeset koreografij, skupina na leto opravi prek sto mednarodnih gostovanj. Balet Preljocaj je v Cankarjevem domu nastopil oktobra 2014 s predstavo Noči (Les nuits), za katero je navdih črpal iz zakladnice zgodb Tisoč in ene noči. Z atletsko, dinamično, lirično koreografijo, mestoma prepleteno s temačnimi toni, je pomembno vplival na sodobno evropsko plesno sceno. Njegova popularnost pri občinstvu je velika.
Julija kot Ceausescujeva hčerka?
Praizvedba Preljocajeve interpretacije klasike o veronskih zaljubljencih je doživela premiero že davnega leta 1990 v izvedbi baletnega ansambla lyonske operne in baletne hiše. Pet let kasneje je bila obnovljena in prenesena v Preljocajevo skupino Ballet Preljocaj of Aix-en-Provence. Zaradi izrednega uspeha baleta ga je ista skupina v popolnoma drugi, pomlajeni zasedbi obnovila ob 25-letnici praizvedbe. Od leta 1995 dalje Romeo in Julija tako ponovno živi in gostuje po številnih mednarodnih odrih.
V času nastanka je bil Preljocaj tako rekoč neznano ime mednarodne sodobne plesne scene, neizkušen koreograf, ki je tako močno dvomil o sebi, da se je skorajda odpovedal naročilu lyonske opere. Nikoli namreč ni imel opravka s koreografijo 30 baletnih plesalcev in z glasbeno partituro enega največjih klasičnih skladateljev.
Razlog, da je kljub temu vztrajal, je našel v esenci Shakespearjeve zgodbe – o (ne)zmožnosti uresničitve ljubezni zaradi družbenopolitičnih razmer, o osebni tragiki v času politične diktature. »Razmišljal sem o državah vzhodne Evrope, kjer je bil tajni nadzor nad državljani za represivne organe nekaj normalnega. Ne pa za državljane. Hotel sem soočiti globoko in nežno ljubezen Romea in Julije s trdo resničnostjo takratnega življenja v tem delu sveta. Morda tudi prihodnjega?«
Med prebiranjem Shakespearjeve klasike se mu je posvetilo, da bi Julija lahko bila nekakšna Ceausescujeva hčerka, ki ima moč in bogastvo, svobode pač ne, Romeo pa svobodni postopač, brez prebite pare v žepu. Preljocaj je prvotno koreografijo iz leta 1990 sicer nadgradil, a ostala je prežeta z Orwellom in seveda tudi z njegovo družinsko zgodbo. »Oče in mati sta bila na črnem seznamu albanskih oblasti, grozila jima je eksekucija. Zato sta nekaj tednov pred mojim rojstvom prebegnila.«
Romeo in Julija. Foto: Jean-Claude Carbonne
Bolj francoski od FrancozovOdraščal je sredi albanske skupnosti v Parizu, a s srcem ves čas v francoski kulturi in umetnosti. »Spoštoval sem željo staršev, da ostanemo povezani s svojo kulturo. Tako smo pri nas doma govorili albanščino, jedli albanske jedi, poslušali albansko glasbo. Ko pa sem zapuščal dom, je bila moja edina želja, kako se čim bolj stopiti z drugimi, zato sem v nekaterih stvareh postal bolj francoski od Francozov. Pri drugih pa se zanašam na instinkt, skrivnostnost, ki ni iz teh logov,« pravi.
Rad dela s »človeškim materialom«: »Plesalce oblečem v gibe, tako kot so nekoč počeli pri klasičnem baletu – koreografije ne prirejam za njihova telesa in tehnične sposobnosti, ampak prepustim, da jo nase nadenejo kot oblačilo. In nadenejo si jo tako, da jo nato nosijo najbolje, kot znajo.« Tudi zato je svojo koreografijo Empty Moves posvetil Cunninghamu.
»Sprva sem študiral pri Karin Waehner, učenki Mary Wigman, ki je izhajala neposredno iz nemškega ekspresionizma, pri katerem je gib rezultat emocije. V nasprotju z ameriškim postmodernim plesom, kjer gib generira emocijo. Zato sem bil nekaj časa zmeden. Pri Američanih me je fasciniralo to, da fokus ni zakoličen, da je vsakršna perspektiva pravšnja.«
Pogosto dela v tandemu, s scenografi, lučnimi mojstri, glasbeniki. Kako jim dovoli, da vstopijo v njegovo koreografijo? »Poskušam sodelovati z umetniki, ki so čim bolj drugačni od mene. Samo tako lahko vzajemno rastemo. Mislim, da se mora ples dopolnjevati tako z arhitekturo kot z modo. Kreativne sodelavce izberem glede na tematiko, za Noči, na primer, sem se po pomoč obrnil k Azzedinu Alaïaju, francoskemu oblikovalcu orientalskih korenin, pri Romeu in Juliji k ilustratorju Enkiju Bilalu, ki pri svojem delu nikakor ne zanemarja politične note.«
Središče plesnega sveta
Preljocaj ima srečo, da lahko s svojo skupino dela po vsem svetu, a izhodišče je Francija, kjer imajo plesni in koreografski centri veljavo in razumevanje ter podporo regij in države. Njegova prej omenjena popularnost pri občinstvu je seveda rezultat dolgoletnega dela pa tudi poguma, da s plesom lahko izrazi, kaj si misli o svetu. Včasih surovo, neposredno, a vedno iskreno. In obenem, zato je tako všečen, glamurozno in subverzivno – kar je prijetno za oko. Prepričan je, da vse našteto pride od »disidentske energije«, ki jo je podedoval od staršev. Zato zavrača vsa povabila za sodelovanje v okoliščinah, ki bi žalile njegovo ustvarjalnost – a tudi politično prepričanje.
Vrsto let je imel svojo bazo v Toulonu – vse do takrat, ko se je v tistih krajih začela krepiti stranka Nacionalna fronta. »Teden dni pred lokalnimi volitvami sem sklenil, da se bom, če bo zmagala Nacionalna fronta, preselil. Zato ker so mestne oblasti zelo povezane z mojim ansamblom. Vedel sem, da z njimi ne bi mogel sedeti za isto mizo in govoriti o kulturni politiki, ne o splošni, še manj o tisti, ki je ključna za delovanje mojega ansambla. Seveda so zmagali. Pol leta smo se bolj ali manj uspešno ignorirali. Potem pa sem se z ženo, majhnima hčerkama in Baletom Preljocaj selil v Aix. Tam smo dobili nov dom: štiri plesne studie, garderobe, pisarne in dvorano s štiristo sedeži. Ter seveda zagotovljeno plačo za 24 plesalcev. Vse to ostaja unikum na francoskih tleh in je lahko za zgled vzhodno in zahodno od Provanse in še daleč čez meje Francije.«
