Počasno umiranje slovenske znanosti

Kot kaže razrez letošnjega proračuna, bodo znanost in znanstveniki največji poraženci, in to kar za naslednji dve leti.

Objavljeno
18. november 2016 13.04
Roman Jerala
Roman Jerala
Proračun ministrstva za izobraževanje, znanost in šport se bo povečal za 87 milijonov evrov, vendar od tega za znanost le okoli 10 milijonov evrov, pri čemer je nujno poudariti, da je večina teh sredstev za naslednje leto v okviru ARRS razporejenih za že prevzete obveznosti, tako da bo dejansko povečanje pičlih 0,9 milijona za nekatere dodatne naloge, kot je podpiranje večje uspešnosti mlajših slovenskih znanstvenikov na razpisih ERC (European Research Council, Evropski raziskovalni svet).

To pomeni vzdrževanje kriznega proračuna, ki se je od leta 2009 zmanjšal za več kot 25 odstotkov. Ta obseg financiranja pomeni počasno umiranje vrhunske slovenske znanosti. Žal to postavlja vladne objave izpred nekaj tednov – o podpiranju znanosti kot eno od prednostnih nalog – v povsem drugo luč.

Znanost je le redko na očeh javnosti. Za obveščanje javnosti se zadnja leta sicer trudimo precej bolj pogosto kot prej, in sicer z obvestili o pomembnih dosežkih slovenskih znanstvenikov. Teh je bistveno več kot pred desetimi leti in več. Moram povedati, da pred desetimi leti nisem niti sanjal, da bomo lahko znanstveniki v Sloveniji dosegali takšne rezultate. Zato se najbrž ustvarja vtis, da je slovenska znanost že dovolj dobra in da boljše morda niti ne potrebujemo – in da jo torej dovolj dobro financiramo.

Dolgo hiranje znanosti

Odziv znanosti na spremembe financiranja deluje z relativno dolgim zamikom (predvsem glede na cikel volitev), tipično od pet do deset let, in sicer hitreje na zmanjšanje kot na povečanje. Sedanji odlični rezultati so precej tudi posledica investicij v centre odličnosti, ki so konkretno naši raziskovalni skupini omogočili dostop do nekaterih pomembnih inštrumentov in kritične mase raziskovalcev, brez katerih ne bi mogli dosegati sedanjih uspehov. Ko se bomo v Sloveniji zavedali, da ne slišimo več pogosto o vrhunskih rezultatih slovenskih znanstvenikov, bo, žal, ostalo le še pogorišče.

Hiranje slovenske znanosti traja že več let, od drastičnega upada proračuna ARRS leta 2012. Najbolj je bilo prizadeto financiranje raziskovalnih projektov, ki so najbolj vitalen del vsakega raziskovalnega sistema. Medtem ko raziskovalni programi omogočajo dolgotrajno stabilnost (ki je v Sloveniji, po pravici povedano, zagotovo preveč rigidna), triletni projekti omogočajo prodor novih idej in sledenje novim svetovnim znanstvenim trendom in njihovo soustvarjanje.

Poleg zmanjšanja obsega vsakoletnega financiranja projektov (v tabeli) ima še večji učinek dejstvo, da v zadnjih petih letih kar dvakrat sploh ni bilo razpisov za raziskovalne projekte, s čimer se je ARRS prek zamikov recenzij in začetka financiranja prilagajala razpoložljivim sredstvom. To je najbolj prizadelo najbolj propulzivne skupine, ki le manjši delež sredstev pokrivajo iz programskega financiranja.

Zaradi pomanjkanja sredstev je ARRS uvedla omejitve kandidiranja za projekte oz. spodbujanje manjšega števila prijav z možnostjo neposredne uvrstitve v drugo fazo, a je kljub temu uspešnost le okrog 15-odstotna, kar pomeni, da ARRS pogosto ne financira niti projektov, ki so jih mednarodni recenzenti ocenili za odlične. Po rezultatih prve faze razpisov za projekte v letu 2017 pred dvema tednoma je v številnih raziskovalnih skupinah v Sloveniji krizno stanje.

Podobno drastični so bili tudi rezi za nabavo opreme (ko je bilo po petih letih brez razpisov za celotno Slovenijo na voljo le toliko denarja, kot bi stal en nekoliko boljši inštrument) in za usposabljanje mladih raziskovalcev, kjer je na voljo kar 30 odstotkov manj mest kot v najboljših časih, v nekaterih uspešnih inštitucijah še manj. Če najbolj nadarjenim študentom niti ne omogočimo možnosti, da razvijejo svoje talente, potem smo kot družba odpovedali, ker zametujemo talente kot najbolj pomemben nacionalni vir.

Odgovor, da naj se znanost obrne na EU za financiranje raziskav, je zlahka zavrniti, saj je Slovenija med vodilnimi v EU po številu prijav za projekte. Velika večina evropskega denarja za raziskovalne projekte je namenjena za aplikativne projekte s kratkoročnimi rezultati, ki prinesejo koristi sodelujočim podjetjem, tako da pogosto slovenski raziskovalci v teh projektih podpirajo tuja podjetja. Tudi sredstva, namenjena za pametno specializacijo, so bolj kot ne subvencije podjetjem.

Za financiranje temeljnih raziskav obstaja v EU samo ERC, kjer je bil slovenski uspeh doslej naravnost porazen, v veliki meri zaradi slabe prepoznavnosti Slovenije, premajhne internacionalizacije, slabe infrastrukture in seveda zaradi izjemne konkurence. V nedavnem obisku predsednika sveta ERC prof. Jean-Pierra Bourguignona ob 70-letnici Kemijskega inštituta smo lahko slišali njegovo mnenje, da ima Slovenija potencial za vsaj deset prejemnikov ERC, vendar mora sama povečati vlaganja v osnovne raziskave.

V programu FET Open je na primer uspešnost projektov manjša od dveh odstotkov. Treba se je zavedati, da so evropska sredstva lahko samo dodatek, za temelje raziskave mora vsaka država poskrbeti sama.

Krizno financiranje v realnem svetu

Za našo raziskovalno skupino lahko mirno trdim, da je v zadnjih letih naredila izjemen napredek, kar so potrdile tudi evalvacija mednarodnega znanstvenega svetovalnega odbora Kemijskega inštituta in vrhunske znanstvene objave. Naj ponazorim, kaj pomeni za našo skupino sedanji krizni obseg financiranja ARRS.



Do lani nam je uspevalo zadržati jedro najboljših raziskovalcev, s katerimi smo se lahko lotevali novih izzivov in organizacije študentskih ekip, ki so dosegale izjemne rezultate, zato ker smo bili uspešni v razpisih projektov, pa tudi dva doktorska študenta smo lahko financirali prek evropskih sredstev. V skupini je za nedoločen čas zaposlenih manj kot 20 odstotkov članov, preostali so na pogodbah, ki jih lahko podaljšujem od včasih za samo nekaj mesecev do največ dveh let. Kljub temu ali prav zaradi tega je iz skupine v zadnjih treh letih okrog deset sodelavcev odšlo v industrijo, kjer so zelo cenjeni, saj so jih aktivno vabili, da odidejo še pred zaključkom doktorata.

Konec leta nisem več mogel podaljšati zaposlitve raziskovalkama, ki sta se vrnili v Slovenijo po šolanju v Avstraliji in na Nizozemskem. Štirje mladi doktorji so šli oziroma se odpravljajo v tujino, celi vrsti dolgoletnih sodelavcev in sodelavk, ki so se že dokazali kot uspešni raziskovalci in so bili člani ali mentorji projektov iGEM, pa bom ta mesec lahko podaljšal zaposlitev samo za pol leta, dokler ne bodo znani rezultati druge faze razpisa za projekte, potem pa ... V podobnem in pogosto še slabšem položaju so tudi številne druge raziskovalne skupine.

Vlada se mora odločiti, ali znanost sodi med njene prednostne naloge. Če je odgovor pritrdilen, je treba proračun za ARRS povečati za najmanj 40 milijonov, da pride do ravni pred krizo, takoj, intervencijsko, pa je treba zagotoviti 10 milijonov za financiranje projektov ARRS. Državni zbor je leta 2010 skoraj soglasno sprejel Razvojno raziskovalno strategijo Slovenije (RISS), ki bi zagotovila, da Slovenija naredi preskok v razvito družbo, ki bo konkurenčna v globalnem merilu. Glede na RISS bi morala biti danes sredstva ARRS večja za okrog 130 milijonov, kar bi zagotovilo odlično izhodišče za združbo znanja. Tako pa znanost ni na radarju javnosti in očitno tudi ne v agendi politike.

Letos smo praznovali 30-letnico programa mladih raziskovalcev, kar je bil rezultat vizije nekaterih takratnih politikov (naj omenim samo Borisa Frleca, Erika Vrenka in Cirila Baškoviča), ki so se odločili, da je znanost strateškega pomena za prihodnost slovenske družbe. Vlada je pred tremi desetletji poleg sistema usposabljanja novih raziskovalcev povečala investicije v raziskovalno opremo in skupno podvojila proračun za znanost.

Zagon izpred treh desetletij pa se je že zdavnaj izčrpal in s temi programi se žal ne moremo več hvaliti pred drugimi državami, kjer so podobne programe obsežno nadgradili. Zadnji pomemben pospešek je resor za znanost dobil leta 2009, s podporo centrov odličnosti in umestitvijo znanosti kot prioritete v RISS, čemur pa je sledil drastičen padec.

Grobar ali vizionar znanosti

Ali želi biti sedanja vlada zapisana kot grobar ali vizionar znanosti, je v njihovih rokah in v rokah državnega zbora. Znanstveniki se moramo vsaj potruditi, da opozorimo na nevzdržne razmere in na daljnosežne posledice rezov ter na to, da brez podpore znanosti ne bo uspešne družbe. Odličnega novega raziskovalca, ki bi bil pripravljen delati v Sloveniji za manj kot pol plače od kolegov v Avstriji, na Nizozemskem ali v Veliki Britaniji, se ne najde čez noč na cesti, ampak je za njihov razvoj potrebnih več let.

Znanstveniki ne bomo grozili s stavko, ampak se bomo še naprej trudili po najboljših močeh, da delamo najboljšo znanost s sredstvi in ljudmi, ki so na voljo, čeprav so se nekateri že vdali apatiji in preklopili na rutino. Za družbo je najboljša investicija, da omogoči državljanom, da dajo od sebe vse, kar zmorejo. Zato je lahko razumeti raziskovalce, ki se ozirajo po tujini, kjer bodo imeli dobre možnosti razviti svoj potencial, ker ima ne nazadnje vsak od nas samo eno življenje.

***

Prof. dr. Roman Jerala na Kemijskem inštitutu vodi laboratorij za biotehnologijo.