Podatki z zrnom soli

Vlada bo najbrž popustila glede novega zakona o raziskovalno-razvojni dejavnosti, saj ga nočejo niti tisti, ki jim je namenjen.
Objavljeno
12. januar 2018 13.17
Frane Adam
Frane Adam
Glavni poudarek razmišljanj o znanosti je na financiranju oz. na tem, da je znanost prezrta in da si še ni opomogla od velikega reza sredstev po 2012. V ozadju je dilema, ali naj preživijo vse raziskovalne organizacije z vsemi in morda še novimi raziskovalci, ali bodo tu potrebni posegi na podlagi meritokratsko vodene evalvacije. Ta razmišljanja je še vzpodbudil nov predlog zakona o raziskovalno-razvojni dejavnosti, ki favorizira institucionalno financiranje na račun programskega financiranja.

Kaj pokaže razrez pogače za raziskovalno-razvojno dejavnost (RRD)? Leta 2016 je bilo na voljo 809 milijonov evrov ali 2 odstotka BDP (ta znaša dobrih 40 milijard evrov). Leta 2015 so bila vlaganja višja (853 milijonov). Če pogledamo z vidika virov financiranja, je največ prispevalo gospodarstvo (559 milijonov evrov), nato država (164 milijonov), na tretjem mestu so viri iz tujine (malo manj kot 83 milijonov), dobre 3 milijone pa naj bi prispevalo visoko šolstvo. Gledano z vidika sektorjev izvedbe je daleč največ porabilo gospodarstvo (76 odstotkov celotnega zneska oz. 612 milijonov), javne raziskovalne organizacije (JRO) 13 odstotkov oz. 109 milijonov ter visokošolski sektor 11 odstotkov oz. 88 milijonov evrov.

Državna vlaganja gredo večinoma v znanost, torej JRO in univerzam, vendar tudi v poslovni sektor (19 milijonov). Od tujih sredstev pa je največ dobil poslovni sektor (50 milijonov evrov), JRO dobijo dobrih 18 milijonov, visokošolski del RRD pa 14 milijonov. Poslovni sektor financira tudi znanstvene inštitute oz. njihove raziskave, ti iz tega naslova dobijo v obeh sektorjih malo manj kot 17 milijonov. Če seštejemo, dobi znanost 145 milijonov evrov neposredno iz proračuna ter 32 milijonov iz tujine in 17 milijonov od poslovnega sektorja.

To pomeni skupno za znanost 194 milijonov oz. 0,48 odstotka BDP. Predstavniki inštitutov so do zdaj operirali le s številko, ki se nanaša na celoten državni proračun, ki ga niso razčlenili, ali pa na proračun ARRS. Tu se postavlja kot vprašanje, kako to, da poslovni sektor dobi večino sredstev iz tujine, in kako to, da znanstveni inštituti v obeh sektorjih (zlasti univerzitetnem) pridobijo tako malo financiranja iz tujine. Nadalje vidimo še eno morda vprašljivo tendenco: kako to, da poslovni sektor več dobi od države, kot sam financira akademsko sfero (razlika je dva milijona v njegovo korist).

V krizi največja vlaganja, v gospodarskem razcvetu padec

V zvezi z vlaganji oz. izdatki za razvojno-raziskovalno dejavnost (RRD v celoti) lahko ugotovimo nenavadno značilnost. V času največje krize in recesije (celo padec BDP za 9 odstotkov leta 2009) je bilo to področje finančno na vrhuncu. V času izjemne gospodarske rasti v zadnjih dveh do treh letih pa se izdatki nižajo. Leta 2012 in 2013 je Slovenija – zahvaljujoč velikemu porastu vlaganj v poslovnem sektorju – dosegla delež celotnih vlaganj v obsegu skoraj 2,6 odstotka BDP. S tem smo se uvrstili med šest držav, ki največ investirajo v RRD. Pred nami so bile le skandinavske države ter Nemčija in Avstrija. Skorajda evropski in svetovni rekorderji pa smo bili v vlaganju v poslovni del RRD.

Gospodarstvo je leta 2016 znižalo vlaganja za skoraj 39 milijonov (6 odstotkov), toda še vedno vlaga relativno precej nad povprečjem EU (poleg podatkov Sursa, ki so bili objavljeni 10. novembra 2017, glej še European Innovation Scoreboard – EIS, 2017).

V zvezi z izračuni in metodologijo zajemanja podatkov se pojavljajo čedalje glasnejši dvomi. O njih sem obširno pisal že leta 2014 (tudi na straneh Sobotne priloge). Takrat to skoraj nikogar ni zanimalo. Dvomi o kredibilnosti zajemanja podatkov pa naraščajo. Tako letos Vito Turk pravi: »Ko pa gre za vlaganja gospodarstva, gre v resnici za davčne olajšave.« Še ostrejši je Jadran Lenarčič, saj pravi, da so podatki o skupnih vlaganjih nerealni in da ta vlaganja verjetno ne presegajo 1,5 odstotka (Sobotna priloga, 16. 12. 2017). Ob tem se postavi dilema, ali so nekateri podatki Sursa (in posledično Evrostata in drugih mednarodnih baz) samo statistični konstrukti, ki nimajo povezave z realnostjo.

Mimogrede naj ob tem omenim dodatne zadrege s podatki. Ekonomist in bivši minister Dušan Mramor v zadnjem intervjuju (Sobotna priloga, 9. 12. 2017) pravi – sklicujoč se na znanega ekonometrika –, da samo delež majhnih visokotehnoloških podjetij v strukturi izvoza znaša 17 odstotkov. Če citiramo: »Njegovi sveži podatki kažejo, da 17 odstotkov slovenskega izvoza ustvarijo mala visokotehnološka podjetja.« V Eurostatu dobimo podatek, ki je skoraj trikrat nižji, nanaša pa se na vsa, tudi velika visokotehnološka podjetja. V Umarjevem Poročilu o razvoju imamo podatek, da je ta delež (spet vključujoč tudi velika podjetja) na ravni 21,6 odstotka, kar pa je pod povprečjem Evropske unije. Kje so vzroki za podatkovno kakofonijo? Verjetno različni viri, neuglašene klasifikacije ipd.

Kaj pomeni enoodstotni delež od BDP za znanost?

Kar zadeva javna oz. državna (proračunska) vlaganja, ki so namenjena pretežno znanstvenim disciplinam, pa so raziskovalci oz. znanstveniki na nedavnem protestnem zborovanju (o čemer poroča Roman Jerala) postavili zahtevo ali vsaj predlog, da se ta vlaganja zvišajo na raven enega odstotka BDP. Toda ali je 1 odstotek realen? To namreč pomeni več kot 400 milijonov evrov! Ali je bilo to rečeno v slogu gesla: Bodimo realisti, zahtevajmo nemogoče?

Če pogledamo Eurostat oz. EIS 2017, nobena država v EU ne dosega te višine izdatkov. Čisto blizu oz. na meji je Švedska (0,99 odstotka). Sicer naletimo na trditev, da naj bi Avstrija v zadnjih dveh letih dosegla en odstotek vlaganj javnih sredstev, vendar to iz EIS (ki uporablja podatke Eurostata iz 2015) ni razvidno. Ta država vlaga po tem viru 0,88 odstotka BDP (iz zadnjega Eurostata izhaja, da to velja tudi za leto 2016). S tem nočem povedati, da nima smisla pri nas vlagati več, če nobena država tudi od najbogatejših držav ne dosega enega odstotka. Sedaj govorimo o podatkih, delamo primerjave in ugotavljamo stanje ter trende.

Upoštevati pa velja, da Avstrija dosega po tem kazalcu mesto takoj za Švedsko (trenutno imata v EU le ti dve državi izdatke, ki presegajo 3 odstotke BDP). Tako v Sloveniji kot Avstriji in Švedski pa je največ denarja namenjenega poslovnemu RRD (v Sloveniji še malo več, čeprav je v zadnjem letu prišlo do znižanja). Če bi bil predstavnik javnega inštituta, pa se ne bi skliceval na Avstrijo, saj le-ta tem inštitutom namenja le 5 odstotkov od celotnega zneska (pri nas je to 13 odstotkov). Bistveno več pa Avstrija (in večina razvitejših držav EU) nameni visokošolskemu sektorju (24 odstotkov), pri nas namenimo le 11 odstotkov od celotnih sredstev za RRD.

Slovenija – svetovni rekorder v doktorskih študentih in doktoratih

Predstavniki velikih javnih inštitutov večkrat izpostavijo tudi probleme zaposlovanja mladih doktorantov oz. mladih raziskovalcev. Ne omenijo pa, da je Slovenija svetovni rekorder v številu doktorskih študentov in tudi v številu novih doktorantov glede na število prebivalcev. Tudi mene je presenetilo, da smo v EU rekorderji v številu doktorskih študentov na naravoslovno-tehničnih (STEM) smereh. Doktorskih študentov družboslovja je relativno malo, še manj je humanistov. Toliko hvaljena Avstrija pa je – začuda – zadnja, kar zadeva število doktorskih študentov, zadnja tudi v deležu naravoslovno-tehničnih smeri in za nameček prva, kar zadeva doktorske študente na področju družboslovja. Kot rečeno, dobimo v EIS (2017) tudi podatke o zaključenih doktoratih. Tudi tu je Slovenija prva, rahlo zaostaja Danska, občutno pa Avstrija, ki ima, podobno kot Nemčija, tudi precej manj populacije s terciarno izobrazbo kot Slovenija. Vendar pa je leta 2015 povečala število diplom iz naravoslovja in tehnologije, ni pa še dohitela Slovenije.

Učinkovitost ne glede na vložena sredstva?

Če primerjamo input (vlaganja) in output (objave, patente ipd.), opazimo še en paradoks. Slovenski znanstveni sistem namreč dosega iste oz. celo malo boljše rezultate tudi ob nižjih vlaganjih javnih oz. državnih sredstev. Seveda govorimo o učinkovitosti in rezultatih, kot jih objavlja EIS (v rubriki oz. indeksu attractive research systems). Da ta obravnava ni ravno zgled metodološke in konceptualne konciznosti, sem dokazoval v publikaciji, ki je l. 2014 izšla pri založbi Springer. Vseeno pa vsaj en kazalnik (objave v najbolj citiranih revijah) nekaj pomeni in tu je Slovenija izboljšala svojo oceno; leta 2010 je dosegala 67 odstotkov povprečja EU, zadnje poročilo pa govori o 81 odstotkih tega povprečja. Podatki o teh objavah slonijo na Web of Science, pri čemer se primerja vse objave v tej bazi z objavami v desetih odstotkih najbolj citiranih revijah v isti bazi. Toda če ta kazalnik primerjamo z Grčijo ali Ciprom, ki za znanost dajeta bistveno manj kot Slovenija, opazimo, da imata boljše rezultate. Podobno tudi Irska, ki je občutno znižala državna vlaganja, vendar dosega izjemno dober rezultat (122 odstotkov povprečja EU).

V razpravah predstavnikov velikih inštitutov je bila izražena misel, češ da izdatki neposredno vplivajo na ekonomski razvoj oz. rast BDP. Ne bo docela držalo. To je nujen, ne pa zadosten pogoj. Upoštevati je treba časovni zamik in druge razvojne dejavnike (nova podjetja, učinkovit prenos znanja …). Poglejmo primer Južne Koreje. To je država, ki v svetovnem merilu (poleg Izraela) največ vlaga v RRD, in sicer 4,23 odstotka BDP. Njeni gospodarski rezultati pa trenutno ne upravičujejo tako visokih vlaganj – ki pa so skoraj 80-odstotno usmerjena v gospodarstvo. Recimo, BDP per capita bi glede na države s primerljivim vlaganjem moral biti višji. Italija vlaga trikrat manj v RRD, pa ima večji BDP. Seveda lahko rečemo, da so to vlaganja na zalogo, za prihodnost. Gotovo pa lahko trdimo, da nimamo nikjer gospodarstva z razvito tehnologijo in inovacijami (kot so ZDA, Japonska ali skandinavske države in Nemčija), ki ne bi nadpovprečno vlagale v RRD. Vendar pa rezultati tudi tu niso konsistentni, na kar sem opozoril v omenjeni publikaciji.

Paternalizem države in ideologija (hegemonije) javnega sektorja

Za dodatno aktivizacijo raziskovalcev je poskrbel predlog novega zakona o RRD. Iz obsežnega poročila o tiskovni konferenci zastopnikov naravoslovno-tehničnih raziskovalnih organizacij v začetku decembra v četrtkovi rubriki Znanost v Delu in nato še naslednji teden izhaja nekaj intrigantnih ugotovitev in implikacij. Praktično vsi navzoči so nasprotovali predlogu tega novega zakona. Povsem je razvidno, da hoče država (vlada) prevzeti nadzorno vlogo na RO, recimo z imenovanjem direktorjev (ki jih je do zdaj izbiral upravni odbor, kjer so tako ali tako zastopani predstavniki države). Kot so poudarjali govorci, je v predlogu izbrisan pojem avtonomnosti znanosti pri raziskovanju. Glavni problem oz. nevarnost se skriva v premiku od programskega k institucionalnemu financiranju in menedžerskemu pristopu pod pretvezo stabilnosti financiranja. Tu se povsem strinjam s kritiki tega zakonskega predloga.

Sklep je pač lahko naslednji: sedanja vladna garnitura načrtuje obširno etatizacijo znanosti. Zanima jo sektor JRO, ogromne univerze, kot je ljubljanska, se komaj dotakne, kot je izjavil rektor Papič. Tu pa lahko potegnemo vzporednico z dogajanji v zdravstvu in izobraževalnem sistemu. Kaj in kje je jabolko spora med večino zdravnikov in sedanjo politiko? To je znano: vprašanje, ali bo prevladalo javno, v bistvu podržavljeno zdravstvo ali pa bodo vplivni tudi zasebni modeli in načini njihove vključitve v koncesionarsko dejavnost. Predsednica zdravniške zbornice poudari, ko ocenjuje novelo zakona o zdravstveni dejavnosti, da je tu izraženo »ideološko (politično) ozadje z neprikritim namenom, da bi čim več zdravnikov spravili v ogrado javnega zdravstvenega sistema« (Sobotna priloga, 9. 12. 2017).

Kaj pa izobraževanje? Mar ni aktualna polemika o spreminjanju ustave zaradi določbe o financiranju zasebnih osnovnih šol? Kaj hoče vladajoča politika pod taktirko SMC? Prevlado javnega šolstva. Alternative je ne zanimajo. Ali vidi v njem torišče tudi za ideološko hegemonijo oziroma, marksistično rečeno, ideološki aparat države? V raziskovalni dejavnosti je podobno, boj za prevlado javnih inštitutov, vendar pod taktirko vlade, in ne znanstvene elite. Skupni imenovalec dogajanj v vseh treh podsistemih je jasen, v ozadju je ideologija, ki implicira hegemonijo javno-državnega interesa.

Toda to zavzemanje za javni sektor je malo hipokritično in nekonsistentno. Če ne bi bilo zasebnih vložkov v zdravstvo, bi se to popolnoma sesulo. Tudi ARRS ne financira projektov in programov 100-odstotno, temveč 80-odstotno. ARRS namreč definira polno zaposlenost oz. vrednost enega FTE (ekvivalenta polne zaposlenosti – EPDČ) v obsegu 1700 ur na letni ravni. Uradna razlaga je, da gre pri tem za »efektivne ure« (brez praznikov in dopustov). Ko vprašaš naokoli, kako to pojasnijo zaposlenim oz. kako je urejen njihov status navzven, vsi rečejo, da na plačnih listah piše drugače. Torej ne 1700 ur, temveč 2040 ur oz. 40 tedensko za polno zaposlitev. Toda inštituti (zlasti veliki) so se navadili na ARRS pošiljati obrazce, kjer mora biti upoštevano le 1700 ur, drugače so sankcije. S tem pa pristojno ministrstvo (ARRS se mu podreja) že dolgo dodatno kaotizira stanje v raziskovalni politiki.

Kaj lahko sklepamo in napovemo

Vlada bo najbrž popustila glede novega zakona o RRD, saj ga nočejo niti tisti, ki jim je namenjen. Je pa namen tega zakona vzpostaviti večji nadzor nad velikimi inštituti. Tudi če je letos iz državnega proračuna za RRD namenjenih 174 milijonov evrov, to ni veliko povečanje glede na potrebe RO in se bo agonija statusa quo nadaljevala. Če bo (bi) šlo v institucionalno financiranje več denarja – kot terja predlog zakona –, pomeni to manj za programe in projekte. To je vsem jasno. Pomembno vprašanje je organiziranost univerze in JRO ter razmerje med njimi. To pa je možno rešiti le v politično prosvetljeni situaciji in s kančkom zaupanja. Tega sedaj ni. Predstavniki znanstvene skupnosti bi morali znotraj te skupnosti ter v javnosti nastopiti malo drugače, z bolj elaboriranimi podatki in večjo širino pri iskanju optimalnejše organizacije raziskovalnih ustanov ter evalvacije raziskovalnih skupin (programov). Podatkovno gradivo bi morali vsi skupaj preverjati in ga jemati cum grano salis in interpretirati kar se da celovito (ali čim manj parcialno).

Dr. Frane Adam je sociolog in publicist.