Pohod v Evropo

S sirskimi begunci na dolgem pohodu iz Srbije na Madžarsko.
Objavljeno
31. julij 2015 15.08
Slabih dvesto metrov žičnate ograde z bodečo žico ob madžarsko-srbski meji, pri kraju Morahalom. Morahalom, Madžarska, 28.julija 2015.
Boštjan Videmšek, zunanja politika
Boštjan Videmšek, zunanja politika

Ob cesti, ki iz Kanjiže, mesteca na severu Vojvodine, vodi proti Horgošu in madžarski meji, je v torek zgodaj zvečer počivala večja skupina sirskih beguncev. Ženske, otroci, mladi moški, starec. Bilo jih je kakih štirideset. Jedli so še ne povsem zrele slive z bližnjih dreves, se za trenutek poskušali izogniti še vedno močnemu soncu in gledali v svoje mobilne telefone, v katerih so imeli shranjeno najbližjo in »najbolj varno« pot do madžarske meje in čez njo.

Na ravnici ob mastno tihi reki Tisi, kjer sva se pridružila eni izmed številnih skupin na pohodu proti madžarski meji, meji Evropske unije, je življenje potekalo v ustaljenem, nadvse počasnem ritmu. Ljudje so se skoraj nepretrgane kolone trpeče človečnosti, tega neustavljivega modernega eksodusa, že navadili. Srbija je v zadnjih mesecih postala le še ena izmed številnih tranzitnih postaj človeške tragedije.

Tragedije, ki se stopnjuje. Tragedije, ki bo ključna človeška zgodba 21. stoletja.

Odločnost

»Do meje imamo osem kilometrov. Dve uri in pol, če bo vse v redu. Ne moremo iti prehitro, med nami je veliko žensk in otrok, ustavljati se moramo. Večina nas je zelo utrujenih. Na poti smo že več tednov, nekateri celo več mesecev,« je med ubranim korakanjem v strnjeni vrsti dejal 27-letni Rami iz sirske Rake, prestolnice samooklicanega kalifata in Islamske države.


(Trenutno najbolj množična pot proti EU – pot proti bolgarski in madžarski meji. Foto: Jure Eržen/Delo)

Rami je zbežal iz Rake kmalu po tistem, ko so mesto na severozahodu Sirije zavzeli pripadniki skrajne sunitske milice. Ni imel izbire. Bil je na listi za – dobesedno – odstrel. V prvih mesecih sirske vojne je namreč kot lokalni novinar pomagal ameriškemu kolegu. Znani ameriški časopis mu je celo izdal novinarsko izkaznico. Islamska država kaj takega ne odpušča.

»Čeprav prihajam iz ene najmočnejših družin v Raki, sem bil izgubljen. Če bi ostal, bi me ubili. Takoj. Najhuje je, ker so se spravili name moji bratranci. Skoraj vsi so se pridružili Daešu [arabski izraz za IS]. V Raki, ki jo obvladujejo tri družine, so se jim pridružili skoraj vsi, zato so tako močni. Raka bo vedno njihova … Nikogar ni bilo, ki bi me lahko zaščitil,« je med hojo po robovih lokalne vojvodinske ceste nadaljeval Rami.

Iz Sirije je odšel v Turčijo. Nekaj časa je preživel v Istanbulu, kjer so ga oropali. V Turčiji je moral ostati dlje, kot je načrtoval, saj je moral zaslužiti denar za nadaljevanje poti. Dolgo je trajalo. Ko je zbral dovolj denarja, je krenil na turško sredozemsko obalo. Medtem je izvedel, da so ubili njegovega očeta, njegov brat, ki se prav tako ni hotel pridružiti Islamski državi, pa je bil v vrstah ene izmed uporniških skupin huje ranjen v spopadih s sirskimi vladnimi silami.

V turškem pristaniškem mestu Bodrum, ki je tudi eden glavnih centrov trgovine z ljudmi, je Rami spoznal pre­ostale Sirce iz skupine. Povezali so se. To je bilo pred dvema mesecema. Od tedaj so ves čas skupaj.

»Iz Turčije, kjer so nas prekupčevalci dvakrat okradli, imeli pa smo tudi velike težave s policijo, smo v gumijastem čolnu pripluli na grški otok Kos. Čoln je bil res majhen … Čisto vsi, ki smo v tej koloni, smo bili na njem. Neverjetno je, da smo preživeli to pot. Vsaj pol ljudi ne zna plavati. Če bi se prevrnili, bi pomrli. Grozno je bilo,« se je priključil pogovoru 28-letni Ali, inženir iz Azaza, mesta ob sirsko-turški meji, za katero se že več let spopadajo različne uporniške skupine, še prej pa so ga vladni bombniki skoraj v celoti uničili, o čemer sem se med poročanjem iz Sirije prepričal na lastne oči.

Moderna odisejada

S Kosa, kjer tako kot na številnih drugih grških vzhodnoegejskih otokih zaradi močno povečanega števila beguncev že več mesecev vlada hud kaos, je skupina Sircev krenila s trajektom proti Atenam, kamor vsak dan prispe več sto beguncev in priseljencev. Grške oblasti, obremenjene z vseprisotnimi pritiski, so se z »begunskim in priseljenskim vprašanjem« tako rekoč prenehale ukvarjati. Izhodna vrata so odprli na stežaj: ubogi ljudje so množično krenili proti makedonski in bolgarski meji, kjer se je hitro vzpostavila nova – in trenutno najbolj množična – pot proti Evropski uniji. Pot, ki vodi čez Makedonijo, Srbijo in Madžarsko.

Madžarska je pred tremi tedni na meji s Srbijo začela graditi 175 kilometrov dolg zid, s katerim želi nasilno ustaviti begunce in priseljence. A Madžarom to za zdaj ne uspeva. V dneh, ki smo jih preživeli na obeh straneh srbsko-madžarske meje, smo se prepričali o nasprotnem. Začetek gradnje zidu je »begunski promet« še pospešil. Predvsem prek Makedonije in Srbije, ki se zavedata, kaj bi zanju pomenili novi evropski zidovi. Zid je veliko bolj politično sporočilo ­Orbánove vlade kot pa dejanska ovira za ­begunce.

(Nedaleč od srbsko-madžarske meje. Foto: Jure Eržen/Delo)

* * *

»Del poti čez Grčijo in Makedonijo smo prehodili. Strašno … Vročina. Bili smo lačni­ in žejni. Ljudje nam niso pomagali. Nekje v Makedoniji, kjer je policija z nami ravnala zelo slabo, so nas naložili na avtobuse in nas odpeljali do srbske meje. Povsod je bilo polno beguncev. Spet smo nekaj dni hodili in spet so nas naložili na avtobuse. Odpeljali so nas v Beograd. Tam smo ostali tri dni. Skupaj z drugimi begunci smo spali v parku. Beograd je poln beguncev. Od povsod. A za nas to ni bilo slabo. Dobili smo vse nujne informacije, kako čez madžarsko mejo,« je umirjeno, kot da bi opisoval razgled na morje, razlagal Ali.

V Beogradu je izvedel, da ima za pot na Madžarsko in naprej proti Avstriji in Nemčiji na voljo več možnosti. Prva možnost je »samostojno« potovanje v večji skupini. Poti so jasne, informacij je veliko, a ta možnost je zaradi (ne)predvidljivih razmer na meji najbolj tvegana.

Druga možnost je sodelovanje s tihotapci, ki organizirajo in vodijo pot iz mest v severni Vojvodini (Subotica, Kanjiža, Horgoš) do madžarske meje in potem naprej proti Avstriji in Nemčiji. Možen je tudi prevoz s taksijem direktno z madžarske meje na Dunaj, ki po naših podatkih stane 400 evrov. Celoten paket poti iz Srbije prek Madžarske do Avstrije stane okrog 1500 evrov. Za sirske begunce so vse možnosti vsaj trikrat dražje, kot za vse druge.

Ob tem ne gre pozabiti na veliko možnost aretacije ter dejstvo, da so begunci porabili velik del premoženja že na poti do Srbije. Številne so na dolgi »balkanski poti« oropali. Policisti, lokalni kriminalci ali kar člani kake druge begunske ali priseljenske skupine. Prav veliko solidarnosti med različnimi skupinami – sirskimi ali afganistanskimi, denimo – ni. Nasprotno. Pretepi in obračuni so pogosti. Na splavu meduze ni veliko prostora.

V Srbiji je – tako kot kjer koli drugje – zacvetel tihotapski posel. Trgovina z ljudmi je preprosta, zaslužki so bajni, tveganja skoraj ni. Še posebej če obstajajo vnaprejšnje povezave s policijo in predstavniki lokalnih in tudi državnih oblasti, ki odkrito spodbujajo čim lažji­ begunski prehod Srbije. In tudi madžarske meje. To je, na »terenu« bi bile stvari težko bolj očitne, politična odločitev.

(Madžarska pospešeno gradi zid na svoji meji. Foto: Jure Eržen/Delo)

* * *

Ali je takoj po začetku vojne izgubil službo v zasebnem podjetju, a je vztrajal v Azazu, nad katerim je poleti leta 2012 za nekaj časa prevzela nadzor Svobodna sirska vojska (FSA). Potem so prišli skrajni islamisti. Sanj o sirski revoluciji in svobodi je bilo v hipu konec. Upor proti režimu se je spremenil v brutalno državljansko vojno. Iz opustošene Sirije so ljudje začeli množično bežati.

»Pomagali nam bodo. Saj smo begunci. Saj smo iz Sirije …«

»Vesel sem, da nimam otrok in nisem poročen. Tako mi je veliko lažje. Večji del moje družine je zbežal v Turčijo in tam ostal. Jaz sem mlad in izobražen. Naredil bom vse, da si najdem službo in poskrbim za starše. To je moja edina naloga. Rad bi prišel v Nemčijo. Samo da varno pridemo na Madžarsko in nas tam ne ujame policija – in vse bo lažje. V Nemčiji nas bodo sprejeli in nam pomagali, saj smo begunci. Saj smo iz Sirije …« je med hojo proti vojvodinski vasici Mortonoš, zadnjim večjim naseljem pred madžarsko mejo, pravil Ali.

Kot večina sirskih beguncev iz »njegove« skupine je bil na dolgem pohodu proti madžarski meji tudi on zelo dobro razpoložen. Ko smo vstopili v vasico, se je skupina ustavila. Ženske so sedle v travo. Otroci so bili utrujeni. Moški so se pregovarjali o tem, kje nadaljevati pot. Vaške slive so se hitro praznile. Zaloge. Večerilo se je. Približevali smo se odločilnemu delu poti. Do meje Evropske unije je bilo le še dobre štiri kilometre. Čez panonsko ravnico je pihala nežna sapica.

»To je življenje. Vsi mi imamo le eno željo. Vsi ljudje imajo le eno željo. Živeti v miru. Biti varen. Poglej, kako lepo je tu. Tiho je in mirno. Povsod so sadovnjaki. Veliko je vode. Ljudje nas pustijo pri miru. Tu bi lahko živel. To so podobe iz mojih sanj,« je malce odneslo Ramija, ki se je z vsakim kilometrom skupaj prehojene poti proti madžarski meji iz rahlega nastopača, ki je rad v središču pozornosti, vedno bolj »topil« v navdušenega dečka.

Pozabljena človeška dobrota

Na robu vasi je med glasnim laježem številnih psov proti beguncem veselo stopil starejši možakar in jim – po cevi – ponudil vodo iz svoje garaže. Sirci so bili zmedeni. Spogledovali so se. V zadnjih letih so pozabili na preprosto človeško dobroto. Ta je zanje postala izjema, ki potrjuje pravilo. Eden izmed najstarejših beguncev je staremu Vojvodincu izročil prazno litrsko plastenko. Počasi so se opogumili tudi drugi. Po begunskih obrazih so se raztegnili sramežljivi, a hvaležni nasmeški. Vojvodinec je z eno roko točil vodo, z drugo pa odganjal trumo agresivnih komarjev.

»Hodite vzporedno z reko. Ne po nasipu. Spodaj. Drugače vas lahko opazi policija. A danes jih tu še nisem videl. Meja ni več daleč. Pred vami je šlo mimo že kar nekaj skupin. Vzemite še nekaj sliv. A vseeno pazite. Srečno,« se je poslovil gostoljubni domačin.

Zaupanje v človeštvo je mogoče hitro izgubiti. Veliko težje ga je dobiti nazaj.

* * *

Odpravili smo se naprej. Vrvež v skupini je skoraj potihnil. Bolj smo se približevali meji, bolj so se begunci instinktivno držali skupaj. Oče si je nadel na rame triletno hčerko. Edinemu starcu v skupini je že rahlo pohajala sapa, a njegov korak je bil še vedno strumen. Pomagal si je z leseno palico. Eden izmed beguncev je potegnil iz žepa koran in začel moliti. Sonce je počasi zahajalo.

Na naši desni strani sta bila gost močvirnat gozd in reka Tisa. Na naši levi strani so bili travniki, polni sena, oddaljena naselja ter cesta, ki vodi proti uradnim mejnim prehodom in naprej proti Subotici. Večerna svetloba je bila vedno bolj topla. Sem ter tja je odjeknil pasji lajež. Sredi travnika je stala čaplja. Idilični prizori popolnega slepila.

(Idilični prizori popolnega slepila. Foto: Jure Eržen/Delo)

* * *

»Če ti povem po pravici, se mi niti sanja ne, kje smo. Upam, da smo na pravi poti. Mudi se nam. V današnji noči moramo priti na Madžarsko. Ko bomo čez mejo, se moramo izogibati policiji. Ne smejo nas ujeti. Tako bi lahko izgubili več tednov. Naša skupina bi razpadla. Nočemo, da nam vzamejo prstne odtise. To pomeni, da nas lahko iz Nemčije ali katere koli druge države kadar koli vrnejo na Madžarsko. Nihče od nas noče ostati na Madžarskem. Veliko raje bi ostal v Srbiji. Tu so bili ljudje do nas najbolj prijazni. Povsod drugod so nas obravnavali kot kriminalce, slišal pa sem, da je najhuje ravno na Madžarskem,« je čedalje bolj tiho govoril Rami, ki je v Evropi, kot pravi, pripravljen poprijeti za kakršno koli delo. Le da bo lahko živel v miru in varnosti.

Enak načrt ima modrooki inženir Ali. Vojno sta nepovratno pustila za seboj. Rad bi, da bi ju ljudje, h katerim prihajata, razumeli.

Ni bilo povsem jasno, kje mora skupina »odviti« v gozd, da bi se izognila morebitnim srbskim ali madžarskim obmejnim policistom. Tudi meja je zelo slabo označena. Marsikod sploh ne. Skupina je sledila sledovom, ki so jih pustili za seboj njihovi predhodniki. Smeti, odvečna oblačila, papirji. V trenutku, ko je bil dvom o izbiri pravilne smeri najbolj močan, sta, kot naročena, po bližnjem nasipu mimo pripeljala lokalna kolesarja. Beguncem sta iz nahrbtnikov razdelila plastenke vode (»To je za otroke!«) in dejala, da je do madžarske meje le še deset minut hoda. »Pojdite naravnost ob reki. Jaz nisem videl nobenega policista,« je opogumljajoče dejal lokalni mladenič.

Madžarska policijska patrulja

Odšli smo naprej. V daljavi je že bilo mogoče videti rampo, ki označuje obmejno območje, kjer je gibanje prepovedano. Padal je mrak. In z njim – tesnoba. Komarji so udrihali s polno silo. Ženske so se posvetovale med seboj. Otrokom so nadele toplejša oblačila. Moški, številni so na pot »čez pol sveta« vzeli le majhen športni nahrbtnik, so kovali taktiko. Njihovi mobilni telefoni niso delovali najbolje.

(Srbsko-madžarsko črno mejo smo prestopili v tišini. Foto: Jure Eržen/Delo)

Begunci so se tiho skrili v bližnji gozd, iz katerega so ves čas prihajali znaki življenja. Skupina, ki sva jo spremljala, ni bila edina, ki se je pripravljala na zadnjih nekaj korakov do »Evrope«. Bili smo na madžarskem ozemlju. Beguncem je preostalo le še to, da se ognejo policijski patrulji. Otroci so pojedli nekaj piškotov in sliv. Drugi so pili vodo. Čakali so na Ramijev znak.

Srbsko-madžarsko črno mejo smo prestopili v tišini. Le nekaj korakov za prvim madžarskim mejnim kamnom se je skupina ustavila. Rami je odložil nahrbtnik in se pazljivo podal v izvidnico. Kakih sto metrov naprej je opazil patruljo madžarske policije. Avtomobil in štiri policiste, ki so zasliševali manjšo skupino ­beguncev.

Ob parkiranem policijskem vozilu sta, kot nekakšna fatamorgana, stali dve premični stranišči. Posel kot ponavadi? Jasno je bilo, da begunske skupine, ki sva jo spremljala, štirje madžarski policisti preprosto ne bodo mogli­ ustaviti. Večkrat, smo slišali, zamižijo na eno oko. Čeprav so se ksenofobne madžarske oblasti v svojem velikem protihumanističnem projektu odločile postaviti zid, smo v zadnjih dneh na madžarski strani meje videli, da se policisti do beguncev, ki jih ustavijo, vedejo korektno in spoštljivo. Na to ne gre računati.

A te informacije v tistem trenutku niso bile pomembne. Bližal se je odločilni trenutek. Na begunske obraze sta se vrnila strah in negotovost. Meje in uniforme zanje pomenijo vprašanje življenja in smrti. V najboljšem primeru življenja in životarjenja. Izkušnje narekujejo reflekse. Za refleksijo v takšnih razmerah sploh ni možnosti. Sindrom posttravmatskega stresa je bil prisoten na, dobesedno, vsakem koraku. Stemnilo se je, toda luna je neprizanesljivo sijala na utrujene obraze.

Poslovili smo se.