Polis na Veneri

S Cankarjevimi velikonočnimi razmišljanji bi se dalo kaj povedati tudi ZDA in drugim velesilam.
Objavljeno
30. marec 2018 15.18
Janez Markeš
Janez Markeš
Na svetu ni svete stvari, ki bi bila dovolj sveta, da se je predsednik ZDA Donald Trump ne bi lotil v svojih tvitih. Toda … New York Times je pred nekaj dnevi zapisal, da Trump preprosto ne more prenehati s »čivki«, obmolknil pa je ob imenu Stormy Daniels, pornozvezde, s katero je pred desetletjem varal ženo. Tu je še Karen McDougal, nekdanja Playboyeva zajčica, ki je javno razkritje o aferi s Trumpom opravila z nekaj več občutka za diskretnost ter z določeno mero sramu in obžalovanja pred njegovo ženo Melanio Trump.

Ta teden je severnokorejski predsednik Kim Džong Un pomenljivo obiskal kitajskega predsednika Xi Jinpinga. Lahko bi rekli, da je šlo za zgodovinski obisk, izpeljan v tajnosti, poln načrtov za prihodnost in v izkazovanju medsebojnega spoštovanja. Trump, če smo pri spoštovanju, spomnimo, je Kim Džong Una zaničljivo poimenoval »Little Rocket Man«, mali raketarček, s Kitajsko in njenim predsednikom pa se je s carinami na jeklo in aluminij zapletel v začetek trgovinske vojne. Joeja Bidna je imenoval »nori Joe Biden«, Banona »nemarni Banon«. Pri New York Timesu so izračunali, da je Trump – odkar je prevzel mandat predsednika ZDA in pod parolo, da so vse drugo lažne novice – twitter uporabil več kot 2900-krat. Javno je diskutiral o vsem, tudi o visoki politiki, o Rusiji, preiskavah o njihovem vmešavanju v predsedniške volitve, le ne o …

Molčal je v vseh jezikih

Stormy Daniels je o svojem spolnem srečanju s Trumpom povedala nerodne stvari. Najprej, da ji je rekel, da je posebna in da ga spominja na njegovo hčer (Ivanko). Potem, da jo je vprašal, ali je videla njegovo fotografijo na naslovnici Forbes Magazina. Potem je stvar postala za javno uporabo še bolj nerodna, kajti »ukazala« mu je, naj ji da magazin, ga zvila, mu spet ukazala, naj se obrne, spusti hlače in ga natepežkala po goli zadnjici. In Donald Trump, ki je resnico o sebi in svetu sporočil več kakor 2900-krat, odkar je predsednik, je začel molčati v vseh svetovnih jezikih.

Seveda je takih in podobnih pričevanj, tudi ženskih obtožb o predsednikovem spolnem nadlegovanju, še preden je prevzel to funkcijo, še več. Tri od številnih so 11. decembra 2017 sklicale tiskovno konferenco in od kongresa zahtevale preiskavo.

Poanta je v dveh obrazih simbolnih predstavnikov držav. Vznik novih svetovnih avtokratov, od Putina prek Erdogana in Kim Džong Una do Trumpa, kaže na naraščajoči demokratični deficit globalnih dimenzij. Menda logike tega trenda osebnostne samopašnosti v zadevah javnega dobrega, celo svetovnega miru in upravljanja z jedrskimi bombami, tako rekoč usodo planeta, nihče ne ponazori bolje kot pornozvezda Stormy Daniels. Kakor da bi se naučila kapitalistične logike, ki jo pridiga Trump. Pogodba o molku v tej logiki lahko traja samo do nove boljše finančne ponudbe. Če kdo za govor o dogodku da več kot 130.000 dolarjev – to je bila cena za molk, ki jo je določil Trumpov advokat –, potem novi interes povozi starega in še dano besedo. V tem ne more biti nič obsodbe vrednega. Dokazov ne manjka.

Trump je šel v nizkih udarcih proti domnevnim nasprotnikom že zelo daleč. Ameriški pravosodni minister Jeff Sessions, poznavalci trdijo, da po Trumpovem navodilu, je sredi marca na primer odpustil bivšega namestnika direktorja ameriške zvezne policije FBI Andrewa McCaba. Do redne pokojnine po enaindvajsetih letih dela FBI ga je ločilo le še nekaj dni, ko bi dopolnil 50 let. Komentatorji so ocenili, da je šlo za nizkotno politično potezo, zlasti ker je McCabova žena kandidirala za demokratsko senatorko v državnem kongresu Virginije. Trump je njegovo odpustitev na twitterju, videti je bilo, kot da po načelu država in demokracija sem jaz, označil kot »velik dan za demokracijo«. Uničenje kariere in pokojninske sheme človeka je za Trumpa s pozicije najbolj strahovite moči na svetu velik dan za demokracijo?

Kaj bolj ironičnega bi sodilo k temu prizoru kot to, da nekoga pornozvezda z njegovim čudnim obrazom na naslovnici magazina natepe po goli zadnjici in s spuščenimi hlačami? V tem primeru se namreč zrcali vsa kontroverznost svetovnih demokracij, v katerih so zavladali vase zagledani avtokrati.

Pornozvezdnica vs. jedrske rakete

Novinarka CNN Carol Costello je v enem prispevkov popisala stereotip o Trumpovi morali: ne vem kolikokrat, je zapisala, sem slišala, češ, nismo volili Trumpa, ker bi bil pobožen, temveč ker ustvarja delovna mesta. Evangeličanske žene so ji povedale, da so take afere za obravnavo le med »njim, Bogom in njegovo družino«. Na velikonočni ponedeljek bo Melania Trump v Beli hiši spet vodila ceremonial okrog velikonočnega zajtrka in pirhov, ob strani naj bi ji vdano stal mož, predsednik ZDA. Krščanski ameriški svet bo dobil svojo predstavo, nesoglasja bo po želji vernikov pustil za stenami zakoncev.

Podobno je bilo za božič, ko sta skupaj stala ob okrašenih jelkah, in Trump je povedal, kako božič rešuje pred politično korektnostjo in da se beseda božič končno spet in brez sramu lahko spregovori naglas. Tudi tedaj je vsebina božiča kot družinskega praznika ostala med »njim, Bogom in Melanio«.

V tovrstnih držah je velika kontradikcija. Če družina kot taka ni več pomembna, razen na ravni zasebnosti, zakaj potem javni pomp okrog božiča kot družinskega praznika, zakaj negativni javni pomp okrog oblik poroke? Sta ideologija in njena iluzija pomembnejši od realne vsebine? Kljub temu, je poudarila Costello, tu ne gre le za afere same po sebi in najboljši primer je Bill Clinton v aferi z Monico Lewinsky. Kolikokrat je Clinton prisegel, da z Lewinsky ni imel spolnih odnosov? Tu afera ni več le spolna afera, temveč ker se je predsednik države pod prisego zlagal.

Ko pristanemo v kraljestvu laži, se svetovna visoka politika vidi drugače. Je kakšna razlika med dejstvom, da se veliki svetovni dogodki dogajajo predvsem v območju laži, in dejstvom, da ima pornozvezdnica večjo moč utišati ameriškega predsednika kot Kim Džong Un z vsemi jedrskimi raketami vred?

Gradniki prihodnje EU

Ivan Cankar je v knjigi Podobe iz sanj povedal nekaj o veliki noči, najbolj v poglavju z naslovom Nedelja: »Velikega petka je bilo treba za veliko nedeljo: smrti Boga samega je bilo treba, da je zazvonilo in zapelo ponižanemu človeku veličastno vstajenje.« Povedal je, da vsebina tega praznika ni v prekladanju pirhov, temveč ima opraviti z »malimi« in »ponižanimi« ljudmi, z njihovim temeljnim dostojanstvom ter pravicami in dolžnostmi. Seveda ne bi bil lahek posel to Cankarjevo misel pretvoriti v govorico velikih držav, njihovih interesov, še manj njihovih, predvsem avtokratskih politikov. Vsekakor – in poanta Trumpovih zgod in nezgod je ta – pa bi kazalo v medčloveške odnose spet pripeljati vprašanje, kaj od tega, kar je v poplavi narcisizma avtokratov podivjalo, je še mogoče postaviti nazaj v okvire smiselne politične filozofije. Med Cankarjevimi »malimi ljudmi« in demokratičnimi volitvami je v njej še logična zveza, v sedanji stvarnosti pač ne. Štejejo kapital in njegova strokovna zmožnost za manipulacijo javnega mnenja. Če kaj, so značilnost tega časa veliki in predvsem protislovni obrati. Največja nemorala (pa ne le spolna) se v ZDA po predsedniku države dogaja s političnim pokritjem krščanskih denominacij in kriterij je iluzija o ponovni vzpostavitvi države blaginje. Toda rezultat te namere je praviloma nasproten, ljudje imajo vedno manj, bogati vedno več.

Vse to na primeru ZDA in Trumpa kajpak govorimo, da ne bi nastal vtis, da je Slovenija v takih dilemah unikatna. Toda ob Cankarjevih velikonočnih razmišljanjih bi se – bolj kot ne brez upa zmage – dalo kaj povedati tudi ZDA in drugim velesilam. Poanta je silno preprosta, čeprav se kaže kot skorajda nemogoča: vrniti bi se bilo treba v večjo socialno enakost in država bi morala spet postati hiša socialno omrežene družbe in ne alibi ekscesne manjšine, ki obvladuje moč sveta, ni pa zmožna obvladati niti sebe. Dokazov za pravilnost takega načrta je ogromno, sam Trump je kronski dokaz. Bržkone je iluzorno verjeti, da se bo svet brez velikih pretresov sam od sebe ukrojil po tej meri, ne nazadnje je v tem poanta Cankarjevega opisa velike noči. Toda Slovenija je zadosti majhna in kapitalsko še ne »zabetonirana«, da takšna razmišljanja – tudi na podlagi svoje politično-filozofske tradicije – okrepi in jih naredi politično operativna. Kot polnopravna članica EU bi imela privilegij, da je njena drža ena od konstitutivnih gradnikov prihodnje EU.