Tiskane izdaje
Francozinja Marine Le Pen. Misli hitro in tudi govori kot navita. Glas ima globok, raskav, kot pojava ne deluje nežno, čeprav si zna natikati bel nasmeh na obraz. Dobro ve, kaj govori, inteligentna je in premetena, pri obračanju besed je spretna in tudi cinična zna biti. Deluje kot političarka, ki ogromno dela, veliko razmišlja in manj sočuti, zato pa volilno telo, ki ga nagovarja, bolj malo razmišlja in predvsem čuti – sebe in svoje tegobe. Takih je med Francozi vedno več, kajti nekdaj zamejeno volilno telo skrajne desnice se zadnja leta – ne samo od terorističnih napadov januarja in novembra v Parizu – vztrajno širi po francoski družbi. Izidi prvega kroga regionalnih volitev prejšnjo nedeljo so pokazali, da Nacionalno fronto podpira že 28 odstotkov volivcev.
Sedeminštiridesetletna Le Penova redno ponavlja, da uteleša novo politiko, nujno politično renesanso, kajti tradicionalna francoska dvopolnost je – po desetletjih uničevanja demokracije, nesposobnosti, nerazumevanja časa, klientelizma, požiranja obljub, neodgovornega obračanja hrbta malemu človeku in radodarnega popuščanja drugemu, torej priseljencu – odpovedala. Opozicijski republikanci Nicolasa Sarkozyja so brez kompasa, notranje so razklani in tudi navzven begajo sem in tja po desnici, vladajoči socialisti so še bolj izgubili stik z realnostjo. »Ne vedo več, v kaj verjamejo,« pravi Le Penova in daje vedeti, kako je njej kristalno jasno, kdo je in kaj je. Zato bo, ko bo na oblasti, vzpostavila red v državi. »Čas je, da naredimo red v Franciji,« je povzdignila hripavi glas v enem od nedavnih predvolilnih govorov in požela bučno navdušenje.
Če ji bo v jutrišnjem drugem krogu regionalnih volitev uspelo zasesti položaj predsednice regionalnega sveta Sever-Pas-de-Calais-Pikardija (v prvem krogu jo je podprlo več kot 40 odstotkov tamkajšnjih volivcev), bo imela pod sabo šest milijonov Francozov in tri milijarde težak proračun. Odgovornosti bi bilo veliko, a za njene ambicije še vedno premalo. Hči postaranega utemeljitelja francoske skrajne desnice Jean-Marie Le Pena odkrito govori, da hoče zmagati na predsedniških volitvah 2017. Medtem ko se je oče nekdaj zavedal političnih omejitev svoje abotno grozljive sovražnosti do drugega, takrat je to bil Jud, Marine danes verjame, da bi lahko z manj surovim slogom segla do samega vrha. Sploh ker za najgrše hudobnosti na račun muslimana, priseljevanja, varnosti ... tako in tako skrbijo še drugi v stranki; na primer 26-letna nečakinja Marion Maréchal-Le Pen, ki so jo volivci v prvem krogu regionalnih volitev z dobrimi 40 odstotki glasov postavili na čelo v regiji Provansa-Alpe-Azurna obala.
Marine Le Pen je v resnici mojstrica politične manipulacije. Iz razočaranih in zafrustriranih ljudi vleče nepredelano prvinskost: sovraštvo, strah, prezir, predsodke, še druge preživetvene reflekse. Občutja socialne manjvrednosti so pri mnogih Francozih že premočna, da bi se zmogli ali hoteli ukvarjati s kritičnostjo lastnega uma. Ne analizirajo, ampak čutijo. Ne oklepajo se misli, utapljajo se v emocijah; te pa so od nedavnih terorističnih napadov v Parizu spet silovitejše. Komur je hudo, kogar je strah, kdor se počuti ekonomsko, socialno, intelektualno ogroženega in zavrženega, ta svojo razočaranost in prepuščenost samemu sebi morda zlahka predela v nacionalistično večvrednost: Mi, Francozi! V nostalgiji je veliko nacionalizma, v skrajnodesničarski ideologiji je ogromno prečiščenega hrepenenja po nekdanjem.
Nacionalna fronta, seveda, ponavlja, da slavi stare francoske ideale, vrednote republike, svobodo, enakost, bratstvo, laičnost ..., pri čemer neženirano in brezsramno ločuje med pravimi Francozi proti drugim (Francozom) in tujcem. Odkar ima skrajna desnica – pod Marine Le Pen – stalno mesto v medijsko-političnem diskurzu in odkar lepenizem ni več obskurna napaka, ampak dinamični obraz francoske demokracije, so se mnogi Francozi sprostili v sovražni vzvišenosti nad drugim: danes je to predvsem musliman. V resnici so ga ves čas precej težko sprejemali za brata, a vezi so pletli – čeprav asimetrično, dominantno in paternalistično –, zdaj pa nočejo imeti z njim sploh ničesar več. Zato ploskajo Marine Le Pen, ko govori, da bi zaprla meje.
Drugemu se hočejo odreči v imenu francoske dediščine, nacionalne ekonomije in sociale; zaradi hvalnice francoskemu načinu življenja; zaradi fizičnih in tako tudi mentalnih mej, ki morajo stati; zato ker obstajajo razlike med rasami in etnijami; zaradi katoliške vere, ki jo na glas postavljajo nad islam; pa tudi zaradi same čistoče in zdravja. Marine Le Pen ni, denimo, sram, da je predvolilno izjavila, kako jo je ob migracijskih tokovih strah tudi »bakterijskega priseljevanja«, širjenja neevropskih nalezljivih bolezni. Podobno kot Marion Maréchal-Le Pen ni v zadregi, ko pravi, da »muslimani ne morejo biti na isti ravni kot katoliška vera« ...
Političarka Marine Le Pen – ima se za »glas ljudstva« in za »duha Francije« – se, seveda, ne strinja z oznakami, češ da so skrajni desničarji rasisti, fašisti, antisemitski. Menda samo povedo, kar mislijo, in iskreno govorijo resnico. Tako jo artikulirajo, da lahko razume vsakdo. »Sploh nismo takšni, za kakršne nas imajo.« Nacionalna fronta »samo brani osnovne pravice Francozov pri sebi doma« – da bi se na lastni zemlji počutili domače in prijetno. Zavzema se za »ekonomsko domoljubje« in »domoljubno solidarnost«, za vrnitev socialne države, v kateri francoskim državljanom ne bo tako hudo, kot jim je zdaj. »Sedem milijonov jih je brez služb, deset milijonov je potisnjenih v revščino in 1,5 milijona jih čaka na socialno streho nad glavo.« Pod taktirko Le Penove bi bilo, kakor vehementno obljublja, menda vse bolje in spet lepo poskrbljeno za Francoze in bi bilo dovolj tudi – dela. »Službe bodo«, ker bo »prevetrila trg dela« in bo, zlasti skozi srednje velika in mala podjetja, »rehabilitirala fizično delo«. In predvsem bo »ustavila vsako obliko imigracije«, še več, migracijske tokove bo obrnila. »Saj veste, multikulturne družbe so multikonfliktna okolja.«
Strašno je, da vedno več ne samo Francozov, ampak tudi Evropejcev očitno ali morda nekje globoko v sebi prikimava, češ, pa saj Marine Le Pen ima po svoje prav!?
A Marine Le Pen predvsem mojstrsko trka na kolektivno zdravo pamet, premišljeno igra na karto ljudskosti in spretno manipulira z neintelektualnostjo množic – ker razume, da so časi ideološko vse bolj skrajni, da je emocij ogromno, empatije pa vedno manj. Zapreti je mnogo lažje kot odpirati, naj gre za meje, duha, pamet ali srce.
A morda bo jutri nad nacionalističnimi emocijami, socialnimi frustracijami in praznimi miti vendarle prevladal volilni razum. Vsaj dve anketi javnega mnenja sta v zadnjih dneh pokazali, da bosta veliki zmagovalki prvega kroga regionalnih volitev Marine Le Pen in Marion Maréchal-Le Pen na koncu poraženi. A to še zdaleč ne bo ustavilo voditeljice Nacionalne fronte, ki jasno svari: »Naj bo rezultat takšen ali drugačen, politika bo vsak dan poslušala o meni ...«
Ne bo dala miru, saj je inteligentna, pretkana in se zaveda svoje moči. In čisto preveč ljudi ji čustveno ploska.
