Politični glas Michelle Obama

Postala je eden najučinkovitejših političnih govorcev našega časa.

Objavljeno
04. november 2016 11.52
Saša Vidmajer
Saša Vidmajer
V zgodovino bo šla kot ena najvplivnejših prvih dam v Beli hiši. V preteklih osmih letih je spremenila vse. Njen nedavni govor, ki je problematiziral Donalda Trumpa, je bil najboljši politični govor letošnje predsedniške tekme. Ima pristnost in verodostojnost, ki je kritično primanjkuje demokratski kandidatki Hillary Clinton. Je kje še kdo bolj navdihujoč od nje?

Skoraj polno desetletje v Beli hiši je preživela tiho in samozavestno. Zavestno se je izognila vsemu, kar je tam počela demokratska predhodnica; Hillary Clinton je imela v zahodnem krilu svojo pisarno in je razširila vlogo prve dame na način, ki je ustrezal njenim izkušnjam in njeni strasti do politike. Michelle Obama je ohranila distanco do političnega dogajanja. V času, ko je bila pod stalnim drobnogledom javnosti, ji je uspelo nekaj nezamisljivega: živela je javno življenje, ne da bi žrtvovala zasebno, ščitila je hčeri in bila hkrati glasno ponosna nanju. V našo imaginacijo je vstopila kot visoka, močna, elegantna, inteligentna ženska, ki po naključju živi v Beli hiši, je o njej zapisala ameriška feministka Gloria Steinem.

Njen nedavni govor, ki ni niti poimenoval tistega, ki ga je tematiziral, je bil izjemen. Ob njem je vsakega moškega lahko postalo sram, da je moški. Redkokdaj smo slišali tako čustvene, strastne in prizadete besede, ki so izžarevale moč in obenem kazale ranljivost. Michelle Obama zna govoriti na način, ki je Hillary Clinton nedosegljiv. Njena govorica ni zlagana, je pristna, njen ton ni vzvišen, vedno zna vzpostaviti emocionalno vez z občinstvom. Ne gre samo za besede, ki jih uporablja, gre tudi za način, kako jih izreče. Je eden najboljših javnih govorcev, kar jih pomnimo.

Kot ženska

V ključnem trenutku predsedniške kampanje je spregovorila v svojem imenu, kot ženska. »Vem, da smo sredi kampanje, toda tukaj ne gre za politiko,« je rekla v govoru v New Hampshiru, kmalu po objavi razvpitega videa o tem, kako Donald Trump obravnava ženske. Afroameriška pravnica, ki je rasla v enosobnem stanovanju v Chicagu, je secirala ameriškega nepremičninskega mogotca z njej lastno predirno močjo in lahkotnostjo.

»Imamo kandidata za predsednika Združenih držav, ki ... govori tako šokantne, tako ponižujoče stvari o ženskah, da jih preprosto ne bom ponovila,« je rekla na shodu Hillary Clinton minuli mesec. »Gledali smo tega kandidata, ki se je dejansko bahal s spolnimi napadi na ženske ... Ne morem nehati razmišljati o tem. Pretreslo me je do konca in na način, ki ga nisem mogla predvideti ...« Rekla je, da bi se rada pretvarjala, da se ni zgodilo, vendar to pač ni nekaj, kar bi lahko obšli. »Te stvari občutim zelo osebno ... Sramotne izjave o naših telesih. Nespoštljivost do naših ambicij in intelekta. Prepričanje, da lahko ženski narediš, karkoli že hočeš.« Dala je vedeti, da govori iz lastne izkušnje s seksizmom, poniževanjem, verbalnimi žaljivkami.

Medtem ko je bila eleganca tudi v tem, da ni niti enkrat izustila Trumpovega imena, je bila pomenljiva tudi tišina na drugi strani. Moški, ki se le redkokdaj upre skušnjavi, da bi napadel svoje kritike, je tokrat molčal. Donald Trump je Hillary Clinton v predvolilnih razpravah naslavljal z »zlobno žensko«, ko je spregovorila Michelle Obama in uprizorila enega najbolj uničujočih napadov na republikanskega kandidata sploh, ni proizvedel nobenega odgovora.

Mnogi primerjajo ta njen govor s tistim na demokratski konvenciji v Filadelfiji, kjer je presunljivo ubesedila, kaj pomeni za temnopolto žensko, da vzgaja hčeri v Beli hiši. »Vsako jutro se zbudim v stavbi, ki so jo zgradili sužnji. In gledam hčeri, lepi, pametni, črni mladi ženski, ki se igrata s psičkoma na zelenici Bele hiše. Zaradi Hillary Clinton se mojima hčerama in vsem našim sinovom in hčeram zdi samoumevno, da je ženska lahko predsednica ZDA,« je rekla o dolgi poti, ki so jo prehodile Združene države.

Medtem ko so tisoči protestnikov na ulicah Filadelfije oznanjali, da Hillary Clinton ni njihova predsedniška kandidatka, je nezadovoljstvo uspelo prekiniti šele Michelle Obama. Njen julijski govor je demokratski konvenciji vdahnil novo energijo. Bila je ena redkih, ki je niso izžvižgali, predhodnico je opisala kot osebo, ki se nikoli ne zlomi pod pritiskom, ki nikoli ne išče lahkih izhodov in nikoli ne odneha. Dvorano je dvignila na noge. Priljubljena prva dama je postala močan simbol odpora žensk­ – in moških – proti republikanskemu predsedniškemu kandidatu. V trenutku, ko preštevilni še vedno niso pozabil Bernieja Sandersa, je prepričala mnoge, naj volijo eno najbolj osovraženih političark, kar jih imajo Združene države.

Objela je več ljudi kot katerakoli prva dama kdaj prej in položaj »prve dame« odslej pomeni dostopno, toplo osebo, normalno in navdihujočo hkrati, ji je polaskala nigerijska pisateljica Chimamanda Ngozi Adichie. Sprejemala je veterane in družine vojakov, vrata Bele hiše je odprla ljudem z obrobja. Sama je prišla iz delavskega razreda, zatem doštudirala na Princetonu in Harvardu, zato je lahko govorila o priložnosti, ki je dosegljiva. Začasno se je odrekla karieri pravnice in vstopila v Belo hišo. Zdaj, ko odhaja, ne skriva, kako komaj čaka, da gre. Medtem sta njeni hčeri zrasli, starejša je osemnajstletnica, mlajša petnajstletnica, vsa leta ju je obenem varovala in javno naslavljala. Lani je za Financial Times izjavila, da je bila v mlajših letih plašnejša, vendar je kasneje spoznala, kako pomembno je, da ne molčiš. Hčerama vedno znova govori, da ima človek glas zato, da ga uporabi.

Osem let se je izogibala strankarski politiki, čeprav se ni izmikala temam, ki so ji blizu. Razpirala je družbeno pomembna vprašanja, na primer izobraževanje deklic po svetu (program Let Girls Learn) in zdravo prehrano v šolah, kar je v ameriški prehrambni industriji, obsedeni s profiti, težka tema. Postala je modna ikona, skrbno je kultivirala svoj imidž, z zmesjo visoke in hitre mode, z dostopnostjo in individualnostjo vred, tudi s svojim mišičnim tonusom rok in elegantnimi, vitkimi prsti. Kot je zapisala Chimamanda Ngozi Adichie, se je usidrala v javni zavesti z zdravim razumom in ostrim humorjem, kot ženska, ki se dobro počuti v svoji koži.

Mož besede

Ima zapuščino, ločeno od moževe. Na neki način je presegla Baracka Obamo, in vemo, retorične sposobnosti odhajajočega predsednika so izjemne in bistveni del njegove politične karizme. Obama je postavil politično elokvenco v sredico ameriške politike, od njega smo pričakovali poetiko in inspiracijo. Občinstva ni prepričeval samo politično, temveč tudi emocionalno, kot rojeni govorec, ki obvladuje z intonacijo in poudarki, s predahi in tišino vred. Mnogi so mu očitali, da je »samo« politik besede, pričakovanja v zvezi njim so bila velika, kot je na nekem mestu rekel Jurij Gustinčič, je bilo zato razočaranje toliko večje.

In vendar je ameriško politično govorništvo znova umestil tja, kamor spada. Profesorji retorike so od začetka ugotavljali, da je Barack Obama bolj od kateregakoli politika utelesil govorniško spretnost, ki se zaradi televizije in kratkih fraz, s katerimi se ta hrani, od šestdesetih let v ameriški politiki tako rekoč ne prakticira. Njegovi nastopi so subtilno odzvanjali velike govore iz preteklosti in vešče ustvarjali vez z zgodovino, občutek kontinuitete: Obama ni skrival, da hodi po stopinjah Abrahama Lincolna in Martina Luthra Kinga, v njegovih govorih so odmevale Lincolnove in Rooseveltove besede o državljanski vojni in véliki depresiji ter Washingtonove in Painove, ki sta bodrila vojake med vojno za neodvisnost 1779.

To se prilega tradiciji Združenih držav, za katere velja, da so bili vsi njihovi véliki predsedniki véliki govorci. Ključne trenutke ameriške zgodovine definirajo zgodovinski citati: »Zmagali bomo«, »Edino, česar se moramo bati, je strah«, »Moj sen je ...«, »Ne sprašujte se, kaj lahko stori za vas domovina …«, »Ich bin ein Berliner«, »Ja, zmoremo«. Predsednikove besede so eno najmočnejših orožij, ki jih ima, predsedniška retorika je bistveni del ameriškega političnega rituala.

Michelle Obama je bolj sproščena od svojega moža, je zelo avtentična in ni zlagana kot Hillary Clinton. Našla je svojo pot, pokazala je naravnost in normalnost, ki je v politiki redka vrlina. Predsedniška kampanja jo je katapultirala v orbito najboljših govorcev.