Tiskane izdaje
Poleg širšega, zunanjega nadzora imamo vzpostavljen tudi notranji nadzor, ki v primeru odklonskih ravnanj v policiji poskrbi za celovito izvedbo vseh potrebnih ukrepov - sistemskih, organizacijskih, delovnopravnih in kazenskih.
Prav pa je tudi, da v času sodobnih groženj javnosti odkrito pojasnimo razloge za uvedbo novih policijskih pooblastil in naše ukrepe v primerih, ko je v policiji v posamičnih primerih dejansko prišlo ali pa so nam bila zgolj neupravičeno očitana odklonska ravnanja. V javnosti nismo nikoli skrivali svoje odgovornosti pod preprogo, kar smo že večkrat dokazali. Nazadnje z vsemi izvršenimi ukrepi v primeru kriminalistične preiskave korupcijskih kaznivih dejanj, ki je pokazala, da so tudi posamezni policisti osumljeni storitve kaznivega dejanja, kot tudi v zadevi prometne kontrole enega od ministrov, ki ga omenja avtor prispevka.
Razprava o uvedbi novih policijskih pooblastil, ki je potekala v zadnjem obdobju, pa je pokazala, da del javnosti, ki nasprotuje njihovi uvedbi, večkrat izpostavlja razloge in podlage, ki nimajo nikakršne povezave s posameznimi pooblastili. Pozoren opazovalec te razprave pa težko ubeži občutku, da ne gre za naključje, ko opazuje predvsem, kdo, kdaj in s kakšnimi vsebinskimi razlogi tako pompozno nastopa proti uvedbi policijskih pooblastil. Pojavljanje strokovnjaka v javnosti in njegova diskvalifikacija policije kot mafijske organizacije je preveč prozorna in kaže na druge motive.
Prvi primer IMSI lovilcev, ki ga navaja avtor prispevka, sploh ne bi bil primer, če bi odgovorni nosilec zakonov, v katerih bi bilo možno urediti njihovo uporabo, glede na vse pobude policije to pred leti tudi opravil.
Policija je v vseh primerih dosedanje uporabe IMSI lovilca (z namenom pridobivanja IMSI in IMEI številk in ne prisluškovanja) imela za ta ukrep dovoljenje po 149.a členu Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v skladu s takratno pravno podlago - pravnim mnenjem kolegija kazenskega oddelka Vrhovnega državnega tožilstva RS iz marca 2006. Pravno mnenje je uporabo IMSI lovilca opredelilo kot eno od dejavnosti v okviru tajnega opazovanja, ki jo dovoli državni tožilec oziroma odredi preiskovalni sodnik. V začetku leta 2013 je bila podlaga za uporabo IMSI lovilca razglašena za pravno sporno, zato ga ne uporabljamo več. Ne glede na to pa uporaba IMSI lovilca pri nas po vseh teh letih, za razliko od večine evropskih držav, še zmeraj ni celovito urejena v zakonodaji in zastavlja se vprašanje, kdo ima interes, da to traja tako dolgo.
Poudarjamo še, da zaradi uporabe IMSI lovilca niso padale zadeve na sodiščih, tudi v primeru Balkanski bojevnik ne, kot napačno navaja avtor. Policija je v tem primeru zbrala vse dokaze na zakonit način, kar je bilo že večkrat preizkušeno in potrjeno na različnih stopnjah sodnega postopka.
V drugem primeru, t.i. primeru Ornig, se avtor prispevka sprašuje, kaj delajo policijske službe za notranji nadzor, ali je notranji kontrolni mehanizem policije sploh učinkovit, saj preiskava še teče. Resnica pa je, da smo v policiji na področju kriminalistično-obveščevalnega dela že izvedli notranje in sistemske ukrepe. Zaradi suma spornega ravnanja kriminalistov smo o tem obvestili (in ne ovadili policista) Oddelek za preiskovanje in pregon uradnih oseb s posebnimi pooblastili Specializiranega državnega tožilstva RS, kjer še teče postopek. Preiskava posebnega oddelka bo morala potrditi ali ovreči pristnost korespondence in razloge, ali so bila morebitna kazniva dejanja konkretne osebe in kriminalistov sploh storjena.
Zato so ob (še) nepotrjenih sumih izjave o vdorih v komunikacijske zasebnosti in napeljevanju kriminalistov zavajajoče in neutemeljene, da bi lahko govorili o sistemskem problemu policije. Pri zbiranju operativnih informacij posamezniki, ki prostovoljno sodelujejo s policijo, ne smejo izzivati ali izvrševati kaznivih dejanj. Kriminalisti, ki so neposredno odgovorni za zakonito in strokovno pridobivanje informacij, ne usmerjajo posameznikov v nezakonite dejavnosti in jih na to tudi opozarjajo. Ni naključje, da se v javnosti praktično istočasno in na istem področju policijskega dela ponovno izpostavlja primer druge osebe, ki skuša na enak način ustvariti vtis o nezakonitem ravnanju kriminalistov pri pridobivanju operativnih informacij. Dejstvo je, da policija nikomur ne zagotavlja, da zoper posameznika ne bo sprožen kazenski postopek, če izvršuje kazniva dejanja. Logično vprašanje je, kaj je interes posameznikov, ki sami trdijo, da so prestopili mejo zakonitega, da znova in znova odpirajo to razpravo?
V policiji smo naše ukrepe v primeru nezakonitih ravnanj policistov ob sporni prometni kontroli ministra celovito predstavili javnosti. Ne glede na to, da notranja preiskava kranjske policijske uprave ob takrat razpoložljivih podatkih ni odkrila nepravilnosti, pa smo takoj po kasneje dodatno pridobljenih podatkih in potrditvah izvedli vse kazenske in delovnopravne ukrepe zoper policiste in jih predstavili javnosti. Le kje tu avtor prispevka vidi pometanje pod preprogo?
Tudi v naslednjem izpostavljenem primeru, češ da neustavno pridobivamo podatke o bralcih spletnih portalov, ni izpostavljeno najpomembnejše dejstvo, da si policija že leta prizadeva, da bi se glede na kompleksnost področja, različne, zakonsko veljavne pravne podlage in različne prakse državnih tožilstev ustrezno spremenil ZKP. S tem bi se zapolnila pravna praznina na področju pridobivanja podatkov za namen preiskovanja kaznivih dejanj. Policija je Ministrstvu za pravosodje predlog za spremembo ZKP podala že pred dvema letoma, vendar naš predlog v zadnjo novelo zakona še ni bil umeščen. Avtorjevo navajanje neustavnega delovanja policije je v tem primeru vsaj prelahkotno, če ne kaj drugega, ob tem, da ne pojasni celotne problematike in naših prizadevanj za sistemsko ureditev področja.
Tudi navedba, da je policija vodila kazenski postopek in ovadila »motečega« novinarja, ki opozarja na neustavno pridobivanje podatkov o bralcih spletnih portalov, ni točna. Ne glede na to, da z novinarji profesionalno sodelujemo, je policija v tem primeru na ljubljansko okrožno državno tožilstvo podala poročilo, ker smo že sami ocenili, da ni bilo utemeljenega suma kaznivega dejanja. Podano poročilo na državno tožilstvo ni nikakršna oblika pritiska na novinarja, ampak kaže na to, da smo tudi glede na tožilkino odločitev ravnali pravilno in strokovno. Vodenje predkazenskega postopka za uradno pregonljivo kaznivo dejanje pa je naša zakonska dolžnost.
Avtor v četrtem primeru izpostavlja sestanek na ministrstvu za javno upravo, ki je bil zaprtega tipa, saj so bili vabljeni samo nekateri strokovnjaki oziroma predstavniki institucij. Na sestanku ni bilo obravnavano policijsko odrejanje blokade spletnih strani s posnetki spolno zlorabljenih otok, temveč vzpostavitev posebne zakonske podlage, na podlagi katere bi smeli operaterji, po posebnem in natančno določenem postopku, z obveznim predhodno podpisanim sporazumom z Generalnim sekretariatom Interpola v Lyonu (in ne s slovensko policijo), izvajati blokado spletnih domen, kjer se nahajajo posnetki spolno zlorabljenih otrok. Pri tem bi bila vsebina podvržena strogim kriterijem, da bi se takšna domena sploh lahko uvrstila na seznam IWOL (Interpol Worst-of list).
Predstavnik policije na sestanek nikakor ni prinesel zbirke posnetkov spolnih zlorab otrok, kot to spet napačno navaja avtor, ampak učno, strokovno gradivo s konkretnimi pojasnili. Sicer je tovrstno gradivo namenjeno izobraževanju strokovnega kadra, saj si brez takih gradiv ne predstavljamo napredka pri operativnem delu. Ta strokovna gradiva je treba ločiti od nezakonitih predmetov ali gradiv, ki so predmet kriminalističnih preiskav. Dodajamo še, da na policiji skrbimo za celovito in sistematično hrambo gradiv in njihovo sledljivost v okviru pravil, ki veljajo za dokumentarno gradivo policije.
Neresnična je tudi navedba, da je predstavnik policije pred tem uspešno predstavljal te posnetke na posvetu Spletnega očesa, saj je predstavitev izvedel predstavnik norveške kriminalistične policije na sestanku zaprtega tipa, ki je bil ločen od javnega posveta. In spet se lahko vprašamo, zakaj toliko navideznih očitkov in odpora, da bi se tudi pri nas uveljavile nekatere mednarodno priznane metode in prakse za zaščito otrok pred spolnim nasiljem?
Dejstvo je, da policija odgovarja za varnost ljudi, zakonodajalec pa za zakonodajne rešitve policijskih pooblastil, ki naj bodo uravnotežene med svobodo in nadzorom ob upoštevanju spoštovanja človekovih pravic in sorazmernosti. Vsi skupaj pa ne smemo spregledati pomembnosti učinkovitega odzivanja države proti resnemu kriminalu, ki za svoj protipravni namen izkorišča tudi hiter tehnološki razvoj.
Poglobljen odziv sledi v tiskani izdaji Sobotne priloge Dela.
Drago Menegalija,
predstavnik Policije za odnose z javnostmi za področje kriminalitete
