Tiskane izdaje
Zgodba o slovenski literarni kritičarki Anji Radaljac in uredniku Sodobnosti ter predsedniku slovenskega Pena Evaldu Flisarju je dobila epilog, docela predvidljiv v slovenskih razmerah. Upravni odbor Pena se je po načelu vrana vrani ne izkljuje oči ali po načelu iste vrste ptiči skupaj letajo postavila v bran svojemu kolegu.
Odločitev o tem, ali naj Flisar odstopi, kar s peticijo zahteva skoraj 400 uglednih imen, so sprejeli po domače. Na sestanek upravnega odbora, ki ga je sklical sam Flisar in nanj tudi vabil, dveh članov od osmih sploh ni povabil, ena članica pa je zaradi nestrinjanja izstopila iz odbora. Tako je ostal na svojem (ne)častnem položaju predsednika in na položaju odgovornega urednika Sodobnosti, kjer ga je javno v bran vzela glavna urednica Jana Bauer, njegova življenjska partnerica. Nevabljena člana se od odločitve odbora nista ogradila niti nista iz njega izstopila, kar je razumeti, da se z njo strinjata.
Za tiste, ki te kakšen teden trajajoče in v javnosti izjemno odmevne sage niste spremljali, naj na kratko ponovim njen začetek, ki pa je tudi njeno bistvo. Anja Radaljac je javnost seznanila z dopisovanjem z Evaldom Flisarjem, v katerem je on med drugim napisal: »Ti si pa lepa in seksi in samozavestna, kar vse človek pričakuje od perspektivne intelektualke, kritičarke, avtorice in bogve kaj še vse. Jaz se nisem nikoli v življenju zaljubil v žensko, ki mi ga ne bi z nekaj stavki postavila pokonci.«
V tem kontekstu je pomembno, da je ona prosilka dela pri Sodobnosti, ženska in mlada ter da je on urednik Sodobnosti, moški in dobra štiri desetletja starejši od nje. Čisti kliše. Čisti kliše pa je tudi njuna celotna korespondenca, ki sta jo pozneje posredovala medijem v objavo, najbrž zato, da bi javnost razsodila, kdo od njiju ima prav.
Ona je potarnala o svojih tegobah, on ji je navrgel nekaj nasvetov. In javnost se je v spletnih komentarjih postavljala bodisi na eno stran bodisi na drugo, češ, jaz bolj verjamem njej, jaz pa njemu. Vmes je bilo veliko tistih, ki so se zgražali nad njo, ker je o njegovem načinu komunikacije, zanjo žaljivem, sploh spregovorila, in veliko tistih, ki se jim zdi tak način pogovora za moške normalen, tako kot se še vedno zdi Flisarju, ki je pojasnil, da je z omenjenima izjavama Anji izrekel kompliment.
Če pisatelji ne razlikujejo med komplimentom, opolzkostjo in vulgarnostjo, kdo bi potem sploh v slovenski družbi? Ta je, kot kaže tudi ta afera, primitivna, seksistična, šovinistična, diskriminatorna. Si lahko na primer predstavljate obrnjeno situacijo, da bi 70-letna urednica z enakimi besedami kot Flisar komunicirala z mladim fantom, prosilcem za delo? Ljudem bi se zdela najmanj ogabna.
Zakaj slovenska družba to moškim tolerira, druge civilizirane družbe pa ne? To lahko pomeni samo, da se še nismo civilizirali, del krivde pa nosimo tudi same ženske, ker takšno obnašanje moških iz generacije v generacijo dopuščamo, saj se tudi nam zdi normalno.
V primeru Radaljac-Flisar sploh ne gre za to, čigavi pripovedi verjeti, ampak za to, da je flisarski način komunikacije in obnašanja nesprejemljiv, ker je nekulturen, neciviliziran. V vsaki normalni družbi bi moral Flisar z obeh svojih položajev nemudoma odstopiti, in ker ni, bi ga morali ustrezni organi Pena razrešiti, in ker ga niso, bi moralo članstvo te organe razpustiti. Razpustiti bi bilo treba tudi uredništvo Sodobnosti, vsaj tisti del, ki ga zagovarja, kajti revijo financiramo davkoplačevalci. Vsi, ki Flisarja branijo, vključno s predsednikom Društva slovenskih pisateljev Ivom Svetino, sramotijo celotno slovensko literarno srenjo, vključeno v te organizacije.
Stališče Flisarja in njegovih zaveznikov, da gre za obroben pripetljaj, ki ga napihujejo mediji, v ozadju pa so zarotniki, samo kaže, da tem ljudem sploh ni nič jasno. Res je, primer morda sploh ne bi vzbudil tako velike pozornosti, če ne bi bil simptomatičen za vso družbo. Prej ali slej bi se pojavila kakšna anja, ki bi rekla, da ima dovolj tega, da nima dela, dovolj udinjanja, dovolj podcenjevanja, dovolj podplačevanja, dovolj večnih, enih in istih krojačev človeških usod, dovolj prezirljivega odnosa starejših do mlajših in dovolj opazk na račun tega, da je ženska.
Flisar je zgolj prvi stopil na mino, lahko bi se njemu in mnogim njegovim kolegom, navajenim seksističnega govora in obnašanja, to zgodilo že prej, lahko bi se to zgodilo komu iz akademskega sveta, kjer moški šovinizem naravnost cveti.
Le kako je mogoče, da brutalni moški šovinizem, tako rekoč brez primere v sodobnem svetu, ni odnesel s pomembnih položajev moškega, čigar pismo je nedavno v Delu citirala predavateljica na Cambridgeu Veronika Fikfak? Še kot doktorska študentka na Oxfordu je v skupini za mednarodno pravo organizirala predavanja pomembnih strokovnjakov s tega področja iz različnih držav.
Številni so se vabilu prijazno odzvali, ugledni slovenski pravnik pa ji je odgovoril užaljeno in žaljivo, ker ga je vabila mlada oseba, z nižjega hierarhičnega klina in, groza, ženska: »Vi se v svoji ‘dobronamernosti’ tega najbrž niti ne zavedate –, ampak Vaše pismo je ‘condescending.’ Sem pač malo prestar, pa tudi naredil sem že kaj, da bi me hvalile – kako so ‘z veseljem prebrale’ – in me potem za nagrado povabile gospodične, ki morda ne bodo nikoli ustvarile kaj izvirnega. Tudi to, da ste slučajno na Oxfordu, danes nikogar več ne impresionira. Danes pač že vsi vemo, kako se kandidatke rekrutirajo. Če bi me povabil kakšen resen profesor, to bi pa že bilo nekaj drugega.«
Čeprav Fikfakova avtorja tega nezaslišano nekulturnega odgovora ni izdala, nas je večina takoj vedela, kdo je – po slogu, načinu, vzvišenosti, aroganci, žaljivosti. Tudi ta človek, ki se javno rad ponaša s svojim meščanskim pedigrejem in kulturnostjo, ki se nenehno zgraža nad neotesanostjo Slovencev, ne razume, da je sam sinonim za nekulturnost in neotesanost.
Ni problem samo v tem, da v družbi ženske niso enakovredne, ampak jih je dovoljeno tudi javno žaliti, podcenjevati, prezirati. Pravnik Boštjan M. Zupančič, ki ga je Slovenija kot svojega predstavnika poslala v Strasbourg na Evropsko sodišče za človekove pravice (ta ima toliko sodnikov, 47, kot je držav pogodbenic), je morda v času svojega sodniškega mandata priznaval ženskam enake pravice kot moškim, vendar nikoli ni skrival, da jih ima za manjvredna bitja.
Ena od njegovih ekskluzivnih ugotovitev je: »V vsej zgodovini človeške rase ni bilo ene resnično velike znanstvenice, pisateljice, komponistke, slikarke, kiparke, izumiteljice.« Recimo, da je o kakovosti literature, glasbe, slikarstva mogoče razpravljati, ker niso eksaktne, merljive discipline, čeprav obstajajo kanoni, kaj je dobra umetnost. Toda da šolani človek, kar Boštjan M. Zupančič je, ne bi vedel za Marie Curie ali Milevo Marić, prvo Einsteinovo ženo, in dokazano njene neprecenljive zasluge za teorijo relativnosti?
Einstein je sam priznal, da je matematične izračune zanj opravljala žena, matematičarka, razvoj teorije pa je bil bolj kot od znanja fizike odvisen od matematike. Da Boštjan M. Zupančič ni slišal o skladateljskem talentu Clare Schumann in njeni vlogi v zakonu z Robertom? Ženske so vso zgodovino svoje talente žrtvovale v čast in slavo svojih mož, igrale podrejeno vlogo, ki je danes ne želijo igrati več. Še kakšno spoznanje misleca Zupančiča, ki bi šel, kakor pravi, k zobozdravnici samo za rutinska dela? Naj bo, a le še eno, ker se bralca lahko poloti slabost. »Če je prej grobi slovenski pregovor navajal, da ženske mislijo z zadnjico, potem to ni bilo iz trte izvito.«
Misli Boštjana M. Zupančiča niso iz njegove osebne beležnice, objavljajo mu jih v knjigah in medijih.
Evald Flisar in Boštjan M. Zupančič rada poudarjata, da sta svetovljana. Mislita, da postaneš svetovljan, če več let živiš v tujini. A v svetu, ki ga čislata, ne bi odnesla cele kože, z ljudmi, ki si privoščijo sovražni govor, kar seksizem je, opravijo po hitrem postopku, tudi z največjimi korifejami. Na primer tako, kot so na University College v Londonu z Nobelovim nagrajencem za medicino Timothyjem Huntom.
Le dan po tem, ko si je na konferenci v Južni Koreji dovolil seksistično izjavo, je moral odstopiti s položaja profesorja. Univerza je morala ukrepati, kajti njegova izjava je izzvala ogorčenje na družabnih omrežjih in v znanstveni skupnosti. Pa je bila veliko blažja od zgoraj navedenih. Presodite sami. »Tri stvari se zgodijo, ko so ženske v laboratoriju – vanje se zaljubite, one se zaljubijo v vas, ko pa jih kritizirate, jokajo.«
Prestižna UCL, prva angleška univerza, ki je odprla študentkam vrata pod enakimi pogoji kot študentom, je razumela, zakaj je javnost ogorčena. In razumela je, da mora vse narediti za to, da obrani ugled in dostojanstvo ustanove.
Podobnih primerov bi lahko navedla veliko več, kot je na voljo prostora za to kolumno.
Komu sta pri nas mar ugled in dostojanstvo skupnosti, katerekoli že? Važno je, da se o vsem po domače med sabo zmenimo, da nihče ne posega v osebne interese in da si lahko po prijateljstvih in osebnih simpatijah delimo prgišče novcev. Če se pri tem še jemljemo resno in se dojemamo kot varuhi narodovega žitja in bitja, kar je značilno za mnoge slovenske literate, se znajdemo onstran sprejemljivega – tam, kjer so se znašli Flisar in njegovi podporniki.
Pa Anja? Bati se je, da ji bodo ti profili še nekaj časa kreirali življenje, oni pa, zaostali v času in prostoru, ne vedo, da prihajajo nove anje, ki jih bodo brez milosti vrgle z njihovih namišljenih piedestalov.
