Pomisleki: Ljubezen v času samozadostnosti

Ko so se člani centralnega komiteja severnokorejske Delavske stranke ob koncu leta 1998 zbrali v kinodvorani oddelka za propagando, so imeli občutek, da bodo potrebovali robčke. Niso vedeli, zakaj jih je sklical takratni vodja urada za vizualno umetnost Čoi Ik Gju, je pa vse kazalo, da bodo solze tekle v potokih.

In so. Gledali so film Titanik v režiji Jamesa Camerona. In čeprav so bili vsi po vrsti prekaljeni člani stranke, mnogi med njimi pa celo revolucionarji in bojevniki, niso mogli nadzorovati nepričakovano prebujenih čustev.

Čoi je imel pred prikazovanjem filma predavanje o tem, na kaj morajo biti pozorni: poudarjal je računalniške učinke, spretno montažo in vrhunsko skladnost med umetniškim in komercialnim vidikom filma. Za večino privilegiranih gledalcev pa je bilo fascinantno nekaj povsem drugega: tako globoka in silovita ljubezen med dvema mladima, in to brez udeležbe domovine in stranke, brez sleherne ideološke utemeljenosti, čeprav zgodba do določene mere resda prikazuje prepoznavno razredno neskladje.

Nekateri so zgolj smrkali, ko je Jack spravil svojo Rose na varno, sam pa ostal v oceanu, pripravljen na to, da umre v ledeni vodi. Drugi so si za vsak primer brisali oči, še preden so se te – med njunim slovesom na potapljajoči se ladji – napolnile s solzami. In naj so se po tem, ko so se prižgale luči, vsi po vrsti še tako pretvarjali, da jim ta dragi izdelek kapitalistične industrije premikajočih slik, prežetih z zahodno sliko ljubezni, ni segel do srca, so robčki prav vsem prišli še kako prav.

Pokojni vodja Kim Džong Il je bil zaljubljen v ta film. Tako zelo ga je ganil, da je propagandnemu oddelku ukazal, naj ga prikaže partijski eliti, ta pa naj bi nato nadzorovala Akademijo za vizualne umetnosti Čosun med ustvarjanjem severnokorejske verzije hollywoodske uspešnice.

Zgodbo filmske replike so seveda preselili v bližnjo korejsko zgodovino. Kim je režimske režiserje spomnil na nesrečo ladje Ukišima Maru. Ta je avgusta 1945 prevažala skoraj štiri tisoč Korejcev, ki so jih med vojno odpeljali v japonska taborišča na prisilno delo. Na poti proti korejskemu pristanišču Busan je ladja naletela na mino (v zvezi s katero med Korejci in Japonci še vedno traja spor glede tega, ali je bila to ameriška ali namerno podtaknjena japonska mina). Ladja je potonila na dno morja, skupaj z njo pa več kot petsto ljudi.

Kimov namen ni bil polemizirati o tem, kaj je prava ljubezen, temveč se je hotel predvsem pomeriti z ameriško kinematografsko tehnologijo. Ko je bil film Še žive duše, kot se je imenovala severnokorejska različica Titanika, končan, pa Kim še zdaleč ni bil zadovoljen. Namesto da bi dokazali, da je diktatura primerno okolje za ustvarjanje spektakularnih prizorov, saj je bilo režiserju z enim samim podpisom vodje omogočeno, da v resnici potopi pravo vojaško križarko, so se v filmu razkrile vse slabosti severnokorejskega pristopa k ustvarjalnosti. Manjkala mu je namreč prav tista ključna nit, ki daleč nad ideologijo in državo povezuje življenje in smrt. V filmu ni bilo ljubezni, kakršna je vladala med Jackom in Rose.

Pozneje se je govorilo, da je sredi prikazovanja filma Še žive duše v isti dvorani propagandnega oddelka, v kateri so prikazali Titanik, Kim jezno vstal in zapustil dvorano. Takoj nato je ukazal ustanovitev oddelka za grafični dizajn, v katerem naj bi vzgajali komunistične strokovnjake za digitalno obdobje, ki bodo sposobni ustvariti dober film. Najboljši na svetu. Prepričan je bil, da gre v filmski industriji 20. stoletja zgolj za vrhunsko tehnologijo.

Če gledamo z optimističnega zornega kota, se je v tistem trenutku zdelo, da se je severnokorejski vodja vkrcal na globalizacijo Titanika. Vsak ima svojo ladjo, ki tone. In vsak bo poskušal svojo tragedijo stoletja povedati v najsodobnejšem tehnološkem jeziku, ki ga pozna, pri čemer bo svojo travmo spremenil v globalizirano svetinjo žrtve na oltarju usodne smrti nedolžnih.

A pravi Titanik je ostal med Severnimi Korejci. Resda ne v strogo cenzuriranih kinematografih, temveč na devedejih, ki so si jih lahko privilegirani državljani kupili na črnem trgu. Ena od kopij se je znašla v rokah Park Jeon Mi, takrat 13-letne deklice, ki je bila premlada, da bi ji padle v oči vrhunske kinematografske rešitve, a dovolj odrasla, da je ob spremljanju filma dojela, da tam nekje zunaj meja »raja na zemlji« (kar je, kot so jo prepričevali učitelji v šoli, njena država) obstaja resnični smisel ljubezni in da se celotna zasnova svobode prepleta prav okoli tega čustva.

In to spoznanje, da obstaja svet, v katerem so ljudje pripravljeni umreti za ljubezen in ne le za državo, jo je neke marčevske noči leta 2007 popeljalo prek zaledenele reke Jalu. Prek Kitajske in Mongolije je prišla vse do Južne Koreje, od koder je predlani odpotovala v New York, kjer na univerzi Columbia študira ekonomijo. Ko je Park spoznala, da bo popolno svobodo občutila šele, ko bo javno povedala, kaj vse sta njena mati in ona pretrpeli na poti od severnokorejskega mesta Hjesana do Seula, je napisala avtobiografsko knjigo z naslovom V cilju življenja. Takoj ko je bila knjiga jeseni leta 2015 objavljena, je mlada begunka iz pekla postala svetovna zvezda.

Če gledamo z optimističnega zornega kota, so boj z lakoto v osiromašeni domovini, srečanja s tihotapci ljudi, mučne izkušnje na dolgi poti v novo življenje danes preteklost in Park je svobodna državljanka globaliziranega sveta. In medtem ko se njen novi svet te dni kiti z rožnatimi sporočili za valentinovo, Park kljub vsemu priznava, da pogreša Severno Korejo, in to zaradi nečesa, česar tam ni imela. »Hvaležna sem, ker sem se naučila z ljudmi komunicirati brez mobitelov in esemesov,« pravi Park. »Tukaj imamo vsa sredstva, da lahko ljubimo nekoga in da lahko ljubimo sebe, pa vendar smo eni od drugih tako zelo oddaljeni.«

S »sredstvi« je imela zagotovo v mislih ne le pametne telefone, ki življenje spreminjajo v blog, temveč tudi številne aplikacije, ki pomagajo pri iskanju partnerja, algoritme, s katerimi se iz milijonov uporabnikov izluščijo kandidati za »pravo ljubezen«, ali videoigrice, ki romantična srečanja preselijo v druge svetove.

No, morda bo Park šele čez čas ugotovila, da je tehnologija most proti globalizaciji ljubezni, kar je bil sicer ideal, ki jo je pred desetimi leti popeljal prek zaledenele reke. Jeon Mi je pripadnica tako imenovane generacije »džangmadang«, kar pomeni, da je odrasla na robu črnega trga, čez katerega se je pretakal vsaj odmev zunanjega sveta, kot so prepovedani filmi in glasba, sodobna oblačila in tuja čokolada. Medtem ko je skrivaj gledala Titanik in grizljala kitajski čips iz rakov, je jasno začutila, da se ljudje ne delijo po narodih in rasah, še toliko manj po kraju rojstva in političnih sistemih, v katerih so odrasli. Ljudje se delijo po globini žepov in po širini srca. Po tem, kaj si lahko privoščijo v državi, v kateri ni ničesar, in po pogumu, s katerim so sposobni svoja čustva braniti pred izzivi okrutne stvarnosti.

»Eden najglobljih vplivov globalizacije je, da se ljudje od vsepovsod zaljubljajo v ljudi od vsepovsod,« piše kanadska pisateljica Wendy Williams v knjigi Globalizacija ljubezni. Glede na to, da je poročena z Avstrijcem, sodi tudi sama v vse večjo družino »GloLo« oziroma »Global Love«, o kateri je prepričana, da je najmočnejša mirovna misija v današnjem razburkanem svetu. Osemnajst odstotkov zakonov v Avstriji, 15 odstotkov zakonov v ZDA, 10 odstotkov zakonov v Južni Koreji in sedmina zakonov v Franciji – najbrž ni treba še naprej naštevati – sodi v kategorijo »mešanih« oziroma »medkulturnih« zakonov. Wendy Williams je prepričana, da je to sila, ki bo 21. stoletje obranila pred izzivi krute prihodnosti.

V času, ko je Kim Džong Il iz svojih razlogov ukazal, da v severnokorejskem studiu posnamejo še boljši Titanik od hollywoodskega, je le malokdo pomislil na možnost obratne globalizacije. Na to, da se bodo morda, tako kot se globalizirajo tehnologije, filmski trendi, moda in ljubezen, v obratni smeri v enaki meri globalizirali groba avtokracija, politična vulgarnost pa tudi zlahka vnetljivo sovraštvo kot iracionalna podpora propadajočih ideologij. Redko kdo je namreč natančno ocenil, koliko bo v vsaki državi, neodvisno od tega, ali je demokratična ali totalitarna, sovraštvo postalo boljši inštrument manipulacije od ljubezni. Titanik je zaslužil 2,5 milijarde dolarjev. Valentinovo traja en dan v letu. Sovraštvo pa se kar samo obnavlja, z malce podpore pa prinaša največji dobiček tistim, ki imajo njegove niti v svojih rokah.

Ko je Kim Džong Il obsesivno gledal film, kakršnega si je želel tudi sam ustvariti, je moral opaziti določeno ujemanje. Titanik je potonil 15. aprila 1912, točno na dan, ko je bil rojen njegov oče Kim Il Sung, ustanovitelj komunistične dinastije. Severna Koreja čas še danes meri po koledarju, v katerem se je tega dne začelo »obdobje džuče« oziroma »obdobje samozadostnosti«. Tako smo zdaj v 105. letu »džuče«.

Za generacijo ljubezenske globalizacije je pomembnejše vprašanje, ali smo morda vsi mi že vstopili v čas samozadostnosti? In koliko zaljubljenih misijonarjev miru bo ločenih z vizumi in zidovi? Kdo bo preživel moralni Titanik, ki je že nasedel na čereh strahu in sovraštva? Zaman je vsa vrhunska tehnologija. Glejte, znova tone. In samo novi Jack in nova Rose lahko rešita najdragocenejše bogastvo na njegovi palubi. Pogum, da se ljubi. Bogastvo, ki presega čas. Večje od življenja samega.