Pomisleki: Na tehtnici – prizadetost muslimanov ali trpljenje živali  

Ali so verske zapovedi lahko nad zakoni sekularne in suverene države?
Objavljeno
06. april 2018 15.36
Jožica Grgič
Jožica Grgič
Oboževali smo jih kot bogove, sovražili kot demone, jim priznali, da imajo dušo ali jih imeli za brezčutna bitja ... Danes vemo, da imajo čustva, da občutijo bolečino in čustveno trpljenje.

Raziskave raznovrstnih znanstvenikov o tem, ali živali čutijo, so trajale celo 20. stoletje. Živali se zavedajo sebe, sočustvujejo, se prepirajo, sklepajo zavezništva in prijateljstva ... Čutijo veselje, žalost, strah in jezo. Kaj pa zavest? To vprašanje je staro toliko kot človeštvo, v novejši zgodovini se je z njim ukvarjal Charles Darwin. V svoji teoriji o evolucijski kontinuiteti, po kateri so razlike med živalmi stvar stopnje in ne vrste, je dognal, da če je »nekaj« prisotno pri človeku, je prisotno tudi pri drugih živalih.

V sodobnem času pa se je zavesti zavzeto posvečal Francis Crick, angleški molekularni biolog, biokemik in nevrobiolog, eden od soodkriteljev molekule DNK in Nobelov nagrajenec. Raziskave so po njegovi smrti nadaljevali drugi znanstveniki in leta 2012 so trije priznani nevroznanstveniki (David Edelman z Inštituta za nevroznanosti v La Jolli, Philip Low z Univerze Stanford in Christof Koch z Inštituta za tehnologijo v Kaliforniji) sestavili cambriško deklaracijo o zavesti, v kateri piše: »Nečloveške živali imajo nevroanatomsko, nevrokemično in nevrofiziološko podlago zavestnih stanj, vključno s sposobnostjo namernih obnašanj.«

Deklaracijo, v kateri nedvoumno piše, da imajo številne živali, predvsem sesalci, ptice in celo hobotnice zavest, podobno človeški, so podpisali številni znanstveniki. Zavedanje sebe med drugim potrjuje samoprepoznavanje v ogledalu. V njem se na primer prepoznajo velike opice, delfini, sloni in med pticami predvsem srake.

Žal spoznanja o tem, da živali čutijo in občutijo tudi bolečino, niso veliko prispevala k njihovi dobrobiti. Še vedno jih vzrejajo v nemogočih razmerah, jih ubijajo na okruten način in jih lovijo iz čistega veselja. Nekaj se je vendarle premaknilo. Evropska uredba priznava, da so živali čuteča bitja, in članice EU poziva, naj upoštevajo dobrobit živali, vendar so avtonomne pri sprejemanju zakonodaje glede njihove zaščite. Večina držav sicer živali ščiti, a le do točke, ko ni ogrožena dobičkonosnost.

Podobno ravnajo potrošniki. Predvsem jih zanima, da je meso čim cenejše, in manj to, v kakšnih razmerah živali živijo, in še manj, na kakšen način jih ubijejo. Kako zelo je to pomembno, nas je s knjigami in filmom veliko naučila Temple Grandin, ki je kljub avtizmu doktorirala in življenje posvetila humani reji živine in načinu zakola. Po njenih načrtih so postavili polovico vseh farm v ZDA, z izjemno vztrajnostjo je dosegla, da živali pred zakolom omamijo s pištolo. Ugotavljala pa je, da oprema ne olajša trpljenja živalim, če je klavniški delavci ne uporabljajo pravilno in če so sadisti. Zato se je domislila videosistema, ki prek interneta omogoča nadziranje dogajanje v klavnicah. Kamere zdaj nameščajo tudi v drugih državah.

Pogosto je v rabi besedna zveza human zakol, a se Grandinova z njo ne strinja povsem. Govoriti o humanosti v povezavi s klanjem je res kontradiktorno, po mnenju Grandinove bi bilo ustrezneje reči nizkostresni, neboleči zakol. Izraz sam niti ni pomemben. Neskončno žalostno je, da v sodobni družbi sploh ni samoumevno, da živali usmrtimo tako, da jim karseda zmanjšamo stres, strah in bolečino. Občasno se nad tem zamislimo, ko preberemo, kako se je kakšna krava pred klavnico v paničnem strahu pognala v beg.

V Evropi je presenetljivo veliko držav, v katerih je pretehtal zaslužek nad humanostjo, etičnostjo in pravicami živali, kjer koljejo obredno, brez omamljanja, saj je po muslimanskih šeriatskih zapovedih le meso tako ubite živali halal, kar pomeni dovoljeno. Povpraševanje po halal, čistem, mesu in drugih halal izdelkih, vključno z obleko, narašča sorazmerno z rastjo števila muslimanov, tako v Evropi kot v svetu. Več kot 1,6 milijarde muslimanov je na svetu, kar je skoraj četrtina populacije. Zahodne multinacionalke se prilagajajo trendu in ponujajo dobesedno vse halal izdelke – od živil do zdravil, krem in šamponov, primernih za lase, ki so ves čas pokriti z ruto. Da muslimani izdelke sprejmejo, morajo imeti certifikat halal, kar pomeni, da ne smejo vsebovati in biti v celotnem proizvodnem stiku s svinjino, alkoholom (niti pri čiščenju) in krvjo.

Slovenija se glede klanja živali uvršča med humane države. Že pred dvema desetletjema je sprejela zakon, po katerem je treba žival pred zakolom omamiti. Dopuščal pa je izjemo v primeru obrednega klanja, kar v praksi ni bilo čisto preprosto. Islamska skupnost ali judovska (tudi ta vera prepoveduje uživanje mesa živali, ki je bila pred zakolom omamljena) sta morali za dovoljenje zaprositi veterinarsko upravo, ki pa takih vlog ni bila ravno vesela. Veterinarji imajo praviloma radi živali. Leta 2013 pa je Slovenija zakon zaostrila in ta ne dopušča nobenih izjem. Vse živali morajo biti omamljene, izjema so kunci, zajci in perutnina za domačo rabo. Slovenska muslimanska skupnost se čuti diskriminirano zaradi vere, zato je s pomočjo ustavnega pravnika Andraža Terška vložila pobudo za ustavno presojo. Z zakonom o zaščiti živali naj bi bile kratene ustavne svoboščine slovenskih muslimanov oziroma verska svoboda. Z drugimi besedami – zaradi pravic živali so kratene človekove pravice. Da jim je kratena verska svoboda, pravijo tudi judi v Sloveniji.

Morda ustavni pravnik ve, kaj govori, morda bodo ustavni sodniki, ki o zadevi presojajo že skoraj štiri leta, menili enako kakor on. Človeška družba je pač vse bolj pravno uravnavana in vse manj etična, sočutna, človeška. Pri zakolu po muslimanskih in judovskih zapovedih živali prerežejo vratne žile, kar jo boli, ob tem pa je v smrtnem strahu vse do izgube zavesti, ki nastopi z izkrvavitvijo. Agonija, v kateri se žival ves čas zaveda umiranja, zaradi anatomskih razlik traja različno dolgo, daljša je na primer pri kravah.

Po prepričanju vernikov je le tako mesto čisto, ker naj bi s krvjo odtekli strupi iz živali. To pa po mnenju strokovnjakov ni res. Dokazali so, da je količina krvi, ki izteče iz živali, enaka ne glede na to, ali je bila žival omamljena ali ne. So tudi manj retrogradni muslimani, ki tem argumentom verjamejo, morda tudi druga, večja muslimanska skupnost pri nas (Islamska verska skupnost), ki v nasprotju s prej omenjeno vsaj uradno zakonu ni ugovarjala.

Meso je torej po manj pravoverni interpretaciji islama lahko čisto, četudi je bila žival omamljena, vsekakor pa mora biti zakol obreden. Žival je obrnjena proti Meki, kolje jo musliman, certifikat halal, ki ga ima pri nas med drugim Perutnina Ptuj, pa podeljuje mešihat (kolegijski organ) Islamske skupnosti v Sloveniji.

Naj ustavni pravniki poskušajo odgovoriti še na nekaj vprašanj. Ali je diskriminatorno do ateistov in pripadnikov drugih verstev, ker sme žival zaklati le musliman? Ali so muslimanske verske zapovedi lahko nad zakoni suverene države? Če je govor o kratenju verske svobode, je treba spregovoriti tudi o kratenju sekularnosti. Sekularnost je načelo ločenosti religije oz. religijskih institucij od države, načelo, po katerem je država nevtralna do verskih prepričanj. Načelo, po katerem državne, politične in javne zadeve ne smejo biti pod vplivom religije. Sekularnost je vtkana v same temelje sodobnih ustavnih demokracij. Tudi zato, in ne zgolj zaradi humanosti, se muslimanska skupnost ne bi smela vmešavati v zakon o zaščiti živali, sprejet v slovenskem parlamentu.

Sociologi pa bodo najbrž znali odgovoriti na vprašanje, ali je zakonska zahteva za humano ravnanje z živalmi islamofobna in antisemitska, kakor so jo označili predstavniki muslimanske in judovske skupnosti. Odgovorim lahko tudi sama. Verskim, kulturološkim in mentalnim omejitvam se nam v imenu multikulturnosti ni treba prilagajati. Nasprotno, temeljnim vrednotam se morajo prilagoditi vsi, ne glede na rasno ali etnično poreklo ter versko prepričanje. In tudi temu, da verska pravila niso nad zakoni države.

Pravo tvorijo norme, ki so se skozi dolgo zgodovino oblikovale tudi s spoznanji humanistov, predvsem filozofov. Danes je pravnikov, ki bi jih zanimala dognanja filozofov, malo. V Sloveniji vem le za enega, Boštjana M. Zupančiča, če je morda še kakšen, je dobro skrit. V svetu sicer filozofov, ki se posvečajo pravicam živali in katerih spoznanja bodo gotovo vplivala na pravo in zakone, niti ni malo. Eden od njih je Peter Singer, ki v knjigi Praktična etika (založba Krtina) govori o tem, da bi bilo treba načelo enakosti razširiti tudi na živali. Pri tem mu je v spodbudo Jeremy Bentham, utemeljitelj modernega utilitarizma, ki je v času, ko so z afriškimi sužnji v britanskih kolonijah še vedno ravnali podobno, kakor zdaj ravnamo z nečloveškimi živalmi, napisal: »Morda pride dan, ko bo preostali del živalskega stvarstva pridobil tiste pravice, ki mu niso mogle biti odvzete drugače kakor s tiranijo.« Pri tem Bentham izpostavi trpljenje in ugodje kot bistveni lastnosti, ki dajeta bitju pravico do enakega upoštevanja.

Za trpljenje torej ni nobene moralne upravičenosti.