Tiskane izdaje
Na prvem mestu najbolj prodajanih knjig na Amazonu, tej neskončni babilonski knjigarni, se je v zadnjih dveh tednih usidrala knjiga, ki je nastala že davnega leta 1948. Antiutopijo 1984 je George Orwell napisal na deževnem škotskem otoku Jura, ko je bil že hudo bolan. V samoto se je umaknil po smrti žene Eileen, ki je umrla po rutinski operaciji. Na redko poseljenem otoku je živel skromno in asketsko. Obdeloval je zelenjavni vrt, kuhal marmelado in v plitvinah morja pred hišo lovil rake in ribe. Hortikultura je dejanje realista, je rad rekel. Elektrike tam ni bilo; zvečer je na stari pisalni stroj tipkal ob svetlobi petrolejke, kašljal kri in ves čas verižno kadil. Vlažna hiša in večen dež sta slabo dela njegovim tuberkuloznim pljučem, a ni nehal pisati te »preklete« knjige. Drugo polovico je napisal v postelji, saj je bil že preslaboten, da bi lahko hodil.
Knjiga je v Veliki Britaniji izšla 8. junija 1949, pet dni kasneje pa še v ZDA. Takoj je navdušila bralce, Winston Churchill jo je menda prebral dvakrat zapored. Oktobra istega leta se je Orwell kar v bolnišnici poročil z mlado Sonio Brownell, ki je bila inspiracija za Julijo, junakinjo iz romana 1984. Pisatelj je verjel, da se bo z mlado nevesto lahko kmalu vrnil na Juro, v kot bolniške sobe je naslonil ribiško palico in jo ves čas upajoče gledal.
Umrl je januarja 1950. Star je bil komaj 46 let.
Romanu je bilo najprej naslov Zadnji mož v Evropi, šele kasneje ga je spremenil v 1984.
Plima realnosti je Orwellovo knjigo že večkrat naplavila med najbolj brane knjige. Recimo leta 1984, ko je berlinski zid še pokončno stal in ko sta Thatcherjeva in Reagan povzdignila bankirje, uničila sindikate in socialne pravice, sprivatizirala javno dobro, oboževala bogataše in kapitalistično zver osvobodila vseh jermenov in uzd.
Steve Jobs je tega leta predstavil macintosh, prvi tržno uspešen računalnik. Najel je režiserja Ridleyja Scotta, da je posnel kultno reklamo. Navdih zanjo je bila orwellovska ikonografija, v kateri individualizem premaga totalitarizem in ki se konča s stavkom: »Zakaj leto 1984 ne bo kot 1984.« Do tedaj so namreč predvsem mladi videli računalnike kot inštrument, ki ga lahko orwellovske oblasti in velikanske korporacije uporabljajo za uničevanje individualnosti. Zdaj pa je individualnost končno dobila svoje orodje.
Kljub vsemu se je takrat zdelo, da so bile Orwellove napovedi za to leto le preveč pesimistične, a seme za vse, kar žanjemo danes, od neoliberalizma do družabnih omrežij in lažnih novic, je bilo posejano prav takrat. To, da je bil največji hit leta 1984 When Doves Cry Princea in njegove skupine The Revolution, navajam zgolj zaradi atmosfere in ritma.
Roman je spet postal množično bran leta 2013, potem ko je nekdanji uslužbenec Cie in uslužbenec Agencije za nacionalno varnost Edward Snowden razkril, da ZDA nadzirajo svet prek družabnih omrežij, telefonskih komunikacij in elektronske pošte. Snowden je dejal, da je te strogo zaupne podatke v javnost dal zato, ker noče živeti v družbi, v kateri se zapiše in shrani čisto vse, kar naredi ali reče.
V prvih dneh Trumpovega predsedovanja je založba Penguin sporočila, da se je prodaja knjige 1984 povečala za kar 9500 odstotkov. To ne čudi, saj sta se dejanskost in fiktivna antiutopija zares spogledali. Res je, da je podoba Velikega brata danes zbanalizirana, saj so enako ime nadeli resničnostnemu šovu, v katerem je tisti, ki vse vidi in ve, sicer manj škodljiv kot pri Orwellu, a je enako manipulativen. Povezava vseeno obstaja: Trump je najbolj zaslovel prav v televizijskem šovu Vajenec, volivci v ZDA pa so se lani obnašali kot gledalci, ki glasujejo, kdo naj postane zmagovalec resničnostnega šova – skoraj vedno namreč raje kot poštenjaka izberejo lažnivca, nekoga, ki ljudi rad zastrašuje in igra umazano igro.
Tudi slogani Ministrstva resnice iz Orwellovega romana, »Vojna je mir, svoboda je suženjstvo in nevednost je moč«, bi lahko bili intonacija nove ameriške administracije. V romanu mišljenje nadomesti dvomišljenje, ki pomeni »govoriti namerne laži, pa resnično verjeti vanje«, kar spet zveni znano. Trump trosi laži s takšno prilagodljivo lahkoto kot Miklavž meče bonbone med otroke, in ko so mu dokazali, da je njegov predstavnik za tisk lagal glede števila ljudi na njegovi inavguraciji, je novi predsednik zatrdil, da to niso bile laži, ampak le alternativna dejstva.
Kaj pa raja, kot ljudstvo v knjigi imenuje Orwell? Dokler ima dovolj hrane, alkohola, loterije in pornografije, je zadovoljna. Partija pa jih ves čas prepričuje, da morajo zavračati tisto, kar zaznavajo z očmi in ušesi.
1984 ni edina antiutopija, ki trenutno prebiva na nočnih omaricah bralcev, med uspešnicami se je znašla tudi knjiga Margaret Atwood Deklina zgodba, ki se dogaja v »bližnji prihodnosti«, potem ko je ekološka katastrofa opustošila planet, zato je zavladala diktatura, v kateri je del žensk, ki so brez vseh pravic, namenjen le razplodu.
Tu je še roman Krasni novi svet, ki ga je Aldous Huxley napisal leta 1931. V njem opisuje tehnološko visoko razvito družbo, kjer že dojenčke učijo, da morajo sovražiti naravo in znanje, saj jih, ko se približajo cvetlicam ali knjigam, stresejo z električnim šokom: »Njihovi pogojni refleksi bodo za vselej utrjeni. Za vse življenje bodo zavarovani pred knjigami in pred botaniko.« Tudi umetnost v krasnem svetu ni priljubljena, v Britanskem muzeju nekoč dva tisoč ljubiteljev kulture pokončajo kar z dikloretilnim sulfidom. Tisto, kar največ šteje, so potrošnja (kupovanje novih stvari) in antidepresivi, ki te omamijo, naredijo za vodljivega in prijaznega.
Donald Trump je na oblasti štirinajst dni in že se nam zdi, da smo se znašli v antiutiopiji, v kateri zakonitosti, ki so nekoč vodile politiko, ne veljajo več. Kdor se upre, je odpuščen, protestniki so ignorirani ali zasmehovani, besednjak je omejen in primitiven, kazanje moči je del ustrahovanja. Politična opozicija je povsem utihnila.
Vse omenjene knjige opisujejo diktature in zaton demokracije, konec politike, in resnično živimo v času, ko politika in politiki nič več ne štejejo. Strokovnjaki že govorijo o tem, da bi lahko populista, kot je Trump, ki je kampanjo zgradil prav na dejstvu, da ljudstvo ne zaupa več politiki in njenim vrednotam, na naslednjih volitvah lahko premagala le kakšna slavna televizijska zvezda, Oprah Winfrey na primer, ali spoštovani hollywoodski igralec, kot je Tom Hanks.
Politiki so svojo moč že zdavnaj predali korporacijam in bankirjem; ti dejansko vodijo stvari. Politične stranke ne znajo ustvariti nikakršne alternative prihodnosti. Politiki se raje kot z intelektualci in oblikovalci javnega mnenja obkrožajo z newagerskimi guruji, ki podpihujejo njihov ego, saj jih skupno dobro državljanov že dolgo ne zanima več. Politični programi so preteklost, nikogar več ne zanimajo, saj je bilo desetletja pomembno le to, da so politiki najeli čim boljšega in dražjega oglaševalca, da je napisal slogan, ki je dobro zazvenel – in to je bilo vse. Vsebina ni pomembna, jezik je varno tehnokratski.
Še več, politiki ne želijo več odločati o ničemer, zato najemajo draga svetovalna podjetja, ta pa mastno služijo in pišejo nepomembne statistike, podobno kot delajo šefi korporacij. Pravzaprav je primerjava na mestu: politiki vodijo državo, kot bi vodili podjetje – le klestijo stroške. Vsa ta dejstva so bila najboljši Trumpov program, ameriško ljudstvo je obravnaval, kot da je žrtev političnih elit.
To, kar je drugače od literarnih antiutopij v vsej tej zgodbi, so množični protesti na ulicah ZDA in Londona, duhoviti slogani in solidarnost. Vse to, predvsem pa solidarnost v državi, v kateri so brez težav sprejeli novelo zakona o tujcih, sicer težko razumemo.
