Tiskane izdaje
Zaradi blage in vlažne zime ter uspešnega uničenja škodljivcev so kmetje v Švici dosegli rekordni pridelek špagetov, je pred točno 60 leti v oddaji Panorama objavil BBC. Na televizijskih ekranih je bilo v resnici videti ljudi, ki so z drevesnih vej pobirali mehko testo, in številni gledalci so verjeli tej neverjetni zgodbi.
Na veliko so klicali v uredništvo programa in prosili za navodila, kako naj posadijo svoje drevo špagetov, uredniki in novinarji pa so jim povsem resno odgovarjali: »Dajte snop špagetov v konzervo s paradižnikovo mezgo in potrpežljivo počakajte.« Šele zvečer so razkrili skrivnost tega čudežnega pojava: bil je 1. april 1957.
To poročilo velja vse do danes za eno najuspešnejših prvoaprilskih šal. Ni bila žaljiva, nikomur ni povzročila škode, pa vendar je kljub vsemu logiko speljala na stransko pot neznanja, hkrati pa zadostno število tv-gledalcev pripravila do tega, da niso takoj odmahnili z roko in pogledali v koledar, da bi našli pojasnilo za priložnostno neumnost te sicer resne medijske hiše.
Video: BBC News/Youtube
Celo generalni direktor BBC je pozneje priznal, da je, potem ko si je ogledal Panoramo, v enciklopediji preveril, ali obstaja drevo s špageti. Tudi ko v knjigi, ki ji je zaupal, ni našel ničesar na to temo, je, tako kot se to pričakuje od prvoaprilskih potegavščin, poskušal zavestno ali podzavestno poiskati povezavo med toplo zimo z veliko dežja, ki jo je tudi sam doživel, Švico, kjer je sicer vse mogoče – tudi trikotna čokolada in sir z velikanskimi luknjami –, in podolgovatim testom, o katerem tako ali tako ni nikoli vprašal, kako se ga naredi. Kdo ve, morda to testo v resnici raste na drevesu. Drevesu špagetov, seveda.
Obstaja več teorij, kako je 1. april postal »dan norcev«, kot ga imenujejo Angleži in Američani, ali slavje »aprilskih rib«, kot mu pravijo Francozi, za našo zgodbo pa je tudi povsem nepomembno, ali je ta tradicija povezana s prehodom z julijanskega na gregorijanski koledar – ki je menda povzročil začasno zmedo okoli tega, kdaj se začne novo leto – ali preprosto s pravim prihodom razcvetele in s soncem obsijane pomladi. Pomembno je, da je to dan, ko se smejemo na svoj račun.
Humor je pomemben del resnosti. Smeh nas odpre, pripravi nas do tega, da v resnici slišimo tisto, kar se govori, pomaga nam, da sprejmemo celo tisto, kar nas morda presega. Ko se požgečkana membrana dotakne našega srca, se to malce razširi in začne biti v ritmu strpnosti do nenavadnega, v možgane pa požene kri, obogateno s pripravljenostjo, da razumemo vse opcije obstoja.
A prvoaprilske šale so nekaj posebnega. So predvsem duhovite potegavščine, inteligentne ukane in zlasti povabilo, da se malce globlje spustimo v lastno negotovost in se vprašamo, ali v resnici vemo to, kar mislimo, da vemo, si v resnici želimo, da bi se zgodilo to, o čemer smo prepričani, da nam bo ljubo, in ali smo v resnici takšni, za kakršne se običajno predstavljamo.
Ko so, denimo, nekoč davno v prvoaprilskem času objavili, da bodo internet zaprli za dva dni, ker ga je treba očistiti, je bila to izvrstna past za vse tiste, ki vsak dan uporabljajo (takrat še povsem nove) tehnologije, o katerih pa v resnici ničesar ne vedo.
Že dolgo živimo v času, ko zaradi obilice informacij mislimo, da o vsem vse vemo, zato je 1. april v resnici pomemben dan za »čiščenje« internetne učenosti. Ko je leta 1976 britanski astronom Patrick Moore prek radia BBC popolnoma resno objavil, da se bo tega dne Jupiter pomaknil za Pluton, nato pa bodo planeti v tem nenavadnem nizu zmanjšali gravitacijo naše Zemlje, se je hotel s tem ponorčevati iz inflacije psevdoznanstvenih teorij.
Paziti boste morali na to, da ne boste skakali v zrak, je opozoril znanstvenik, saj bi lahko zaradi tega, ker bo teža telesa v tem trenutku toliko manjša, z glavo udarili ob strop. Več sto poslušalcev mu je po telefonu sporočilo, da so se v resnici počutili nenavadno lahki. Neka poslušalka je, prav tako resna, kot je bil resen astronom, trdila, da so ona in njeni prijatelji celo lebdeli po sobi. Sicer pa je ostalo za vedno nejasno, ali je profesorju sploh uspelo poslati svoje sporočilo ali je zgolj izzval hipnotični učinek, kakršnega imajo takšne privlačne izmišljotine, izrečene iz ust uglednih posameznikov, na ljudi, ki niso nagnjeni k sumničenju in kritičnemu mišljenju.
Prvoaprilskim šalam je posvečeno precej socioloških, psiholoških in kulturoloških študij, pri čemer v mnogih od njih poudarjajo, da so te šale pogosto svojevrstno ogledalo, v katerem se razkrivajo naše slabosti in strahovi. Antropologinja Edith Turner z Univerze v Virginiji je, denimo, spomnila na to, kako pleme Ndembu v Zambiji vsako pomlad priredi obred prehoda fantov iz deškega v zrelo obdobje. Dečki takrat preživijo noč zunaj vasi, kar je znamenje moškega poguma. Eden od odraslih se maskira v pošast, nato pa se jim v določenem trenutku pokaže in jih prestraši. Kot pravi profesorica Turnerjeva, je to najboljši način, da se vroče mlade glave spustijo na tla, preden se nato povzpnejo v nove življenjske višave. Ali pa vzemimo pleme Dariba iz Nove Gvineje, pravi Turnerjeva, katerega odrasli člani otrokom naročijo, naj izdelajo majhne škatlice in jih zakopljejo v zemljo. Prepričajo jih, da se bo vanje ujelo nekaj dragocenega, če bodo le dovolj potrpežljivi in jih ne bodo prezgodaj odkopali. Seveda pri tem računajo na otroško zvedavost, ki mnoge od otrok pripravi do tega, da vsebino škatlice preverijo prej, kot jim je bilo rečeno, naj to storijo. Odrasli škatlice medtem napolnijo z iztrebki in tako malčkom slikovito pokažejo, kako pomembno se je naučiti samodiscipline.
Obrnimo zdaj čas na glavo in iz današnjih razmer poglejmo, kaj vse bi lahko pred letom dni zvenelo kot črni humor ali prvoaprilska šala. Predstavljajmo si, na primer, da bi nam nekdo dejal, da bo Velika Britanija izstopila iz Evropske unije, da bo Donald Trump postal predsednik ZDA, japonski cesar Akihito pa se bo odrekel prestolu. Vzhičeno bi trepetali in čakali na to, da nekdo vzklikne: »Prvi april!« In čeprav bi se za trenutek soočili s svojim tesnobnim obrazom v ogledalu ali s škatlico, polno nepričakovanega smradu, bi si prizadevali vse te neželene občutke odgnati s kislim nasmehom in arogantno ugotovitvijo, da se prav nič od tega ne more zgoditi.
Pa poglejte, kaj se je zgodilo. Britanija je odšla, prišel je Trump, Akihito pa je že določil datum, ko bo cesarstvo predal svojemu nasledniku. Svet je postal podoben posodi za mešanje koktajlov, v kateri se skupaj pretresajo šale in resničnost, komedije in tragedije, satire in alternativna dejstva, laž in njena priložnost, da se spremeni v resnico.
To, da so globalne razmere v resnici smešne, je pokazala Kitajska, ko je 1. aprila lani prepovedala prvoaprilske šale. »Dan aprilskih norcev ni v skladu z našo kulturno tradicijo niti z najpomembnejšimi socialističnimi vrednotami,« je opozorila časopisna agencija Xinhua. »Naj se ne da nihče zapeljati govoricam, naj si jih ne izmišlja in ne prenaša.« Kitajci so osupnili. Je to prvoaprilska potegavščina ali prava grožnja?
A so se nato kaj hitro spomnili, da komunistična partija ni nikoli imela smisla za humor. Leta 2012 je celo verjela, ko je satirična revija Onion severnokorejskega voditelja Kim Džong Una razglasila za »najbolj seksi moškega«, kar jih obstaja, ter mu celo čestitala prek svojega glasila Renmin Ribaa, ki je na veliko odobraval izbiro takrat 29-letnega voditelja z ljubkim obrazom, fantovskim šarmom in močno postavo. In nikomur v uredništvu tega preresnega časopisa niti v uradu strogih cenzorjev se to niti za hip ni zdelo smešno.
»Če se na Zahodu 1. aprila lahko javno laže, ne da bi bil zaradi tega kdo kaznovan, zakaj ne bi mi naredili nekaj obratnega in ta dan razglasili za 'dan resnice'?« se je vprašal neki kitajski bloger. »Da bi lahko povedali vse, kar mislimo, da bi lahko pojasnili, kako se počutimo, da bi razkrili prave barve, ne da bi nas zaradi tega uvrstili na črni seznam,« je predlagal.
Zanimiva ideja. Kako bi bilo, če bi v teh časih absurda in ironije 1. april postal dan, ko bi se medsebojno spravili v smeh z golo resnico? Kaj nam bodo špageti na drevesu, ko pa nam že zorijo paradižniki in krompirji, vzgojeni na marsovski zemlji – torej na zemlji, ki je narejena tako, kot da bi šlo za tla na Marsu, kamor se bomo lahko (ali pod prisilo) nekateri od nas že v kratkem preselili?
In medtem ko se držimo za trebuhe od grenkega smeha, ko gledamo, kako ta naš zatohli čas briše meje med resnico in lažjo, se sprašujemo, ali se je smisel za humor razvil po letu 1698, ko naj bi bila izrečena prva zabeležena prvoaprilska šala. Tistega dne je bilo namreč objavljeno, da se bodo v kanalu Londonskega stolpa kopali levi, ki so jih sicer resda imeli v takratni kraljevski menažeriji, a se kljub temu niso pojavili na kopanju. Bi se to danes komu zdelo smešno? Nikakor. V današnjih časih nas je težko presenetiti. Razen morda če bi nas levi pričakali v banji, ko bi se hoteli zjutraj oprhati. »Mačka, na svoj prostor!« bi zakričali in se šele nekaj let pozneje vprašali, kaj je rumena zverina počela pod našo prho.
