Pomisleki: Schopenhauerjev koder

Kaj je tisto, kar človeka tako zelo odtujuje od človeškega rodu, če ne zmedenost v zvezi z lastno naravo.

Objavljeno
10. junij 2016 15.39
Zorana Baković
Zorana Baković
Kadar je bil Arthur Schopenhauer jezen na svojega kodra Atmana, ga je ozmerjal s človekom. »Ti nisi pes!« mu je dejal. »Ti si človeško bitje!« In zvenelo je tako, kot da bi moral pes razumeti, da ni bil priden. Kot da bi se moral sicer pametni štirinožec vsaj v tem trenutku lastne grešnosti počutiti kot nepopoln dvonožec.

Vsi biografi nemškega filozofa Schopenhauerja so v svojih knjigah kodrom namenili vsaj eno stran. Omenjajo, da jih je imel kar nekaj zaporedoma in da je vse poimenoval enako – Atman. Ob tem pojasnjujejo, da je to sanskrtska beseda, ki opredeljuje univerzalno dušo in primarno načelo pravega sebe, in vidijo v tem bistvo povezave med njegovo filozofijo in indijsko Bhagavadgite.

Posebno naklonjenost velikemu belemu kodru, ki ga je imel v zrelih letih, povezujejo z njegovo filozofsko osamljenostjo, dodatno poudarjeno z njegovim idejnim konfliktom s Heglom, ki ga je imel za »nespretnega šarlatana«.

Starostno čudaštvo nepoboljšljivega ljudomrzneža opisujejo z njegovim nežnim odnosom do zadnjega psa, srebrnega kodra, brez katerega ni šel v Frankfurtu nikamor, tako da so otroci kodra poimenovali Mladi Schopenhauer, odrasli pa so še dolga leta po filozofovi smrti na veliko govorili o tem, da je v oporoki zapustil psu precejšnjo vsoto denarja, da bi mu dobro oskrbo zagotovil tudi po tem, ko njega ne bo več.

Vse to je del zanimivega portreta, na katerem Schopenhauerjeve otožne oči izpod visokega čela opazujejo svet in hkrati odkrivajo, kako zelo jim ne ugaja to, kar vidijo pred seboj.

Ko se zdaj, dobrih dvesto let pozneje, podamo v eno od družabnih omrežij in ko nas v tej virtualni družbi v hipu preplavijo ilustrirane zgodbe o plemenitih živalih, ki se vedejo tako, kot bi pričakovali, da se bodo vedli ljudje, ko preštejemo, kolikokrat na dan vidimo posnetek vrane, ki pod krilom čuva poškodovano miško, mačke, ki nežno tolaži preplašenega mladička sove, ali psice, ki doji zapuščene mucke, vse to pa je pomešano s slikami ljudi, ki se med seboj streljajo, posiljujejo ženske in otroke ter se izživljajo nad šibkejšimi od sebe, nas vse to pripelje do tega, da bi ob prvi priložnosti, ko nas pes s svojo neposlušnostjo vrže iz tira, zakričali: »Ti nisi pes! Ti si človek! Grozno človeško bitje.«

Že dolgo se zdi, da je teza o svetu kot volji in predstavi znova oživela, da je celo vsak dan znova argumentirana prav z močjo volje, ki »ladjo življenja krmari proti smrti«, in vse bolj prisotno virtualno razsežnostjo obstoja vseh nas, ki je pripeljala do tega, da današnji človek svet veliko manj kot kdaj prej dojema objektivno, temveč ga doživlja kot »konstrukcijo perceptivnega aparata in inteligence«.

In že dolgo se zastavlja vprašanje, kje torej živi sodobni atman, tista hinduistična notranjost duše in tista bit posameznika, ki presega poistovetenje s pojavnim. Je metafizična razsežnost človeka preživela vse do 21. stoletja ali pa je morda Evropa znova podobna tisti Evropi iz prve polovice 19. stoletja, ko je Schopenhauer ustvarjal svoje najpomembnejše delo?

Vrnimo se h kodrom. V schopenhauerskem smislu besede.

Ko je poleti 2013 jahta zakonskega para Sheryl in Grahama Anleyja v morju v bližini Južne Afrike nasedla na produ in začela toniti, se je Sherylin reševalni jopič z eno od vrvic zataknil za kovinsko kljuko na palubi ladje, tako da ni mogla zaplavati proti obali. Ob njej je bila psička Rosie, pasme jack russell terier, ki je bila prešibka, da bi sama odplavala na varno.

Graham se je moral odločiti, katero bo prvo rešil. Zagrabil je Rosie in se šele po tem, ko se je prepričal, da je njegova ljubljenka na varnem, vrnil po ženo. Vsi so preživeli, je pa zgodba o Grahamovi izbiri zbudila zanimanje psihologov. V nekaj preverjanjih se je namreč pokazalo, da bi zanimivo velik odstotek ljudi v situaciji, ko bi bila v nevarnosti pes in neznanec, poskušal rešiti žival.

Če bi videli, kako avtobus nenadzorovano drvi proti psu in človeku, koga bi potegnili na varno? Tako se je glasilo vprašanje skupine psihologov z univerze Georgia Regents. Od skupno 573 vprašanih jih je 500 hotelo najprej vedeti, kdo naj bi bil ta človek. Če gre za brata ali sestro, babico, dedka ali bližnjega prijatelja, seveda ni dileme. Ko je bila dana možnost, da je človek tuji turist in pes njihov hišni ljubljenček, pa se je kar 40 odstotkov vprašanih odločilo za psa. Na vztrajanje psihologov, naj vsak od njih pojasni svojo izbiro, jih je 25 odstotkov pojasnilo, da je »turist menda dovolj pameten, da se bo znal sam umakniti avtobusu«, več kot polovica pa jih je preprosto odgovorila: »Rad imam svojega psa.«

Preden iz vsega tega izluščimo ugotovitev, da se človek od drugih živali razlikuje prav zato, ker je sposoben razviti tako močno empatijo z drugimi vrstami, se moramo spomniti, da si ta naš planet delimo z več kot 40.000 drugimi vretenčarji, a smo izbrali le malo tistih, do katerih gojimo posebna čustva. Majhni polarni medvedki, črno-beli kiti ubijalci, sloni, delfini in še določeno število ogroženih ali preprosto simpatičnih živali so tisti, s katerimi sočustvujemo zaradi tega ali onega razloga. Prav tako ostajajo izven okvirjev naše empatije konji, ki poginjajo na dirkah, ali biki, ki jih pobijajo v arenah, čeprav bi se lahko prav z njimi najbolje poistovetili.

Človekov odnos do živali je v schopenhauerskem svetu razumljiv, če upoštevamo, da smo vsi »pojav volje«. V začetni in končni instanci namreč vsi stremimo k istemu cilju in trpimo zaradi iste nenehne bolečine, ki jo povzroča neustavljiva želja po življenju.

Kaj je tisto, kar človeka tako zelo odtujuje od človeškega rodu, če ne zmedenost v zvezi z lastno naravo, nemoč, da bi si odgovorili na vprašanje, ali je življenje v mestu, stanovanje v visokem nadstropju nebotičnika in vse, kar prinaša urbanizacija, normalno stanje obstoja ali pa smo s tem sami sebe udomačili, zdresirali in kastrirali, ob tem pa željo po življenju pustili, da nori brez slehernega nadzora, tako da nas dela agresivne in v nas zbuja vse večjo nestrpnost do vsega, kar je drugačno?

Ko je triletni Isiah Gregg med obiskom v živalskem vrtu v Cincinnatiju pred desetimi dnevi zdrsnil v ogrado z gorilami, se je znašel iz oči v oči s 17-letnim Harambejem. Harambe je gorila. Oziroma je bil gorila. Kajti ko je žival, težka 200 kilogramov, otroka povlekla čez vodo, so ga pazniki z natančnim strelom usmrtili. Nato se je začela hajka proti materi, ki ni imela pravega nadzora nad otrokom. Eno od več deset spletnih peticij, s katero ljudje zahtevajo »pravico za Harambeja« in uvedbo kazenskega postopka proti Michelle Gregg, ker je dopustila, da gorila umre zaradi njenega neubogljivega otroka, pa je podpisalo več kot 500.000 ljudi.

Se to morda dogaja zato, ker je družina Gregg temnopolta, tako da je incident pritisnil na drugo občutljivo točko ameriške kolektivne podzavesti? Ali zato, ker je bila gorila »naš Harambe«, ki bi ga pred drvečim avtobusom rešili prej kot neznanega turista? Ali zato, ker se še vedno noče nihče vprašati, čemu so namenjeni živalski vrtovi in ali ogrožene vrste sploh sodijo vanje? Ali morda na koncu koncev zato, ker smo se vsi – ne samo Američani z neubogljivim Isiahom, ki je pobegnil mami, ko se je ta ukvarjala s preostalimi tremi otroki, ali Japonci s sedemletnim Jamatom, ki sta ga starša za kazen pustila v gozdu, ker je metal kamenje – izgubili nekje v procesu civiliziranja želje po življenju, tako da še sami ne vemo več, ali je najpomembnejši človek ali so najpomembnejši zakoni, je bolj pomembno življenje ali ureditev, humanost ali strogost, trenutek ali večnost.

In ta izgubljenost traja že najmanj dvesto let. Približno od tistih dni, ko se je Schopenhauer sprehajal s svojimi velikimi kodri in pisal delo Svet kot volja in predstava, ki je bilo objavljeno leta 1819.

Filozofski absurd logično vodi k pesimizmu kot najmočnejšemu od vseh stanj pametnega človeka, a tudi zanj obstaja zdravilo. Na primer, misel, da so si živali prve izmislile takšen svet, v katerem živimo. Da je pred 43.000 leti, ko so prvi ljudje prišli do Evrope, del volkov pristopil k človeku. Volkovi so se človeku ponujali kot »najboljši prijatelji« in tako začeli vso to zgodbo o empatiji in zaupanju, ki jo je moral Schopenhauer pojasnjevati s pomočjo indijskega atmana.

Kot v knjigi Genius of dogs pišeta Brian Hare in Vanessa Woods, so bili ljudje v tistih časih bolj nagnjeni k ubijanju kot k udomačevanju, ker pa je evolucija zagotavljala preživetje tistim najbolj prilagodljivim, so volkovi, ki so se ljudem približali z mahajočimi repi, preživeli neusmiljeni boj za meso, že čez nekaj generacij pa so bili tudi po videzu precej drugačni od svojih nasilnih prednikov.

»Prapsi so razvili tudi sposobnost branja človekovih kretenj,« pišeta Hare in Woodsova in tako je med ljudmi in psi nastala komunikacija, kakršne sicer nimamo niti z našimi najbližjimi sorodniki šimpanzi. Psi so po tem, kako nas pozorno gledajo in opazijo vsako našo kretnjo, tudi tisto z očmi, neverjetno podobni otrokom.

In tako smo se znova znašli pri Schopenhauerjevih kodrih, le da zdaj z druge strani. Svet je samospoznanje volje. Svet je moja predstava. In zdi se mi, da mi to šepeta moj veliki koder, medtem ko mi liže uho, saj je prepoznal kretnjo moje roke, ki pomeni, da je čas za sprehod. Seveda je on tisti, ki bo na sprehod peljal mene.