Pomisleki: Sveži ljudje za vojaško suknjo

Kaj namerava Slovenska vojska storiti v zvezi z negativnimi demografskimi trendi?
Objavljeno
30. marec 2018 13.53
Novica Mihajlović
Novica Mihajlović
Vojska se dejavno vključuje v boj za povečanje natalitete. To je resničen naslov, nedavno objavljen v številnih srbskih časopisih. »V skladu z ukazi (predsednika Aleksandra Vučića) se tudi vojska Srbije vključuje v dejaven boj za povečanje rodnosti,« je na izredni novinarski konferenci slovesno sporočil srbski obrambni minister Aleksandar Vulin.

Kakorkoli se morda sliši nenavaden načrt, da vojska države, ki si je v preteklih desetletjih nabrala precej bogate izkušnje s pravimi vojaškimi operacijami, sodeluje pri povečanju rodnosti, je Vulinova napoved še kako smiselna. Negativni demografski trendi, podobno kot Slovenijo in velik del zahodnega sveta, tepejo tudi Srbijo. Da je bela kuga resno, tudi varnostno tveganje, lahko preberemo v obrambnih dokumentih številnih evropskih držav.

Podobno piše tudi v kar 66 strani dolgi resoluciji o splošnem dolgoročnem programu razvoja Slovenske vojske; neugodna demografska gibanja so, takoj za podnebnimi spremembami, uvrščena na drugo mesto dolgega seznama tveganj, ki ogrožajo mednarodno in seveda tudi našo varnost. Srbija je pred številnimi drugimi pomembnimi bitkami na Kosovu izgubila predvsem bitko za nataliteto. Zato se je pomena spodbujanja rodnosti učila sproti in boleče. Vsak dan ta balkanska država izgubi 107 ljudi, že zadnjih 27 let jim umira več ljudi, kot se jih rojeva, in če se bo tako nadaljevalo, bo število prebivalcev v Srbiji do leta 2060 s sedanjih skoraj sedem milijonov upadlo na 3,9 do 5,5 milijona.

Zato bo skušala srbska vojska sistematično spodbujati družine, da se odločajo za več otrok, vsak uslužbenec obrambnega ministrstva in pripadnik vojske bo za vsakega novorojenega otroka dobil solidarnostno pomoč v višini ene mesečne plače. Iz sklada vojaških zavarovancev bodo plačevali štiri poskuse umetne oploditve na par, zgornja meja za poskus oploditve pa se bo z 42 pomaknila na 44 let starosti ženske. S povečanim vlaganjem v vojaško zdravstvo bodo povečali tudi sredstva za obvezne preventivne preglede pripadnic zoper raka na dojki in raka na materničnem vratu.

To seveda ne pomeni, da je srbska vojska lahko za zgled napol razsuti slovenski vojski, zelo daleč od tega. Ne pozabimo, da se srbska vojska – podobno kot vojska južne sosede Hrvaške – hiti opremljati z bojnimi letali, helikopterji in raketami. Ker imata nekdanji nasprotnici komaj dovolj denarja za najosnovnejše dobrine, kot so denimo prenove šol, krpanje cest in pokojnine, za drage oborožitvene sisteme bolj ali manj redno in bolj ali manj uspešno prosjačita svoje zaveznike: Srbi Ruse, Hrvati Američane. Običajno pa je najdražje kosilo ravno tisto, ki ga dobimo brezplačno. Če in ko jim ne uspe naprosjačiti opreme zastonj, za nekaj sto milijonov evrov kupijo stara, že izrabljena letala, kot so jih ta teden od Izraelcev kupili Hrvati.

Kljub temu je na mestu vprašanje, kaj namerava Slovenska vojska storiti v zvezi z negativnimi demografskimi trendi. V omenjeni resoluciji se na 66 straneh besedila pojem demografija pojavi dvakrat. Prvič, ko avtorji naštevajo vire varnostnih groženj, in drugič, ko pojasnjujejo, kakšen izziv bo ob predvidenih demografskih gibanjih v prihodnje kadrovsko dosegati in ohranjati načrtovano velikost vojske.

V zadnjih mesecih, ko je javnost na dolgo in široko razpravljala o prihodnosti in smislu obstoja slovenske vojske v sedanji obliki, je bilo o demografiji slišati bolj malo besed. Poslušali smo o raztrganih škornjih, (pre)starih terencih, premajhnem številu oklepnikov, zanič puškah in podobnem. Veliko je bilo govora o denarju, več denarja za plače, več za opremo, tudi slovenski obrambni načrt govori le o dodatnih 1,2 milijarde evrov za nakupe nove opreme in oborožitve. Namesto finskih patrij za dva milijona bomo kupili nemške boxerje za štiri milijone evrov na kos in zaveznikom v Natu bomo dali na razpolago dobrih 800 vojakov, razporejenih v dve bataljonski bojni skupini. Da bi bila vsa ta vojska ustrezno usposobljena, bodo vpoklicali nekaj sto pogodbenih rezervistov.

Sveže ljudi, tudi za vojaško uniformo, torej potrebujemo. Vsaj dotlej, dokler si ne premislimo glede prihodnosti vojske. Ker smo sklenili, da vojsko želimo imeti, jo moramo popolnjevati. Kako bomo to storili, je sicer vprašanje, ki zadeva več področij in ni zgolj stvar demografije. Odnos do varnosti in vojaške obrambe je pretežno odvisen od politične odločitve, kakšno obrambo želimo imeti.

Ker smo se ob vstopu v Nato in s profesionalizacijo vojske odrekli konceptu totalne obrambe, kot ga goji denimo nevtralna Švedska, si ljudje skorajda upravičeno predstavljajo, da je obramba domovine naloga profesionalnih vojakov – torej tistih slabo plačanih, nemotiviranih in nezadovoljnih ljudi, ki hodijo naokrog v strganih škornjih. Kako modra je bila odločitev za odmik od švedskega koncepta totalne obrambe, ki v grobih obrisih precej spominja na že odpisano jugoslovansko splošno ljudsko obrambo, upajmo, ne bomo nikoli izvedeli.

Pogled v šest strani dolg dokument švedske obrambne komisije z naslovom Odpor – koncept totalne obrambe in razvoj civilne zaščite 2021–2025 nakazuje na nekatere konkretne razlike med pristopom k obrambi in zaščiti med Slovenijo in Švedsko, da Srbije niti ne omenjamo. Podobno kot slovenski 66-stranski dokument tudi Švedov na šestih straneh demografija sploh ne zanima. Papir je napisan v duhu že znanega, »delajmo, kot da bo sto let mir – pripravljajmo se, kot da bo jutri vojna«, že na začetku pa odpravi slepomišenje o stabilnem in varnem okolju.

Priznanje, da se Švedska zgolj zaradi svoje nevtralnosti ne more delati, da ne živi v nestabilnem in nepredvidljivem svetu, da možnost vojne niti na švedskih tleh ni izključena, bralca nekako pomiri. Še toliko bolj pomirjujoče je brati, da se za zagotavljanje varnosti v primeru napada ne kaže zanašati na podporo mednarodne skupnosti; ta bo prišla, vendar nanjo ne morejo čakati. Zato koncept totalne obrambe temelji na odgovornosti vsakega posameznika, da se po svojih zmožnostih dejavno upre in obrani vrednote švedske družbe, kolikor je mogoče.

Snovalci švedske totalne obrambe v ospredje postavljajo dejaven in usklajen upor posameznikov za obrambo odprte družbe, ki sloni na vladavini prava. Če se pojem demografija ne pojavlja, se pa zato pojavita pojma psihološka in kibernetična obramba večkrat na šestih straneh. Način delovanja naših družb se je v zadnjih desetletjih močno spremenil, brez nemotene oskrbe z električno energijo in brez delujočih elektronskih komunikacij se vse ustavi. Tega se severnjaki zavedajo in njihov obrambni dokument daje temu velik poudarek.

Švedska je koncept totalne obrambe za določen čas odrinila na stran, a ga je znova začela aktivno oživljati leta 2015. Zgolj za razvoj zmogljivosti v okviru tega koncepta bodo letos namenili dobrih 400 milijonov evrov. S kredibilnimi zmogljivostmi za vojskovanje tako na vojaškem področju kot na področju civilne obrambe Švedska zunanji javnosti pošilja jasno sporočilo, da bo morebitni vojni napad na to državo draga avantura. Z načrtovanjem totalne obrambe, ki jo izvajajo vsi posamezniki, pa sporočajo, da tudi v primeru morebitne vojaške zmage njihov zavojevalec ne bo prav dolgo mogel uživati v svojem plenu.

Da Slovenija ni Švedska in najbrž nikoli ne bo, je jasno. Morda pa se lahko od severnjakov kaj naučimo tudi pri pisanju varnostnih dokumentov. Ni najpomembneje, koliko plače imajo vojaki in kakšno orožje jim bomo nakupili, bolj pomembno se je prej odločiti, ali sploh želimo varovati ta kos raja na zemlji. Slepiti se v nedogled, da smo oaza miru in stabilnosti v iz tedna v teden bolj raztreščenem svetu, je nekoliko otročje.

Takšen »pristop« k pomembnim varnostnim in obrambnim vprašanjem nekoliko spominja na otroka, ki se skuša skriti tako, da si z dlanmi pokrije oči. Zdi se, da bo odnos do varnosti in obrambe letos prvič po daljšem času postal tudi pomembna predvolilna tema. Zelo malo je treba, kakšna migrantska kriza v bližini, kak teroristični napad (niti eno niti drugo ni izključeno) – in že se bo potoček političnih glasov usmeril na mlin politikov, ki v svoji retoriki radi opletajo s takšnimi in drugačnimi grožnjami. Medtem ko čakamo, da se uresniči kakšna od njih, skušajmo nekaj narediti glede rodnosti. Če ne že zgolj zaradi užitka, pa zato, da se bomo imeli za koga boriti, če bo – bognedaj – treba.