Pomisleki: Tesnoba in krivda v silicijevi dolini

Nedavno je v medijih po svetu završalo, da se je Chamath Palihapitiya, eden od nekdanjih vodilnih pri Facebooku, na predavanju na Stanfordu pokesal za svojo vlogo pri razvoju tega internetnega velikana. Palihapitiya danes dojema facebook kot nekaj, kar radikalno spreminja družbene odnose, in to na slabše. S pomočjo psihologov, ki se spoznajo na odvisnost, je facebook postal mehanizem, ki deluje kot dopaminska injekcija in ljudi spretno sili, da čim več časa preživijo na njem. Palihapitiya naj bi bil zaslužen za to, da so se objave na facebooku začele lajkati. Danes se seveda všečka na celi vrsti internetnih platform in tudi mnoga druga družabna omrežja uspešno uporabljajo psihološko znanje o tem, kako narediti ljudi čim bolj odvisne. Pred časom sta se za svoje delo pri razvoju facebooka pokesala že Sean Parker in Justin Rosenstein – danes sta zgrožena nad tehnologijo, ki jima je prinesla izjemno bogastvo.

Na kritike skesanih bivših vodilnih so pri Facebooku nepričakovano odgovorili tako, da so na internem blogu priznali, da imajo kritiki prav in se tudi sami sprašujejo, kako facebook spreminja družbo. Rešitev, ki jo ponujajo, pa je paradoksna – še več facebooka. Nasvet sedanjih vodilnih je, da se morajo ljudje naučiti to družabno omrežje uporabljati drugače. Namesto da predvsem lajkajo in posredujejo naprej razne vsebine, se morajo bolj aktivno vključiti v oblikovanje vsebin, tako da prispevajo več mnenjskih prispevkov.

Da bi preprečili širjenje lažnih novic, Facebook obljublja, da bodo v kratkem zaposlili še več nadzorovalcev vsebin, v naslednjem letu naj bi tako delo dobilo kar 20.000 »cenzorjev«. Izpopolnili bodo tudi tehnologijo, ki z algoritmi odloča, katera vsebina se lahko širi in katera ne. Predvsem pa bodo spodbujali, da bodo uporabniki sami opozarjali na informacije, ki bi lahko bile lažne. Uporabniki bodo tako postali neke vrste nadzorovalci in moderatorji. Da bodo to delo lahko (zastonj) opravljali, pa bodo morali seveda še več časa preživeti na facebooku. Na zagate, kako facebook spreminja posameznike in družbo, je odgovor vodilnih: nove tehnične rešitve.

Pred več kot petdesetimi leti je ameriški biolog Garrett Hardin opozarjal javnost, da na svetu obstaja cela vrsta problemov, ki so na prvi pogled videti kot nekaj, kar zahteva nove tehnične rešitve, v bistvu pa je takšno razmišljanje pesek v oči, ker onemogoča širši pogled na problem. Hardin pravi, da je tehnična rešitev običajno videti kot nekaj, kar zahteva spremembe na ravni tehnologije in znanosti, ne pa tudi na ravni človeških vrednot in dojemanja morale. Med temeljne probleme, ki jih ne moremo rešiti s tehničnimi rešitvami, Hardin šteje onesnaževanje narave in rast populacije. Ti problemi so pomembno povezani z dojemanjem skupnega. V družbi obstaja cela vrsta skupnih virov (voda, zrak, okolje ...). Hardin govori o tragediji, povezani s temi viri, ki je neizogibna, če se problemov lotevamo samo s tehničnimi rešitvami, ne pa tudi s pomočjo prava in morale.

Nekaj, kar dojemamo kot skupno, lahko kmalu postane objekt uničevanja. Vzemimo primer skupnih voda, kjer lahko ribiči kaj hitro začnejo preveč intenzivno loviti, onesnaževalci pa brez omejitev v vodo zmečejo, kar jih je volja. Podobno je s skupnimi pašniki. Kmet pomisli, da bo na pašo poslal nekaj več živine in tako maksimiziral svoj dobiček. Ker tako razmišljajo tudi drugi kmetje, je skupni pašnik kmalu uničen. Dobra stran skupnih virov je, da jih lahko uporablja vsak. Problem pa je, da se svoboda uporabe kaj hitro preobrne v izkoriščanje in uničevanje. Ko ljudje začnejo izkoriščati skupne vire, da bi maksimizirali individualni dobiček, svoboda uporabe privede do tragedije skupnega.

Za nekatere so danes facebook in podobne internetne platforme onesneževalci skupnih virov – podobno kot so tovarne onesnaževalci skupnih virov, kot sta zrak in voda, naj bi bila družabna omrežja onesnaževalci novih virov, kot je internet. Razmišljanje o tem onesnaževanju gre običajno takole: internet naj bi bil skupni vir, ki omogoča celo vrsto novih povezovanj, dostopa do informacij, promocije idej in podobno. Na tej novi »svobodni« platformi pa so se znašli hudobci in ta skupni vir začeli smetiti s partikularnimi interesi. Youtube je na primer dal ogromno priložnosti neznanim avtorjem, da tam predstavijo svoje ideje in dela, hkrati pa tudi hudobcem (teroristom, pedofilom itd.), ki to skupno uničujejo.

Problem pa ni le v tem, da so se na družabnih omrežjih razširili hudobci, ki sedaj širijo lažne novice, manipulirajo z volivci, novačijo otroke za spolne perverzije in podobno, ampak tudi v tem, da je internet samo domnevno skupni vir. Dejansko je ta vir popolnoma sprivatiziran in v rokah korporacij: od ponudnikov internetnih storitev, proizvajalcev opreme, ki jo potrebujemo za njegovo uporabo, do podjetij, kot so Facebook, Google, Amazon, ki ustvarjajo velike dobičke od tega, da se ljudje čim dlje zadržujejo na njihovih spletnih straneh.

Hardin je ob uničevanju skupnih virov opazil, da nekateri uničevalci občasno izražajo občutek krivde za svoje početje. Ameriški esejist in psihoterapevt Paul Goodman je bil že pred desetletji skeptičen do občutka krivde. Po njegovem iz tega občutka ne pride nič dobrega – nobena nova politika ali sočutje. Pravi, da tisti, ki se počuti krivega, ne daje pozornosti ničemur drugemu, niti svojim interesom ne, kar bi bilo morda smiselno, ampak le lastni tesnobi.

Prav to se dogaja danes v silicijevi dolini. Nekdanji vodilni, ki so obogateli z novimi družabnimi omrežji, javno razlagajo o svoji krivdi na izrazito narcističen način. Govor o krivdi jim morda osebno pomaga pri spopadanju z občutki tesnobe pred tem, kaj bo prinesla prihodnost, v njihovem diskurzu pa ni niti trohice razmišljanja o politiki in širših družbenih akcijah, ki bi lahko škodljive vplive družabnih medijev spremenile. Tudi o tem, da bi korporacije plačevale več davkov, ni slišati besed.

Po novem se bodo veljaki iz silicijeve doline s tesnobo in krivdo lahko ukvarjali v posodobljenem inštitutu Esalen, ki je postal znan v šestdesetih letih prejšnjega stoletja kot prostor, od koder izvira ameriška ljubezen do joge, organske hrane in meditacije. Takrat je bil inštitut znan po tem, da je ponujal raznovrstne terapije premožnim hipijem. Ti so se po čudovitem obmorskem terenu inštituta sprehajali goli, ker so le tako bili v pravem stiku z naravo. Danes je inštitut namenjen računalnikarjem, internetnim mogotcem in ustanoviteljem različnih start-upov, ki ne vidijo več smisla v delu, ki ga opravljajo, ali pa so polni občutkov krivde zaradi aplikacij, ki so jim prinesle bogastvo.

V inštitutu diši po kruhu; ideali zdravega življenja, ki mnoge delajo še dodatno tesnobne, tam namreč ne veljajo. Poleg kokosove vode sta tako na voljo tudi vino in pivo. Tesnobni kreatorji iz silicijeve doline se lahko sproščajo z jogo in masažo ali pa se udeležujejo predavanj, ki naj bi jim pomagala na novo osmisliti življenje. Direktor Ben Tauber pravi, da uspešni ljudje iz silicijeve doline notranje močno trpijo, sprašujejo se, kaj so s svojimi izumi sprožili, in svojim otrokom ne želijo dati v roke pametnih telefonov.

Na enem najbolj obiskanih seminarjev si udeleženci gledajo v oči in si govorijo, da ima drugi, ki je pred njim, prav tako čustva, da ta drugi trpi in da tudi ta človek, podobno kot on sam, ne bo ušel smrti. Glede na to, da je naslov tega popularnega seminarja Poveži se s svojim notranjim vezjem, je malo verjetno, da slušatelji razmišljajo o tem, kako drugim resnično izboljšati življenje, kako v družbi kaj spremeniti na bolje, kako se na primer lotiti problemov neenakosti, kako omejiti moč korporacij, kako na novo osmisliti ideje, kot so demokracija, človekove pravice in podobno. Tudi na seminarju s pomenljivim naslovom Čas razmisleka slušatelji ne bodo tratili časa za razmislek o tem, kam gre sodobna družba, ampak, kot lahko preberemo v propagandnem materialu inštituta, bodo sebi podarili najlepše darilo – skrb zase. V času seminarja bodo lahko delali, kar bodo hoteli – meditirali, se sprehajali, brali knjige, delali na vrtu ali pa samo ždeli, brez prisile, da kar koli počnejo. Seveda za mastno plačilo. Hiperaktivni snovalci novih aplikacij si krivdo lahko vsaj malo olajšajo tako, da ogromno plačajo za pravico, da nič ne delajo. Morda pa s tem, da ne razvijajo še ene nepotrebne aplikacije, dejansko delajo v dobro drugih.