Portret tedna: Ahmad Shamieh

Begunec v labirintu birokracije.
Objavljeno
17. november 2017 13.22
Tiskovna konferenca spoznajte Ahmada. Ahmad Shamien je sirijski azilant ki naproša za azil. V Ljubljani 14.11.2017[Ahmad Shamien.azil.begunec iz Sirije]
Boštjan Videmšek
Boštjan Videmšek

Včasih sedim v lokalu in opazujem starše, kako se brezskrbno igrajo z otroki. Takrat v mojemu srcu zagori požar bolečine. Spomnim se na svoje otroke in ženo, na vse trpljenje. Tudi žival trpi, če ji vzamejo otroke. Zakaj jaz? Zakaj so mi to storili? Tako se, neuspešno zadržujoč solze, v ljubljanskem Rogu sprašuje utrujeni 45-letni Ahmad Shamieh iz Daraje v okolici Damaska, ki ga slovenske oblasti nameravajo izgnati na Hrvaško. Ahmad je psihološka žrtev birokracije, enega ključnih orožij evropske in slovenske vojne proti beguncem in migrantom.

V Sloveniji živi – bolje rečeno životari – že dvajset mesecev. Podobno kot več sto tisoč prebivalcev njegove opustošene domovine se je na začetku leta 2016 po tako imenovani balkanski begunski poti iz Sirije prek Turčije, Grčije, Makedonije, Srbije, Hrvaške in Slovenije odpravil proti Nemčiji, kjer živi njegova najstarejša hči. V Slovenijo je vstopil v večji skupini beguncev in pot nadaljeval proti Avstriji. Avstrijski policisti so ga, edinega v skupini, brez kakršnega koli razloga ali pojasnila ustavili in ga vrnili v Slovenijo. Slovenski policisti so ga »namestili« v postojnski center za tujce, dejansko zapor. Ahmad si po štirih letih vojne in peklenskih tednih, preživetih na begunskih poteh, sploh ni mogel misliti, da se je v trenutku, ko bi lahko vsaj približno svobodno zadihal, zanj začelo dolgotrajno obdobje mučenja in neopisljive tesnobe, neposredne posledice razčlovečenega birokratskega aparata. »Nisem vedel, kakšne so moje pravice, kaj naj naredim. Povsod so bili policisti. Nikamor nisem smel. Je to Evropa? Sem za to bežal? Sem morda človek? Kaj je narobe z menoj?«

V Postojni je Ahmad zaprosil za azil – kaj dosti izbire ni imel. In v vsakem primeru je želel ostati »v Evropi«. Oblasti so ga preselile v azilni center na Kotnikovi ulici v Ljubljani. Nato so se začele težko predstavljive težave. V Grčiji ga niso popisali. Na Hrvaškem so ga – čeprav je bila dublinska uredba Evropske unije, ki predvideva, da se morajo prosilci za azil vrniti v državo, v kateri so vstopili v Evropsko unijo, v času, ko je bila balkanska pot »odprta«, začasno zamrznjena. Toda evropsko sodišče je pred časom – na prošnjo slovenskega vrhovnega sodišča, ki se je nanj obrnilo pri razsojanju o Ahmadovem primeru (mnenje pri razlagi dublinske uredbe) – izrazilo mnenje, da je bil dublin II. veljaven tudi v času odprtega humanitarnega koridorja. Prevedeno: Sloveniji ni treba obravnavati Ahmadove prošnje za azil. Evropski sodniki so tako slovenskemu ministrstvu za notranje zadeve dali zeleno luč za deportacijo Ahmada na Hrvaško, kamor je Slovenija v sklopu omenjene direktive v zadnjem letu izgnala najmanj šestnajst ljudi, v zadnjih tednih pa Nemčija v tišini begunce množično vrača v Grčijo, moderno »človeško deponijo«.

Birokratski proces je trajal sedemnajst mesecev in potekal v treh državah hkrati. Ahmad je potrpežljivo čakal in vmes zavrnil možnost, da bi se preselil v Avstrijo, saj je avstrijsko sodišče odločilo, da ga februarja na avstrijsko-slovenski meji avstrijski varnostni organi ne bi smeli zavrniti. Ahmad bi težko bolj jasno pokazal, da želi ostati v Sloveniji, ki jo ima za svojo »drugo domovino«, a slovenske oblasti ostajajo neomajne. In to kljub temu, da razlaga evropskega sodišča ni zavezujoča – države članice EU namreč lahko uporabijo tako imenovano diskrecijsko pravico, ki jim omogoča, da brez pojasnjevanja same odločajo o vloženi prošnji za azil. Če bi Slovenija uveljavila to pravico, bi Ahmed lahko ostal. Tako pa v eksistencialnem krču čaka na – deportacijo.

Ahmad o vojni v Siriji ne govori veliko. To je samozaščitni mehanizem, značilen za ljudi, ki so videli in doživeli preveč. Daraja, od koder prihaja, je bila v prvi polovici leta 2011 prizorišče miroljubnih protestov proti režimu predsednika Bašarja al Asada. Odgovor režima je bil brutalen. Uporniki so se oborožili. V vojno so vstopili številni zunanji igralci. Država je z(a)gorela in z njo vred oblegana Daraja.

Ahmad je vse življenje trdo delal. V zadnjih letih pred vojno – po lastnih besedah – tudi po dvajset ur na dan. Imel je svojo trgovino in mehanično delavnico. Posli so cveteli, družina je dobro živela. Računal je, da bo lahko začel uživati sadove svojega trdega dela. A ravno ko je kupil hišo in se želel »umiriti«, je izbruhnila vojna. Ni hodil na proteste. »Živel sem za družino in za mir. Nikogar nisem podpiral …« Padale so bombe in granate, umirali so prijatelji in znanci. Tudi Ahmed je bil ranjen. Potem je na televiziji videl nemško kanclerko Angelo Merkel, kako je sirske begunce vabila v Nemčijo. Verjel je, da ga bo Evropa pričakala kot … človeka. Pridružil se je koloni na begunski poti. Njegov 23-letni sin je ostal v Turčiji. V Siriji je ostala žena s tremi hčerkami; danes so stare 11, 14 in 17 let. Ahmadov namen je bil, da se mu, ko bo v Evropi dobil azilni status, v skladu s pravili o združevanju družin(e) pridružijo.

»Dublin II. zame pomeni smrt. Zadnjih nekaj let sploh nisem živel … Zelo slabo spim. Zbolel sem. Izgubil sem zobe, imam hude težave z ožiljem, tresem se, močno se mi je poslabšal vid. Politika me obravnava, kot da sem žival. Kot da nimam človeških potreb. Ljudje pa so v Sloveniji do mene izjemno dobri. Čudoviti. Pomagajo mi na vsakem koraku. Zato pravim, da je moja duša v Sloveniji, srce pa v Siriji. Slovenija je postala moja druga domovina. Tu bi rad ostal. Vojna se še ne bo končala – želim si, da bi se mi v Ljubljani pridružila družina,« iz Ahmada letijo s težkimi čustvi in globoko patino zaznamovane besede. Slovenske besede – po slabih dveh letih bivanja v azilnem domu na Kotnikovi tekoče govori slovensko.

»Veliko bi lahko dal slovenski družbi in državi. Kar nekaj uporabnega znanja imam. Sem avtoklepar, mehanik, voznik, frizer, brivec; lahko bi bil prevajalec. Rad delam, brez dela ne obstajam. Rad bi pomagal po najboljših močeh. Toda živim v zaporu, nič ne smem, nikamor ne morem, komaj obstajam.« Ahmad hodi zgodaj spat in zgodaj vstaja. To navado je prinesel od doma. Vsak dan od osmih do petih ga je mogoče najti v Rogu, kjer striže in brije – mimoidoče, turiste, aktiviste, prosilce za azil. Sodeluje z migrantskim centrom Second Home, kuha, prevaja … Postal je, kot se reče, »mestna faca«. Kljub birokratski drami, vojnim travmam, bolezni, ločenosti od družine in slabim razmeram za življenje je Ahmad – kolikor grozno že zveni ta suhoparni jezik – skoraj šolski primer »uspešne integracije«. Govori jezik nove države, je »socializiran«, odlično vpet v okolje in »uporaben« na trgu dela. A za birokrate tudi to ni (bilo) dovolj. »Ko slišim besedo Hrvaška, vztrepetam. Zame to zveni kot grožnja, kot konec sveta. Ne zaradi Hrvaške, temveč zato, ker bi moral vse začeti znova. Tu sem pustil dve leti. Naredil sem vse, da bi se vključil v družbo. Uničen sem, izžet. Vsaj eno leto bi trajalo, da bi se uredili vsi papirji …«

Pred tedni so aktivisti na ustavno sodišče naslovili ustavno pritožbo, to pa je sploh ni hotelo obravnavati. Ta teden so organizirali tiskovno konferenco in Ahmadov primer poskušali nekako pripeljati na sejo vlade. Ahmad in prijatelji so ostali brez pravnih sredstev. Deportacija se lahko zgodi kadar koli. Danes, jutri, morda že včeraj ponoči. Odločitev bo – v vsakem primeru – politična. Zato Ahmad zadnjih nekaj dni ne spi v azilnem domu, temveč pri prijateljih, ki ga varujejo. Še vedno je na potezi ministrstvo za notranje zadeve, ki je skupaj z vlado do zdaj dosledno izvajalo protibegunsko, odvračilno politiko. Če bodo tudi uradno naredili »izjemo«, je slišati, se bojijo, da bo prišlo do precedensa in se bo »usulo«.

Ni človeka, ni problema.