Portret tedna: Andrej Baričič, novi prvi mož največje ustanove v državi

»Rad bi nekaj dobrega naredil za Slovenijo.«

Objavljeno
07. avgust 2015 13.59
Posodobljeno
08. avgust 2015 06.00
SLOVENIJA LJUBLJANA 03.11.2010 ANDREJ BARICIC DIREKTOR GEA COLLEGE IN VODILNI CLAN SVETA UKC FOTO:ROMAN SIPIC/DELO
Milena Zupanič, notranja politika
Milena Zupanič, notranja politika
Andrej Baričič, 52-letni ekonomist z diplomo Ekonomske fakultete v Ljubljani in doktoratom Fakultete za podiplomske državne in evropske študije na Brdu pri Kranju, bo v ponedeljek kot vršilec dolžnosti prevzel vodenje naše največje zdravstvene ustanove, Univerzitetnega kliničnega centra (UKC) Ljubljana. V državi najbrž ni tako zahtevnega delovnega mesta, kot je to. Oči javnosti so nenehno uprte vanj. Vsak od 900 tisoč bolnikov, ki jih v UKC zdravijo na leto, pričakuje najboljše. Politika zahteva pozitivno finančno poslovanje, skrajšanje čakalnih dob in hkrati najsodobnejše metode zdravljenja. Našteto je v obstoječih sistemskih razmerah nemogoče izpolniti. UKC se duši v pomanjkanju denarja in notranjih organizacijskih težavah. V njem je zaposlenih največ ljudi v državi. Med 7800 je 1200 zdravnikov, od tega 300 doktorjev znanosti. Njihovi dosežki so na nekaterih področjih celo najboljši na svetu. Kdor hoče voditi takšno ustanovo, mora poleg poznavanja ekonomskih prijemov biti izjemno vešč komunikacije in sodelovanja z ljudmi, pa tudi nasploh sposoben, vztrajen, odločen, zagrizen in – pogumen.

Mediji so imenovanje dr. Andreja Baričiča takoj povezali z Janezom Zemljaričem. To sploh ni nenavadno. Kadar govorimo o UKC Ljubljana, ne moremo mimo Zemljariča, prvega direktorja sedanjega UKC, zatem direktorja Službe državne varnosti in predsednika republiškega izvršnega sveta, kar je primerljivo s sedanjo funkcijo predsednika vlade. V najzgodnejših 70. letih je prav on v pičlih dveh letih zgradil in opremil osemnadstropno stavbo na Zaloški 7, takrat najmodernejšo v Jugoslaviji. Za primerjavo povejmo, da zdaj država gradi prizidek za urgenco k njej že sedem let, pa še ni videti konca. Časi so bili še takšni, da je sleherni, ki se je zaposlil v novem kliničnem centru, šel skozi Zemljaričevo pisarno. Zemljarič je torej vzpostavil notranji ustroj UKC in zanj se je zanimal kot za svojega otroka vse do pred kratkim.

Ko so si po osamosvojitvi Slovenije mogočniki neformalno razdelili skrb za posamezna področja, je menda zdravstvo »pripadlo« Zemljariču. Ali je imel od tega tudi finančne koristi, do sedaj ni dokazal nihče. Policija ga je pred letom dni preiskala v povezavi s podjetjem Medicoengineering in operacijskimi mizami UKC, enako kot Simona Vrhunca, takrat direktorja UKC, a ker do danes iz tega naslova ni nobenih rezultatov, lahko rečemo, da je šlo zgolj za razkazovanje moči nad nekdanjim prvim policistom v državi. »Premagati« Zemljariča je pomembna simbolna točka. Njegov vpliv v zdravstvu se je kazal tudi s kadrovanjem na pomembne funkcije. Menda noben direktor UKC doslej ni bil imenovan brez njegovega privoljenja. Z izjemo Andreja Baričiča.

Danes 86-letni Janez Zemljarič je namreč že dobrega pol leta tako hudo bolan, da ne more več niti neformalno vplivati na zdravstvo.

Andrej Baričič ima neverjetno veliko spretnost navezovanja hitrih stikov in prijateljstev. »Spoznala sva se pred nekaj leti v dvigalu stavbe, v kateri ima prostore Gea College in jih je imel tudi Zemljarič. Začela sva se pogovarjati, povabil me je tudi v svojo pisarno,« pripoveduje o naključnem stiku z Zemljaričem. Kmalu je postal predsednik zveze ljubljanskih športnih klubov Olimpija, katere podpredsednik je Zemljarič, v upravnem odboru tega kluba pa sedi nekaj najvplivnejših ljudi iz slovenske gospodarske in politične smetane. Baričič kot rojeni Ljubljančan pozna v tej mali, zatohli Sloveniji praktično vse, ki kaj pomenijo, in tudi druge. Za zasedbo kakšnega pomembnega delovnega mesta v naši državi je to obvezni pogoj, včasih pa tudi ovira. V času, ko je Zemljarič še vplival, Baričič ni bil imenovan na nobeno direktorsko funkcijo. V tem pogledu je povsem svež kader.

Andrej Baričič, čeprav v znanstvu z mnogimi »pravimi fanti«, nikoli ni bil del tajkunskih ali kakšnih drugih zgodb kraje skupnega slovenskega premoženja. V UKC gre iz drugih motivov, pravi. »Rad bi nekaj dobrega naredil za Slovenijo,« je pojasnil članom sveta zavoda UKC, zakaj je sprejel delo vršilca dolžnosti generalnega direktorja. Tudi druge funkcije, ki jih je opravljal zadnja leta, odkar je odšel z mesta direktorja Gea Collegea, so bile motivirane enako, pravi. Zakaj mu ne bi verjeli? Z UKC se je dobro spoznal, ko ga je vlada Boruta Pahorja leta 2009 imenovala v svet zavoda. Takrat je bil imenovan tudi za nadzornika Nove Ljubljanske banke, tako da v potankosti pozna njene bivše posle. V času vlade Alenke Bratušek (od 2013) je bil dve leti predsednik tričlanske akreditacijske komisije Slovenskega državnega holdinga, torej najpomembnejši kadrovik v državi. Skozi njegove roke je šel sleherni član nadzornih svetov podjetij v državni lasti. Njegov dinamičen pristop mu je omogočil tudi širše delovanje: pravi, da je svetoval že 150 podjetjem, tudi v tujini. Kot član šestčlanske mednarodne skupine je skupaj z Dragom Kosom in Igorjem Mastenom v Afganistanu razkril veliko bančno korupcijo.

V ponedeljek bo začel voditi UKC. Kako, javnosti še ni povedal. Meni, da UKC potrebuje mir in da je treba njegovo seciranje ustaviti, saj ni nobena druga inštitucija pod tolikšnim pritiskom javnosti kot prav UKC, v takih razmerah pa je nemogoče delati. Svet zavoda je pred dvema tednoma Baričiča imenoval »na pamet«, brez predloženega programa in v njegovi odsotnosti. Zakaj? V enem izmed intervjujev izpred nekaj let je med drugim opozoril, da »zmogljivosti v UKC niso optimalno izkoriščene. Aparature, vredne dva, tri milijone evrov, obratujejo premalo ur.« Od tod ideja o trženju zdravstvenih storitev, s katero se je ujel s pričakovanji sedanje vlade. Da bi lahko znanje slovenskih zdravnikov pripomoglo k splošnemu razvoju Slovenije, poudarjajo tudi nekateri zdravniki že dlje časa. Kot je dejal predsednik sveta UKC Tomaž Glažar, bo novi direktor na zdravljenje v Ljubljano povabil bolnike iz Afrike, Azije in Amerike. To bi bil velik zasuk v dosedanjem pojmovanju zdravstva. Modela za umestitev čezoceanskih bolnikov še ni na mizi.

Andrej Baričič je do stanja duha v Sloveniji je precej skeptičen. »Zaznave, pričakovanja so protislovna. Težko je najti ravnovesje. Starim interesnim skupinam to ustreza. Ne glede na to, kdo bi bil in česa bi se lotil, bi ga iz različnih razlogov doleteIa enaka usoda. Mediji ves čas poganjate misel, da je vsenaokoli en sam kriminal. Moja usoda je, da me bo iskala policija,« pravi. Kot njegov sogovornik nikoli ne veš, kdaj se šali in kdaj misli resno. »Če obstaja podmena, da je povsod vse narobe, da so vse pogodbe kriminalne, jih bom ukinil. Da ne boste mediji presenečeni, če bom kot direktor razdrl vse sedanje pogodbe UKC nad 10 tisoč evri! Boril se bom tudi za to, da bi zdravniki delali samo v UKC,« je dejal v kratkem pogovoru za ta zapis. Napoved jemljemo kot šalo. Oboje lahko namreč čez noč pripelje do ustavitve ali vsaj bistveno motenega delovanja UKC.

Baričič je prepričljiv sogovornik in je – vsaj v besedah – nagnjen k velikim spremembam. V dosedanjih intervjujih za Delo in Sobotno prilogo je o potrebnih spremembah v zdravstvu in delovanju UKC napovedal veliko rešitev, a je nasploh v življenju z vsako stvarjo vedno tako, da je lažje govoriti kot narediti. To je še posebej opazno, ko te nove okoliščine pripeljejo v nove položaje. Zato je treba počakati, da bo začel izzive uresničevati. ●