Portret tedna: Boris Cavazza

Morda bi namesto z ljubeznijo moral začeti z boksom, začne biografski roman Boris Cavazza. Morda bi portret lahko začeli z naslovom Vsaka dobra zgodba je ljubezenska zgodba. Dokumentarni film Rajka Grlića in Matjaža Ivanišina, ki se prav zdaj vrti v Kinodvoru, o igri, o prepletu odrske in filmske fikcije z resničnostjo, hommage igralcu. V njem opazujemo bližnje plane velikanov gledališke in filmske igre: Milena Zupančič, Radko Polič in Boris Cavazza, ki jih je Dušan Jovanović združil v predstavi v ljubljanski Drami Boris, Milena, Radko.

Oktobra je na festivalu evropskega in mediteranskega filma dobil življenjsko nagrado za prispevek k slovenskemu filmu, nazadnje, 23. novembra, mu je Društvo filmskih režiserjev podelilo cehovsko nagrado bert, po Bertu Sotlarju, velikanu filmske igre pri nas.

Njegovo življenje se bere kot roman, dobesedno. Nič čudnega, da sam pravi, da so vse »bolečine, ki so se kot stekle lisice podile za njim, postala njegova igralska orodja«. Nič čudnega, da pravi, da je bila igra zanj katarza.

Rojen pred drugo svetovno vojno v Milanu 2. januarja 1939, zvok otroštva: bombe, ki padajo na njihovo ulico, strah, podoba Mussolinija, obešenega za pete na bencinski črpalki. Po koncu vojne so ga, otroka, zmerjali s komunistom in barbarom, ko je moral k sorodnikom v Slovenijo, naprej v Solkan, Kobarid, Krško, so ga zmerjali s fašistom; ko se je kot štirinajstletnik vrnil k mami v Milano, je bil spet barbar. Izbral si je boks. Da bi se z udarci ubranil ponižanj, da bi našel svojo notranjo moč. Najprej ga je rešil boks, je rekel. Potem morje. Potem igra.

Morda ga je zato gnalo ven, na odprto morje, da bi se tam našel, da bi se preizkusil, da bi spoznal, kdo je. Morda zato, »ker si na morju najbolj sam, olupljen vsega, kar te definira na kopnem«. Dolgo časa je bil tujec, izruvan, izkoreninjen; nič čudnega, da se je identificiral z antijunakom Camusovega Tujca. V neskončnih urah, dnevih, letih plovbe na ladji, polni »čudakov in obstrancev«, mu je pomagal preživeti. Morda je zato postal tako trden in močan kot hrast. Morda zato njegova življenjska partnerica Ksenija Benedetti poetično pravi: »Boris je postal moje drevo, spletena sem z njegovimi koreninami, naslonjena na njegovo deblo in objeta z njegovo krošnjo.«

Čeprav sam vedno zamahne z roko, je v petdesetih letih ustvaril izjemne filmske vloge. Najbolj ključna zanj, boksar v temačni meditaciji o komunizmu Muke po Mateju Lordana Zafranovića (1975), pa z Mileno Zupančič v Klopčičevi drami Vdovstvo Karoline Žašler in, ja, ne moremo mimo vloge zaljubljenega šoferja avtobusa Tonija v kultni komediji To so gadi (1977), čeprav sam ne mara te vloge, in ne mara, da ga sprašujemo, zakaj ne.

Da bi odigral vlogo, ki si jo je želel, si jo je napisal sam – Kormoran in v njej odigral lik mornarja Maksa, ki se bori z alkoholizmom. Napisal je družbenokritično satiro Primer Feliks Langus (1991), ki jo z današnje perspektive lahko beremo kot vizionarsko delo razpada Jugoslavije. Za film, ki je bil prikazan na podelitvi, si je izbral Leta odločitve Boštjana Vrhovca (1984). Tu je še antologijski prizor v Lapajnetovi filmski drami Kratki stiki – Boris in Sebastian Cavazza, filmski in resnični oče in sin, v nepozabnem dialogu v avtomobilu v enem kadru. V Piran, mesto njegovih pomorskih začetkov, se je vrnil v dvojcu z Mustafo Nadarevićem v Vojnovićevem Piran, Pirano … V filmu Hanne Slak Rudar je Slovenec, ki je med vojno migriral v Avstralijo in skupaj z rudarjem, ki najde Barbarin rov, ustvari človeško bližino, bolečino neizrečenega, z minimalnimi sredstvi.

Tisti trenutek, ki ga poznajo vsi, ki strastno živijo film, ko se usodno prepleteta film in fikcija, se je zgodil prav na snemanju Zafranovićeve drame Muke po Mateju. Med snemanjem prizora ob grobu svojega filmskega brata je padel v odprt grob, na krsto, in izgubil zavest. Branko Lustig, producent filma, ki takrat še ni vedel, da bo kasneje produciral Schindlerjev seznam, ga je, nezavestnega, na robu smrti, odpeljal v vojaško bolnišnico. Tam je Cavazza ostal dva meseca, napol v komi. Razlit žolč, sepsa. Film so nadaljevali šele čez pol leta.

Velikokrat je bil na robu, vsakič se je izvlekel. Neverjetna življenjska sila, ki jo je včasih celo preklinjal. Ker je ostajal, medtem ko so odhajali njegovi najdražji. Po družinski tragediji v začetku devetdesetih, ko je izgubil ženo Mojco in sina Kristijana, se je pobral samo zaradi sinov, Damiana in Sebastiana, je rekel. Ko je odšel Damian, slikar in scenograf, je našel voljo in smisel zaradi najmlajšega sina Aleksandra.

»Boris Cavazza se je kalil kot jeklo v trdih preizkušnjah surovega in viharnega življenja. Njegova titanska moč je posledica vulkanske energije, a tudi hudih bojev in neizprosnih spopadov s svetom in samim seboj,« je o njem zapisal Dušan Jovanović. »Samozavest skale, bridkost samurajske sablje, krvoločnost tigra, nevarno tišino morja je slikal s svojim obrazom in s svojo besedo. Pa tudi coprnik, svečenik, klovn in izprijenec do dna je bil na deskah, ki pomenijo svet. Kaj neki ni bil? Ni bil dalajlama. Ampak odkar objema Ksenijo Benedetti, mu ne manjka dosti do tega, da bi bil zagospodaril zadnjim skrivnostim sveta!«

In Boris Cavazza je, kljub vsemu, kar mislimo, da vemo o njem, še vedno skrivnost.

Enkrat, dolgo tega, po premieri Milavčevega Herzoga, v katerem ob njem odigra Damian Cavazza, sem ga kot še nadobudna novinarka vprašala, kaj je v resnici skrivnost filmske igre. In je v svojem skopem slogu odvrnil: Da ima igralca kamera rada. To je prvi pogoj. Šele potem pride na vrsto talent. Nisem bila zadovoljna z odgovorom, takrat. A vse bolj se zdi, da je povedal preprosto, a veliko skrivnost. On na platnu samo je. Tako kot so zapisali slovenski režiserji, podeljevalci nagrade bert: »Vsako njegovo vlogo zaznamujejo tri besede – da je le njegova, intimna in dostojanstvena.«

»Nikoli nisem bil analitik. Če sem kaj, sem empirik. Stvari hočem poskusiti, zavohati, začutiti.« Tako sta v osemdesetih v Židovski ulici z Janezom Vajevcem, ki je prišel še svež iz studia Leeja Strasberga, raziskovala njegovo metodo. »Začuti, zavohaj, koplji po spominu. Otroštvo je najbolj hvaležen material,« mu je rekel Vajevec. Vse krivice, izgube, bolečine, ponižanja, ki jih povlečeš iz ropotarnice svojih spominov, so tvoja najboljša orodja igre.

Zanimivo, nikoli ni razmišljal o filmski igri, je rad rekel, gnalo ga je v življenje, v avanturo, v vonj pristanišč sveta, kljubovanje dvanajstmetrskim valovom v viharju, gnala ga je strast in sla po življenju.

A potem je v pogovoru ob nekem espresu na nabrežju Ljubljanice naplavilo spomin. Mali kino na Piazzale Susa v Milanu, oče mu v dlan spusti nekaj drobiža, in deček vstopi v temo kinodvorane, vonj po starih stolih, vonj po filmski čarovniji. Sliši se tako kot spomin iz Pasolinijeve biografije. Osvetljeni obraz Rite Hayworth, njen mlečno beli dekolte. Gilda. Marlon Brando v usnjenem jopiču v Divjaku. Videl je vse njegove filme, takrat. Kmalu se je zalotil, da hodi po cesti in imitira njegove gibe, ponavlja replike. – Proti čemu se boriš? – Kaj imaš?

Igralec. Ne potrebuje več nagrad, pravi v svojem slogu ob vsakem novem priznanju, raje bi kakšno filmsko vlogo. Filmski režiserji na Društvu odgovarjajo: Dobiš film, samo da ga dobimo mi ... In če sploh kdo, je lahko prav Boris Cavazza brez skrbi, da ga čaka še ogromno filmskih izzivov, ker po petdesetletni karieri na filmu še vedno deluje popolnoma brezčasen, skoraj samoumevno vitalen – kot da je v njegovem pogledu nešteto ključev za vse duše, v katere vstopa, ko ga gledajo.