Tiskane izdaje
Ob večerih lahko obiskovalec šišenskega športnega parka opazuje nenavaden pojav: občan, o katerem se zdi, da je v srednjih letih, ob robu tekaške proge zbrano vadi taj či, nekoliko kontemplativno vzhodnjaško borilno veščino. Mož, osredotočen na počasne, a zelo natančne gibe, je Dušan Semolič. Do 4. oktobra je bil v službenem času sindikalni voditelj. Semolič, v prostem času tudi mojster karateja s črnim pasom, se je od leta 1991 tudi v službenem času ukvarjal z borbo. V nekoliko pozabljenem besednjaku bi rekli, da se je ukvarjal z razrednim bojem, bojem delavskega razreda za socialne pravice. V času osamosvajanja je namreč prevzel vodenje zveze svobodnih sindikatov, največje sindikalne centrale, katere korenine segajo še v čas pred letom 1990, ko je bil sindikat ena od petih z ustavo določenih družbenopolitičnih organizacij. Semolič je torej vodil sindikat več kot 26 let.
Vztrajnost leta 1947 rojenega Primorca je morda povezana s tem, da je v prostem času tudi tekač na dolge proge. Na ljubljanskem maratonu se redno udeležuje teka na 10 kilometrov. Lani, ob 21. ponovitvi, je krog pretekel v 52 minutah. Leta 2009 je pretekel desetko v dobrih 45 minutah. Lani sta ga prehitela le dva tekača, rojena v štiridesetih letih prejšnjega stoletja. Predlanskim je bil med vrstniki, rojenimi neposredno po drugi svetovni vojni, najhitrejši. Sredi tega tedna je Dušan Semolič končal svoj karierni tek na dolge proge, šesti mandat predsednika najmočnejše sindikalne organizacije v državi.
Študiral je na ljubljanski pravni fakulteti in diplomiral leta 1971. Nekaj časa je delal v zunanji trgovini, v osemdesetih letih pa je pristal v politiki. Zadnjo petletko starega družbenega reda je končal kot sekretar socialistične zveze delovnega ljudstva (SZDL), družbenopolitične organizacije, ki je imela ambicijo, da bi vzela pod okrilje slehernega državljana. Glavno besedo v frontni organizaciji je sicer imela partija, kljub temu pa je okvir socialistične zveze dopuščal nekaj prostora za družbene inovacije. Pred prihodom na SZDL je Semolič delal na centralnem komiteju ZKS kot izvršni sekretar.
Predsednik hrvaškega sindikata Mladen Novosel (levo) in predsednik slovenskega Dušan Semolič. Foto: Janoš Zore/Delo
V letih, ko je bil Semolič sekretar SZDL, je vodil organizacijo Jože Smole, večplastni zgodovinski lik. Smole je bil po eni strani prepričan, da je socialistična zveza kot frontna organizacija vseh političnih sil obsojena na večnost, po drugi strani pa je bila SZDL ob koncu osemdesetih že v rivalskih odnosih s partijo. Semolič je v tistem času kot sekretar SZDL odprl vrata dialoga. Leta 1988 je SZDL ustanovila svet za varstvo človekovih pravic in ustavnih svoboščin, ki ga je vodil profesor Ljubo Bavcon.
Spomladi leta 1989 so se na Komenskega ulici, kjer je bil sedež krovne organizacije, začeli zbirati predstavniki starih in novih političnih organizacij. Dnevni red pogovorov, ki jih je vodil Jože Smole, za kontekst pa je delno poskrbel Semolič, je bil sestavljen iz dveh točk: kako legalizirati novonastajajoče politične stranke in kako napisati volilno zakonodajo. Pogovori, ki so bili tedaj imenovani okrogla miza, so bili sicer naporni, polni nesporazumov in konfliktov, končali pa so se z načelnim dogovorom tedanje oblasti in nastajajoče opozicije, kako naj bi bile videti volitve v obupno zapleteno tridomno skupščino. In ko je bila zakonodaja o strankah in volitvah sprejeta, je postalo jasno, da socialistične zveze kot frontne organizacije vseh družbenopolitičnih sil ni več, pač pa gre le še za eno od številnih strank, ki lahko dobi oblastni mandat le na volitvah.
In Socialistična stranka Slovenije, kakor se je po registraciji imenovala nekdanja SZDL, je bila leta 1990 največja poraženka volitev. Zbrala je le dobrih pet odstotkov glasov, Semolič pa je postal poslanec in vodja poslanske skupine socialistov.
Socialistična stranka je imela ob ustanovitvi nekaj težav z identiteto – predsednik Jože Smole je bil še vedno prepričan, da so fronta, vsem drugim pa je bilo jasno, da je s sprejetjem zakonodaje o strankah domnevna frontna narava izpuhtela –, parlamentarna identiteta pa je bila bolj jasna. Socialisti so namreč tedanjo vladajočo koalicijo, Demos, prehitevali po levi. Četrtega oktobra 1990 so člani Semoličeve poslanske skupine vsem trem zborom skupščine predlagali, da bi sklicali plebiscit o neodvisnosti Slovenije. Demos je v tistih tednih še ocenjeval, da bi se Slovenija osamosvojila tako, da bi skupščina sprejela novo ustavo samostojne in neodvisne Slovenije. Socialistom s predlogom ni uspelo. Numerološka zanimivost: natanko ob 27. obletnici prebiscitne pobude socialistov – oblikoval jo je strateški trojček socialistične stranke, ki so ga sestavljali Borut Šuklje, Vojko Volk in Braco Roter – je Semolič končal svojo sindikalno kariero.
Dušan Semolič na protestnem shodu Sindikata kemične nekovinske in gumarske industrije. Foto: Aleš Černivec/Delo
Ena prvih reči, ki jo je naredila zveza svobodnih sindikatov pod Semoličevim vodstvom, so bile protivladne demonstracije. Sindikati se namreč niso strinjali z modelom privatizacije, ki je v drugi polovici leta 1991 nastajal na vladi. Mimogrede, tudi vladajoča koalicija Demos je razpadla prav zaradi razhajanj o tipu privatizacije.
Sledile so stavke, splošne stavke, sindikalne demonstracije in druge oblike delavskega boja. Ker je Semolič prišel v sindikat iz politike, je ob pogajanjih in sindikalnih protestih pogosto slišal trditev, da zahteve svobodnih sindikatov niso avtentične zahteve delavstva, pač pa politične skupine, iz katere prihaja.
Leta 1992 je Semolič s socialisti še enkrat kandidiral za poslansko funkcijo, stranka pa je izgubila volitve še bolj kot leta 1990. Socialisti se niso uvrstili v državni zbor; kar je od njih ostalo, se je leta 1994 povezalo z Drnovškovo LDS. Sindikalist Semolič se ni priključil v to kompozicijo. Leta 1996 je na volitvah neuspešno kandidiral kot kandidat Združene liste. Od leta 1997 je Semolič redno kandidiral za člana državnega sveta. Teh volitev ni izgubljal; v državnem svetu je med letoma 1997 in 2017 branil interese delojemalcev.
Kot voditelj najmočnejšega sindikata v državi je Semolič postavil rekord. Šestindvajset let, kolikor je vodil delavsko organizacijo, je dolga doba. Res pa je, da lahko Semoličev rekord leta 2019 pade. Maja 1993 je namreč Janez Janša prevzel vodenje socialdemokratske stranke (danes Slovenske demokratske stranke). Vodenje sindikata in stranke sicer ni povsem ista reč, a gre za sorodni disciplini.
Je mogoče v enem odstavku povzeti, kaj se je dogajalo s sindikati v četrt stoletja? Prepletala so se tri obdobja. Zaradi solidnega socialnega dialoga med delodajalci, vlado in sindikati je za devetdeseta leta značilna relativno visoka stopnja »razrednega miru«. Socialni dialog je resneje zaškripal sredi prejšnjega desetletja. Hkrati se je znašlo v težavah tudi sindikalno gibanje; članstvo v organizaciji delavskega razreda namreč upada. Odgovor na vprašanje, kako naprej, ni enostaven. Kapital, s katerim so sindikati v boju, je namreč globalen, v veliki meri skrit v davčnih oazah. Sindikalno gibanje pa je danes zelo daleč od res učinkovite mednarodne solidarnosti.
