Portret tedna: Ivan Radan

Ivan Radan, 41-letni zdravnik, Ljubljančan. Specializiran za zdravljenje najhuje bolnih v intenzivni terapiji. Po preiskavi kriminalistov osumljen sedmih smrti nebogljenih bolnikov. Kvalifikacija kaznivega dejanja: umori iz morilske sle. Ali jih je zares umoril, bo ugotavljalo sodišče. Zdaj je še nedolžen. A že sama možnost, da bi zdravnik ubijal bolnike, je grozljiva. Za to ne more biti opravičila in ne razumevanja.

Ivan Radan je v resnici tragičen lik človeka, ki ga vrtinči življenje skozi delo, delo in še enkrat delo. Ko se je leta 1993 kot puhasti mladenič, gimnazijec, smelo vpisal na študij medicine, si ni mogel predstavljati, kaj vse ga čaka. Šestletni študij z desettisoči ur sedenja za knjigami, medtem ko so nekdanji sošolci preganjali dekleta po diskotekah in uživali življenje z veliko žlico. Bil je vzoren študent, s povprečjem 8,17 eden najboljših v letniku. Leta 2000, leto dni pred diplomo, prejemnik fakultetne Prešernove nagrade za raziskovalno delo. Nato šestletna specializacija z neštetimi neprespanimi nočmi ob posteljah umirajočih bolnikov. Po zelo napornem specialističnem izpitu, za katerega je potrebnih nekaj mesecev učenja, se je leta 2009 zaposlil na kliničnem oddelku za intenzivno interno medicino UKC Ljubljana. Tu je ostal tri leta, do poletja 2012.

Sodelavci na interni kliniki vedo iz tega obdobja povedati, da je bil odličen, delu predan zdravnik. Delal je kot vsi drugi, tudi 72 ur neprekinjeno. Ob bolnikih je ostajal tudi po delovnem času in »delo«, to je usode bolnikov in razglabljanje o njihovih boleznih, nosil domov, kot ga nosi vsak zdravnik in vsi drugi univerzitetno izobraženi »delavci«. Brez razmišljanja ni konkretnih rezultatov intelektualnega dela. Če kje, se to zelo pozna ravno pri zdravnikih. Iz tega obdobja najdemo na spletni strani zdravniki.org dve z imenom in priimkom podpisani pohvali svojcev pacientov. »Izjemen zdravnik, sočuten, profesionalen. Moja mama bi verjetno brez njegove zagnanosti umrla.« In: »Če bi bil bolan, bi si želel njega. Še imamo dobre zdravnike in dobre ljudi. Hvala.« A ravno tako v tem obdobju so se začele njegove težave, ki so jih kriminalisti v ovadbi zapisali z »uživanje prepovedanih drog, zloraba uradnega položaja, ponarejanje listin«. Kaj se je zgodilo?

Ne moremo natanko vedeti, a v pogovoru za Delo je povedal, da je imel v tistem času vnetje sinusov, pa je iz nuje in želje biti stoodstoten kljub bolezni delal. Perfekcionizmu podlegajo tako rekoč vsi zdravniki po službeni dolžnosti, saj to pričakujemo od njih bolniki. Biti v službi kljub lastni bolezni je lahko zdržal samo tako, da je začel uporabljati eno izmed psihoaktivnih snovi za lajšanje bolečin. In se je navadil. Je bilo točno tako ali malenkost drugače? Kdo ve, a dejstvo je, da so kolegi zdravniki kmalu opazili, da se vede nenavadno. Zahtevali so, da se gre zdravit. Po daljši bolniški odsotnosti je prinesel potrdilo od psihiatra, da je ponovno zmožen za delo. In je bil, dokler se ni stvar ponovila. Nenavadna navodila so prve opazile sestre. Takoj so sporočile predstojniku in ta je takoj obvestil nadrejenega šefa. Radana so takoj umaknili iz bolniške sobe in mu prepovedali vstop na oddelek. Pretiran ukrep? Mobing? Kot se je izkazalo zdaj, ko je osumljen sedmih umorov na nevrološki kliniki, je bil ukrep na interni kliniki pravi. Na nevrološki kliniki še veliko močnejših indicev niso opazili. Da je uporabil »celo flašo« smrtonosnega kalija pri enem samem bolniku, se jim ves teden ni zdelo alarmantno.

Iz obdobja na interni kliniki sta pomembna še dva dogodka. Prvi je potrdilo, da je zdrav, ki ga je prinesel z Dunaja, ker se menda ni hotel več zdraviti v Sloveniji. A se je izkazalo, da je falsificirano; pri dunajskih zdravnikih ni bil. Drugo je njegov odhod domov, ko je izvedel, da bo izgubil službo. Nato ni več dvignil telefona. Menda so takrat na pobudo zaskrbljene kolegice v zadnjem trenutku rešili njegovo življenje. Samomor je poskušal narediti tudi ta teden, v priporu. V trenutku, ko to pišemo, leži na intenzivni terapiji v UKC. V eni od postelj, kjer je še pred kratkim držal za roko na smrt bolne. Zdaj je v tej postelji sam.

Kdo ve, kaj vse se dogaja v dušah zdravnikov, ki nenehno gledajo smrti v oči. In seveda v srcih medicinskih sester, ki so ob bolnikih še več in še dlje. Gre za posebno veliko poklicno tveganje: če je nekdo nagnjen k bolezni, psihično ali telesno, jo bo kot zdravnik ali medicinska sestra dobil hitreje kot ljudje v drugih poklicih. Tako je tudi zaradi dolgotrajnih nespečnosti, ki dokazano izzovejo nekatere bolezni, človek pa se že tako ali tako po 24 urah brez spanja odziva, kot da bi imel v krvi promil alkohola. Neprimeren za vožnjo in še za marsikaj drugega. A kot da družba teh žrtev ne vidi in ne upošteva. Namesto hvaležnosti pokasirajo zdravniki v javnosti ogromno kritik. Kot da se pričakuje, da bodo supermeni, a so v resnici šibki in ranljivi še bolj kot drugi ljudje.

Vse našteto ni in ne more biti opravičilo za umore. Kot je popolnoma nerazumljivo, da na nevrološki kliniki niso pravočasno opazili težav zdravnika Ivana Radana. V intervjuju za Delo je januarja dejal, da je insceniral dogodek s smrtonosnim kalijem, da bi dosegel interni pogovor s kolegi. Pretresljivo. Tudi če bi se izkazalo, da je bil to bolj izgovor za »umore iz morilske sle«, kot so kaznivo dejanje ovrednotili kriminalisti, je želja po pogovoru osnovna človekova potreba. Povsod, ne samo v medicini. Vemo, da kulturo nekega delovnega okolja vedno močno narekuje kultura vodje. Ali drugače: kakršen vodja, taki zaposleni in takšni rezultati dela. Na oddelku za možganske kapi nevrološke klinike so bili to – kot sumijo kriminalisti – serijski umori.

»Opravičil bi se vsem in takoj odstopil, če bi se na mojem oddelku zgodilo kaj takšnega. V urejenih državah bi odstopil minister za zdravje,« mi je včeraj dejal eden izmed zdravnikov predstojnikov v UKC. V urejenih državah morda res, pri nas pa valijo krivdo drug na drugega. Izvirni greh se je na nevrološki kliniki zgodil že pred desetletjem. Sedanje vodstvo UKC je prvo, ki se je z njim – zaradi spleta okoliščin – spoprijelo. Pogum bi bilo treba nagrajevati, ne kaznovati.