Portret tedna: Jeff Bezos

Jeff Bezos, ustanovitelj in izvršni direktor spletne trgovine Amazon in lastnik še mnogih drugih podjetij, je najbogatejši Zemljan. Njegovo premoženje je vredno 88,7 milijarde evrov. Ne, nikakor ni najbogatejši človek v zgodovini, to mesto še vedno pripada legendarnemu Johnu D. Rockefellerju, ustanovitelju naftne družbe Standard Oil. Pravzaprav tudi ni čisto jasno, ali je ta spretni vizionar in poslovnež res dobitnik zlate kolajne v bogastvu. Pri Guardianu so namreč ugotavljali, da nihče natančno ne ve, koliko milijard skrivajo pod palcem člani kraljeve družine Saudske Arabije in koliko je vreden Vladimir Putin – obstajajo govorice, da veliko več kot Gates in Bezos skupaj. Pokojni libijski voditelj Moamer Gadafi je v času, ko je bil na vrhuncu oblasti, sedel na obilnem premoženju, ki je štelo več kot 160 milijard evrov. Biti najbogatejši v zgodovini je torej relativna stvar, Bezosa očitno bolj zanima spreminjati zgodovino in svet, kakršnega poznamo.

Rodil se je leta 1964 v Novi Mehiki, ko je bilo njegovi mami komaj sedemnajst let. Oče, cirkusant Ted Jorgensen, ju je kmalu zapustil in izginil. Ko je bil Jeff star štiri leta, se je mama poročila z Miguelom Bezosom, kubanskim emigrantom. Njegov pravi oče, ki je lastnik trgovine s kolesi, do nedavnega sploh ni vedel, da je sin eden najuspešnejših podjetnikov na svetu; to mu je povedal Brad Stone, avtor Bezosove biografije z naslovom Amazon (Založba Učila International, prevedel Simon Demšar).

Tako kot velja za veliko večino bogatašev sodobnega časa, je tudi on začel sanje uresničevati kot mulec v garaži. Najprej je eksperimentiral s tehnologijo in sanjal o vesolju. Njegova bivša punca iz srednje šole je v nekem intervjuju povedala, da je obogatel le zato, da bi nekoč lahko imel svojo vesoljsko ladjo. Po univerzi je začel delati v enem od cvetočih podjetij na Wall Streetu, a se je kmalu odločil, da bo zapustil varno službo in se posvetil življenjski ambiciji ter ustvaril spletno trgovino, v kateri bo mogoče kupiti vse. Preselil se je v Seattle, v mesto sijočih možganov, in tam odprl manjše podjetje, ki je po internetu prodajalo knjige. Ambiciozno ga je poimenoval Amazon, po največji reki na svetu. Prva pisarna je bila v njegovi garaži, in vedno ko je kdo kupil knjigo in je računalnik zacingljal, so se okoli njega zbrali navdušeni in maloštevilni uslužbenci, da bi videli, kdo in iz katerega kraja je kupil knjigo. Da ne bi zapravili preveč denarja, so pisarniške mize sestavili kar iz starih vrat. Skromnost je postala eno od načel mladega podjetja, ki se ga morajo uslužbenci držati še danes: »Ne zapravljamo denar za stvari, ki za kupca niso pomembne.« Drugo načelo je bilo: »Karseda dobro opravljena storitev po karseda dobrih cenah.«

Ni minilo veliko časa, ko je Amazon že začel prodajati tudi druge stvari in z inovativnostjo, agresivnostjo, poslovnim eksperimentiranjem in novačenjem najboljših kadrov se je začel razvijati tehnološki gigant, ki je za vedno spremenil nakupovalne in bralne navade. In na tej poti je Bezos kot požrešen termit pojedel oziroma pokupil vse, kar mu je zadišalo in kar bi lahko postalo njegova konkurenca. Ni izpustil niti ene najbolj priljubljenih ameriških trgovin z ekološko hrano Whole Foods. Ustanovil je Blue Origin, zasebno podjetje za razvoj vesoljskih potovanj, financiral nastanek desettisočletne ure, postal je producent filmov in po novem se ukvarja tudi z modo, saj je ustanovil svojo blagovno znamko.

Zaradi znižanih knjig, ki jih je ponujal na internetu, in elektronskega bralnika kindle so začele po vsem svetu propadati neodvisne in majhne knjigarne, zamajal je tudi velike mreže knjigarn, od zdaj že propadlih Borders do Barnes & Noble. Težko pričakovane knjige Harryja Potterja je bilo recimo mogoče že takoj po izidu na Amazonu kupiti za štirideset odstotkov ceneje in dostavili so vam jih ekspresno. Seveda so imeli izgubo, a lojalni kupci so za Bezosa pomembnejši od nekaj izgubljenih milijonov, ki jih očitno prihrani kje drugje – pri slabih razmerah za delo, v katerih delajo delavci v Amazonovih skladiščih, na primer. Google in Facebook zaposlenim ponujata svetle pisarne, opremljene s telovadnimi napravami, brezplačno hrano in varstvo za otroke, Bezosu pa je za dobre delovne razmere bolj malo mar, želi si, da zaposleni delajo vedno več in čim hitreje. »Moje podjetje ni podeželski klub, kamor se pridejo ljudje upokojit.« Mnoga Amazonova skladišča nimajo klime in milijarder je raje plačeval rešilne avtomobile, ki so stali pred stavbo in v bolnišnico vozili dehidrirane delavce, kot da bi jim privoščil ohlajen zrak. Prav tako kamere ves čas spremljajo proizvodnjo, delavci morajo plačevati za parkirišče in ure za odmor so natančno odmerjene.

A kmalu se mu ne bo več treba ukvarjati s človeškim faktorjem, saj zanj že delajo roboti, ki so malce večji od sesalca za prah, so pametni in močni, saj lahko dvignejo nekaj sto kilogramov težak tovor, in se nikoli ne pritožujejo. Do zdaj so jih »zaposlili« že okrog 30.000. Amazon razvija tudi posebne drone, ki vam bodo že čez nekaj ur pripeljali izdelke, naročene po spletu, naravnost na vaš dom. V Seattlu je Bezos odprl celo prve trgovine Amazon Go, v katerih ni prodajalcev niti blagajničarjev, saj kupljeno blago zabeležijo kamere in račun pošljejo vašemu pametnemu telefonu. V naslednjih desetih letih bodo odprli več kot 2000 takih trgovin. Brezposelnost prav tako ni v ospredju Bezosovih skrbi.

Leta 2013 je poskrbel za veliko presenečenje, ko je za približno 190 milijonov evrov kupil časopis Washington Post, ki je bil že v hudi krizi. Nakup medija s sicer dolgo tradicijo ni imel pravega ekonomskega smisla, a Bezosa, ki je pred leti sicer napačno napovedal, da čez dvajset let nihče ne bo bral papirnatih knjig in časopisov, je gnala ambicija. Želel si je, da bi Post postal globalna uspešnica. Še legendarni novinar Bob Woodward je bil prepričan, da je milijarder dobra novica za časopis. In res, Post cveti. Ni odpuščal, ampak je zaposlil še več najboljših novinarjev – 160 ljudi. Investiral je v tehnologijo in danes je spletna verzija Posta že veliko bolj brana od spletne strani New York Timesa. Bralci imajo na voljo različne aplikacije, glede na to, kaj jih zanima. »Tako kot je pri Amazonu vedno najbolj pomemben kupec, je pri časopisu bralec. Oglaševalec ne sme biti nikoli na prvem mestu. Če boš imel vedno več bralcev, kar pomeni, če boš imel dobro vsebino, bodo oglaševalci prišli sami.« V vsebino se ne vmešava. Kot pravi glavni urednik Martin Baron, ga tudi takrat, ko so objavili kritične članke o Amazonu, ni nikoli poklical. Lani je Post prvič posloval z dobičkom.

Na javnih nastopih Bezos veliko govori o demokraciji in medijih. Ni čudno, da je ameriški predsednik postal njegov velik kritik in mu po twitterju ves čas očita, da je Post le platforma za Bezosovo lobiranje in da bolj slabo skrbi za nove službe. Bezos mu odgovarja, da je lani zaposloval skoraj 400.000 ljudi po vsem svetu (42 odstotkov več kot leta 2016) in plača skoraj milijardo evrov davka na leto. Kdo od njiju bo čez nekaj let močnejši in bolj vpliven?