Portret tedna: Jure Jurček Cekuta, prijazni industrijski vohun

Celjani, ki po slikarjevih merilih nikoli niso sodili v krog potencialnih kupcev, se Jureta spominjajo kot prijaznega in veselega človeka.

Objavljeno
13. marec 2015 14.07
oba-socialka
Brane Piano
Brane Piano

Nekega dne sredi leta 2002 so se v Beli galeriji na Prekorju pri Celju zbrali njegovi starši, otroci, takratna življenjska sopotnica Andreja in angleški bulmastif Askan. Na vprašanje, ali ga podpirajo pri kandidaturi za predsednika države, so odgovorili pritrdilno. Predsednika vlade Janeza Drnovška na družinskem posvetu ni bilo, čeprav je bil Askan polbrat njegovega Arturja. Jeseni je nato predsednik republike postal Drnovšek.

Zdaj 63-letni Cekuta se je takrat predstavljal kot slikar, ki je imel po svetu več kot dvesto samostojnih razstav. Mnenja galeristov in likovnih kritikov, da so njegove slike vredne toliko kot okvirji, ga niso ganila. O več kot dvesto razstavah Cekuta govori že vse od takrat, zato je možno, da je nehal šteti. Pa saj si slave in cene ni ustvarjal s slikami, temveč z druženji s politiki, gospodarstveniki in estradniki. Njegovih trditev, da slike prodaja tudi po 100.000 dolarjev, doslej ni potrdil nihče. Če je že kdo toliko plačal, mu je morda nerodno priznati.

Pot do hiše, avta, ur in psa

Celjani, ki po slikarjevih merilih nikoli niso sodili v krog potencialnih kupcev, se Jureta spominjajo kot prijaznega in veselega človeka. Z njegovo čudjo so si razlagali tudi takratne zapise v družabnih kronikah o njegovem udejstvovanju v žirijah za izbore lepotic, o obiskih pomembnih Slovencev v Beli galeriji in njegove napovedi, da bo na Prekorje pripeljal Clintona in Gatesa ter bodo v zrak projicirali tako velike Juretove grafike, da jih bo videti na Trojanah.

Preden dovolimo senci Patrie pasti na življenjsko in ustvarjalno pot Jureta Cekute, je treba kaj več pojasniti o nekdanji uspešnosti, ki ga je privedla do velikih in dragih stvari – hiše, avta, ur in psa.

Umetniški in poslovni začetki Jureta Cekute segajo v sedemdeseta in osemdeseta leta. Med šolanjem na srednji tehniški šoli v Celju in na visoki tehniški šoli v Mariboru je iznašel serijsko poslikavo okrasnih keramičnih krožnikov. Prodajal jih je po večjih mestih in jadranskih letoviščih. Ko je nekega poletja ob srečanju na Cresu celjske znance povabil na večerjo, jo je plačal s krožniki, ki jih je prevažal na barki.

Dražba slik na letalu

Potem pa so krožnike imeli že vsi in je nanje pritrdil baterijski urni mehanizem ter začel prodajati umetniške ure. V Beogradu je neki blagovnici komisijsko prodal dve uri in poslal znance, da so ju kupili. Po nekaj ponovitvah je dobil večje naročilo s takojšnjim plačilom. Morda so ure še danes tam …

Kot 33-leten je na Prekorju kupil parcelo in sedem let kasneje je na njej zrasla Bela galerija z ateljejem in domom za njegovo prvo družino. Osrednji prostor z ogromnimi steklenimi površinami pod stropom preči galerijski most. Prevladuje bela barva, stene in tla so polni Cekutovih slik. V spodnjih prostorih so notranji bazen, apartma za goste, savna in domačna klet s tisoč luknjami za buteljke.

Svoje umetniško izobraževanje, kakor trdi sam, je pred mnogimi leti začel na University of Arts and Humanities na Havajih (najbrž gre za College of Arts and Humanities, op. p.), do danes pa se je potem veliko zadrževal na Floridi, kjer pravi, da ima prijatelje. Že v času sojenja v zvezi s Patrio je v ZDA ustanovil podjetje. O tem, kako se je začela njegova uspešnost v Ameriki, pripoveduje različne zgodbe. Najbolj romantična je, da je na svoje prvo potovanje čez lužo vzel sto dolarjev, na letalu izpeljal dražbo slik in z letala stopil s pet tisoč dolarji.

Življenje od prihrankov

Kmalu po predsedniških volitvah leta 2002 so se začeli kazati prvi znaki njegovih finančnih težav. Bela galerija se je leta 2004 zaradi dolgov, ki so se vlekli vse od leta 1996, prvič znašla na javni dražbi. Potem še večkrat, a niti 5. marca letos, ko je bila zadnja sodna dražba, hiša, pred dvema letoma ocenjena na 441.650 evrov, ni bila prodana. Vmes so mu rubežniki zasegali notranjo opremo, celo slike, zdaj pravijo, da ni več kaj odnesti. Med upniki je bilo najti vse: domače in tuje banke, naftne družbe, bivšo soprogo, podjetje za odvoz smeti, zavarovalnice, davkarijo, nezakonsko hčer …

Leta 2008 je Jure izjavil, da že več let ni prodal nobene slike in da živi od prihrankov. Ko so se pojavile prve informacije o Cekutovih stikih z Walterjem Wolfom in Hansom Wolfgangom Riedlom v primeru afere Patria, je pred Belo galerijo povabil novinarje in jim pokazal sveži kolaž z naslovom Patria ter zatrdil, da ni del zgodbe o Patrii.

Pretekli teden je višje sodišče v Ljubljani potrdilo obsodbe v zadevi Patria 2; zaradi sodelovanja pri odlivu zaupnih podatkov o naročilu oklepnikov za Slovensko vojsko v korist finske Patrie je obsojen na štiri leta in štiri mesece, nekdanji uslužbenec obrambnega ministrstva Peter Zupan pa na dve leti in pol zapora. Cekuta mora vrniti še 460.875 evrov, kolikor naj bi dobil za svoje storitve, ter plačati 30.000 evrov denarne kazni.

Vesoljske energije, energijska moč barv in slik

V času sojenja o Patrii 2 se je Jure spet pogosteje pojavljal v medijih. Predlani je imel v Sarajevu veliko razstavo svojih del in je razložil, da ima iz Saudske Arabije naročilo za 20-metrsko skulpturo. Boštjanu Romihu je na Radiu1 razkril, da se njegova sedanja soproga Albina Bosilj Cekuta ukvarja s prenosom vesoljskih energij in da tudi sam spoznava energijsko moč svojih slik in barv.

Za spletni portal o urah je dal intervju in priznal, da ljubi drage ročne ure. Sname jih, ko ga soproga zdravi s frekvencami ponovne povezave. O tem, kaj je imel opraviti z neuspelim poslom z oklepniki krpan in kako je sodeloval z avstrijskim Steyerjem, še ni končnih ugotovitev.

V prvem televizijskem soočenju predsedniških kandidatov med predvolilno kampanjo leta 2002 je o sebi rekel, da je po naravi veseljak in sploh fajn človek. Tisti, ki so samo njegovi znanci, se morda strinjajo. Številni upniki pa ne.