Portret tedna: Martin Schulz

Prihodnji predsednik evropske komisije stoji pred vami, pravkar se pogovarjate z njim. Tako je voditeljici odgovoril Martin Schulz. Bilo je deset dni pred evropskimi volitvami in »spitzenkandidat« evropskih socialistov je na soočenju s tekmeci kar žarel od samozavesti. Razplet volitev je bil za Schulza kot streznitev. V volilni noči se sicer še ni bil pripravljen odpovedati ambiciji postati prvi človek v bruseljski palači Berlaymont, a nekaj dni pozneje je le moral priznati, da kot drugouvrščeni ne more imeti veliko upanja.

Pravzaprav se Schulz najbrž bolje kot na čelu evrokratske administracije počuti v parlamentarnih sobanah v Bruslju v Strasbourgu. V evropski parlament je bil prvič izvoljen že davnega leta 1994. V njegovem življenju je bilo kar nekaj prelomnic. Poškodba kolena v mladosti je preprečila uresničitev njegovih sanj – profesionalne kariere nogometaša. Nikoli ni prikrival, da se je kot mlad brezposelni moški pretirano vdajal alkoholu. Sam je s trdno voljo premagal odvisnost in začel novo življenje. Nato je šla njegova pot samo še navzgor.

V Würselenu pri Aachnu je odprl knjigarno, deloval v nemški socialdemokraciji (SPD) in leta 1987 postal župan mesta. Sedem let pozneje, ko je bil star 38 let, je prvič osvojil poslanski sedež v Strasbourgu. Vzpenjal se je tako znotraj stranke kakor tudi v evropskem parlamentu. Da je postal znan v širni Evropi, je zaslužen eden od najbolj bizarnih evropskih politikov zadnjih desetletij – Silvio Berlusconi. Italijan je leta 2003 v neki razpravi do njega kritičnemu Nemcu predlagal, naj v kakšnem filmu prevzeme vlogo »kapa« v koncentracijskem taborišču.

Nezadovoljstvo velikega dela Evropejcev, predvsem v južnem delu EU, s protikrizno varčevalno politiko je evropske socialiste navdajalo z upanjem, da se bo na evropskih volitvah zgodil preobrat in da se bo končala dolgoletna prevlada desnosredinske evropske ljudske stranke (EPP). Schulz se je že dolgo – veliko prej kot njegov glavni tekmec Jean-Claude Juncker iz EPP – pripravljal na naskok na sedež evropske komisije v Berlaymontu. Zmagati je hotel z oporo med volivci. Skorajda vsilil je vpeljavo modela vodilnih kandidatov in postavil voditelje članic pred izvršeno dejstvo.

Volilni uspeh bi bil vrh njegove kariere. Kljub vzponu socialistov in manj glasovom za EPP kot pred petimi leti Junckerjeva zmaga ni bila vprašljiva. Med obema politikoma z dolgo kilometrino na bruseljskem odru in odločno proevropsko naravnanostjo sicer ni bilo velikih razlik. Tako Juncker kot Schulz sta med kampanjo veliko govorila o boljši priseljenski politiki, spodbudah gospodarski rasti, bitki proti brezposelnosti ... Socialdemokrat je na koncu kampanje zaigral še na »nemško karto« in v domovini razobesil plakate s sporočilom, da je edini Nemec, ki lahko postane predsednik komisije.

O velikem razočaranju po volitvah Schulz še ni govoril. Sam si je nato želel dobiti katerega od vplivnih komisarskih položajev v Bruslju, a je kanclerka Angela Merkel zahtevala, da Berlin pošlje v Bruselj kader iz njenega tabora. V kadrovskih kravjih kupčijah – proti katerim se je Schulz vsaj retorično postavil po robu z modelom spitzenkandidatov – je bil med nemškimi strankami nato sklenjen kompromis. V skladu z njim je bil Schulzu zagotovljen še en poltretje leto trajajoči mandat na čelu evropskega parlamenta. Prvič bo kdo imel dva mandata zapored.

Schulz je po izvolitvi napovedal prizadevanje, da bi se vpliv parlamentarcev na odločanje v okviru EU okrepil in da bi bile njihove zahteve obravnavane bolj resno. Ko je v torek po izvolitvi nastopil pred časnikarji v Strasbourgu, je spet izžareval zadovoljstvo in samozavest, čeprav se je moral vrniti na položaj, s katerega je odšel v bitko za vrh evropske komisije. Kljub temu izbor bojevitega Schulza pomeni, da poskušajo evropski socialisti izkoristiti položaj in si zagotoviti večji vpliv na odločanje v Uniji, kot so ga imeli doslej. Močne zaveznike ima tako v Rimu kot v Parizu.

V njegovem prvem mandatu je parlament prisilil članice k popuščanju na več področjih – pri sprejemanju sedemletnega evropskega proračuna, zakoličenju bančne unije, varstvu osebnih podatkov. Nemec, ki tekoče govori angleško, francosko in nizozemsko, želi v nemirnih, pravzaprav dramatičnih časih spraviti Evropejce z njihovo Unijo, ki da je veliko več kot brezdušna bruseljska birokracija in njene direktive. Tudi v času ukrajinske krize neredko govori, da Evropejci spet čutijo strah pred vojno. V takih okoliščinah da je močna EU nujna.

Evropski parlament kot nekakšna srčika demokracije na ravni EU naj bi bil smerokaz nove Evrope. »Več parlamentarizma ni nikoli slabo,« se glasi Schulzeva logika. Večjo vlogo naj bi imel v pripravah ključnih odločitev, skupaj z evropsko komisijo naj bi pripravili program dela v prihodnjih letih. Schulz je prepričan, da bi se evropska komisija pred objavo predlogov morala posvetovati s parlamentarci. Obe veliki strankarski družini, ki v parlamentu vladata z neuradno veliko koalicijo, na veliko razkazujeta mišice.

»Smo vir demokratične legitimnosti v Evropi,« je ob izvolitvi razlagal Schulz. Glavnega tekmeca imajo v voditeljih 28 članic, ki na vrhih za trdno zaprtimi vrati odrejajo smernice Unije. Ugled parlamenta pa spodkopava, denimo, nepreglednost porabe denarja, ki ga imajo poslanci na razpolago za opravljanje dela. Glede tega so se doslej odločali za bolj ali manj kozmetične popravke. Tudi zato, ker je v evropskem parlamentu dvakrat več evroskeptikov in nacionalistov kot v prejšnjem mandatu, bodo Schulz & Co. morali čedalje bolj nezaupljivim volivcem pokazati še kaj več.

Vsaj za zdaj je videti, kot da so Schulz, Juncker in kandidati za druge vodilne funkcije v EU jamstvo, da se bo v bruseljski politiki nadaljeval – business as usual.