Portret tedna: Mateja Vraničar Erman

Na hodniku ministrstva za finance visi kak ducat fotografij nekdanjih ministrov. Prvi je bil Marko Kranjec, sledijo Dušan Šešok, Mitja Gaspari, Tone Rop, Dušan Mramor, Andrej Bajuk, France Križanič – če naštejemo nekatere. Tudi Janez Janša se je znašel med njimi. Večinoma sami vplivni in robustni moški torej, sicer z zelo različnimi strokovnimi referencami, političnimi profili in tudi veki trajanja na drugem najbolj vplivnem vladnem fotelju.

Nova ministrica za finance, rojena Škofjeločanka Mateja Vraničar Erman, je prva ženska na tem položaju in prva, ki se je na vrh resorja povzpela kot karierna uradnica ministrstva, kjer službuje že 23 let. Najprej se je na politično vplivno mesto državne sekretarke zavihtela aprila 2010, za časa, ko je ministrstvo za finance v celoti obvladovala tedaj Pahorjeva SD, z ministrom Križaničem in njegovimi svetovalci in lobisti. Zato ji pripisujejo bližino stranki SD. A sama se v preteklosti ni želela politično opredeljevati – zdaj, ko bosta nad njo verjetno le še premier in modro nebo, pa tudi sama priznava, da »hočeš nočeš, če privoliš v to, da boš minister za finance, si politik. In, ja, v tem smislu sem politik.«

Vraničarjeva je bila državna sekretarka še v vladah Alenke Bratušek in nazadnje Mira Cerarja; in že dejstvo, da je bila vseskozi pristojna za politično pomembne davke in državni proračun, nakazuje njeno značajsko črto – da je kot lojalna, zvesta državna uslužbenka uživala visoko zaupanje vseh ministrov, ki jim je bila podrejena, nazadnje tudi Mramorja. Prav slednji je s svojim odstopom postavil premiera pred odločitev, da izbere novega ministra – in Vraničarjeva je zdaj stopila v velike čevlje svojega predhodnika.

Njena največja prednost, morda je pretehtala pri Cerarjevi izbiri, je, da ministrstvo pozna do obisti, zato ne potrebuje uvajalnega obdobja, kot bi ga kak bolj zveneč zunanji kandidat, denimo iz akademskih krogov. Pomanjkljivost pa je lahko zagotovo pomanjkanje prave politične kilometrine in izkušenj sedenja na samem vrhu in v prvi vrsti, kjer prileti največ udarcev, tudi nizkih, z leve in desne. V nasprotju s predhodniki po izobrazbi tudi ni ekonomistka. Z vidika vlade kot ekipe to ni spodbudno, saj tudi premier in drugi ministri niso ravno doma v makroekonomiji. Zato se z vidika prihodnjih ekonomskih politik Slovenije postavlja zelo legitimno vprašanje, kdo, če sploh kdo, bo glavni ekonomist v vladi po odhodu težkokategornika Dušana Mramorja, ki je znal lobirati tudi na evropskem parketu, pri nemškem kolegu Schäubleju ali pri evropski komisiji.

Ministrica je leta 1989 je diplomirala na pravni fakulteti v Ljubljani (kjer je dve leti prej diplomiral tudi Cerar), nato pa so jo na ministrstvu za finance leta 1997, ko ga je vodil Mitja Gaspari, očitno prepoznali kot perspektiven kader in jo poslali na prestižni Harvard, kjer je magistrirala iz javne uprave. Odtlej se je veliko ukvarjala z davki, prav veliko sicer ni javno objavljala. Na Cobissu najdemo deset zadetkov z njenim imenom, ki se nanašajo na dve davčni temi: zakon o DDV in carinski zakon.

Predstavniki gospodarstva, tradicionalno kritični do finančnih ministrov, so do nje razmeroma skeptični in zadržani. Poleg nekaterih bolj ali manj posrečenih davčnih zakonov z njenim podpisom, nazadnje je to mini davčna reforma, ji očitajo, da zanemarja interese delodajalcev in da se pri pogajanjih s socialnimi partnerji nagiba na stran javnega sektorja. Njen podpis je pod številnimi davčnimi predpisi; nekaj od njih je bilo tudi zavrnjenih in so končali v ropotarnici – kot denimo nepremičninski davek, ki se spet vrača na njeno mizo. Na drugi strani sindikati priznavajo, da je bila sicer do njih vedno korektna, a v njenih zagotovilih, da Slovenija ne more sprostiti vseh javnofinančnih odhodkov na raven, kot je bila v predkriznem letu 2008, vidijo zgolj nadaljevanje ostre Mramorjeve politike varčevanja. In res: ministrica ostaja v besedah in poudarkih zvesta predhodnikovi liniji, tudi v naslednjih dveh letih napoveduje restriktivno politiko plač v javnem sektorju.

A objektivno bo morala še pokazati, iz kakšnega testa je, pri tem pa bo odločilna podpora in drža premiera Cerarja. Ministrstvo za finance, ki kroji državni proračun, težak 9,5 milijarde evrov, in tudi samo razpolaga s proračunom, težkim dobre tri milijarde evrov, je trdnjava, ki jo vedno želijo zasesti vse vladajoče stranke, da pridobijo strateški vpliv na javne finance, upravljanje in prodajo državnega premoženja, privatizacijo in druge politično pomembne zadeve. To kaže tudi izbor novih sodelavcev ministrice. Ob prehodu v drugi, zaključni del mandata te koalicije, ko se stranke vkopavajo v predvolilne jarke in obljubljajo darila, čakajo novopečeno ministrico politično zahtevne naloge: nadaljnji proračunski rezi in varčevanje, privatiziranje družinske srebrnine v NLB, vzpostavljanje reda v SDH in slabi banki, novi davčni zakoni, na čelu z omenjenim nepremičninskim davkom, spremenjena strategija upravljanja državnega premoženja in tudi možni novi fiskalni udarci, začenši z odločitvijo ustavnega sodišča o podrejencih.

In ministrica osebno? Izvemo lahko, da prosti čas najraje preživlja z družino, da rada zahaja v hribe, kuha in hodi v gledališče. V javnih nastopih, ko v parlamentu potrpežljivo pojasnjuje podrobnosti »davčnega primeža« in davčnih predpisov, lahko deluje precej uradniško suho, zapeto, računovodsko in, recimo, tudi materialistično, ko razlaga o denarju in številkah. A le z nekaj kliki na medmrežju je javnost izvedela, da je že nekaj let aktivna članica newageevskega društva Zdrava atmosfera – in da v njegovem krogu nastopa tudi v situacijah, ki kažejo njeno precej drugačno, bolj lahkotno, spiritualno, lahko bi rekli tudi kritično nematerialistično dimenzijo. Sama v tem ne vidi nasprotja interesov, nasprotno: »Če dobro pogledate, boste videli, da to društvo ni nikakršna opozicija. Je pa semafor, pokazatelj, ali se javne politike res izvajajo v korist ljudi. To je tisto, za kar se zavzemam, ne samo kot članica društva. Za to se želim zavzemati tudi kot članica vlade.«

Med vidnimi slovenskimi politiki jih je kar nekaj, ki so preizkušali nova gibanja in polja duhovnosti. In društveno udejstvovanje najvišjih državnih funkcionarjev v prostem času je njihova osebna stvar. A glede na izjemno močan ministrski položaj, ki ga zaseda portretiranka, ko s svojimi odločitvami vpliva na življenje slehernika in razvoj države, marsikoga zanima, kakšno držo bo zavzela, ko bo prvič sama odločala na vrhu slovenskih financ, v najbolj napetih situacijah, ko se bo z vsemi žavbami namazanimi politiki pogajala o proračunu, varčevanju, plačah – ali pa v tujini, ko jo čaka lobiranje pri neizprosnih birokratih evropske komisije. Sama tu sicer pravi, da je vztrajna, pripravljena poslušati – vendar ima meje, prek katerih ne gre, in ne daje obljub, ki jih ne more izpolniti.

Sicer izvemo še, da ministrica tudi rada bere. Nazadnje je prebrala knjigo Adolfa Hitlerja tretja svetovna vojna in kratki kurz vladanja za začetnike . Se morda še komu zdi, da poanta te Mikelnove duhovite družbene satire iz 80. let prejšnjega stoletja lahko zveni še kako aktualno prav v teh časih, tukaj in zdaj?