Portret tedna: Vojmir Urlep

Konservativen. Zahteven. Strog. Tako deluje Vojmir Urlep, predsednik uprave Leka, ki bo svoje mesto po desetih letih kmalu prepustil drugemu. Mogoče je, da bo za njegovo delovno mizo v prihodnje sedel tujec, postopkovni sistem namreč omogoča, da je kandidat tudi kdo iz tujine. Formalno se bo z vrha Leka poslovil 1. avgusta in se upokojil.

V teh dneh, ko je evropska komisija priporočila trimesečno podaljšanje začasnega nadzora na nekaterih notranjih mejah v petih državah v schengenskem prostoru, tudi na meji med Avstrijo in Slovenijo, odločno nasprotuje vsakršnemu zapiranju meja. Kot gospodarstvenik opozarja, da je njihovo zapiranje za v izvoz usmerjeno gospodarstvo škodljivo, kot človeka pa ga moti ksenofobija: »Treba je pomagati ljudem, ki potrebujejo pomoč, ne glede na to, kakšen potni list imajo.«

Dvojni magister, farmacije in ekonomije, se v tretje v Lek ne bo vrnil. V najstarejšem farmacevtu pri nas se je sicer prvič zaposlil leta 1983, petnajst let je vodil prodajo za območje Afrike, predstavništvo v Moskvi, družbo Lek Zagreb, bil je član uprave Leka in od leta 1996 dve leti tudi njen predsednik. Podjetje je nato zapustil za sedem let, v tem času prevzel vodenje Kemofarmacije, v Lek pa se na vrh vrnil leta 2007, ko je zamenjal Janjo Bratoš, ki je bila pred imenovanjem za predsednico uprave desna roka predhodnika Metoda Dragonje. Razmere so zdaj povsem drugačne; z Donaldom Trumpom je merjenje moči med protekcionizmom in zagovorniki globalizacije prišlo do vrhunca in ni povsem jasno, kje se bodo srečali na prvi pogled razhajajoči se interesi oziroma merjenje moči na globalnem področju. Govori počasi in premišljeno. Vprašanje, kdo mu gre bolj na živce – novinarji s ponavljajočimi se vprašanji ali sindikalisti s svojimi zahtevami (Slovenijo po njegovem upravljajo, in to slabo, namreč sindikati, najbolj konkretno pa se je to pokazalo v času vlade Boruta Pahorja, ko so bili le-ti med najbolj zaslužnimi, da so predlogi reform na referendumu padli) –, ni pravo. »V življenju me namreč najbolj moti, če naletim na problem, za katerega menim, da mi ga ne bo uspelo rešiti,« pove. Sodelavci razlagajo, da je pri delu strog do sebe in tudi do drugih, da je vizionar, ki vodi z zgledom, in visokih etičnih načel, do nepravilnosti ima ničelno stopnjo tolerance. Hkrati pa je zelo previden, zato bi madež v njegovi karieri težko našli.

Prepričan je, da nekaj konservativnosti ne škodi. Skozi življenje se je treba prebiti, pravi, in treba se je prebiti z delom. Nikoli ni bil naklonjen življenju na kredit. Njegovo osnovno pravilo je, da lahko porabiš le toliko, kot ustvariš; to bi moralo veljati tudi za državne finance, ko bi moral imeti v času gospodarske rasti proračun presežek ali biti vsaj izravnan. O zasebnosti ne govori. In je previden. Tudi pri svojih naložbah. V življenju je tako najel le dve posojili, obe za nakup nepremičnin za osebno rabo, eno ima tudi na hrvaški obali, na Malem Lošinju. Svoje finančno premoženje je razporedil predvsem v delnice Novartisa, del pa v bančne depozite. »Res je, sem konservativen vlagatelj, ampak časa za aktivno ukvarjanje s prihranki niti nimam. Glede na zelo veliko dinamiko na borznih trgih moraš biti velik poznavalec, da se ne opečeš s kakšnim upravljavcem premoženja. V slovenskem prostoru pa si lahko ob premoženje precej hitro.« Denar sicer ni glavni motivator njegovega delovanja; če bi bil, bi šel na profesionalni poti kam proti zahodu. Njegova neto plača, če bi bruto znesek, ki ga prejema v Sloveniji, prenesel na primer v Švico, bi bila višja, po oceni bi mu na bančnem računu zaradi nižjih davščin v tej državi ostalo vsaj četrtina več.

Pred sedmimi leti je nasedel evforiji v javni prodaji delnic Nove KBM. Mali vlagatelji so v vrstah stali, da bi oddali naročilo za nakup delnic banke, ki je tedaj za potrebe javne prodaje podaljšala celo delovni čas in uvedla nedeljska dežurstva. »Hvala bogu, da mi zaradi izjemnega interesa vlagateljev niso mogli upoštevati celotnega zneska, ki sem se ga namenil porabiti za nakup delnic banke.« V nasprotnem bi bila njegova izguba še večja. Tisto malo, kar mu je od naložbe v delnice Nove KBM še ostalo, pa je na srečo prodal tik pred sanacijo bank v letu 2013, ko je država vstopila in iztisnila preostale delničarje. »No, vsaj izbrisali me niso,« dodaja v smehu.

Je aktiven državljan; na volitvah je »opravičeno« manjkal samo enkrat, ko je bil na daljši službeni poti v tujini, zaradi katere se ni mogel udeležiti niti predčasnega glasovanja. Ko beseda nanese na politiko, udari najprej po gnilih kompromisih, ki so nujno zlo vsake koalicijske vlade. Največji pečat v slovenski politiki je po njegovem nesporno pustil Janez Drnovšek, za druge predsednike vlad pa se niti ne spomni, ali so svoje mandate oddelali do konca. Tudi če bi imeli močne premiere, bi glede na naš politični sistem in izide volitev, ki so vedno znova privedli do bolj ali manj nenačelnih koalicij, ti imeli omejen manevrski prostor in zvezane roke. Na predsednike vlade tako ne gleda, ali so kot posamezniki dovolj kompetentni in sposobni za ustrezno vodenje, saj vselej pride do raznorodnih koalicij, v katerih se prepletajo različni interesi, in če hočeš to obvladovati, moraš poiskati najmanjši skupni imenovalec in kompromis. »Morda so v posamičnem primeru koalicijske vlade včasih tudi koristne, ker je lahko kakšna stranka pri določenih odločitvah pozitiven korektiv, načeloma pa so koalicijske vlade za državo škodljive. Dve stranki se še lahko poenotita, več se jih pa ne more, vsaj brez večjega trgovanja zagotovo ne.«

Ob bližnjih predsedniških volitvah bi z zanimanjem spremljal spopad dveh prvokategornikov, če bi se seveda zgodil, Janeza Janše in Boruta Pahorja. Slednji je po njegovem premagljiv, če bi se le pojavil protikandidat brez političnega nahrbtnika in obetal spremembe, ki si jih ljudje želijo. Napoveduje teme, ki bodo zaznamovale predvolilno obdobje: veliko bo govora o krivcih za bančno luknjo, beguncih, nacionalnem interesu oziroma privatizaciji preostalega državnega premoženja ter zaščiti slovenskih interesov v EU. Po njegovem je najboljši gospodarsko-politični program pripravila NSi, a je to dejansko program, ki ne prinese veliko političnih glasov; zmago namreč zagotavljajo predvsem populistični pristopi in obljube, za katere se ve že vnaprej, da ne bodo realizirane. So pa ljudstvu všečne.

»Pri šestdesetih letih nekega posebnega razloga za strah pred prihodnostjo nimam več.« Ni mu pa vseeno za prihodnost otrok in vnukov. Ko bodo njegovi otroci izpolnili pogoje za upokojitev, jih bodo izpolnili v povsem drugačnem okolju, kot je to, v katerem živimo danes. Kakšno vlogo bodo v spreminjanju slovenske družbe igrale neformalne povezave na ravni posameznih družbenih omrežij, ki so v tem trenutku najmočnejši igralci, ne zna napovedati. V podjetjih v tuji lasti veljajo povsem drugačna pravila igre kot v neformalnih združbah, ki delujejo v lokalnem okolju, poudarja, zato je tudi zaradi močnih zakulisnih lobijev, ki vodijo državo, vnet zagovornik umika politike iz gospodarstva: če namreč politika ne bo imela možnosti vpliva na gospodarstvo, bo tudi moč lobijev, ki jo lahko uveljavljajo le prek spreg s politiko – manjša.