Tiskane izdaje
Po padcu berlinskega zidu in propadu socializma v vzhodni Evropi ter Jugoslaviji pred dobrega četrt stoletja se je zdelo, da je Karl Marx mrtev. Vendar se je zlasti po finančni krizi leta 2008 pokazalo, da še živi. Prvi del njegovega Kapitala (Das Kapital) je izšel natanko pred 150 leti, 14. septembra 1867, razprave o njegovi aktualnosti pa se kar vrstijo.
Zanimivo je, da ob obletnici o Marxu in njegovih idejah več pišejo na Zahodu kot na Vzhodu. Enako je z letošnjo stoto obletnico ruske revolucije, ki se je na Zahodu spominjajo z izidi novih knjig, razstavami in konferencami, kjer jo na novo osvetljujejo, medtem ko v državah, celo v Rusiji, ki jih je močneje zaznamovala, bolj ali manj molčijo. Kot da ne bi vedeli, kaj reči o zgodovinskem dogodku, ki je temeljito spremenil svet. Dejstvo pa je, da ruska revolucija ni uresničila Marxovih idej v praksi, temveč jih je pokopala.
Knjiga je preživela
Od ruske revolucije danes ni ostalo tako rekoč nič, medtem ko je od nje starejši Kapital Karla Marxa preživel in ga že poldrugo stoletje, še posebej v zadnjih letih, tiskajo, in to več na Zahodu kot na Vzhodu, še največ pa v državi utrjenega kapitalizma, Nemčiji, kjer vsako leto prodajo po nekaj tisoč izvodov. To ima najbrž zelo malo ali nič opraviti s tem, da je bil Karl Marx iz Prusije, današnje Nemčije. Sama knjiga je preživela, praktični eksperiment Marxovega tako imenovanega znanstvenega socializma oziroma komunizma pa ne, z izjemo nekaterih socialnih prvin v bogatih kapitalističnih družbah, kot so skandinavske in nemška.
Samo prvi zvezek Kapitala je izšel za časa Marxovega življenja (1818–1883), druga dva dela pa je po njegovi smrti objavil njegov prijatelj in ideološki soborec Friedrich Engels na podlagi prijateljevih precej neurejenih in težko berljivih zapiskov. Kapital je bil Marxovo življenjsko delo in ga je pisal dolga leta.
Kapital je najprej izšel v nemščini in zatem v ruščini leta 1872, pozneje so ga prevedli v druge jezike. V nekaterih državah, spet predvsem na Zahodu, so v zadnjih letih izdali nove prevode z novimi spremnimi besedami, komentarji in predgovori, medtem ko se v nekdanjih socialističnih državah večinoma izogibajo novim prevodom in tudi ponatisom. V Sloveniji smo zadnji prevod prvega dela Kapitala dobili leta 2013. Izdala ga je založba Sophia, prevod pa je delo Mojce Dobnikar. Prvič je prvi del Kapitala izšel v slovenščini leta 1961, drugi in tretji del pa sta izšla 12 let zatem. Vmes smo, leta 1986, dobili tudi drugi prevod.
Zakaj danes brati Kapital?
Zakaj nekdo danes bere ali, bolje rečeno, poskuša brati Marxov Kapital? V resnici se je zelo malo ljudi prebilo skozi besedilo, ki je obsežno, težko berljivo, zapleteno, s težko razumljivimi idejami. Kapital opisuje ekonomske in družbene razmere v severozahodni Evropi v 19. stoletju, ki so bile drugačne od današnjih. Knjiga naj bi bila potemtakem zastarela. Toda zakaj vedno znova vzbuja zanimanje? Očitno pomaga razumeti bistvene značilnosti kapitalizma, ki se od Marxovih časov do danes niso spremenile. Čas, v katerem živimo, še posebej po letu 2008, je čas protislovij, in kakor so konec avgusta napovedali Nobelovi nagrajenci za ekonomijo, ki se sestanejo enkrat na leto, bo nedvomno spet nastopila finančna kriza. Protislovja so nerešljiva brez razumevanja zakonitosti kapitalizma.
Daljnovidni Marx
Prav protislovja so po Marxu bistvena značilnost kapitalizma, saj ta izhajajo iz nasprotujočih si interesov dveh osnovnih razredov – delavcev in lastnikov kapitala. Delavec proizvaja vrednost s svojimi rokami, znanjem in pametjo, lastnik proizvodnih sredstev pa je ne proizvaja, obenem pa pobere največji delež dobička, medtem ko delavcu plačuje majhno nadomestilo za delo. Lastnik izkorišča tuje delo. Nasprotje interesov med razredoma po Marxu ne more trajati v nedogled.
Marx v zvezi s tem govori o odtujitvi. Ta se ne nanaša na občutek izoliranosti posameznika iz družbe ali skupnosti, ampak na splošno stanje delavskega razreda. Z drugimi besedami, delavci nimajo nadzora nad svojim delom. Odtujitev delavcev pomeni, da niso več avtonomna človeška bitja, ker ne morejo nadzirati svojih delovnih razmer, izdelkov, ki jih proizvajajo, in celo ne medsebojnih odnosov. Ta odtujitev v povezavi s poveličevanjem blaga pomeni, da vsak človek postane blago.
Karl Marx je predvidel kapitalistično monopolizacijo gospodarstva, zraščanje države z velikimi koncerni in bankami, povečevanje socialnih razlik in, res daljnovidno, globalizacijo.
Po Marxu kapitalizem živi od ene krize do druge, kar se v praksi potrjuje. Po vsaki krizi si čudežno opomore, kar mu uspeva z zavzemanjem novih trgov. Če se hoče kapitalizem obdržati, mora seči v vsak kot planeta in ga podrediti svojemu načinu delovanja. Ko bo kapitalizem postal globalen in zavladal vsem trgom, mu bo zmanjkalo prostora za širitev in takrat bo z njim dokončno konec. V osemdesetih letih, na primer, prostora za širitev ni bilo več, a se je s padcem berlinskega zidu, razpadom Sovjetske zveze in Jugoslavije ustvaril velikanski nov trg. Tuje korporacije so zavzele vsako malone vsako ped na novo nastalih držav. Padec socialističnega bloka in še uvedba tržne ekonomije na Kitajskem sta bila kot nalašč za utrditev kapitalizma. Namnožila so se nakupovalna središča, tuje trgovske verige in tuje banke.
Ali drugače povedano: kapitalizem obstaja vse do takrat, ko lahko ustvarja dodatni kapital. Da bi današnji sistem lahko obstal, se mora na globalni ravni vsako leto povečevati, drugače nastopi splošna kriza. Kako se ustvarja dodatni kapital? Načeloma z zakonom ponudbe in povpraševanja, vendar povprečnim ljudem zmanjkuje denarja za porabo. Prosti trg je danes na razvitem Zahodu precej vprašljiv. Vse več bogastva v rokah maloštevilnih ljudi in izginevanje srednjega razreda je razlog za ponovni razmislek o Marxovih tezah. Če ima veliko ljudi premalo denarja, da bi kupovali, kapitalizmu začne trda presti, kar danes prepoznavajo globalne elite.
Analiza in kritika kapitalizma
Marxov Kapital je predvsem analiza in kritika kapitalističnega družbenega sistema. Kakšna natančno je ta analiza, so potekale in še vedno potekajo razprave, tako med privrženci marksizma kot med njegovimi kritiki. Čeprav je Kapital, kot rečeno, malokdo bral, imajo o njem vsi svoje predstave, predvsem o Marxovi ideji o komunistični družbi, ki vendarle ni jedro knjige. Spopad med razredoma se stopnjuje vse do revolucije, ki pripelje do socializma in komunizma, ko razredov ni več. Vendar morajo za to razmere dozoreti, dozoreti mora kapitalizem. Skoraj vsi poskusi uveljavitve marksističnega koncepta tega niso upoštevali in so to razvojno stopnjo preskočili.
Marxa so še posebej ob 150-letnici Kapitala marsikje potegnili na plan. V Britaniji je spomladi vodja laburistične opozicije Jeremy Corbyn v volilni kampanji govoril, da je bil Marx »velik ekonomist«, laburistični finančni minister v senci John McDonnell pa je dejal, da bi »se vsi lahko veliko naučili, če bi prebrali Marxov Kapital«.
Tudi slovenski ekonomist Jože P. Damijan pravi, da je bil Marx »za tiste čase res dober ekonomist«. »No, ni jih bilo veliko in med njimi je bil Marx blizu vrha.« Njegova kritika divjega, nereguliranega kapitalističnega sistema je bila dobra, problem so njegovi recepti, nadaljuje Damijan. »Delavska revolucija je bila pač nateg spretnih političnih manipulantov.«
V Nemčiji se vse od 100-letnice Kapitala vrstijo teoretske razprave o Marxovih idejah, že od konca petdesetih let poteka projekt izdaje Marxovih in Engelsovih del pod imenom Mega, kjer bo zbranih 120 znanih naslovov in do zdaj neobjavljenih rokopisov, kar bo največja zbirka tekstov teh dveh avtorjev.
Širitev idej v ZDA
Če nekako razumemo, da »strašilo komunizma lazi po Evropi«, pa si je to težje predstavljati za ZDA. A vendar je res. Že konec devetdesetih let je John Cassidy, novinar poslovne rubrike v ameriški reviji New Yorker, napisal, da bi Marx lahko postal »naslednji bistveni intelektualec za tiste, katerih delo je preučevanje trga«. V svojem eseju obuja pogovor s prijateljem s fakultete, ki mu je rekel: »Dalj časa ko sem na Wall Streetu, bolj sem prepričan, da je imel Marx prav.« Cassidy pravi, kako najprej ni mogel verjeti, da to sliši od prijatelja, s katerim sta v zgodnjih osemdesetih letih študirala ekonomijo na Oxfordu, kjer je večina njunih profesorjev učila, da je Marxova ekonomska teorija »čisti hokus pokus« in da je komunizem »žalitev za zdrav razum«.
Zatem poskuša avtor članka razumeti, o čem je govoril njegov sošolec, in pride do sklepa, da je Marxova dediščina v senci napaka komunizma, ki ni bil v ospredju Marxovega zanimanja. Pravzaprav, nadaljuje, Marx ni imel veliko povedati o tem, kako naj bi delovala socialistična družba. Tisto, kar je napisal o odmiranju države in podobno, ni bilo kaj dosti koristno, kar so na bridek način dojeli Lenin in njegovi tovariši, potem ko so prevzeli oblast. Poleg tega, pravi, je Marx napisal sijajna poglavja o globalizaciji, neenakosti, politični korumpiranosti, monopolizmu, tehnološkem napredku, propadu visoke kulture – o temah torej, ki so danes še kako relevantne.
Knjiga Kapital (Das Kapital) Karla Marxa.
V naslednjih letih je zanimanje za Marxova stališča naraščalo, ne samo med levičarji, ampak tudi v akademskih krogih na Zahodu. Pred nekaj leti je Christopher Hitchens v članku Maščevanje Karla Marxa za časopis The Atlantic opozoril na vrsto knjig, študij in besedil, kjer je glavna tema Marxova kritika kapitalizma. Med njimi omenja britanskega avtorja Francisa Wheena, ki je leta 1999 objavil Marxovo biografijo in leta 2007 delo Kapital, za katero Hitchens pravi, da je »anatomija Kapitala«. V njem Wheen piše, da bi Marx lahko postal »najvplivnejši mislec 21. stoletja«.
Zanimiva je tudi knjiga iz leta 2002 Meghnada Desaija, britanskega ekonomista in laburista, ki med drugim opozarja na Marxovo stališče, da lahko socializem pride samo po tem, ko kapitalizem in globalizacija izčrpata vse svoje možnosti. Avtor trdi, da je največji udarec socializmu zadala ruska revolucija, ki je prišla prezgodaj. Zgodila se je, preden je ruski kapitalizem končal svoj proces modernizacije, na katerem bi lahko pozneje zgradili komunizem. On opozarja, da so po Marxovi teoriji večje možnosti za uspeh socializma danes v sodobnih kapitalističnih družbah, v katerih je kapitalizem dal vse od sebe in ustvaril materialno podlago za socializem.
Veliko Marxa
Karl Marx iz slovenskih študijskih programov ni izginil, glede zastopanosti pa se ne more primerjati z ameriškimi. Povsod pa bolj berejo lažje razumljiv Komunistični manifest kakor Kapital. Komunistični manifest je namreč po podatkih Open Syllabus Project, ki vodi popis predpisanih knjig v univerzitetnih kurikulumih v ZDA, Kanadi, Britaniji, Avstraliji in Novi Zelandiji, na tretjem mestu v omenjenih državah in na četrtem mestu v ZDA. Ne gre za to, da bi bil Karl Marx najpopularnejši ekonomist v ZDA, opozarjajo pri Open Syllabus, ampak to delo študirajo na različnih oddelkih, kot so zgodovina, politologija, sociologija itd. Še posebej je zanimivo, da je Manifest na Massachusetts Institute of Technology ali svetovno znanem MIT med vso predpisano literaturo na drugem mestu, na ugledni univerzi Berkeley v Kaliforniji pa na četrtem. Vendarle se Manifest začne z besedami »Pošast komunizma se plazi po Evropi« in konča s pozivom: »Proletarci vseh dežel, združite se!«
Kardinal Marx piše pismo marksistu Marxu
O pomembnosti Karla Marxa in zaskrbljenosti spričo današnjih razmer pa na prav poseben način govori neka knjiga, ki je izšla v Nemčiji leta 2008. Napisal jo je münchenski nadškof Reinhard Marx, od leta 2010 predsednik nemške škofovske konference in eden od devetih kardinalov svetovalcev papeža Frančiška. Glavno sporočilo njegove knjige je že na sami naslovnici: »Kapitalizem brez človečnosti, solidarnosti in pravičnosti nima morale in niti prihodnosti.« Zanimiva simbolika je v naslovu knjige in kardinalovem priimku.
Kardinal Marx je knjigo naslovil Kapital (Das Kapital) – enako kot je svojo naslovil marksist Marx – in tudi ta je ostra kritika kapitalizma, vendar, seveda, z drugačnih svetovnonazorskih izhodišč. Zabavno je pismo, ki ga je kardinal namesto uvoda pisal Karlu Marxu. Začne ironično: »Vi ste bili za časa življenja odločni ateist in bojeviti nasprotnik cerkve, zato bodo nekateri marksisti, tisti, ki se imajo za Vaše legitimne naslednike, občutili užaljenost za svoje kraljevsko veličanstvo, ker vam pišem jaz, katoliški škof.«
In kardinal nadaljuje: »S presenečenjem sem ugotovil, kako ste Vi, gospod Marx, že pred 150 leti prerokovali, da nas čaka goltanje vseh narodov v mrežo svetovnega trga oziroma mednarodni značaj kapitalističnega režima. Vi ste že v Komunističnem manifestu pisali: Buržoazija je z eksploatacijo svetovnega trga tudi oblikovala proizvodnjo in potrošnjo vseh držav ... In kaže, da ste imeli prav tudi v napovedih, da s tem in takšnim razvojem predvsem profitirajo kapitalisti, tisti, ki v svojih rokah kopičijo vse več in več kapitala. Po svetu živi cela milijarda ljudi v skrajni revščini, ti ljudje morajo preživeti z manj kot dolarjem na dan ... Na drugi strani je več kot polovica svetovnega bogastva skoncentrirana v rokah samo dveh odstotkov svetovnega prebivalstva. In res, tako poteka resnična centralizacija kapitala v roke najbogatejših.«
Kardinal Marx iz teh dejstev potegne liberalistične sklepe in pravi, da potrebujemo pravni okvir za mednarodne finančne tokove, pravice delavcev in ravnanje v gospodarstvu. Delati za pravičnost in solidarnost v svetovnem merilu je imperativ ne le za politiko, ampak za vsakogar, ki sodeluje v gospodarskih tokovih. In nadaljuje: »So sanje o blaginji za vse v tržno-gospodarski ureditvi odsanjane? Je kapitalizem samo ena zgodovinska epizoda, ki je pravzaprav trajala dalj časa, kot ste Vi v 19. stoletju domnevali, pa vendar gre lahko kadarkoli k svojemu koncu, kajti kapitalistični sistem mora propasti na svojih protislovjih? Vam bo na koncu zgodovina pritrdila, gospod Marx? Bo kapitalizem propadel sam od sebe?« In tu sledi obrat kardinala Marxa od marksista Marxa, vendarle je med njima svetovnonazorska in ideološka razlika. »Odkrito vam povem, da upam, da ne bo. Iz več razlogov. Po eni strani ne vidim, da bi se zunaj tržno-gospodarskega sistema veliko število danes živečih ljudi oskrbelo z neizogibnimi dobrinami in storitvami. Alternativni model centralno-planskega gospodarstva v sovjetskem komunizmu je vsekakor popolnoma propadel, kakor je papež Leon XIII. tudi prerokoval skoraj 30 let pred oktobrsko revolucijo (enciklika Rerum novarum). Meni je jasno, da si niste Vi, ampak Vaši boljševistični sledilci izmislili ta sistem in utelesili to delo.« Svoje pismo Karlu Marxu Reinhard Marx konča s citatom »najpomembnejšega predstavnika nemške katoliške socialne misli 20. stoletja« Oswalda von Nell-Breuninga. On je leta 1967 dejal: »Katoliški socialni nauk vidi v Marxu svojega velikega nasprotnika, vendar mu izraža svoje spoštovanje.«
Kardinal Marx je pokazal na razlike, obenem pa tudi na podobnost med katoliškim socialnim naukom, kakršnega ne nazadnje zagovarja tudi Frančišek, ter marksizmom, med idejami zgodnjega krščanstva in socialistične utopije.
Karl Marx, kot kaže, še vedno preganja sedanjost, prav kakor strašilo komunizma. Toda na Marxovo ime so po krivici nalepljene tudi velike zgodovinske napake, predvsem kot zloraba njegovih idej za eno od velikih totalitarnih zla 20. stoletja. Z Marxom se je zgodovina poigrala kot z malokom. Marx ni bil problematičen, problematični so bili tisti, ki so hoteli za vsako ceno, tudi s silo, ustvariti utopično ureditev. Na Marxa ni mogoče gledati skozi komunistične družbe, ki so si prisvojile monopol nad njegovim imenom za lastno uveljavitev.
