Posttranzicijska depresija

Ministrica za zdravje je med zdravniki končno dosegla mir. Na poteze zdravstvene politike se pravzaprav nikomur več ne ljubi odzivati, ker so nadrealistično prazna besedičenja zdravstvenih politikov v kombinaciji z diletantskimi kadrovskimi potezami zaprla sapo vsem.

Molk, ki je pravzaprav pomilovanje, sicer ni najboljši odziv pri družbeno pomembnih vprašanjih, a zgodovinske izkušnje so Slovence in tudi zdravnike med njimi naučile, da z ljudmi, ki v dialogu ne uporabljajo niti osnovnih pravil logike in argumentiranja (ampak vsa vprašanja vržejo v nedoločeno brezno bodočih preučevanj), pač ni mogoče. Dokler reprezentirajo politično moč, ni mogoče zaradi avtokratske narave našega političnega sistema, ko izgubijo politično moč, pa postanejo to, kar so bili prej – neartikulirani amaterji.

A ni namen mojega zapisa pozivati, naj pomilovalni molk, ki je zajel zdravništvo, na silo pretrgamo, ne glede na nikakršen učinek javnih razprav v preteklosti. Verjamem, da ljudje večinoma delamo tisto, kar je v vsakem zgodovinskem trenutku najbolj racionalno. Zato me v tem tekstu zanima, kaj je skupni imenovalec zgodovinskega trenutka, v katerem se zdravniku ob postavitvi popolnega amaterja na čelo ljubljanskega UKC ne ljubi več niti povzdigniti glasu, kaj šele kaj ukreniti. In kako zmorejo zaposleni v UKC prenašati obnašanje članov sveta UKC, ki bi ga ne dopustili niti pri svojih odraščajočih otrocih, ne da bi jih bilo ob tem globoko sram.

Skupni imenovalec novih časov, v katerih se nikomur več (navidezno) ne ljubi povzdigniti glasu, se imenuje posttranzicijska depresija. Tranzicije je konec! In s koncem tranzicije so stvari zapečatene, in ni upanja, da se bo kaj spremenilo na bolje. Ker smo sami tako hoteli. Z večinsko izvolitvijo SMC na zadnjih volitvah s(m)o namreč slovenski volivci nekoliko nepričakovano in proti volji tranzicijskih političnih elit zaključili tranzicijo. In to na edini možen način – tranzicijske politike, ki so imeli izkušnjo z vodenjem politike v dveh sistemih (zato so volivcem ves čas shizofreno govorili o reformah, ki si jih niso znali niti zamisliti, kaj šele izvesti), smo volivci zamenjali z novinci, ki trenutni sistem in njegove zakone jemljejo kot edinega možnega in (do)končnega. Lastnost teh političnih novincev je, da nimajo več ideje o prehodu iz starega v nekaj boljšega, ampak se osvobojeni tranzicijskega bremena in krivd zgolj držijo pike zakona, ki so ga podedovali, ko so se zavihteli na svoj politični položaj.

Tranzicijski politiki so o mnogih od zakonskih vejic in pik namreč dvomili, ker so poznali njihov učinek iz prejšnjega sistema. Zato so dopustili možnost, da zakoni niso najboljši, in v negotovosti pogosto raje zamižali kot izpeljali vse do konca. In neredko, vsaj za dober vtis, spraševali za mnenje praktike in strokovnjake, da ne bi bilo katastrofe. Vsaj toliko časa, dokler zakonov ne bi spremenili in uskladili z realnostjo. A dejstvo je, da tega naši tranzicijski politiki četrt stoletja niso bili zmožni narediti, ampak so ves ta čas le nemočno stokali o lučeh na koncu predorov in o idealih, ki jih bo potrebno formalizirati, ko minejo naslednje volitve. Ob svetem Nikoli.

Zato se je slovenski narod po četrt stoletja tranzicijskega cincanja in zaostajanja za odločnejšimi sosedi odločil, da pospravi s tranzicijo tako, da odpihne nesposobneže, čeprav za (ne ravno malo) ceno, da bo na njihovo mesto naplavilo povsem naključne in komaj povprečno razgledane in (ne)sposobne novince. Katerih edina kvalifikacija je bila njihova osebna potreba, da v tistem volilnem poletju nekaj naredijo s svojimi, do tedaj ne ravno bleščečimi kariernimi potmi. Potem so se iz vzhičenja, da jim je karierna loterija uspela, oklenili vsake pike zakona, ki so ga priposestvovali z volitvami, kdo bi jim zameril. A prav zato mora biti vsem drugim čim prej jasno, da je tranzicija zdaj nepreklicno končana. Če nam je prav ali ne.

Tranzicijska politična romantika o reformah in spremembah na bolje je izgubila smisel. »Grda realnost«, ki so jo tranzicijski politiki z občutkom krivde v glasu vsaj posredno priznavali s povesticami o lučeh na koncu tunelov, je s prihodom novih politikov postala normalno, zapečateno stanje. Z vsemi slabimi zakoni, družbenimi strukturami in obredi odločanja vred. Vseh teh neizvedenih strukturnih premikov na bolje sedaj nihče v družbi, že zaradi obrambe pridobljenih pozicij, ne bo več dovolil premikati niti za ped. Če ne drug, za to poskrbijo bataljoni in divizije odvetnikov, ki so se bolj od vsega razmnožili v tranzicijskem času.

Mnogi državljani ob šokantnem posttranzicijskem spoznanju, da je bistvenih družbenih sprememb konec, nismo navdušeni, pravzaprav je marsikdo v zadnjem letu zdrsnil v stanje blizu depresije. A ostaja dejstvo, da so na vseh področjih novi politiki priposestvovali status quo, ki se ga oklepajo, ker s tem minimizirajo tveganje za svoje politične kariere. A ne obsojajte ljudi, ki hočejo obdržati srečno pridobljene službice, zahvalite se raje tistim, ki so četrt stoletja obljubljali luči v predorih in ob tem nič premaknili. Od novih politikov pa ne pričakujmo, da bodo hoteli karkoli drugega kot ostati na oblasti. Kar je povsem legitimno, in v državah, kjer večina ekonomije teče mimo politike, celo blagodejno za stabilen razvoj. Pri nas pa ta status quo ne daje upanja na bolje. Slabo razvojno izhodišče Slovenije bodo novi politiki zgolj cementirali in v skrbi za svoje položaje še bolj do pike izpolnjevali zakone, čeprav dokazano neučinkovite, in vztrajali pri vseh podedovanih zakonskih vejicah in pikah ter jih popravljali kvečjemu zaradi sprotnih pravnih mnenj in odločb sodišč. Na razvojne družbene premike zato raje pozabite.

A to je pravzaprav normalno stanje politike. Tranzicijska romantika in iluzije strokovnjakov, da ima tisti, ki ve več, tudi več vpliva, so preteklost. Današnja realnost je, da politiko vedno bolj krojijo nevešči vrhovi političnih strank, ki nastavljajo neizobražene, neizkušene in v ničemer vešče posameznike na najbolj odgovorne položaje v državi. Osrednji državni klinični center s polmilijardnim obratom lahko pri nas vodi praktično kdorkoli. Ne glede na mednarodne standardne, ki močno priporočajo specifično (za vodenje bolnišnic) izobražene voditelje z vsaj desetletnimi izkušnjami v podobnih ali za velikostni razred (do 5-krat) manjših zdravstvenih sistemih. A realni posttranzicijski status quo je točno tak, kot je bilo zatečeno stanje politične kulture na dan, ko smo volivci z izvolitvijo SMC ustavili tranzicijo, ker smo imeli dovolj. Upravičeno. A novi obrazi bodo priposestvovani status quo v naslednjih letih samo še bolj zakonsko zaščitili in izostrili, da bo depresija zajela tudi tiste državljane, ki se zdaj s psihološkimi manevri zanikanja tolažijo, da so spremembe na bolje še vedno mogoče. Niso, tranzicija je končana, razumimo že enkrat! Sami smo to hoteli in storili na volitvah, kaj pa nam je drugega preostalo?

Zato se bodo zdravstvene milijarde, ki se zdaj obračajo brez vidnega gospodarja (a vsi vemo, da se v tej družbi niti stotisočak ne obrne naključno), še naprej vrtele v nedosegljivem, od svetega duha zaščitenem vakuumu (splošnih in drugih dogovorov in mrež), kot bi opazovali rotacije kakšnega oddaljenega planeta. Vlada pa bo, tudi ko bodo njeni politkomisarji na vseh odločilnih družbenih položajih, še naprej trdila, da pri vrtečih se milijardah in črnih luknjah nima nikakršne vloge in odgovornosti. Kot nima vloge pri delovanju slabih in manj dobrih bank in njihovih dokapitalizacijah, kjer se prav tako vrtijo milijarde v nedosegljivem vakumiziranem vesolju. Ko gre za patološka dogajanja v državnih ustanovah, vlada kljub svoji politkomisarsko vodeni politiki nima pristojnosti in ni udeležena. Kaj pa če je vse res? Kot bi vlada ne vedela, kako težko priznanje z zanikanjem svoje vpletenosti v največje zgodbe te države pravzaprav izreka. Kdo je torej tisti? Kaj je temna snov Slovenije, ki je nihče ne vidi in še manj obvladuje, a hkrati njena orjaška gravitacija vrti milijarde državnega denarja v nikomur razumljivih spiralah proti ponikalniškim črnim luknjam? V te luknje izginjajo naš razvoj, zaposlitve, perspektiva naše mladine, naše pokojnine, prihodnost celotne države. Kljub temu ni fizika, ki bi z gravitacijskimi formulami vsaj približno lociral nevidno gravitacijsko težišče, okoli katerega v nedogled plahuta nemočna Slovenija kot naglušen netopir.

Zato smo tudi zdravniki, ne glede na vse diletantske poteze sedanje zdravstvene politike, po dveh letih umolknili. Del zdravnikov je umolknil zato, ker imajo veliko dela s pridobivanjem statusov in izobrazbenih dokazil za iskanje zaposlitev v tujini. Drugi del pa je vsaj nezavedno spoznal, da je tranzicijske romantike, ki vpije po idejah za spremembe na bolje, konec. Posttranzicijska politika je postala samo in zgolj – politika. Boj za položaje družbene moči. Zato tudi zdravstvene vsebine niso več zdravniške, ampak interesno-politične teme, rezervirane za strankarske politike. Način financiranja zdravstva, način vodenja bolnišnic, organizacija zdravstvenih mrež, vodenje zdravstvene politike v smer mednarodne konkurenčnosti namesto v smer gastarbajterskih zdravnikov in turističnih bolnikov. To so še kako odločilna zdravstvena družbena vprašanja, a so vendar v posttranzicijskem času (p)ostala zgolj – politična. O njih lahko zdravniki (so)odločamo le še kot politična, in ne kot zdravniška bitja. Če nas veseli strankarska politika. Obdobje tranzicije, ko smo pri oblikovanju zdravstvene politike imeli zdravniki nesorazmerno veliko, čeprav neformalno moč besede, je namreč končano. Če se s tem sprijaznimo ali ne.