Prav vsi lahko poskušamo biti malce prijaznejši

Bill Shipsey je eden najpomembnejših pri organizaciji dobrodelnih dogodkov pod okriljem Amnesty International.
Objavljeno
30. marec 2018 14.06
Bill Shipsey, Amnesty International. Ljubljana, 15. marec 2018 [Bill Shipsey,Amnesty International,portreti,Ljubljana]
Aljaž Vrabec
Aljaž Vrabec

V mobilnem telefonu ima shranjeno številko irskega pevca Bona, organiziral je več odmevnih koncertov, pozna številne svetovne voditelje, pri mednarodni nevladni organizaciji Amnesty International pa je zraven že 41. leto. S takšnimi izkušnjami je irski aktivist Bill Shipsey eden najpomembnejših pri organizaciji dobrodelnih dogodkov pod okriljem Amnesty International.

V Slovenijo ni prišel po naključju, saj je bil osrednji gost otvoritve prostora Vaclava Havla v ljubljanskem Severnem parku, kar je eden od projektov Amnesty International. Okoli drevesa je lesena medeninasta miza, zraven pa še stola, ki mimoidoče vabita k razmisleku in demokratičnemu pogovoru. Nekdanji češki predsednik Vaclav Havel je bil prvi ambasador vesti Amnesty International, v čast preminulega mirovnika, modreca in politika pa takšne mize že stojijo v Washingtonu, Dublinu, Barceloni, Benetkah, Haagu, Lizboni, Oxfordu, Tel Avivu in več čeških mestih. »Vaclav Havel je trdno verjel v mir. Moj edini očitek je, da nam ni nikoli povedal, kdaj se bo tudi dogodil,« je v prvi sapi rekel 59-letni Bill Shipsey, sicer dolgoletni pravnik.

Koga bi vi posedli za mizo Vaclava Havla, da bi se pogovarjal z njim?

Kandidatov je ogromno! Za mizo bi rad videl Donalda Trumpa in Vladimirja Putina pa tudi kitajskega predsednika Xi Jinpinga in sirskega predsednika Bašarja al Asada, čeprav bi moral kakšen med njimi že sedeti v zaporu. A ne samo predsedniki, pogovarjati se moramo vsi, če že ne moremo narediti boljšega sveta, ga lahko vsaj manj slabšega.

Kaj mislite, da je točka, ko se ljudje prelomimo med dobrim in zlom?

Morda gre za genski zapis, morda nas do zlobnih dejanj pripeljejo življenjske izkušnje ali napačna vzgoja. Spomnim se filma Od očetov in sinov (Of Fathers and Sons) o vojaku Fronte al Nusra in njegovih treh sinovih. Zraven ni nobene sestre ali matere, toda zgodba nazorno pokaže medsebojno ljubezen očeta in sinov, čeprav jih oče vzgaja za mučeništvo v vojni. Kje je torej meja med dobrim in zlom?

Ob teh mislih se spomnim pisatelja Aldousa Huxleyja in njegove knjige Krasni novi svet. Huxley je pisal o naravi, politiki, biologiji, znanosti, zgodovini, toda na smrtni postelji je rekel, da ne ve, kaj naredi ljudi dobre ali slabe, ampak da lahko prav vsi poskušamo biti malce prijaznejši. Nihče od nas ni svetnik, tudi jaz nisem vedno prijazen, toda ko naletiš na težavo ali ko ti kdo stori kaj slabega, je bolje počakati in odgovoriti malce kasneje, da ni potem zloben še naš odgovor.


Foto: Leon Vidic/Delo

Kaj je danes še ostalo od ideje miru, s katero je začel Amnesty International?

Po koncu hladne vojne smo mislili, da je pred nami le še pot miru in napredka, toda življenje ni nikoli samo pot navzgor. Čakajo nas ogromni izzivi in trenutno smo v zelo težkem obdobju za človekove pravice, v marsičem je celo slabše kot v času hladne vojne. Največji svetovni voditelji ne razmišljajo več o ideoloških nasprotnikih, ampak samo o tem, kako zbrati in zadržati bogastvo in kako vire bogastva obvladovati tako dolgo, da zraven ne more priti nihče drug. Njihov sovražnik ni tisti, ki drugače razmišlja, ampak tisti, ki ogroža moč in bogastvo.

Kam se bo zavrtel naš svet v prihodnje?

V marsičem sedanja zahodna družba spominja na 30. leta prejšnjega stoletja, toda po drugi strani je tudi res, da takrat niso imeli nobene močne civilne iniciative, ki bi šla na ulice in protestirala proti kratenju človekovih pravic. Če se je na Slovaškem po umoru mladega novinarja in njegove zaročenke dogodilo kaj dobrega, je to, da so Slovaki odšli na ulice in da se zavedajo družbene odgovornosti, ob takšnem ljudskem utripu pa težje postane predsednik nekdo kot Donald Trump. Drugače je sicer v zaprtih družbah, denimo v Rusiji, saj so tam pripravljeni ukrepati na vse možne načine, da utišajo kritične novinarje, borce za človekove pravice in opozicijske politike.

Kje ste v tem boju vi, ki se družite z največjimi svetovnimi zvezdniki?

Moja žena vedno pravi, da sem del glamurja človekovih pravic. In povsem prav ima. Nisem v begunskem taborišču v Siriji ali Južnem Sudanu, zato za zaščito človekovih pravic poskušam uporabiti umetnost in glas vrhunskih ustvarjalcev. Umetnost, ne glede na to, ali gre za knjigo, glasbo ali arhitekturo, je najlepše, kar lahko ustvari človek. Moje delo je, da ustvarim pravo platformo, da se sliši sporočilo Amnesty Internationala prek Yoko Ono, Bona, Stinga, Petra Gabriela …

Še vedno verjamete, da lahko odmeven koncert bistveno spremeni našo družbo?

Še vedno! Velike dobrodelne koncerte moramo imeti, čeprav to danes zagotovo ni dovolj. Veliko projektov je zdaj drugačnih kot pred tridesetimi leti, toda prepričan sem, da nekaj pripomorejo tudi koncerti, saj so nenehen opomin, da moramo skrbeti za človekove pravice. Nov projekt je sicer dvanajst monumentalnih spominskih tapiserij, pri prvi smo počastili Vaclava Havla, pri drugi Nelsona Mandelo v Cape Townu, tretja je v čast Martina Luthra Kinga v ZDA, počastili smo tudi kolumbijsko ljudstvo v Bogoti …

Eden od vaših najzvestejših podpornikov je Bono iz skupine U2, toda zdi se, da s svojimi sporočili ne gane več ljudi. Kot da je izgubil nekdanjo bojevniško energijo.

V resnici ima Bono prav toliko energije kot v mlajših letih, toda ko nekdo jasno in glasno predstavi idejo miru, je dvajset let kasneje težko povedati kaj svežega. Kljub temu so U2 nekaj posebnega, saj so še vedno skupaj in koncertirajo po vsem svetu. Beatli so bili denimo skupaj zgolj deset let, člani U2 pa so združeni štirideset let in še vedno se pogovarjajo. To je čudež!

In Bono je nedvomno velik ego, toda obenem tudi neverjetna osebnost z ogromno energije in zvestobe. Poleg Billa Clintona še nisem spoznal bolj karizmatične osebe.

Kako se čuti njegova karizma?

Preprosto občutiš njegovo prisotnost, kot da ima okoli sebe posebno avro, da ga vsi poslušamo in spoštujemo. A ni skrivnost samo v tem, kaj pove, ampak tudi v tem, kako posluša in ti pokaže spoštovanje. Ko se pogovarjaš s takšnimi ljudmi, se tudi sam počutiš boljši človek. Nočem zveneti kot kakšen nor občudovalec, čeprav so mi U2 zelo všeč in sem jih nazadnje videl lansko jesen v Bogoti, toda takšni ljudje imajo moč, da na koncertu povežejo 70.000 ljudi in v njih vnesejo novo upanje.


Foto: Leon Vidic/Delo

Je ravno Bono k projektom Amnesty International privabil tudi druge zvezdnike?

Povsem drži, da je ravno Bono privabil največ zvezdnikov. Za Amnesty International se je začel zanimati, ko je gledal dobrodelni šov The Secret Policeman's Ball, pri katerem so bili zraven ustvarjalci Monty Pythona in Pete Townshend iz skupine The Who z akustično izvedbo pesmi Won't Get Fooled Again. Tako so do Amnesty International prišli vsi štirje člani U2 in rekli, da bi radi sodelovali. Kmalu je sledila dobrodelna koncertna turneja A Conspiracy of Hope z U2, Stingom in The Police, Petrom Gabrielom, The Neville Brothers, Loujem Reedom ... To je bilo leta 1986, torej samo leto dni po Live Aidu, toda vseeno so opravili šest zelo uspešnih koncertov. Leta 1988 se je novi koncertni turneji Human Rights Now! pridružil še Bruce Springsteen. Tedaj smo imeli dvajset koncertov v šestih tednih, kar se verjetno ne bo več ponovilo.

Kakšni so vsi ti zvezdniki, če jih primerjate z Bonom in njegovo karizmo?

Precej različni, resnično. Kljub temu ima Bono med vsemi največ energije. Je tudi precej napreden človek, saj marsikaj vidi vnaprej in ve, kaj ga čaka za ovinkom. Toda prav vsi omenjeni glasbeniki so veliki ljudje in se odzovejo vsem našim predlogom.

In kakšen je The Edge, kitarist pri U2?

Precej tišji in mirnejši. Ko pridejo vsi štirje člani U2 v kak prostor, je takoj jasno, da je Bono na povsem drugi energijski ravni v primerjavi z The Edgom, basistom Adamom Claytonom in bobnarjem Larryjem Mullnom Jr.

Toda ali nima glavne besede pri U2 bobnar?

Morda je Larry res podpisal njihovo prvo pogodbo, toda šef pri U2 je nedvomno Bono. Vsaj takšne so moje izkušnje.

Katera plošča U2 vam je najljubša?

Mogoče bom presenetil, ker ne bom rekel The Joshua Tree, ampak The Unforgettable Fire.

In pesem?

Bad. Želim si, da jo zavrtijo na mojem pogrebu. In tudi moja žena se strinja, da sem bad [slab] (smeh).

Ko potrebujete Bona, ga pokličete sami ali gre komunikacija prek posrednikov?

Pokličem ga sam ali pa si piševa kratka sporočila. Poznava se že več kot trideset let. Nazadnje sva se dogovarjala za skupni projekt za letošnje poletje, toda ne moremo priti skupaj, ker imajo U2 turnejo.

Pa ste kdaj dobili občutek, da je kakšen zvezdnik zraven samo zaradi lastne promocije?

Ne sprašujem se o njihovih motivih, ampak jih sodim le po njihovih dejanjih in izjavah. Zagotovo je res, da se vsi zvezdniki s takšnimi projekti pokažejo v lepši luči, toda ne verjamem, da so toliko preračunljivi, da bi razmišljali samo o lastni promociji.

Toda karizmatičnih glasbenikov z družbeno močjo skorajda ni več, vsaj ne novih. Kdo od mlajših lahko nadaljuje poslanstvo Bona, Johna Lennona, Boba Dylana ali Brucea Springsteena?

Na žalost ta ugotovitev kar drži, ampak vseeno so tudi novi obrazi, ki imajo karizmo in nadaljujejo družbenokritično poslanstvo starejših pevcev. Eden takšnih je raper Jay-Z, zraven lahko uvrstim Johna Legenda, med mlajšimi pa recimo Damiena Ricea. Mogoče danes novi ustvarjalci čutijo preveč pritiska. V 60., 70. in 80. letih so imeli glasbeniki morda več časa, ker je obstajala tudi dobičkonosna prodaja plošč, česar pa ni več, zato danes glasbeniki služijo samo še z napornimi svetovnimi turnejami.

Koliko razmišljate tudi o glasbenikih Latinske Amerike? Denimo Indio Solari, nekdanji pevec skupine Los Redonditos, je na koncertih prešteval oboževalce v stotisočih.

Poznam ga in tudi njegovo zapuščino. Latinska Amerika ima resnično čudovite glasbenike, dober prijatelj sem z mehiškim pevcem Saúlom Hernándezom, delali smo tudi s Juanesom in z Mercedes Soso, preden je umrla.

Špansko govoreči glasbeniki še zdaleč ne pojejo samo o ljubezni, srcu in solzah, ampak tudi o družbenih in političnih problemih.

Glede na vse, kar se dogaja v Latinski Ameriki, jim drugega niti ne preostane. Spomnite se samo čilskega aktivista in glasbenika Víctorja Jare.

Politični podton ima tudi pesem Walk on skupine U2 v čast Aung San Su Či, sedanji voditeljici Burme in nekdanji politični zapornici, toda njena zgodba se je povsem spremenila. Na žalost na slabše.

Še nihče me ni bolj razočaral. Dobila je Nobelovo nagrado za mir in nagrado Amnesty International za ambasadorko miru. Osebno jo poznam, skupaj smo sodelovali več let in močno smo jo podpirali pri njenem nekdanjem boju. Toda če sem povsem iskren, me njena sprememba v resnici ni presenetila. Vedno sem dvomil, ali resnično čuti tisto, kar govori. Na koncu je pokazala, da je navadna nacionalistka. Spomnim se, kako sem nekaterim sodelavcem pred leti rekel, da imam občutek, kako bomo proti njej nekoč še protestirali. Nisem sicer vedel, da bo to ravno zaradi etničnega čiščenja naroda Rohinga, toda v sebi sem čutil, da velikih besed v realnosti ne bo uresničila.

Sta se o njeni spremembi pogovarjala tudi z Bonom?

Kaj posebnega ne, toda tudi U2 so objavili svoje stališče, da nasprotujejo njenim političnim potezam in da jih je zelo razočarala.

Je njena drža resnično tako črno-bela? Ni mogoče zadaj kakšen razlog, na katerega nima vpliva in je prisiljena v takšno početje?

Njen položaj ni prav nič kompleksen. Četudi po neki neverjetni teoriji morda ne ve, kaj počne njena vojska, ima vse možnosti, da to izve. In prepričan sem, da vse zločine pozna že od začetka.

Ni možno, da je zgolj lutka v rokah vojske?

Potem lahko takoj odstopi in zaščiti svojo integriteto. Takšna dejanja ne odpirajo nikakršne možnosti za drugačno mnenje. Česa takšnega si Nelson Mandela, Vaclav Havel ali Martin Luther King ne bi nikoli dovolili. Resda ima vsak svoje čevlje, v katerih ne more hoditi nihče drug, toda o vsem bi lahko spregovorila jasno in glasno, saj prav ona predstavlja Burmo na meddržavnih sestankih.

Torej nam ne primanjkuje samo novih karizmatičnih glasbenikov, ampak tudi politikov. Kje so novi mandele, havli ali kingi?

Opozoril bi na Emmanuela Macrona, čeprav mnogi politiki kasneje še bolj razočarajo, kot sprva obetajo. Kar sem do zdaj videl, se z Macronom v marsičem ne strinjam, toda všeč mi je njegova odločnost in jasnost misli, kar kaže, da je v vodenje države vendarle vnesel nekaj intelekta.

Posebnost je tudi moja Irska. Imamo močno katoliško državo, zato sta država in cerkev vedno zelo povezani, toda zdaj imamo premiera Lea Varadkarja, ki je sin indijskega priseljenca in gej, kar je za Irsko precej nenavadna situacija. Še posebno ker smo imeli še pred kakšnimi dvajsetimi leti zakon, da je spolni akt med moškima kriminalno dejanje.

Kaj pa Barack Obama?

Nikakor ga ne bi postavil na isto raven kot Mandelo, Havla in Kinga, kajti tudi njegov politični program je ubil veliko ljudi. A če ne drugega, je znal dobro obvladovati svoj ego, saj bi drugače lahko storil še veliko hujših stvari.

Nekoč ste rekli, da je vaše delo zelo depresivno, saj ne morete popraviti vsega slabega, kar bi hoteli.

Po nekaj letih se privadiš in dobiš tršo kožo. Mogoče vztrajam tudi zato, ker sem zraven glamuroznega dela Amnesty International.

In kakšen koncert bi pripravili, če ne bi imeli nobenih omejitev?

Imeli bi ga v Parizu na Elizejskih poljanah. To bi bilo multikulturno in medgeneracijsko praznovanje miru.