Preurejanje Evropske unije in osamljenost Slovenije

Evropska unija ni monoliten blok, brexit močno spreminja možne konfiguracije povezav znotraj nje.

Objavljeno
19. januar 2018 11.15
Dimitrij Rupel
Dimitrij Rupel
Evropska unija ni monoliten blok. V EU nastajajo nove bolj ali manj ohlapne povezave – od povezovanja sredozemskih držav do povezav med državami severne in srednje Evrope. Brexit močno spreminja možne konfiguracije povezav v EU, saj razdvaja tudi Nemčijo in Francijo, ki sta nekoč skupaj ugovarjali Britancem.

Slovenski mediji niso posvetili posebne pozornosti informaciji o sestanku voditeljev »sredozemske skupine Evropske unije« (Ciper, Francija, Grčija, Italija, Malta, Portugalska, Španija) 10. januarja 2018 v Rimu. Predmet rimskih pogovorov, pri katerih sta po vsem videzu imela glavno besedo Emmanuel Macron in Paolo Gentilloni, so bili »nadaljnji koraki k izpopolnitvi gospodarske in monetarne unije«, bančna unija, evropsko zavarovanje depozitov, migracije, skupni evropski azilni sistem … Skratka: »južni Evropejci« naj bi oblikovali »enotno fronto držav, ki jih povezujejo skupni pogledi na različne važnejše teme«.

Ob tej informaciji se mi je najprej prižgal spomin na nekdanjo Oljčno skupino EU, ki se je prav tako imenovala po Sredozemlju in katere članica je bila poleg Bolgarije, Cipra, Francije, Grčije, Italije, Malte, Portugalske, Romunije in Španije tudi Slovenija. Bolj kot domotožje po nekdanji imenitni družbi me je obšel občutek, da so bile na rimskem sestanku, ki je utrdil sredozemsko (=pomorsko) istovetnost sedmerice, Bolgarija, Romunija in Slovenija nekako odveč. Najbolj neprijetno mi je bilo – seveda – zaradi Slovenije. Drugo zagonetno vprašanje je bilo: kako to, da k sredozemski skupini niso povabili Hrvaške. Naj bo tako ali drugače: v Rimu so uporabili besedno zvezo »enotna fronta držav, ki jih povezujejo skupni pogledi«. Takšne in podobne formulacije, ki niso omejene na rimski sestanek, povedo, da Slovenija (pa niti Hrvaška) nista članici takšne fronte.

Evro na veliki šahovnici

Naslednjega dne, 11. januarja 2018, je v ameriški reviji za zunanjo politiko Foreign Affairs izšel članek Marka Blytha in Simona Tilforda z naslovom Kako bi se utegnilo razdeliti območje evra (How the Eurozone Might Split). Glavna domneva avtorjev je, da se utegne to območje razdeliti na nemško cono (v kateri bi bile tudi vzhodnoevropske države), kjer bi veljal »pravi evro«, in francosko oz. južno cono, ki bi uvedla »novi evro« (nuevo euro). Članek se splača prebrati skupaj z drugim – prav tako najnovejšim – prispevkom v Foreign Affairs Pešanje evra (The Euro in Decline), ki ga je napisala Kathleen R. McNamara. Avtorica med drugim opozarja na pomanjkljivosti evropske valute, med katerimi je ključna odsotnost davčne in gospodarske, pravzaprav politične unije, »na kateri temelji legitimnost vseh drugih valut«.

Ob tem pridejo na misel evropske razporeditve in uvrstitve, o katerih je v začetku slovenske državnosti – na srečanju Aspenskega inštituta v Bologni – govoril, leta 1997 pa v knjigi Velika šahovnica (The Grand Chessboard) podrobneje razložil nekdanji Carterjev svetovalec za nacionalno varnost Zbigniew Brzezinski. Med kandidati za prvo širitev rim(ljan)ske, zahodne Evrope Karla Velikega je Brzezinski navedel Češko, Poljsko, Madžarsko »in morda tudi Slovenijo«, v drugi skupini (širitve Nata in EU) pa baltske republike, Slovenijo, Romunijo, Bolgarijo in Slovaško. Po mnenju Brzezinskega bi se morala EU med letoma 2005 in 2010 pogajati za članstvo Ukrajine, ki naj bi skupaj s Francijo, Nemčijo in Poljsko pomenila »jedro evropske varnosti«.

Tragedija brexita

Če za trenutek postavimo v oklepaj slabosti evra, nas morajo skrbeti evropske delitve, še bolj pa praktična osamljenost Slovenije. Slovenski voditelji pogosto vidijo Slovenijo v »najhitrejši«, »najboljši«, »elitni« skupini, ki jo včasih imenujejo tudi »francosko-nemški vlak«. Bojim se, da si zatiskajo oči pred novimi razmerami, ki niso nastale le zaradi razlik v razvitosti in politični miselnosti članic oz. zaradi raznolikega odnosa do evra, ampak zaradi brexita. Brexit ni tragedija in katastrofa za Evropsko unijo le zaradi zmanjšanja njene obrambne moči in zaradi ločevanja od politične tradicije, ki se je začela z atlantsko listino leta 1941, ampak zato, ker razdvaja Nemčijo in Francijo, ki sta nekoč skupaj ugovarjali Angležem. V Evropski uniji delujeta – kot namigujejo omenjeni članki in sestanki – vsaj dve povezavi: južna sredozemska in severna srednjeevropska, pri čemer ni jasno, ali načrti slednje vključujejo tudi (habsburške) države, kot so Avstrija, Češka, Madžarska, Poljska in Slovaška. K tem državam najbrž sodijo še Beneluks, Danska, Finska, Irska in Švedska, zlahka pa bi se jim priključile tudi Estonija, Latvija in Litva. Ko odštejemo Veliko Britanijo, južno sedmerico in baltsko-nemško-habsburško skupino šestnajstih držav, ostanejo samo Bolgarija, Hrvaška, Romunija in Slovenija. Nobena od teh držav – razen Slovenije – ni članica območja z evrom.

Od teh ugotovitev naprej se odpirajo nekatera važna vprašanja:

1. Ali bo Evropska unija ostala enotna ali se bo razdelila na več skupin, npr. na južno in severno?

2. Ali lahko govorimo o tesnejši povezavi Nemčije s habsburško in vzhodnoevropsko skupino?

3. Ali se bo oblikovala samostojna skupina habsburških držav (V4 + Avstrija + Slovenija)?

4. Ali bo Sloveniji – ob njenih vse bolj številnih in glasnih predsodkih glede V4 – uspela povezava s to skupino?

5. Ali se bosta Slovenija in Hrvaška uvrstili v južno ali severno skupino?

Odgovore na ta vprašanja – čeprav ne imenuje držav – deloma vsebuje Junckerjeva Bela knjiga. Ti odgovori zbledijo ob Junckerjevem neprimernem zavračanju katalonske samoodločbe, iz katerega izhaja predvsem strah, da bi se po brexitu zgodil še katalexit. Junckerjev strah, da bi se EU povečala na 95 članic, je neupravičen in nesmiseln, je pa seveda res, da bi se ob nadaljnjem širjenju EU morala bolje organizirati in da aktualna politika strankarskega postavljanja funkcionarjev ne bo zadoščala.

Tu se navsezadnje postavlja tudi vprašanje uvrstitve Hrvaške. Njen prepir s Slovenijo, za katerega sta bili seveda potrebni obe državi, v očeh drugih članic EU ne prinaša visokih ocen, ni pa škodljiv le za Hrvaško, ki se je sicer izkazala kot neverodostojen partner. Tako je bilo že pri sporazumu Drnovšek-Račan, pri sporazumu o nasledstvu (2001) in v drugih primerih. Vendar je mogoče domnevati, da bi Slovenija, če bi se hotela dogovarjati z južno sredozemsko skupino, ki jo je postavila pred vrata tudi zato, ker je z razsodbo v Haagu postal nejasen njen značaj pomorske države, potrebovala povezavo s Hrvaško; Hrvaška pa bi potrebovala slovenske usluge, če bi želela postati članica srednjeevropske skupine.

V nobenem primeru pa slovenska osamosvojitev ne bi smela pripeljati v osamljenost.