Primanjkljaj ravnotežja

Se Slovenija lahko pozicionira nekje vmes med Zahodom in Vzhodom?
Objavljeno
06. april 2018 12.57
Saša Vidmajer
Saša Vidmajer
Slovenska zunanja politika s težavo lovi ravnotežje. Desetletje in več so se vrstile kritike zaradi preveč proameriške drže, vrhunec je bila vilniuška izjava leta 2003 – uvertura v iraško vojno in ena najbolj mučnih zunanjepolitičnih zgodb. V preteklih letih so se odnosi z Združenimi državami ohladili, politika je postala proruska. Problem je postal debalans ameriških odnosov v primerjavi z ruskimi.

Medtem ko je zaradi primera Skripal več kot pol Evrope izgnalo ruske diplomate, Velika Britanija je postala osišče mednarodne solidarnosti, Slovenija najprej ni naredila nič. Zadržanost je ustrezala izobilju domnev in pomanjkanju dokazov, smiselno je bilo počakati na poročilo Organizacije za prepoved kemičnega orožja. In vendar je ostala tista mučna dilema, na čem je temeljila odločitev uradne Ljubljane: na načelni politiki ali na proruski drži.

Nazadnje je slovenska vlada pretekli četrtek sprejela odločitev, da na konzultacije pozove veleposlanika v Moskvi in z ukrepom začasnega odpoklica izrazi solidarnost z Veliko Britanijo. To je storila med zadnjimi v Evropi, po prigovarjanju britanske veleposlanice, ki jo je bil sprejel predsednik republike Borut Pahor, in pogovorih z visoko uradnico ameriškega State Departmenta na obisku pri vladi. Zanemarljiva ni niti okoliščina, da bi, če ne bi reagirala, ostala zelo sama; v vmesnem času je tudi sprva zadržana Irska izgnala enega diplomata, Luksemburg, ki je spočetka napovedal, da bo počakal na rezultat preiskave o Salisburyju, je poklical veleposlanika na konzultacije, enako Bolgarija ...

Vprašanje distance Slovenije je večna zunanjepolitična tema. Ugibamo lahko, ali je bila začetna zadržanost in nepridružitev izgonu ruskih diplomatov premišljeno in domišljeno ravnanje ali samo mehansko nadaljevanje aktualne, do Rusije prijazne politike. V zadnjem hipu si je državni vrh premislil; diapazon evropskih držav – številčno in geografsko –, ki so se odločile za simbolno potezo par excellence, je bil zgovoren. Izgon ruskih diplomatov je slaba politika, vprašanje je, ali je sploh politika. Težko pa bi prezrli diplomatsko ofenzivo brez precedensa v obdobju po hladni vojni. Bi se Slovenija torej lahko pozicionirala nekje vmes med Zahodom in Vzhodom? Saj je vendar članica EU in Nata. To je svet, ki mu civilizacijsko pripadamo, čeprav ni ravno tak, kot smo mislili, da je.

Pomemben element so tudi gospodarske koristi, verjetno so tukajšnjo državo vodila merkantilna načela. Zunanji minister Karl Erjavec nenehno poudarja gospodarsko sodelovanje in povečevanje blagovne menjave, Rusija je slovenska najpomembnejša ekonomska partnerica zunaj območja Evropske unije. Štejejo še kulturne vezi, od nedavno je v Kopru izpostava moskovske univerze Lomonosov, prva podružnica najprestižnejše ruske državne univerze v kaki članici Unije. A trgovinska menjava z Rusijo je neprimerljiva z ekonomskimi interesi z Evropsko unijo, še posebno z Nemčijo, naš ključni trg je evropski. Politične pomisli pa se strnejo v eno: ali niso odnosi Slovenije z Rusijo že napoti pozicioniranju v EU.

V razmerah, ko enotnega evropskega stališča ni, vsaka država članica ostaja suverena in lahko dozira in niansira svojo politiko. Toda običajno ni dobro, če postane njena politika dvoumna.

Zahod proti Rusiji

Izganjanje diplomatov, ki ga je uprizoril Zahod, je bilo množično, pravzaprav se je zgodilo nepredstavljivo. Po brexitu osamljena Britanija je postala tista, s katero se je solidariziral ves zahodni svet. Za hip je Theresa May blestela. Reakcija je bila koncertirana, kot da je Zahod pokazal, da spet obstaja. Motivi ravnanja so politični in vključujejo najpomembnejše evropske države, ki stojijo ob boku Združenim državam, in to po dolgem hladu z Belo hišo Donalda Trumpa. Celo Orbánova Madžarska se je pridružila.

Rusija je bila vedno poseben izziv za politiko držav članic Evropske unije, tu je večno vprašanje, ali sploh obstaja politika Evrope do Rusije. Istega dne, ko je Nemčija objavila izgon diplomatov, je dokončno potrdila gradnjo ruskega plinovoda Severni tok 2. Evropsko-ruski odnosi so v svojem bistvu komplementarni, po letu 2014 in aneksiji Krima močno zaostreni. V množici partikularnih nacionalnih interesov in različnih zgodovinskih izkušenj je težko pričakovati enotnost. Glede sankcij in zdaj v zadevi Skripal pa so članice razmeroma enotne. Zraven je Francija, celo Italija, ki je običajno bolj filoruska in ima vlado v odhajanju, se je pridružila izgonu, nejasna ostaja prihajajoča politika, zagata, ali bo država z novo garnituro spremenila smer.

Eden najpomembnejših strateških ciljev nekdanje Sovjetske zveze in zatem Ruske federacije je neenotnost, razdeljenost Zahoda in krhanje transatlantskih odnosov. Hkrati hlepi po tem, da bi bila velika sila, čeprav to ni. Kljub temu je povzel bistvo lani preminuli zgodovinar in filozof Cvetan Todorov: »Rusija je velika država in fatalna napaka je, če jo silimo, da dokazuje, da to je ... «

Zastrupitev bivšega dvojnega vohuna in njegove hčere v Salisburyju je stvari obrnila na glavo, povzročila je strnjenje vrst. Na evropski celini je najprej 16 od 27 članic uvedlo ukrepe, dobra deseterica je prevpraševala učinkovitost drastičnega ravnanja, mnoge niso hotele poslabšati svojih diplomatskih relacij, raje so izbrale neko obliko nevtralnosti. Konec preteklega tedna so ostale redke. Veliko vprašanje je, ali so vse druge članice EU prepričane o dokazih britanske premierke, vendar so, med prvimi Nemčija kanclerke Angele Merkel, izbrale ukrep izgona. Kot da bi bila zadeva Skripal samo izgovor.

Izstopal je odziv ene v sedemindvajseterici, ta nikoli ne zamudi priložnosti, da lepo razloži svojo nevtralnost. Avstrija se je odlepila od večine, mladi kancler Sebastian Kurz je povedal, »da ne bo sodelovala, ker ima funkcijo mostu«, ker »je treba ohraniti odprte kanale z Rusijo«. Dunaj se je ponudil za mediatorja.

Vodja diplomacije Karin Kneissl je pojasnila, da Avstrija tudi v primeru nesporne krivde Rusije ne bi spremenila svojega stališča. Drža je še posebej čitljiva v luči nove vladne koalicije. Skrajna desnica Heinz-Christiana Stracheja ima tesne odnose z Rusijo, slednje že nekaj časa vznemirja celotno Evropsko unijo, svobodnjaška stranka je ena redkih na celini, ki imajo sklenjen sporazum o sodelovanju s stranko Vladimirja Putina. Avstrija torej kot ruski trojanski konj?

V precepu

Slovenija ni Avstrija, slednja je vedno znala poskrbeti zase. Medtem pa je opaziti, da so odnosi Slovenije z Rusijo napoti pozicioniranju v EU. V odsotnosti skupne evropske zunanje politike je nekoliko več manevrskega prostora, vendar slovensko soliranje v Uniji ni ostalo neopaženo, vključno s preteklo naklonjenostjo do avtoritarnih režimov, recimo Belorusije, in aktualno nekritičnostjo do Madžarske. Lahko se spomnimo na nasprotovanje evropskim sankcijam proti Belorusiji leta 2012, blokadi uvrstitve poslovneža Jurija Čiža na evropski seznam sankcij. Tuji mediji so se hahljali ob »slovenskem vetu za 150 milijonov evrov«, ki se je »čudno časovno ujel s pogodbo, s katero je bilo nagrajeno podjetje Riko za gradnjo hotela v Minsku in energetskih zmogljivosti v Belorusiji«.

Slovenija pač ni zanimiva majhna članica EU, kakršna je kaka članica Beneluksa ali nordijska država. Njeni odnosi z Rusijo, čeprav se sama večkrat vidi v vlogi nekakšne posrednice, so bizarnost. Zoprna dilema ostaja, ali razmerje z Moskvo koristi slovenskim nacionalnim interesom, in to ne glede na določeno gospodarsko korist. Prorusko stališče je nemara kratkoročno gospodarsko oportuno, vendar scela vzeto in dolgoročno ni. V precepu med strateškim interesom in lukrativno koristjo običajno prevlada to zadnje.

Že dlje izstopa intenzivnost odnosov, debalans med ameriškimi in ruskimi. Za te reči sta običajno krivi obe strani, diplomati pravijo, da bi Slovenija morala v dvostranskih odnosih z ZDA narediti več, čeprav bi bilo zaželenega tudi več ameriškega interesa. Postavlja se torej vprašanje ravnovesja, tega, ali slovenska zunanja politika po razmeroma dolgem obdobju nekritičnega podrejanja eni veliki sili ni postala pretirano nekritična, preveč občudujoča do neke druge velike države.

S takšno politiko med drugim težko verodostojno razglašaš, da želiš biti del zahodnega sveta in si prizadevaš za umestitev v skupino t. i. jedrnih držav članic Evropske unije.