90 let Cirila Zlobca: Prišel je s prostrane kraške gmajne

Ciril Zlobec je danes star 90 let. Manj, celo bistveno manj kot veliki starec Boris Pahor in ne veliko manj kot še dva druga primorska rojaka, Zorko Simčič (rojen sicer v Mariboru,­ a primorskim staršem) in Alojz Rebula. Hkrati je Zlobec opazno starejši od vseh drugih slovenskih besednih umetnikov. Še najbolj mu je približana Jolka Milič, prav tako Primorka, le pol leta mlajša od njega. Vsi drugi so še »mladi« in sami so si krivi, če ne pripadajo dolgoživim primorskim koreninam.

Ta kratka, nesramna observacija nima namena še naprej razgaljati gerontološke scene slovenskih pisateljev. Zanimivo pa je z njeno pomočjo opaziti, kako danes čast in slava nista nekaj, kar nujno pripada visoki starosti, tudi ko gre za osebe, ki imajo družbeno pomembno biografijo. Seveda, saj nismo v 19. stoletju (ali celo malo kasneje: ko se je Josip Stritar leta 1923, star 86 let, pripeljal z Dunaja in se naselil v Rogaški Slatini, so ga pričakali z državniškimi častmi in narodnim navdušenjem, kakor nikogar pred njim). Nekdanjo posvečenost nacionalno pomembnih starcev (kaj vse so Nemci počeli s starim Goethejem ali vsa evropska intelektualna elita s sivolasim Tolstojem!) je zamenjalo ignoriranje in omalovaževanje starosti, pri umetnikih in pisateljih še posebej in najraje v kombinaciji s krepčilno samozavestnim občutkom o njihovi odpisanosti iz privilegirane socialne mreže in pričakovani smrtnosti njihovih nekoč tako in tako pretirano povzdigovanih del. Takšen vzvišen pogled je od nekdaj privilegij mlajših generacij in je danes še bolj. No, pri nas je nedvomna izjema čaščeni Boris Pahor, a predvsem po zaslugi zanimive inverzije: interes zanj je oživel šele na stara leta, predvsem zaradi njegovega vztrajnega kljuvanja in vtiranja negativne podobe fašizma v zavest nepoučenih sodobnikov; njegova velika prednost je, da jim z darovi zla lahko postreže iz prve roke.

Tudi Ciril Zlobec je vseživljenjsko uporni proizvod italijanskega fašizma. V obliki dobesednega pljunka iz nacionalistično penastih ust ga je doživel na svojem otroškem obrazu, ko je sredi Trsta z očetom govoril slovensko, kot mladenič tudi v obliki kazenskega izgona iz gimnazije, ker je pisal v slovenščini. Ponižanja, ki so jih doživljali primorski Slovenci, so z uporniškim duhom zaznamovala bolj ali manj vse, toda niso bili seveda vsi kot Zlobec, ki je ohranil kljubovanje nasilju za svojo temeljno življenjsko držo, hkrati pa je kultiviral mednacionalno konfliktnost, postal celo posrednik med obema jezikoma (dolg je spisek njegovih prevodov velikih italijanskih pesnikov v slovenščino, dolg in večkrat nagrajen). Še več, Zlobcu je svojo zgodnjo in bolečo raznarodovalno izkušnjo uspelo spremeniti v instinktivni internacionalizem, v politično toleranco in človeško širino. Pri razlagi tega fenomena si z znamenito »kraševsko trmo« ne moremo dosti pomagati, lažje si jo razložimo z blagodejnimi učinki edenskih vrtov otroštva na prostrani kraški gmajni, kakor je zapisal v enem od sonetov. Njegova prva samostojna pesniška zbirka ima naslov Pobeglo otroštvo (1957); otroštvo je pobegnilo še marsikomu, toda posebnost Zlobčevega je v tem, da je pobegnilo vanj, v njegovo radovedno in tuhtajočo notranjost.

Ali sodi njegova biografija med družbeno pomembne? Prav gotovo. Zlobec je ugleden pesnik in prevajalec, v času osamosvojitve je bil politik, član peteroglavega predsedstva, predvsem pa je bil vse svoje odraslo življenje v enem od središč kulturnega pogona. Od petdesetih let prejšnjega stoletja je zmeraj o nečem odločal ali soodločal: urednikoval (kulturi na radiu, literarnim revijam, Sodobnosti kar 30 let), predsedoval (jugoslovanskim pisateljem) ali podpredsedoval (akademiji, nekdanji SZDL), bil član številnih forumov, žirij, komisij. Kot odločevalec v zadevah kulture in predvsem literature se je lahko zameril mnogim, a težko bi našli koga, ki kuha do njega zamero. Nasprotno, v hudem spopadu med literarnimi tradicionalisti in modernisti, ki je močneje tlel pod površjem, je kot urednik deloval pomirljivo in združevalno, do mladih, ki s(m)o oblegali »njegovo« Sodobnost, pa je vedno deloval tako, da ga ni bilo treba gledati navzgor.

Zlobec je bil eden redkih »socialističnih« kulturnikov, ki je v kulturne zadeve vnašal tolerantnost, v birokratščino zdravo pamet, v politiko (ko je bil član CK in republiške skupščine) dezideologizirano pragmatiko, v javno življenje pa razsodnost, vedrino in takt. S svoje kraške gmajne tam v okolici Ponikev je prinesel naravne sposobnosti mediacije, kulturne komunikacije in praktičnega ambasadorstva. Za rutinirane sopotnike socializma je bil Zlobec živ dokaz, da ima ta družba kulturni obraz, s katerim je mogoče živeti –, prav tako kot je bil za nasprotnike, bolj sedanje kot nekdanje, moteča figura, ki da s svojo razsodno dobronamernostjo prikriva pravo naravo režima. No, on je bil predvsem zvest svoji dialektični, nezateženi in odprti maksimi, kakor jo razberemo iz starejšega soneta Ura iz filozofije: Vsak zase plove, vsi pa v isto strugo, / vsi isto smo, a vsak trenutek drugo, / saj vse, kar se konča, se spet začenja. Seveda je doživel tudi nekaj prask (z Vidmarjem na primer, z Borom, v osemdesetih letih s srbskimi pisatelji, nazadnje z Janšo), a se ni pustil nikoli bistveno poškodovati, zlasti pa ni bil on tisti, ki bi si dovolil opajanje s sovraštvom. Zato Zlobec tudi pri devetdesetih hodi po svetu – zdaj sicer bolj počasi in na kratke razdalje – zanesljivo, nekam vasevzeto in, da, to bo dovolj natančna beseda, apolinično.

Čeprav mu, saj to vsi vemo, življenje v zadnjih dveh desetletjih ni prizanašalo. Zbolela in umrla sta oba otroka, hči in sin, Jaša je bil v mladosti radikalizirana, kasneje pa enako širokosrčna podoba svojega očeta. Kako prizadene smrt lastnih otrok človeka, ki je tako elementarno zapisan življenju in nadaljevanju rodu, kot je Zlobec, si je mogoče predstavljati, ne da bi ga od blizu poznali. In vendar je preživel obe smrti in ju sprejel v svoj triadni sistem dvoma, upanja, ljubezni, kakor je naslovil pesniško zbirko ob osemdesetletnici. Hčerki Varji je v pesmi, v kateri ji je skušal ponovno obuditi opustošeno voljo do življenja, zapisal: Razlogi za življenje so! Celo / ko je življenja v nas vse manj in manj.

Da, Zlobec je predvsem pesnik. In njegova poezija ni nekaj, kar je zastrto za njegovimi številnimi javnimi­ obrazi, čeprav splošna recepcija nima navade kopati po globinah. Mitologija Pesmi štirih (1953, izšlo je sedem ponatisov) je otopila občutek za različnost, toda to so, ne glede na slučajno skupno gnezdo, zelo različni pesniki – vsi trije od njega mlajši, Pavček, Menart in Kovič, so v zadnjih letih umirali pred njegovimi očmi –, Zlobčeva posebnost pa je v tem, da je po izrazu med četverico najbolj klasičen (pozna se mu zgodnje prevajalsko srečanje z Dantejem), semantika njegove poezije pa je zbrana v dve jedri: potikanje med prepadnimi stenami, ki jih sestavljajo dvom in vendarle vera v dosegljivost celovitosti resnice o samem sebi (Le kdor se nad prepade sebe sklanja, / slast vrtoglavice srce spozna, / se dvigne spet, ko se dotakne dna, je rečeno v pesmi Višave dna), in drugič, tesnobna in hkrati slavilna dinamika ljubezenskega oddaljevanja in približevanja.

Kar zadeva prvo tematsko jedro, se je uveljavil nekoliko površen vtis, da gre pri Zlobcu za vitalistično perspektivo, ki pokrije vse prepade, kar ni res: v Zlobčevi poeziji so razprostrta nekatera temna brezna. Ko pa gre za njegovo ljubezensko poezijo, je treba ugotoviti, da imamo pred sabo najbolj celovitega povojnega ljubezenskega pesnika; zakonsko ljubezen je povzdignil na raven mnoštva, v katerem so združene žena, ljubica in univerzalna erotizirana ženska. Gesta, ki jo je Zlobec izkazal s tokratno jubilejno knjigo, je ganljiva. Opustil je vso drugo svojo poezijo in opravil izbor samo iz ljubezenske. Ljubezen, čudež duše in telesa (luksuzna izdaja Mladinske knjige s silhuetno finimi pastelnimi slikami moškega in ženske, ki jih je prispevala Metka Krašovec) je spomenik dvoedini (njegov znamenit termin!) ljubezni, kakšnega ni postavil noben slovenski in najbrž tudi ne evropski pesniški devetdesetletnik (Vem, od ljubezni ves svetal, morda / ne vidim, da že pada prvi mrak ...).

Nekoč, tega je res že davno, saj me je naslavljal z mladeničem, je mimogrede omenil, da še nikoli ni bil na Šmarni gori. Ne vem, kako je Ciril Zlobec, za prijatelje Čiro, opravil s takšnimi in drugačnimi vzpetinami kasneje, a zagotovo je edina gora, ki ga je kdaj zares zanimala, Parnas.