Rad se podajam v neznano, v nekaj, kar še nisem doživel

Njegovih koreografij si želijo v najprestižnejših baletnih hišah po vsem svetu. Tudi tistih, ki ga nekoč niso želele za plesalca. Usoda talenta je nepredvidljiva, a vedno najde pot do cilja. Edward Clug se za jesen veseli še enega sodelovanja s slovito plesno skupino NDT. Še prej, 9. maja, bo v Cankarjevem domu predstavil triptih – Favn, Carmen, Bolero –, baletni kalejdoskop najvznemirljivejših koreografij 20. stoletja.

Med pogovorom po favnovsko igrivo potarna, da ni več isti kot nekoč, in se brž ubrani laskanja, ko vztrajam, da se, tako od blizu – prvič sva se za časopis pogovarjala pred natanko štirinajstimi leti –, ni spremenil prav v ničemer.

Devetega maja bo v Gallusovi dvorani v okviru abonmaja Veličastnih 7 v izvedbi Baleta in orkestra SNG Maribor na sporedu baletni kalejdoskop najvznemirljivejših koreografij 20. stoletja, ki so nastale na njegovo pobudo. Na glasbo Ščedrinove Carmen, Ravelovega Bolera in Debussyjevega Preludija k favnovemu popoldnevu bomo videli stvaritve Carmen – Walking Mad in Preludij, v imenitnih koreografijah Valentine Turcu, Johana Ingerja in Edwarda Cluga. Gre za triptih, posvečen plesnemu 20. stoletju in nesmrtnim partituram, ki še danes navdihujejo nove plesne pristope.

Od prve uprizoritve baleta Nižinskega na Debussyjevo glasbo Preludij za favnovo popoldne je minilo že več kot sto let.

Favn, ki je name, po tistem Nižinskega, naredil največji vtis, je nastal po koreografiji Belgijca Sidija Larbija Cherkaouija, s katerim sem delil oder na podobnem večeru, kot bo ta v Cankarjevem dom.

Edward Clug je bil letos nominiran za eno izmed najprestižnejših nagrad za izjemne dosežke na področju plesa in baleta, benois de la danse. Foto: Jože Suhadolnik/Delo

Zelo drugačen Favn od Nižinskega in Nurejeva, duet, a nič manj opojen.

Name je naredil izjemen vtis, a ne do te mere, da bi se tudi sam lotil koreografije na to prelepo glasbo, ki je postala mejnik v razvoju glasbe 20. stoletja. Pobuda, da bi ustvarjal Favnovo popoldne, je prišla predlani od umetniškega direktorja Dubrovniškega poletnega festivala Mladena Tarbuka. Želel si je, da bi se po več kot dvajsetih letih vrnili na eno od prizorišč festivala sredi Lokruma. Ideja, da bi postavili Favna v »njegov« naravni ambient na tem čudovitem otoku, se mi je zdela odlična in sem takoj privolil vanjo.

Po uspešni koprodukciji s festivalom, ki je združila Preludij in Carmen Valentine Turcu, smo projektu dodali pečat s predstavo Walking Mad koreografa Johana Ingerja na sloviti Bolero Mauricea Ravela. Ta projekt je od nastanka leta 1991 za slovito skupino NDT postal mednarodni hit in zelo sem ponosen, da smo ga vključili v repertoar. Johana sem spoznal, ko sem se ukvarjal s prvim projektom za NDT. Takoj je sprejel povabilo, da bi delal z mariborskim baletom, za katerega je, kot je dejal, veliko slišal.

A vrniva se k favnu. Iz preteklega dela sem imel nanj dve referenci, in sicer sem Debussyja prvič delal za zagrebški bienale leta 2013, takrat na dva klavirska dela: En blanc et noir in 6 Épigraphes antiques. Debussy se mi je zdel z glasbenega vidika nenavaden, neulovljiv, nepredvidljiv, lep na poseben način. Stanja se ves čas spreminjajo. To mi je ustrezalo, obenem pa predstavljalo velik izziv. Nisem ga mogel ujeti. Edini način, da mi bo uspelo, je, da sem se zavestno odločil, da si ga ne bom poskušal lastiti. To je vplivalo tudi na moje videnje favna, ki skuša ujeti neulovljivo nimfo ...

Kakšen je, torej, vaš favn?

Pohoten lovec lastnih iluzij.

Favn. Foto: Marta Tiberiu

Melanholičen?

Ne. Tarnajoč. Bolj ga vznemirja dejstvo, da si plen ogleduje od daleč, ga poskuša uloviti, kot pa da ga ujame. Ob tem tarna. Ta popoldanski trenutek preide iz sanjarjenja v dinamično akcijo, lov, tudi fizični in surov, nato mu plen uide. Preostane mu samo vonj po lastni spolni fantaziji.

Kako sta se ujela z Debussyjem?

Moja izkušnja z Debussyjem je, skoraj bi rekel, samozadovoljevalna (smeh) ... Njegova glasba te objame in narekuje slikovite prizore, ko postane skoraj narativna, te spet zapusti, preide v nove dimenzije in postane univerzalna.

Koliko je v vašem favnu ostalo od Nižinskega?

Pot me je odnesla drugam od Nižinskega in Nurejeva, ki ste ju prej omenili. Moj favn ni dvodimenzionalno doživetje omenjenih plesalcev in koreografov, ki je sicer izjemno. Je nekaj popolnoma drugačnega in osebnega. Z Nižinskim sem se veliko ukvarjal. Že ko sem delal Posvetitev pomladi, sem si ogledal skoraj vse interpretacije 20. stoletja in se znašel v težkem položaju. Kako na novo povedati zgodbo, ki je bila že tolikokrat povedana v predstavah, ki so postale kultne in antološke?

Favna Nižinskega doživljamo kot eksponat v Louvru, kot dokaz pristne zgodovine. Njegovi baleti so bili revolucionarni, škandalozni, pri gledanju njegovega favna so se morali gledalci soočiti sami s seboj, s svojo seksualnostjo, in to v gledališču. To je povzročilo nelagodje, hkrati je popeljal gledalce v nove umetniške dimenzije, ki so še danes vznemirljive.

Nižinski se ni imel časa soočiti s svojo zrelostjo, ki pri koreografih ni povezana s starostjo, tudi zato, ker je hudo zbolel. Barišnikov menda še vedno naredi enajst piruet ... Kakšen je torej idealen prehod plesalca v koreografa?

Koreograf sem postal, ko sem bil še aktiven plesalec. Ostajam koreograf, aktiven plesalec pa nisem več.

Plešete pa petintrideset let?

Nekaj takega. Ne glede na moj poklic sem v zasebnem življenju čisto navaden moški, ki se težje sooča s starostjo v tistem, kar počnem. Umetnost to dobro prikriva, tudi na umeten način (smeh). V plesu pa sprejmem vsak nov izziv, kot da bi bil začetnik. Imam veliko srečo, da so pri meni stvari potekale zelo tekoče, ni se mi bilo treba odreči biti plesalec, da sem postal koreograf.

Ne pogrešam odra, ker sem na njem z vsakim novim projektom, ki ga ustvarjam. Neizmerno uživam v procesu in vlogi opazovalca. Nazadnje sem bil na odru kot plesalec lani, ob moji petindvajsetletnici ustvarjanja v mariborski Operi in baletu, ko sem v enotedenskem dogodku Clug Week znova plesal v predstavah Tango, Pret-a-porter, Radio & Juliet in Watching others. Bil je poseben trenutek, v katerem sem užival drugače.

Zato da bi povedali tisto, kar s telesom hočete povedati v danem trenutku?

Ja, natanko tako. Toliko kot zmore telo v danem trenutku. Lani sem potreboval pol leta trdega dela, stradal sem, diete, da sem bil videti približno spodobno in da sem lahko užival v tistemu danemu in edinstvenemu trenutku, ki ti ga lahko podari samo oder. Raje se odrečem temu trenutku, kot da bi spet trpel ...

Staranje … Lahko si predstavljam marsikaterega plesalca pri štiridesetih letih z vrhunsko kariero, ki se ji mora odreči zaradi starosti. Nihče ni vnaprej pripravljen, da zaživi popolnoma drugačno življenje. To je za človeka lahko zelo kruto. Ne samo za plesalca, podobna je tudi usoda atletov, smučarjev … marsikoga.

Pri delu koreografa sem zelo aktiven, ves čas se gibljem, raziskujem in diham nov zrak skupaj s plesalci. To zadnje je zame najslajše. Rad se podajam v neznano, v nekaj, kar še nisem doživel.

Kakšna je razlika, ko sami gledate baletnega prvaka, prvakinjo, vrhunskega plesalca in koreografa na odru ali ko gledate na odru njegove učence?

Prvaki navadno s seboj na oder prinesejo karizmo. Ko sta na oder prišla Barišnikov in Pina Bausch, na primer, je z njima prišel tudi njun rep, ki sta ga kot nekakšen komet vlačila za seboj. Takrat na odru vidimo umetnika z vso njegovo zgodovino. Če ste gledali Barišnikova v Wilsonovi predstavi Letter To a Man, ustvarjeni po predlogi dnevnikov Nižinskega, ste videli Barišnikova v vsem, kar je danes in kar je bil.

Bolero. Foto: Marta Tiberiu

Nekateri, bolj nekatere (smeh), si morda želijo, da bi to bil isti Tango in isti Edward kot pred dvajsetimi leti, ampak nisem več tako suh kot nekoč, danes imam nekoliko več kilogramov karizme (smeh). A imate prav; ko v našem poklicu dozoriš, ko imaš vse te osebne izkušnje, ti te narekujejo drugačen pristop. Drugačno doživetje. Lanski Tango sem doživel popolnoma drugače kot pred dvajsetimi leti. In najbrž bo spet drugače čez dvajset let.

Umetniki si navadno iz življenja vzamejo tisto, kar potrebujejo za svojo umetnost, in obratno. Glasbo britanske skupine Radiohead, album Amnesiac, ste si izposodili – za kaj?

Res je. In zdaj se želja spet vrača. Naj vam zaupam, da so me Radiohead vse od te predstave, ki sem jo naredil leta 2005, neizmerno mikali. Za novi projekt, ki ga bom začel delati s skupino NDT1 letošnjega septembra, bom znova uporabil njihovo glasbo.

Pravkar koncertirajo po Evropi.

Hecno, kot da me je malo strah, da bi jih šel poslušat v živo, kot da bi mi lahko »kradli« lastno predstavo in doživetje ob poslušanju njihove glasbe z zaprtimi očmi.

Kako drugače je sodelovati z vrhunsko plesno skupino NDT pa potem z züriškim oziroma stuttgartskim baletom? Gre namreč za različne sloge in šole. Vi pa ste ves čas Edward Clug.

Vedno, ko sodelujem z drugimi plesnimi skupinami, na neki način prinesem svoj svet s seboj. In ne samo to; v resnici si vsakokrat želim ustvariti nov svet nekje drugje, ki ni samo moj, ampak nastane tam, skupaj s plesalci, ki se mi zelo hitro odpirajo.

Kaj pa vi?

Ni se mi treba odpirati, ker sem odprt od vedno …

Kaj sploh pomeni – biti odprt?

Da lahko človeku zaupaš čisto vse.

Je bilo vedno tako?

Ja, vedno je bilo tako. Takšen sem. Takšen je bil tudi moj oče, ki je vse življenje bil glasen in odprt, z vsemi je delil svoje misli. S plesalci, s katerimi sodelujem, sem vedno odprt v spontani interakciji. Ta trenutek je ključen: ko stopim v vadnico in vem, da se bo nekaj zgodilo. To od mene zahteva največ energije. Popolnoma se razgalim. V procesu dela plesalcem povem čisto vse, kar mi gre po glavi, misli, analizo, ki sproti nastaja spontano.

Doslej ste sodelovali s skupino NDT2, skupino mladih plesalcev med 18 in 22 let, iz skupine, ki premore najboljše plesalce v Evropi.

Ja, in lahko rečem, da so popolnoma odštekani. Niso še popolnoma formirani plesalci s profilom NDT1. Pred menoj je izkušnja s plesalci NDT1, ki so že zvezde in ikone na plesnem zemljevidu. Imam tako rekoč malo strahu pred njimi. Gre za popolnoma različni skupini, ki delujeta pod isto streho. NDT1 so v sodobnem plesu vedno veljali za zelo močno skupino. V zadnjem obdobju veliko sodelujejo s koreografinjo Gabrielo Carrizo in skupino Peeping Tom, kjer je v ospredju plesno gledališče. Direktor NDT Paul Lightfoot mi je zaupal, da je danes tako malo koreografov, ki se ukvarjajo s plesom v plesnem smislu, in me vidi kot enega redkih, ki še to počne.

Kaj so prve besede, s katerimi stopite v vadnico in pozdravite novo ekipo?

Formalno: pozdravljeni vsi, kako ste? Drugi dan vaj pa nič več: pozdravljeni vsi, kako ste?

Zakaj?

Ker smo že stari prijatelji. Prav zaradi tega sem odvisen od svojega dela. En dan ni enak drugemu. Gre za to, da se moraš takoj dotikati človeka. Ampak tega se sploh ne zavedam. In ne gre za običajen dotik. Ta dotik je del nečesa, kar počnemo skupaj, je del dela. Nepogrešljiv del našega dela, komunikacije in govorice. Tako kot tudi pot. Gre za pristno povezavo, ki nastane takoj. Začnemo s Hi everyone, potem pa se že dotikaš človeka ...

Carmen. Foto: Marta Tiberiu

Kako se najboljši evropski koreografi ocenjujete med seboj?

Dokler sem se še prebijal – no, saj se še vedno –, sem imel težavo, kako najti svojo pot med uveljavljenimi koreografi, gre za mojo generacijo, Marco Goecke, Crystal Pite, Sidi Larbi Cherkaoui, Akram Khan, Aleksej Ratmanski, Johan Inger. Pitovo, ki je najbolj vroče ime evropskega sodobnega plesa, sem spoznal v Haagu, v garderobi. Pripravljala je projekt z NDT1, jaz pa z NDT2, in sva se po dveh tednih prvič srečala v garderobi, pravkar se je začela raztegovati, malce neugoden trenutek. Po kratkemu uvodu prijaznosti mi je dala vedeti, da sem ji kot koreograf všeč, to je bilo prijetno slišati. Tako dobivaš občutek, da si sprejet, da si »notri«.

Skoraj vsi, ki ste jih našteli, so nominirani za prestižno nagrado benois de la danse, ki bo podeljena 31. maja v moskovskem Bolšoj teatru.

Letos je nominiranih šest svetovnih koreografov in jaz. Ne glede na izid sem ponosen, da sem del te druščine.

S katerim od njih se najraje družite?

Z vsemi, ampak največ časa sem preživel z Marcom Goeckejem, hišnim koreografom Opere in baleta v Stuttgartu. Neverjetno, kako mu uspeva s plesno govorico, ki jo je izumil pred petnajstimi leti in od katere ne odstopa, vsakokrat znova narediti originalno predstavo. Ustvarja nekaj, kar je zelo intenzivno, hkrati konstantno in koherentno, a vedno znova preseneti.

Vaš Peer Gynt z mariborskim baletom in Handman z NDT sta zelo različni predstavi, kot da bi šlo za delo dveh koreografov.

Se strinjam. Morda bi po določenem času celo opazili, da koreografiji podobno dihata, se podobno obnašata. Mislim, da je v mojih koreografijah vedno nekaj, kar premakne človekovo notranjost. Vsak projekt nosi skrito sporočilo, ki vabi k odkrivanju. Dogaja se intuitivno in spontano; subtilni humor in samoironija sta karakteristiki mojega dela, ki izhajata iz moje osebne narave. Ko delamo s plesalci, na glas priznavam, da so nekateri deli koreografije, na primer, slabi. S tem sproščam neki odnos do doseženega, tako postaneš objektiven do lastnega dela.

Čutite potrebo, da ste v intenzivnejšem obdobju ustvarjanja sami, stran od družine?

Ne. Sploh ne. Ko sem doma, me vsako jutro, še preden pridem do kave, »gnjavijo« dva psa in mačka. Ravno obratno. Mislim, da sem bolj osredotočen in pozoren pri svojem delu, ko imam na voljo manj časa za razmislek.

Če greva v preteklost, imam občutek, da so najboljši projekti nastajali po tistem, ko sem postal oče. Ali ko sem doživel stvari, ki so me spravile na trda tla. Ko sem z družino, ne morem vedno vsega izklopiti, vendarle je občutek, ko se prepustiš dnevu, ves čas nove izkušnje – in to ti lahko dajo samo otroci. Včasih se je težko sprijazniti z dejstvom, da ne moreš vsega nadzorovati. A imam občutek, da se skupaj z otroki razvijam in postajam čedalje boljši.

Večina koreografov nima otrok, družine. Vas drugi kolegi zato drugače gledajo?

Zanimivo, po toliko letih to postane prednost, celo privlačno, da si straight in da prideš z otroki na vajo. Prav super se mi zdi. Najbolj slavni moški par v baletnem svetu, intendant stuttgartskega baleta Reid Anderson in njegov partner Dieter Gräfe, nekdanji intendant, sta me na neki način odkrila. Prišel sem v gnezdo plesnih gejev, pa sta me sprejela odprtih rok kot umetnika in človeka.

V ZDA pa tudi v Rusiji so baletni prvaki in koreografi velike zvezde, vse od začetka 20. stoletja dalje. Imajo po nekaj hiš in stanovanj po vsem svetu, ruske balerine se poročijo s tajkuni … Kako je s tem v Evropi?

V Evropi je drugače, ti otroci »neocarizma«, ki so živeli v pomanjkanju, to potrebujejo in jim daje statusni simbol v družbi. V Rusiji je balet tesno povezan z vplivnimi krogi v državi, je spoštovan in izredno cenjen.

Jaz sem živel v pomanjkanju in se spomnim leta 1991, ko sem kot osemnajstletni plesalec dobil prvo plačo, 400 nemških mark. Zdelo se mi je veliko in s tem denarjem sem lahko pomagal družini. Nedavno sem del svoje družine, deset članov, povabil na naše gostovanje s predstavo Peer Gynt v Budimpešti. Pripeljali so se 350 kilometrov daleč. Vsi, razen moje mame, v življenju niso prestopili praga gledališča. Potem pa pridejo v to prelepo staro opero, v razprodano dvorano. Ostali so brez besed. Verjemite mi, da se velikokrat spomnim na fanta, kakršen sem bil, ki ni imel ničesar, razen neomajnega upanja in vere, da mu bo uspelo.

Vaš oče je bil po poklicu geolog, mama geofizičarka. Kako je bilo z umetnostjo pri vas doma?

Oče je umrl pred skoraj sedmimi leti. Njuna poklica sta bila skoraj navidezna. V času trdega komunizma nista mogla početi tistega, kar sta si želela. Bila sta mlada, ko sem se rodil. In ja, bila sta nekakšna hipija. Oče je bil glasbeno precej nadarjen, imel je svojo rock skupino, kar je bilo v tistem času prava redkost. Tajna policija Securitate ga je kar naprej vabila na pogovore. A imel sem lepo otroštvo. Nepozabno.

Veliko koreografov je navadno tudi dobrih risarjev, slikarjev.

Tudi meni je risanje zelo blizu. Že kot otrok sem ure in ure risal, najraje moške v kravatah. Kasneje, ko sem bil v internatu, smo bili dečki iz likovne in glasbene umetnosti združeni. Takrat sem se bolj poglobil in malce izpopolnil v risanju. Ko smo prišli v puberteto, sem tako napredoval, da so me sošolci prosili, naj jim rišem akte, in sam sebi sem jih tudi risal. Uporabljali smo jih kot navdih za kakšno favnovo popoldne (smeh).