Realizacija je smrt ideje

Pred napovedano otvoritvijo razstave letošnjega Bienala 3, 2, 1 ... BIO TEST česarkoli ali kaj drugega je bil naznanjen pogovor kuratorjev te letošnje prireditve – Alice Rawsthorn, Rianne Makkink, Justina MacGuirka in Jana Boelena kot glavnega kuratorja dogodkov. Zadeva me je zanimala, čeprav sem imel nekam neprijeten občutek, da se spravljam v nevarna razmerja. Ob šestih zvečer dne 18. septembra 2014 sem bil že na dvorišču Fužinskega gradu, kjer domuje Arhitekturni muzej in kjer se odvija srčika Bienala 3, 2, 1 ... BIO 50 TEST prireditev. Ne vem, kako so si »pogovor« zamišljali prireditelji, govorili so izmenično le omenjeni štirje kuratorji, ki so sedeli na odru pred občinstvom. Da je bilo vse po angleško brez prevajalcev, se razume samo po sebi. Vsak govorec razen prvega je, razumljivo, pohvalil svojega predhodnega, vsak je povedal, da se s povedanim svojega predhodnika v celoti in v posameznostih popolnoma strinja. Meni so všeč recimo stavki: »Mati kuha kosilo« ali pa: »Rahel drnec sprošča dušo in telo« ali pa: »Na zahodu nič novega« itn. Nič podobnega niso povedali omenjeni govorci. Vsi govorci so govorili konceptualni jezik. To je poseben jezik, kjer je mogoče na dolgo in široko govoriti o vsem, kar ni in bi lahko bilo, če bi bilo in če se komu zdi, lahko pa tudi ne. Vse je fantastično, izjemno, eksorbitalno – posebno še tisto, česar ni, mogoče še bo, če bo za to čas, občutek za stvar in razpoloženje. Fantazme te goreče želje so trdožive, saj so tako rekoč večne, saj še zmeraj trajajo. Dosežki so neizmerljivi, posebno še, če jih ni, so pa zato še posebno dragoceni in jim je treba vrniti sakralno razsežnost. Važna je teorija, ki pa mora brezpogojno vzpostaviti »polnost izkustva« in »totaliteto«. Vsako stvar je treba študirati kot spomin, ki stopa v prostor imaginarnega. Posebej je treba pohvaliti vse tiste, ki v življenju niso ničesar naredili in zato tudi niso ni-česar naredili narobe. In tako je šlo ven in ven skoraj celo uro in pol. Najbolj se mi je zapičila v glavo tista zadnja misel o delu in ne-delu.

Zamislil sem se v moj včerajšnji svet. Pri nas doma je bila beseda »delo« fetiš. Oba roditelja sta nadvse pazila, da smo vsi številni otroci kar naprej nekaj domnevno koristnega počeli. Imeli smo sorazmerno velik vrt in sadovnjak, gojili smo kokoši in nekaj časa tudi zajce. To so bili poligoni, kjer se je zmeraj našlo kakšno opravilo, če bi od kod prišla možnost brezdelja. Med raznimi priporočili in nauki je bil tudi tisti: »Brez dela ni jela.« Brezdelje ali lenoba je veljala v bistvu za grešno. Lenoba je v krščanskem izročilu eden od sedmerih naglavnih grehov. Za tiste, ki morda ne vedo, tile so: napuh, lakomnost, nečistost, nevoščljivost, jeza, trma in lenoba. Če sem kdaj potožil svojim roditeljem, da me boli glava ali trebuh, sta rekla: »Delat pojdi, pa te bo minilo.« In res, ponavadi je tako tudi bilo, prav neverjetno je, kako so lahko preprosta sredstva učinkovita. Čas ne prizanaša nikomur in ničemur. Delo že dolgo časa ni nikakršna vrednota. Tisti, ki imajo denar, zelo malo ali skoraj nič ne delajo. Kdor še dandanašnji dela, je sam svoje nesreče kovač. Delajo samo še zaostali in nerazgledani ljudje, ki ne vedo, kako se svet vrti. Tudi sam se, na žalost, prištevam me te pokveke preteklosti. In res, vsega narejenega je na svetu že zdavnaj veliko in preveč. Pa še skoraj vse, kar domnevno potrebuje ta svet, lahko narede mimogrede Kitajci. Potem je tu še vsakovrstna tehnologija, ki se lahko vrti skoraj brez delavcev. Z delom je neločljivo povezan »napredek« in »naprednost«. Če bo svet kdaj vzel hudič, ga bo zaradi napredka in naprednih ljudi. Za ta scenarij se nakazuje kar nekaj možnosti. In temu sledi usodni zaključek: delo in napredek sta grožnja civilizaciji, zato so delavci in naprednjaki škodljivi in nevarni za prihodnost tega sveta. Blagor brezposelnim! Dol z delom in napredkom, prihodnost pripada brezdelnežem in lenuhom! Klošarji so hote ali nehote preroki prihodnosti. Drugače povedano: Prihodnost bo klošarska, ali pa je ne bo! Še bolj prihodnosti zapisani so tisti, ki sadove dela uničujejo ... Hm, mogoče me je malo zaneslo, saj ne bi hotel delati reklame, na primer, za aktualne dogodke na Bližnjem vzhodu.

Šel sem vase, kot se temu reče. V svojem življenju sem si izmislil in povečini sam izdelal približno tristo različnih kosov pohištva, predvsem stolov. Mogoče jih je še več. Po končanih samogovorih kuratorjev sem se bridko razjokal. Uvidel sem, da je bilo célo moje, no, skoraj célo moje življenje ena sama zmota in pomota. S tem, da sem se ukvarjal s stoli, ni, vsaj v načelu, nič narobe. Ampak s tem pojmom bi se moral ukvarjati konceptualno. Zadevo bi moral razumevati v kontekstu od konca proti začetku. Aktivno in teoretično bi se moral spopasti s pojmom sedênja, ki bi moralo zrcaliti pojme sédanja, odsédanja, dosédanja, zasédanja – tega ne gre enačiti z zasedênjem – vsédanjem, posédanjem, prisédanjem, predsedanjem, ki bi se lahko prelevilo v predsedovànje ali presédanje. Ne vem, kaj naj bi pomenilo podsédanje, ampak smisel aktualnega razmišljanja ni pomenskost, temveč kvečjemu slutnja pomenskosti v najširšem smislu domnevnega pomena. Podobno nepomensko se slišita besedi nasedênje in nadsedênje. No ja, nasedênje se zlahka prelevi v čisto razumljivo nasédanje, pa to ni v interesu stvari. Ne gre pozabiti na sesédanje in posédanje. Zadnja beseda ima dva pomena: hiša se poséda, večina študentov v glavnem poséda, nič ne delajo. Precejšnja mera nejasnosti določa veliko možnih izhodov. Apoteoza sedênja se udejanji takrat, ko nihče in noben nikoli ne sedí, tako da je pojem sedênja zavezan večnemu temnemu hrepenenju. Vendar pozor! Če nekdo sedí, pomeni, da je v arestu. Še kaj bi se našlo. Pritegnila me je zaključna modrost glavnega kuratorja prireditve, ki je poudaril, da gre pri modernem razumevanju oblikovanja za ustvarjanje ruševin, na katerih bi lahko kdaj nastalo pravo oblikovanje. Kaj naj bi bilo »pravo« oblikovanje, ni povedal. To sem razumel kot znano pravljico o ptiču Feniksu, v slovanski tradiciji gre za Žar ptico.

Šel sem vase, moj včerajšnji svet se mi je sesul v ruševine. Spoznal sem: realizacije je smrt ideje. Na dvorišče Fužinskega gradu, kjer domuje 3, 2, 1 ... BIO 50 TEST, bom znosil vse moje stole in mize in kar je še teh stvari. Zložil jih bom v veliko piramidalno instalacijo, ki bo sama po sebi večji oblikovalski dosežek, kot je imanenca vseh posameznih delov. No, to ni važno. Potem bom prosil vse štiri kuratorje, da se razporede ob instalaciji na vse štiri strani neba, te menda niti na dvorišču Fužinskega gradu niso dvomljive, in na dani znak podtaknejo pravični očiščujoči ogenj. Svetoval jim bom, naj pôjejo ob tem Internacionalo, predvsem tiste štiri verze iz prve kitice: »Ta svet ničevosti zažgimo, do tal naj pogori, nato svoj novi svet zgradimo, kar bilo je nič, postane vse« (besedilo sem nekoliko prilagodil sodobni oblikovalski stvarnosti). Drugače povedano: »Prihodnost sveta je v destrukciji, ali pa ga ne bo!« Ko se bo stvar sesedla in ohladila, bom postrgal pepel in začel graditi svoj končno pravi stol. Nikoli ga, razumljivo, ne bom dokončal, saj je realizacija in materializacija smrt ideje. Kako je z delom, sem že razložil. Hočem postati sodoben. Hočem postati svoboden. Hočem postati zavezan svetli prihodnosti.

Na otvoritev Bienala 3, 2, 1 ... BIO 50 TEST sem prišel kot razmeroma zdrav človek, odplazil sem se kot ruševina.