Portret tedna: Mark Zuckerberg

Človeštvu je podaril orodje, ki povezuje izgubljene duše tega planeta, hkrati pa je naprava za črpanje podatkov.
Objavljeno
06. april 2018 15.19
FILE - In this June 21, 2017, file photo, Facebook CEO Mark Zuckerberg speaks during preparation for the Facebook Communities Summit, in Chicago. Zuckerberg embarked on a rare media mini-blitz Wednesday, March 22, 2018, in the wake of a privacy scandal
Ali Žerdin
Ali Žerdin

Režiser David Fincher ima nos za pomembne pojave. Ko je leta 2010 posnel film The Social Network (Socialno omrežje), je bil Mark Zuckerberg, osrednji lik filma, v resničnem življenju star vsega 25 let. In vendar je Fincher ustanovitelja Facebooka postavil v žarišče kamere in intuitivno napovedal, da se bodo s Zuckerbergom dogajale še pomembne reči. Ko je The Social Network prišel v kinematografe, je facebook uporabljalo pol milijarde ljudi. V splošni javnosti je obstajal vtis, da gre za čudovit projekt, ki bo zbliževal ljudi, omogočal komunikacijo, možnost javnega nastopanja bo dal tudi tistim, ki do takrat niso prišli do rubrike PP 29. Fincher je vtis o altruističnem projektu, ki bo povezal vse izgubljene duše tega sveta v boljšo skupnost, postavil pod vprašaj. Zuckerberga je predstavil kot hiperaktivnega, lisjaškega, superinteligentnega, amoralnega ambiciozneža, ki ima pred seboj imenitno prihodnost.

Na eno vprašanje pa Fincher leta 2010 ni znal odgovoriti. Kakšen je poslovni model Facebooka? Namig, da bo Zuckerbergova korporacija služila z oglasi, je bil točen. Ni pa bil zadosten. Fincher v filmih vedno pušča sledove velikega nelagodja. In tudi skozi The Social Network se vleče nedefinirano nelagodje – kot v tretjem delu Osmega potnika ali v mojstrovini Sedem. Po slabih osmih letih je jasno, kaj je bil vir nelagodja v filmu The Social Network. Zuckerbergovo manično iskanje poslovnega modela je bilo tisto, kar je bilo enako srhljivo kot sluzasta, švigajoča nezemeljska bitja v Osmem potniku.

In kaj se je z Markom Zuckerbergom dogajalo naslednjih osem let? Na svojem fb-profilu je objavljal fotografije piknikov, sporočil je, da se je poročil, v Davosu je predaval o prihodnosti kapitalizma, vzbujal je vtis, da vodi korporacijo, ki upravlja simpatično družabno omrežje, kraj, kjer se gradi nova planetarna skupnost.

Diagram, ki ponazarja rast omrežja po letu 2010, je nenavaden. Človek z minimalnim ekonomskim znanjem bi sklepal, da so krivulje, ki na diagramu ponazarjajo rast projekta, sprva strme. Kot krivulje bi se moral spremeniti, saj je število ljudi na planetu omejeno. Bolj ko naj bi se število uporabnikov facebooka približevalo količini prebivalcev planeta, nižje naj bi bile stopnje rasti števila uporabnikov omrežja. Kvartalna poročila pa kažejo, da je bila do zadnjega kvartala leta 2017 rast števila uporabnikov facebooka konstantna. Povedano drugače: facebook je enako število novih uporabnikov pridobil leta 2010, ko je prebil mejo pol milijarde, vendar je z enako hitrostjo rasel tudi leta 2012, ko je prebil mejo milijarde uporabnikov, in leta 2015, ko je prebil mejo 1,5 milijarde. Še bolj noro – tudi na tej točki se facebookova rast ni ustavila. Krivulja rasti je pod enakim kotom leta 2017 dosegla dve milijardi uporabnikov. Leta 2024, ko bo Facebook star dve desetletji, bo človeštvo štelo osem milijard. Če bi facebook rasel z enako hitrostjo kot v zadnjem desetletju, bi se leta 2024 približal štirim milijardam uporabnikov. Torej bi bilo v Zuckerbergovo mrežo ujetega pol človeštva.


Podatki so nafta 21. stoletja, facebook pa je premišljeno orodje za njihovo izčrpavanje. Foto: AFP

Režiser Fincher je dovolj inteligentno pojasnil, zakaj facebook tako imenitno vzhaja. Ker je seksi. Ker cilja na potrebo ljudi, da se v nesrečno atomiziranem svetu na neki način povezujejo. Ker bolj kot na racio ljudi cilja na njihovo nezavedno ali, če hočete, hormonsko raven.

Opozoriti pa velja še na en detajl, ki ga je Fincher postavil v prvi filmski plan. Zuckerberg je po osnovnem psihološkem profilu delinkvent. Zuckerberg je tat. Zuckerberg je podatke za prvo verzijo družabnega omrežja ukradel. Ukradel ga je z univerzitetnega strežnika. In to kar s strežnika univerze Harvard, ki je sicer ni nikdar končal, a se je ugledni izobraževalni in znanstveni instituciji zdelo smiselno, da mu podeli častni doktorat.

Ker je Zuckerberg hiperinteligenten, je v bolj zrelih letih tatinski del svoje osebnosti nekako obvladal. A s kombinacijo trnkov, ki človeka pripnejo na družabno omrežje, mu podatkov tako ali tako ni bilo več treba krasti. Reči, ki jih je na začetku stoletja kradel, zdaj dobi zastonj. Ljudje pridejo k Zuckerbergu in mu prostovoljno izročijo osebne podatke, ob tem pa so Facebooku še hvaležni, ker jim je dal na voljo orodje za druženje v virtualnem svetu.

Vrnimo se k temeljnemu vprašanju. Kaj je facebook? Humanitarni projekt povezovanja izgubljenih duš? Ne bodimo naivni. Facebook je v resnici izjemno premišljena naprava za črpanje podatkov. Facebook je v svetu podatkov tisto, kar so bile črpalke za surovo nafto v obdobju, ko je bil svet zgrajen okrog bencina. Črpalka, ki z enakomernim ritmom ob sončnem zahodu iz globin Zemlje vleče nafto, je zvezdnica številnih romantičnih filmskih prizorov. A črpanje nafte je strateški biznis. V tistem lepem filmskem prizoru v resnici ni nobene romantike.

Če drži, da so podatki nafta 21. stoletja – nobenega razloga ni, da te trditve ne bi jemali resno –, je ključno vprašanje sodobnosti, kdo bo izumil učinkovito in dovolj poceni pumpo, ki bo črpala podatke. In to je tisto, kar je Zuckerbergov prispevek k svetovnemu gospodarstvu. Postavil je robusten, decentraliziran sistem podatkovnih črpalk. Izumil je premišljene vrtalne naprave, ki prodrejo v globine naše osebnosti. Dve milijardi uporabnikov je Zuckerbergu hvaležnih, ker lahko svojo elektriko trošijo za to, da danes 33-letni podatkovni gospodarstvenik pride do podatkov. Teh, ponovimo, ne krade. Dobi jih zastonj. Podatkovna skladišča korporacije sicer še niso podatkovni odsev resničnosti. Daleč od tega. A podatkov je dovolj za destilacijo in druge operacije, ki omogočajo prodajo te dobrine.


Mark Zuckerberg. Foto: Reuters

Ponovimo: vsak uporabnik facebooka je na svoj telefon ali računalnik vgradil črpalko, ki iz globin njegove osebnosti ne črpa nafte, temveč podatke. Po optičnih plinovodih in naftovodih podatki potujejo v osrednja skladišča, tam podatke destilirajo, analizirajo in prodajo naprej. Komu? Vsakemu, ki bi jih kupil. Trgovcem. Marketinškim agencijam. Industriji. Strategom in taktikom. Tajnim službam. Organizatorjem volilnih kampanj. Najbrž bodo nekoč na voljo tudi zasebnim detektivom. Pred dnevi se je izkazalo, da Zuckerberg ni prodal le podatkov 50 milijonov ljudi. Prodal je podatke 87 milijonov ljudi. V enem samem poslu.

Kako se Zuckerberg razlikuje od naftnih tajkunov z začetka 20. stoletja? Naftne mogotce – no, v resnici jih je bilo zelo malo, ker je šlo za monopol družine Rockefeller – so na začetku naftne dobe vsaj zmerjali, da so tajkuni. Več desetletij garanja je bilo potrebnih, da so si naftni tajkuni kupili enciklopedično definicijo, da so filantropi. Zuckerberg pa je poslovno pot začel kot filantrop, prijazni računalnikar, ki je človeštvu podaril možnost digitalnega komuniciranja, druženja, zadovoljevanja najbolj plemenitih in primarnih potreb. Poldrugo desetletje smo potrebovali za ugotovitev, da je mož v resnici postavil orjaško decentralizirano platformo za črpanje podatkov. Niti koncesij državi mu za črpanje podatkov ni treba plačevati.

In kaj je pri vsem tem najbolj poetično? Ko se bomo nekoč spraševali, kako naj se organiziramo, da bi Zuckerberga prisilili, naj nam izplača kompenzacijo za uporabo in prodajo naših podatkov, bo naivni odgovor že naslednjo sekundo pri roki: organizirajmo se prek facebooka.