Tiskane izdaje
Slovenska osamosvojitev je, paradoksalno, dodatno pripomogla k nacionalnemu »sklicevanju na samega sebe«: tudi to je bil do neke mere povod za osamosvajanje. To ni dobro.
Znano je, da je po sistemski teoriji vsak zdrav sistem – odprt. Sistem pa, ki se počuti ogroženega, če začuti nevarnost, se kot školjka zapira vase. Zaprti sistem ni dovzeten za vplive okolja, za negativne in pozitivne povratne zveze (negative and positive feedbacks).
To je pogosto začaran krog. Sistem se po tem več ne razvija, začne se ukvarjati predvsem s samim seboj. To je na primer pri vseh organizacijah zanesljiv znak, da so postale, kot pravijo, irelevantne. Jasno, organizacija, ki več ne služi svojemu namenu oz. mu služi samoreferenčno, na svojem področju ne oddaja negativnih in pozitivnih povratnih zvez. Ne vpliva več na tisto, čemur je namenjena.
To tudi velja na primer za mednarodna sodišča. Pravijo celo, da začnejo organizacije (podsistemi) nazadovati po tem, ko se preselijo v novo stavbo. Na Evropskem sodišču za človekove pravice v Strasbourgu (ESČP) pa tudi drugje je to vse bolj res. Treba je torej pobrskati po vzrokih za to, da se kaj takega dogaja.
❶ Narodi, organizacije
Ta uvid veliko razloži. Pogledali si bomo primer narodov kot etnično-kulturnih sistemov, primer različnih poklicev in primer vase prepognjenih posameznikov, ki se kot osebnosti nanašajo predvsem in samo nase.
Narodi
To je sicer antropološka tema, a iz izkušnje vemo, da ima vsaka etnična mentaliteta, če se milo izrazimo, svoje »posebnosti«. Pri nas in tudi sicer so te disfunkcionalnosti na meji butalskosti. Ali pa čez.
To opazi predvsem tujec, čigar osebnost, ki je tudi podsistem, se ni razvijala v tem, ampak v nekem drugem sistemu. Tujec, ki v sistemu gostuje, ima kritično distanco, ki je domačini ne premorejo. Res pa je tudi obratno.
Da bi nekdo, ki izhaja iz etničnega okolja, dobil do njega kritično distanco, mora vsaj za določen čas iz domovine. Doma se počuti »preveč doma«. Zato pravi arabski pregovor, da mora vsak mlad človek vsaj za eno leto na tuje. Potem svojo domačijskost doživlja kritično, v stereo tehniki.
Kakor se danes nenavadno sliši, se je meni to zgodilo, ko sem po študiju v Ljubljani odšel v Zagreb. Oddaljenost med Ljubljano in Zagrebom je bila v tem smislu velika; šele takrat sem opazil, da stvari niso bile nujno postavljene tako kot v Sloveniji. To je bil prvi korak. Potem sem študije nadaljeval v Kanadi in v ZDA.
Ko sem se kasneje po petnajstih letih vrnil v Slovenijo in se vozil po slovenskih cestah, sem imel v svojem hroščku obešen števec, kakršne včasih uporabljajo stevardi na avionih, ko preštevajo potnike (tally counter). Moje merilo je bilo, da sem na števcu številko pomaknil za eno naprej vsakič, ko je nekdo na cesti naredil kaj tako nenavadnega, da bi bil Američan pri tem najmanj presenečen, če že ne ogorčen. Temu števcu sem rekel »iracionalometer«, pa včasih sem do službe že nabral kakih pet številk. Takrat me je to še zabavalo.
Trajalo je kaki dve leti, da sem na slovenske »posebnosti« postal alergičen. Toda pred tem sem bil že precej alergičen tudi na ameriške posebnosti. Kot tujec sem pač zaznaval neke ameriške iracionalnosti, kot jih na primer Michael Douglas sijajno prikaže v filmu Falling Down (Prosti pad). Ko se mi je isto zgodilo v Franciji, sem se začel spraševati, ali z mano nekaj »ne štima«. Če pa to možnost odštejem, je očitno, da je s slovensko, ameriško, francosko in vsemi drugimi kulturami pač bolj ali manj vedno nekaj narobe.
Francija
Trenutno smo tukaj vsi priča izgredom in besnemu rovarjenju na cestah skoraj vseh velikih mest po Franciji. Nominalno gre za protest zoper nameravane spremembe zakonika o delovnem pravu, a pri vsem razbijaštvu, ki se dogaja, je jasno, da gre žal še za nekaj drugega: za napad na avtoriteto, za čisto izživljanje nepreseženega ojdipovega kompleksa. Tako je izgrede v Parizu že leta 1968 politično nekorektno označil Bruno Bettelheim. Drugje po Evropi se to ne dogaja. Zakaj ravno v Franciji?
Zlasti na primeru »francoske posebnosti« (l’exception française) se da razumeti, da je neka kultura res toliko bolj disfunkcionalna, kolikor bolj je imuna na zunanje vplive. Spomnim se nekega pediatričnega škandala, kjer francoski pediatri niso bili na tekočem z opozorili glede nevarnega zdravila. Ko so se v sodnem postopku potem branili, so v svoj zagovor navajali, da so bili vsi ti članki sicer objavljeni v tekoči medicinski literaturi – napisani v angleškem jeziku. Oni pa da angleško ne razumejo in ne berejo! Iz tega sem potem prišel do sklepa, da je neka nacionalna ali etnična kultura toliko bolj disfunkcionalna, kolikor bolj je izolirana od širšega okolja.
Jacques Attali, znani francoski ekonomist, ponuja v svoji zadnji knjigi 100 dni, da bi Franciji uspelo zaokrožen politični program za predsednika republike, ki bo izvoljen leta 2017 – kdorkoli že to bo. Vsem domačim političnim svetovalcem in drugim državnim uradnikom toplo priporočam, da si knjigo vsaj ogledajo, ker je prav gotovo »svetovni« model, kako se razdrugačen politični program sploh sestavlja.
Attali v 25 poglavjih, ki se gibljejo od nujnih sprememb v organizaciji visokega šolstva pa do stanovanjske politike, obdela vse ključne družbene vidike, ki bi jih prihodnji predsednik francoske republike moral nasloviti že v prvih stotih dneh svojega predsedovanja. Knjigo sem na dušek prebral, a ob vsakem poglavju sem vsevdilj opažal, da se Attali loteva enega samega problema: l'exception française.
Problemi Francije, ekonomski in drugi, so vsi po vrsti posledica dejstva, da Francija, pa čeprav se ves čas primerja z drugimi evropski državami, in concreto za te informacije ni dovzetna. Ostaja v svojem referenčnem sistemu: je samoreferenčna.
Slovenija
Bolj zanimiv za nas je samoreferenčni problem Slovenije. Starejše generacije so vse tekoče govorile nemško. Spomnim se, da so pri nas doma preklopili na nemščino vsakič, ko niso želeli, da bi jih mi otroci razumeli. V avstro-ogrski monarhiji je bil vsak Čeh, Slovak, Madžar, Slovenec itd. kozmopolit multietnične države. Rudnik živega srebra v Idriji je bil na primer pravo zbirališče takih posameznikov, zaradi česar je Idrija še danes drugačna od drugih lokalnih skupnosti.
Češki in drugi priimki v Sloveniji niso tako redki. Kot sem že nekje omenil, je bil Fran Milčinski po očetu Čeh, pravo je študiral na Dunaju, služboval je tudi v Idriji, na koncu pa je bil svetovalec Stola sedmorice (vrhovnega sodišča SHS, op. ur.) v Zagrebu. Njegova kritična distanca so bili Butalci.
V Avstro-Ogrski so bili tudi Slovenci kozmopoliti. To pa se je leta 1918 z Jugoslavijo na žalost nehalo. Sijajno analizo Avstro-Ogrske v zadnji fazi njenega obstoja je naredil angleški zgodovinar H. L. A. Taylor.
Sto let slovenske osamitve od Evrope (1918–2016) je naredilo svoje. Slovenska mentaliteta je iz poprej kozmopolitske postala provincialna. Ko so v Avstro-Ogrski Slovenci od Dunaja zahtevali, da jim omogoči domačo univerzo, je Dunaj odgovarjal, da je za kaj takega še prezgodaj. Če danes gledamo nazaj, ugotavljamo, da je bilo to res. Da bi se to primerjalno razumelo, je treba samo opaziti razliko med ljubljansko in mariborsko univerzo. Da o zasebnih sploh ne govorimo. Ko so Prešeren, Kersnik itd. ali Fran Milčinski odhajali študirat pravo, so se s tem presegli domače razmere in se izpostavili okolju Dunaja, ki je bil takrat celo svetovna prestolnica. Moj oče je montanistiko študiral v avstrijskem Leobnu. Po letu 1918 se to ni več dogajalo.
V Jugoslaviji smo bili vsaj prva provinca, prejemali smo feedback, pa magari če z Balkana. Osamosvojitev pa je bila dodatna osamitev. Evropski feedback je ostal marginalen, ni mogel več pasti na plodna tla. Zdaj so eden redkih povratnih vplivov konkretne in osredotočene sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP), ki nas v naši zaprtosti vase vedno znova presenečajo. Kot sem že omenil, me je kolegica na ESČP nekoč vprašala: »Pa kaj je s to tvojo Slovenijo, da od tam prihajajo sami škandali?«
Ta kolegica je bila iz Latvije. Ker sem bil pred kratkim v Rigi, lahko povem, da so nas Latvijci kljub neprimerno hujši dediščini sovjetizma prehiteli. In to po desni. Medicinska fakulteta v Rigi ima na primer vzporedni program v angleščini. Tega se v ljudski republiki ne moremo nadejati, sitnarimo že, kot je to zelo povedno nakazal rektor prof. Ivan Svetlik v svojem nedavnem članku v Sobotni prilogi Dela, pri parcialnem uvajanju drugih jezikov. Gostujoči profesorji (absurd!) naj bi vsi znali slovensko! Ja, kdo pa mislimo, da smo, mi Slovenci?
Videti je, da ima samoreferenčnost na Slovenskem svojo obrambno dinamiko, morda kot začarani krog (positive feedback loop). Drugače povedano, to je za majhno etnično skupnost, kot je naša, popolnoma disfunkcionalno.
Slovensko ocenjevanje mature
Izvedel sem, da slovenske maturante ocenjujejo po zvončasti krivulji. Če preberete zakon o maturi, imate v podzakonskem predpisu naslednjo določbo: »... izvedbo in ocenjevanje pisnega, ustnega dela izpita, določi minister.«
Tudi kot pravniku mi ni jasno, kaj in kako je to »določil minister«, a tako ocenjevanje je zrelativizirano. Ne glede na objektivni rezultat posameznega kandidata, recimo 70,43 % rešenih nalog, se bo ta kandidat, če je splošni rezultat vseh drugih slab, znašel v desnem repu zvončaste krivulje. Morda bo celo »zlati maturant«.
Če je to res, je to pristna butalščina. Povsod po Evropi maturante ocenjujejo objektivno, pač po objektivnem odstotku na maturi in vsaj eno leto prej rešenih problemov, na primer pri fiziki, matematiki itd. Če nekdo doseže rezultat 70,43 %, to pomeni, da je bil to odstotek pozitivno rešenih nalog, s tem da je ocenjevanje pri narativnih predmetih seveda manj eksaktno. Taka ocena obstaja ne glede na to, kako so drugi rešili, ali ne, določene naloge.
Pri zvončasti krivulji pa končni rezultat posameznega maturanta pomeni le, da je bil boljši ali slabši od drugih kandidatov. Če k temu dodamo še res butalski način nostrifikacije tujih maturitetnih spričeval, ki dobesedno diskrimira zoper tuje maturante, je mera polna. To ni naključje.
❷ Profesije
Če gledamo različne poklice kot podsisteme, v katerih strokovnjaki delujejo, takoj opazimo, da so nekateri od teh podsistemov odprti navzven, drugi pa so zabubljeni v samonanašalnost.
Tehnične vede in znanosti so v načelu tudi pri nas bolj odprte do povratnih vplivov, ki prihajajo od drugod, iz inozemstva. Znanstveniki prebirajo tuje strokovne revije, v njih objavljajo, se primerjajo z drugimi – od časa do časa pa prijavijo tudi kakšen patent. Njihove habilitacije na univerzi so odvisne od objav v tujih in uveljavljenih znanstvenih revijah.
Ne vem, kako je to z drugimi družbenimi vedami in filozofskimi panogami, a za pravo vem, da je ta samoreferenčnost prava katastrofa. Slovensko pravo generira gore predpisov, treba si je samo ogledati prej omenjeni zakon o maturi. Ti predpisi rastejo kot plevel na domačem zelniku, o hipernormativizmu sem že pisal in se tukaj ne bom ponavljal. Na koncu je ta hiperprodukcija predpisov tudi posledica značilno slovenskega nezaupanja: vse je treba reglementirati. In ko je vse zreglementirano zato, ker se ni mogoče zanašati na spodobnost in zdravo pamet, se seveda vedno najde v predpisih luknja, v kateri je vsaj za lastno rabo mogoče upravičiti »dodatke za stalno pripravljenost«.
Slovensko pravo producira predpise in jih potem na raznih sodnih in drugih instancah interpretira. Prihaja do absurdnih rezultatov, kot je bil tisti o migrantskih delavcih ali tiste dražbe hiše za 124 evrov neplačanih komunalnih prispevkov. Ko sem zoper to protestiral, so mi slovenski pravniki povsem resno dopovedovali, da je to sprejemljivo. Zanimivo je tudi, da je bil edini podoben primer v Evropi na Dunaju. A tam je šlo za precej večjo vsoto. Iz zadeve sem se na ESČP izločil, a precedens iz Avstrije je po teoriji o nesorazmernosti povsem določujoč.
Ne želim posploševati, a v vsakem primeru je nedovzetnost podsistema, ki ne prejema feedbacka iz drugih pravnih podsistemov, resen hendikep. Pravni sistem je namreč pri nas varovan s hudo carinsko bariero. Zato upam, da bosta obe gornji zadevi, čeprav mene ne bo več tu, dobili epilog na ESČP.
Vsaj za pravo je mogoče reči, da je provincialna bariera slovenski jezik. Ko pa pride prevedena domača sodna odločba na mize sodnikov v Strasbourgu, se šele pokaže, kako »izvirno« je slovensko pravo. O tem govorim tudi iz izkušenj na ustavnem sodišču. Če sem tam kdaj omenil ustavno rešitev iz ameriškega prava, ki sem ga poznal, je takoj padlo po meni.
»Kaki napihnjenci! Kakšen aparat strokovne blaznosti!« kot je temu rekel Tomaž Šalamun.
Evropsko sodišče
Na žalost pa to nič ne pove o kvaliteti teh odločb. Ne pišejo jih sodniki, marveč strokovni sodelavci. Zato se ESČP vedno bolj sklicuje sámo nase, postaja vse bolj samoreferenčno. Seje malega senata so pogosto nekakšne redakcijske komisije, le da to ne pripomore k razlagalni moči (advisory power) same odločbe. Tu gre potemtakem za nižanje kvalitete teh odločb.
Sodniki pa pišejo svoja ločena mnenja, ki so bistveno bolj berljiva in pogosto naslavljajo vprašanja, ki jih strokovni sodelavci niso opazili. Tako se je meni pred kratkim pripetilo, da so tri zadeve zaradi ločenega mnenja končale na velikem senatu.
Za sodišča, katerih odločbe nimajo več propulzivne in inovativne razlagalne moči, pravijo, da so postala »irelevantna«.
❸ Posamezniki
Duševno zdravje posameznika se meri po tem, koliko norosti, ki prihaja od drugih, prenese. Če jih prenese, ostane do okolja odprt; če jih ne prenese, se preseli v notranjo ali zunanjo emigracijo.
Na aktualno stanje brez vrednot (anomijo) so možni trije (R) odgovori: resignacija, ritualizacija in rebeljon (upor, konflikt).
Resignacija sta emigraciji, notranja in zunanja; ritualizacija je ponavljanje določenih ritualov, da bi posameznik znova pridobil na primer vero v Boga. Od vseh treh pa je sociološko edino produktiven upor (rebeljon). Ta sproža konflikt in potrebne družbene spremembe. Ni nujno, da je to ravno revolt ali revolucija. Vsak upor zoper na videz nespremenljive socialne dogme, politično korektnost itd. je v temelju ustvarjalen, seveda če ne gre za upornike brez razloga, ki samo izživljajo svoj nepreseženi ojdipalni konflikt. Toda to je že druga zgodba.
Posameznik je torej osebnostni podsistem. Ta podsistem je vključen v sistem družbe in ožjega okolja. Če je izpostavljen zlorabam, mobingu, razpotrjevanju (diskonfirmaciji), se temu lahko umakne, zamenja službo, lahko pa se temu pravno in sicer upre in se aktivno bori za svoje človeško dostojanstvo in za svoj obstanek.
Če je notranje trden, bo to tudi storil, bo pa nujno »konfliktna osebnost«, žvižgač, Spielverderber ali troublemaker. Taki so hudi pritiski okolja. Bolj ko je okolje nenormalno, hujši so pritiski. Veliko ljudem danes v Sloveniji gre na ta način za preživetje, eksistenčno in psihološko. Težko si dopovejo, da je družba nora. Pa tudi če si to priznajo, jim to kaj malo pomaga.
Značilen primer pa so narcisoidni posamezniki. Bistvo narcisoidnosti se v patološkem smislu nanaša sámo nase. Celo v psihoanalizi je njihov transfer t. i. self-object transference: pacient analitika doživlja kot zrcalno sliko ali kot idealizacijo samega sebe.
Nasploh pa je psihoanaliza poskus, da bi se klienta osvobodilo duševnih fiksacij. Te fiksacije so vse po vrsti samoreferenčne, oseba ne more iz svojih začaranih krogov. Tega se navadno tudi zaveda. Pri normalnih nevrotikih je zato naloga psihoanalitika, da previdno in postopoma sesuva njihov jaz (fr.: moi), kar ni isto kot ego. No, prav zato ima odkrit »pogovor« z nekom, ki je izven sistema, namen, da prebija samonanašalnost. Slednje lahko temelji na navadni logiki. Problem je navadno v t. i. rezistenci: zaprt sistem se brani pred vdorom iz zunanjosti.
Pri psihotikih pa, kjer je zato toliko odvisno od dobre spočetne diagnoze, je ta jaz absolutno nedotakljiv. Drugače povedano, psihotikovo »nanašanje na samega sebe« je sine qua non njegovega duševnega obstoja. Sesuvanje nevrotikovega jaza, pa če je psihoanaliza uspešna, vodi h koncu njegove samoreferenčnosti; oseba postane dovzetna za analitikov povratni vpliv in s tem postane odprta tudi vis-à-vis drugim. Pri psihotikih, ki so vedno v nevarnosti »groze pred ničem«, kot jo na primer opisuje Heidegger, ki pravi, da je vprašanje, zakaj kaj sploh je (namesto da bi bil nič), to ne pride v ozir. Tu se jaz ni zmožen restrukturirati, zato so vsi razen lakanovcev zagovarjali stališče, da psihotiki niso »analizabilni«. Patološki narcizem je nekje med obema tema skrajnostma.
❹ Sklep
Vsak sistem, ki se ukvarja predvsem sam s sabo, kot na primer slovenska politika, je očitno disfunkcionalen. Ker v sebi ni odporen in močan, se zapleta v intrige proti drugim delom sistema. Zunanjih problemov, za katere je pristojen, pa ker za to nima ne časa ne energije, ne rešuje. Na srbski zastavi imate zato štiri črke S: »Samo sloga Srbina spašava.«
To ni nič novega. Že rimski zgodovinar in politik Salust je ugotovil, da imajo s slogo celo majhne stvari možnost, da se razvijejo v velike. Z neslogo pa propadejo tudi velike zadeve. (Concordia res parvæ crescunt, discordia maximæ dilabuntur!) Pozablja pa se, da je »sloga« značilnost v sebi močnega sistema, ki se mu ni treba ukvarjati s samim seboj. Ima dovolj energije, da naslavlja probleme izven svojega samoreferenčnega dometa.
To, kar smo zgoraj opisali, pa ima še dodaten vidik. Če je družbeni sistem izoliran od širšega okolja, bo patološki pritisk na posameznika hujši. Če širši družbeni sistem prejema povratni vpliv iz drugih sistemov, bo bolj normalen. Pritisk na posameznika bo manjši, ker je celotna družba bolj normalna. To me žal spominja na kolega odvetnika, ki mi je nekoč rekel, da mu gre vsako jutro, ko pride v svojo pisarno – na bruhanje.
