Kmečki upori so bili onkraj slovenstva, bili so gibanje stanu kmetov za pravični sveti red sveta

Sašo Jerše je knjigo Leukhup!, ki je izšla pri Slovenski matici, zasnoval kot razmislek o puntarski preteklosti za negotove čase sedanjosti.

Objavljeno
30. marec 2018 14.01
Mojca Kumerdej
Mojca Kumerdej
Ljudje se ne upirajo tedaj, ko so najbolj lačni, ampak ko menijo, da v sistemu, ki obstaja, ne bodo nikoli več zares siti, ugotavlja zgodovinar Sašo Jerše, urednik znanstvene monografije z naslovom Leukhup!, ki je posvečena kmečkemu uporništvu v obdobju predmoderne, njegovim sodobnim vzporednicam in reprezentacijam.

V slovenskem zgodovinskem spominu so kmečki upori eno izmed osrednjih identifikacijskih jeder. Od 15. do 18. stoletja je bilo na slovenskem ozemlju okoli sto sedemdeset kmečkih uporov, in čeprav so bili prav vsi zadušeni, se še stoletja zatem v trenutkih, ki se zdijo zgodovinske prelomnice, zasliši puntarski poziv Le vkup, uboga gmajna!

Dr. Sašo Jerše, izredni profesor novoveške zgodovine na oddelku za zgodovino ljubljanske filozofske fakultete, je knjigo Leukhup!, ki je nedavno izšla pri Slovenski matici, zasnoval kot razmislek o puntarski preteklosti za nemirne in negotove čase sedanjosti. V njej se triindvajset avtorjev posveča kmečkim uporom s pogledom zgodovinopisja, antropologije in sociologije, literarne in umetnostne zgodovine ter muzealstva.

Knjiga je nastala na podlagi simpozija, ki je novembra 2015 potekal v Posavskem muzeju v Brežicah, in sicer v sklopu praznovanj petstoletnice kmečkega upora na Slovenskem leta 1515. Poleg Posavskega muzeja sta ga organizirala še Slovenska matica in Zgodovinski inštitut Milka Kosa ZRC SAZU.

Kaj je bil povod za nastanek knjige Leukhup!, ali vas je med njeno pripravo kakorkoli posebej vznemirilo?

Ko je sredi leta 2015 prišlo povabilo s Slovenske matice, da bi zasnoval konferenco in nato knjigo ob 500. obletnici velikega kmečkega upora leta 1515, smo živeli pod vtisom uporniškega ali bolje protestnega vrenja tako na globalni ravni kakor tudi v Sloveniji. Spomnili se boste arabske pomladi, ko so se leta 2010 začeli vzdigovati celi narodi, pa gibanja Occupy Wall Street leto zatem, v letih 2012 in 2013 je protestno vrenje zajelo Slovenijo, leta 2014 so se začeli upori v Venezueli, ki je dotlej v sodobnem neoliberalnem svetu šla svojevrstno socialistično pot, sledilo je Umbrella Movement v Hongkongu itd. Skratka, drugo desetletje 21. stoletja se je začelo v izrazitem uporniškem vrenju.

In četudi se je tedaj lahko obenem zdelo, da smo zgodovinarji o kmečkih uporih že povedali svoje, se mi je prav v luči tistega sodobnega, sočasnega dogajanja zdelo vredno še enkrat pogledati na kmečke upore. Obletnica upora 1515 je bila tako vsaj v mojih očeh le izhodišče za razmislek o uporništvu v obdobju predmoderne kot družbenem fenomenu in družbenem ukrepu in s tem izhodišče za razmislek o uporništvu nasploh. Upori so bili namreč v obdobju predmoderne stalnica in bili so eden izmed vzvodov za vzpostavitev oblastne ali bolje ustavne alternative. In tisto, kar me je prav posebej zanimalo, je bilo vprašanje o uporništvu kot mišljenju zoper vladajoči red sveta in vzpostavljanju alternative vladajoči oblasti in njenim praksam. S takšnimi vprašanji sem se tedaj obrnil na kolege in nastala je knjiga Leukhup! Naslov seveda ni prazna beseda.

Naj se vzkliku Leukhup! posvetiva nekoliko kasneje in se najprej ustaviva pri kmečkemu uporu leta 1515. Kateri so bili razlogi zanj?

Tako kot pri vseh kmečkih uporih je tudi pri uporu leta 1515 šlo za tri sklope razlogov. Najprej je šlo za strukturne razloge. To je bil čas surovega fevdalizma, brezobzirnega izkoriščanja kmetov. Ti so predstavljali več kot 80, ponekod tudi več kot 90 odstotkov celotnega prebivalstva in na njihovi agrarni produkciji sta temeljila obstoj in blaginja celotne družbe. Agrarna produkcija pa je bila relativno slabo donosna in praviloma ves presežek so kmetom pobrali njihovi zemljiški gospodje, torej fevdalci. Kmetom je za preživetje ostajal komaj zadosten del pridelka. Hkrati so fevdalci poleg starih, urbarialnih dajatev obremenjevali kmete z vedno novimi dajatvami v obliki takšnih in drugačnih davkov. Skratka, kmetje so bili povsem prepuščeni izkoriščanju fevdalcev. Plima kmečkega nezadovoljstva je tako razumljivo naraščala in slovenske dežele so iz srednjega v zgodnji novi vek stopile v divje sproščenem fevdalizmu in z zaostrenimi konflikti med zemljiško gospodo in kmeti. Upor leta 1515 se ni zgodil nenadoma in nepričakovano, napovedoval se je že leta prej.

Drugi sklop predstavljajo razlogi zgodovinskega trenutka. Deželam Štajerski, Koroški, Kranjski in Goriški, t. i. notranjeavstrijskim deželam, v katere je bil v obdobju predmoderne upravnopolitično razdeljen slovenski prostor, so vladali Habsburžani, tedaj cesar Maksimilijan I., ki je s svojim konceptom države odločilno zaznamoval srednjeevropski prostor. Od leta 1508 je vodil vojno z Benetkami, ki je notranjeavstrijske dežele močno izčrpavala. Obenem so bile te dežele že od sredine 15. stoletja izpostavljene stalni turški nevarnosti, vpadom turških čet, ki so pustošile po deželah – te so bile malodane povsem nezaščitene. Tudi stroške te obrambe so nosili večinoma kmetje. In leta 1511 je dežele prizadel še močan potres. V začetku 16. stoletja nesreča na Slovenskem ni počivala. Počivali pa niso niti kmetje. Upor 1515 se je namreč, kot že rečeno, napovedoval že nekaj let in uporniško vrenje je tedaj sicer zajemalo srednjeevropski prostor. Leta 1511 je bil velik upor v Furlaniji, leta 1514 na Ogrskem, leta 1525 se je zgodila velika nemška kmečka vojna. Uporništvo je bilo tedaj v zraku in menda ne prenapenjam svojega analitičnega loka, če rečem, da se je na tem uporniškem valu zgodil tudi upor leta 1515.

Tretji sklop so razlogi oblastnih odločitev. Te so bile za kmete izrazito neugodne, neugodne so bile slednjič tudi za oblast samo. Zgodili so se punti. Fevdalna oblast namreč na kmečko nezadovoljstvo ni odgovarjala s posluhom, temveč s prezirom, ne z razumevanjem in razbremenitvami, temveč z zaostrovanjem prisil in kaznovanjem. »Kmetje nimajo nobene pravice do pritožbe« – takšno je bilo tedaj stališče oblasti. Cesar Maksimilijan I., ki je konec leta 1514 potoval po notranjeavstrijskih deželah in se seznanjal s kmečkimi pritožbami, je fevdalce pozival, naj kmetom vendarle prisluhnejo in sprostijo močno zategnjeni pas izkoriščanja, a ga niso poslušali. Poslušali niso niti njegovih komisij, ki naj bi bile posredovale med kmeti in fevdalci in dosegle pomiritev. Znotraj fevdalnega reda so bile torej oblasti na voljo različne strategije za reševanje konfliktov s kmeti, a vendar so fevdalci stavili le na silo in nasilje in njihova vojska je slednjič v bitki pri Celju 8. julija 1515 kmete porazila in se nad njimi brutalno znesla. A plima kmečkega uporništva tudi tedaj ni upadla. Uporništvo je ostajalo stalnica.

Skratka, red sveta obdobja predmoderne, ki se je v 15. in 16. stoletju oblastno oziroma ustavno artikuliral kot zgodnjemoderna država, je temeljil na izkoriščanju kmeta, nasilju nad njim, preziru do njega pa tudi na strahu pred njim. Vse to zgoščeno povzema plemiški rek, ki pravi: »Če kmetu pomagate, vas bo zabodel, in če ga zabodete, vas bo blagoslavljal.«

Nastanek zgodnjemoderne države je pomenil tudi prerazporejanje in kopičenje kapitala, materialnega, političnega oziroma oblastnega pa tudi simbolnega, s čimer se na široko odpre polje za izkoriščanja, korupcijo … Pošten človek na dvoru nima kaj iskati, je bilo tedaj razširjeno reklo.

To je bilo reklo tistih, ki jim na dvoru, torej pri oblasti, ni uspelo. Tisti, ki jim je uspelo, pa so vedeli: do prave in pravične stvari se pride le z zvijačo. In to ni poceni cinizem. Gre za pripoznavanje dejstva, da sta pravo in pravičnost vselej oblastna konstrukta, ki sta zavezujoča za pripadnike vsakokratne politične skupnosti. Pravo namreč vedno vzpostavlja oblast in vzpostavlja ga za tiste, ki so ji podložni, in vzpostavlja ga z nasiljem. Da pa bi bilo pravo pri podložnikih sprejeto in pripoznano kot legitimno, nasilje seveda nikoli ne zadošča. Potrebna je zvijača, stari so jo imenovali plemenita zvijača, v obdobju predmoderne je bil to diskurz o pravičnosti. Tega je oblast vpeljevala s konceptom treh stanov sveta, Triplex status mundi, ki ga sestavljajo oratores, to so tisti, ki v skupnosti in za skupnost molijo, pa bellatores, ki se za skupnost vojskujejo in red skupnosti branijo navznoter in navzven, in laboratores, tisti, ki delajo, kmetje torej, ki naj vzdržujejo oba druga dva stanova in s tem skupnost samo. Tisto, kar je skladno s tem konceptom povezovalo tri stanove, pa je bilo princip vzajemnosti, concordia, in princip pravičnosti, iustitia. Samo takšen red je pravšnji in pravičen, še več, je sveti red, saj je od Boga.

Toda to je bila pridigarska zvijača. Ali če uporabim uveljavljeni evfemizem humanističnih znanosti, to je bil oblastni diskurz. Fevdalna oblast, o praksah katerih sva pravkar govorila, ni sledila nobenemu teh principov. Pravo in pravičnost morda res sta od Boga, sam o tem ne vem ničesar. Sta pa tudi od oblasti. Oblast ju vzpostavlja in ohranja – in oboje počne z nasiljem in zvijačo.

Pa so ljudje oblastnemu diskurzu verjeli?

Nekateri so verjeli, drugi so se morda upali intimno odpovedati takšni veri, nihče pa ni mogel legitimno delovati brez tega diskurza in onkraj tega reda sveta, ne da bi alternativo oblastnemu redu vzpostavljal z nasiljem. Z drugimi besedami, vprašanje o veri v sveti red sveta je malo relevantno, zares pomembno je vprašanje o možnostih misliti alternativo oblastnemu redu in misliti možnosti, da se alternativa oblastnemu redu sploh vzpostavi, in to kot legitimna. In eno osrednjih spoznanj, ki jih je mogoče dobiti iz proučevanja kmečkih uporov, je spoznanje, da je vsaki oblasti mogoče misliti njeno alternativo, in da vsaka oblast, ki trdi, da nima alternative, nujno postane red nasilja. Najnovejši zgled je Katalonija, kjer se španska zgodovina izpred slabih petsto let, ko so se izpod španske krone osamosvajali Nizozemci, tragično, prav nič farsično, sramotno ponavlja.

A tudi uveljavitev alternative vladajoči oblasti vselej zahteva boj, torej red nasilja. Tudi to nam kaže zgodovina kmečkega uporništva, in sicer zgodovina uporništva, pa tudi katalonski zgled. In v redu nasilja se človeška domišljija zlahka sprosti. Kose, ki jih na spomeniku kmečkim uporom Stojana Batiča na ljubljanskem gradu držijo v rokah kmetje, niso orodje, orožje so.

Se je legitimna alternativa tedanji oblasti slednjič vzpostavila? Ali so kmetje sploh karkoli dosegli? Bi lahko karkoli dosegli?

Kmetom je šlo za pravičnost. Bila pa je to pravičnost iz fevdalnega oblastnega diskurza. V velikem razkoraku med oblastnim diskurzom o vzajemnosti treh stanov sveta, ki jih povezuje princip pravičnosti na eni strani in dejanskost fevdalizma na drugi, so se kmetje oglasili z zahtevo, da se sveti red sveta spet vzpostavi. Seveda je šlo za »staro pravdo«, za stare urbarialne obremenitve, a šlo je še za veliko več. Šlo je za sveti red sveta, ki se mu je fevdalna oblast v očeh kmetov izneverila in ga je bilo potrebno spet vzpostaviti, saj se bo sicer Bog razbesnel in svetu ne bo prizanašal s kaznimi. In v tem smislu so bile kmečke zahteve zares revolucionarne, pri čemer je besedo revolucija razumeti v predmodernem smislu, namreč ne kot zahtevo po vzpostavitvi novega reda, temveč kot zahtevo po vzpostavitvi starega, edino pravega in pravičnega, skratka svetega reda sveta.

Ko so se leta 1525 upirali nemški kmetje, so svoje zahteve povzeli v stavek: »Svobodni smo in svobodni hočemo biti.« Svoje stališče so utemeljevali z argumenti krščanske svobode, ki jo je ljudem zadobila Kristusova smrt, in argumenti omenjenega koncepta treh redov sveta. Argumentirali so torej znotraj oblastnega diskurza in zahtevali, da oblastni diskurz postane politična stvarnost. Kmetje v uporu 1515 sicer niso bili tako jasno artikulirani, a na podlagi drobcev njihovih izjav, ki jih poznamo, in analize dogajanja moremo vendarle vzpostaviti dovolj trdne vzporednice med zahtevami obeh uporov in njihovo argumentacijo.

Odgovor na vaše vprašanje torej je, da je bila ustavna alternativa sicer vzpostavljena kot zahteva, ne pa tudi kot stvarnost. Kmečki punti so bili vsi zadušeni in položaj kmetov se do 19. stoletja ni bistveno spremenil. Živeli so v velikanski bedi in pomanjkanju, izpostavljeni brezobzirno izčrpavajočim fevdalnim praksam. Stvari so se spremenile šele v terezijanskih in jožefinskih časih. Šele v 18. stoletju je kmečko uporništvo pojenjalo, prenehalo pa šele stoletje kasneje z zemljiško odvezo. Kmečki položaj se v 18. stoletju ni izboljšal zato, ker bi bila Marija Terezija in Jožef II. posebno milosrčna vladarja, marveč zato, ker sta reševala svojo monarhijo, svojo oblast torej, in pri tem slutila, da se iz kmečkih fantov, ki jih je pohabila beda in jih je zaznamovalo uporništvo, ne da narediti dobrih vojakov za lastno stvar. Njunega svojevrstnega razsvetljenstva ni vodila misel na človeka, temveč misel na ohranitev njune monarhične oblasti.

Slovenski glas upornih kmetov je ohranjen v besedah Le vkup, uboga gmajna!, ki veljajo za prve slovenske tiskane besede.

Besede so bile bojni klic upornikov in so na letaku, natisnjenem na Dunaju leta 1515, uporabljene kot del pesnitve, s katero se oznanja žalostni konec upora, njegova brutalna zadušitev. Pesem se končuje z besedami »za hudobijo, zvitost kol in vislice dobijo«, uporniki namreč. Način, kako so besede uporabljene, torej še enkrat priča o prezirljivi in sovražni nastrojenosti fevdalcev do kmetov.

In vendar tisti čas ni bil le čas žalosti. Na potovanju v Benetke leta 1505, ki ga je vodila čez slovenski prostor, je Albrecht Dürer ustvaril portret smejoče se slovenske kmetice.

Albrecht Dürer je bil, kot vemo z njegovih avtoportretov, krasotec, ob kakršnem se menda še tako žalostno lice razleze v prešeren nasmeh. Bolj trdne zgodovinske razlage tega slovenskega nasmeha vam žal ne morem dati.

V uvodnem besedilu pravite, da je bil upor v letu 1515 v preteklosti napačno poimenovan kot slovenski oziroma vseslovenski kmečki upor …

Uveljavljeno poimenovanje upora kot slovenski je svojevrstna spoznavnostna redukcija in poimenovanje zato znanstveno kar najmanj pertinentno. Gre namreč za izpostavljanje ene same karakteristike upornikov, tj. njihove etnične oziroma jezikovne pripadnosti, ki je sicer ne gre zanikovati, a za upornike vsaj po današnjem védenju ni bila bistvena, če so se z njo sploh ukvarjali. Seveda so se tedaj upirali slovenski kmetje, a ne le ti, kajti v notranjeavstrijskem prostoru so živele še druge etnične in jezikovne skupnosti. Njihovo uporniško naprezanje je bilo, vsaj po današnjem védenju, onkraj vsakršne etnične pripadnosti, torej tudi onkraj vsakršnega slovenstva. Izpostavljanje slovenskosti upora, ki je prej tezna domneva kot temeljno dejstvo, je ena izmed zgodovinopisnih redukcij, s katerimi se preteklosti ne more razumeti v njeni značilni časovni edinstvenosti, vedno pa je mogoče z njo ustvarjati edinstveno brezčasnost, tj. večnost, značilno za vse nas ali, bolje, »nas« ali, še bolje, »Nas«, v primeru kmečkega upora 1515 pač Slovencev. Takšen pogled na preteklost pa te ne more zares pojasnjevati, zlahka pa ustvarja spomin nanjo. Takšen pogled ne piše zgodovine, ustvarja pa zgodovinski spomin. Razmerje med zgodovino in zgodovinskim spominom je sicer pomembna problematika tudi slovenskega zgodovinopisja in obravnave kmečkih uporov na Slovenskem so eden pikantnejših primerov njunega zapletenega razmerja, a kmečkih uporov samih to ne zadeva, zadeva pa njihovo recepcijo. Skratka, kmečki upori so bili onkraj vsakršnega slovenstva. Bili so gibanje stanu kmetov za pravični sveti red sveta.

Katere identitete so obstajale v tedanji družbi?

Najprej je treba poudariti, da sta obstajala svojevrstni pluralizem identitet pa tudi hierarhija identitet. Prva v hierarhiji je, vsaj po mojem mnenju, verska identiteta. Ljudje obdobja predmoderne so izrazito verni, njihova misel, vsaj tista, ki se izraža in odraža v polju političnega, je zamejena s teološkim okvirjem. Nobenega dejanja ni mogoče legitimno storiti brez teološke podkrepitve. Katolicizem, zlasti tridentinski katolicizem s svojo doktrinarno ostrino in brezprizivnostjo, je v spregi s habsburškim oblastnim konceptom, ki je bil v svoji osnovi vselej absolutističen, despotski in kot takšen prav tako teološko utemeljen, odločilno zaznamoval zgodovino slovenskega prostora.

Na drugem mestu je stanovska identiteta, kot jo vzpostavlja koncept treh redov sveta, o katerem sva že govorila. Tretja je pripadnost deželi, torej Kranjski, Koroški, Štajerski in Goriški, deželna zavest, ki se posebej izrazito oblikuje v času osmanske nevarnosti. Tudi Kranjci so šele v pogledu na drugega zares vzpostavili sebe. In slednjič, etnična zavest, katere atribut je tudi jezik.

O tem, ali je mogoče govoriti o Slovencih v novem veku, so stališča med zgodovinarji različna …

Ob tem vprašanju imamo v slovenskem zgodovinopisju dve glasni stališči. Če ju povzamem kot karikaturi, naj rečem, da eno trdi, da Slovenci obstajajo že v božjem načrtu, in drugo, da so Slovenci modernistični izum 19. stoletja. Kar zadeva prvo stališče, o tem sam ne vem reči ničesar. Kdo pa sem, da bi sodil o Bogu? Ob drugem stališču pa moram reči, da je mnogo pretirano. Če bi pred 19. stoletjem ne obstajala svojevrstna slovenska identiteta, svojevrstno slovensko samozavedanje, bi prve besede, ki jih je dal natisniti Primož Trubar, ne imele nobenega smisla, besede namreč: »Vsem Slovencem gnado, mir, milost inu pravo spoznanje božje skozi Jezusa Kristusa prosim.« Besede jasno kažejo, da je v Trubarjevi zavesti obstajala slovenska skupnost, kažejo pa te besede tudi, da je to skupnost videl izrazito teološko, kot skupnost, ki jo Bog ob koncu sveta, kot je menil Trubar, v njenem jeziku nagovarja, naj se spreobrne, naj ne greši več, naj se zveliča. Trubar je torej slovensko skupnost videl kot odrešenjsko skupnost. Skratka, semantična vrednost besede Slovenec iz obdobja predmoderne je sicer povsem drugačna od tiste iz obdobja moderne in tiste današnjega časa, a slovensko samozavedanje in čutenje obstaja tudi tedaj. Jezik pač ni prazna beseda, je pogled nase in na drugega in je s tem eden izmed nosilcev vrednostnega kanona skupnosti.

Ob tem velja morda reči, da so se poleg slovenske reformacije iz obdobja predmoderne prav kmečki upori globoko vtisnili v slovenski zgodovinski spomin, v sodobno slovensko nacionalno pomnjenje. Razumevanje enega in drugega pa bi ne moglo biti bolj nasprotno. Medtem ko se danes vzklik Leukhup! razumeva kot poziv k dejavni opozicijski drži zoper vsakršno oblast, je spominski leitmotiv Stati inu obstati poziv k pasivni opozicijski drži zoper vsakršno odprtost: Slovenci stojimo na svojem, edino pravem nacionalnem statusu quo, le na njem moramo vztrajati, saj moremo le na njem obstati. To je izrazito konservativno stališče, je poziv k nekakšnemu slovenskemu ždenju. In je sprevrnjena Trubarjeva misel. Trubarjev Stati inu obstati je namreč poziv k dejavnemu evangeljskemu krščanstvu.

Kmečki upori na Slovenskem so torej, podobno kot reformacija, postavljeni v zgodovinski lok slovenskega narodnega razvoja. Kako se je ta lok vzpostavil?

Ta zgodovinski lok se je začelo napenjati v času vzpostavljanja nacionalne paradigme v 19. stoletju in se ga je dokončno napelo v sredini 20. stoletja. Bogo Grafenauer, zgodovinar, ki je močno zaznamoval slovensko nacionalno pomnjenje in čigar študije o kmečkih uporih so kljub ideološkemu koloritu še vedno relevantno zgodovinsko čtivo, je menil, da so v zgodovini slovenskega naroda prav kmečki upori prelomna, jedrna točka, iz katere izhajata dva loka. En lok je zavit navzdol v srednji vek, vse do časa, ko so Slovenci, kot je menil, izgubili svojo lastno državo, Karantanijo, in to je lok nesamozavesti in tlačanstva. Drugi lok, lok odločnosti in junaštva, lok narodnega vzpona, pa je zavit navzgor in se pne od kmečkih uporov do narodnoosvobodilnega boja ter doseže vrhunec in zgodovinsko izpolnitev v socialističnem družbenem redu. Socialistična oblast je takšno razlago posvojila in z njo skušala legitimirati svoj prevzem oblasti in svoj obstoj na oblasti. Bila pa je socialistična oblast do kmetov podobno prezirljiva kot nekdaj fevdalna oblast. Označeni so bili za »razredne sovražnike«, za »nepoboljšljive sovražnike ljudstva«.

Svojo razpravo posvečate Modremu kotu, eni izmed skupin iz Tovarne Rog. Zakaj?

Modri kot je eno izmed tistih razigranih intelektualnih in umetniških žarišč, ob kakršnih človek dobi upanje, da bi bilo lahko nekoč vendarle drugače, bolje, kot je. Modri kot mi je bil eden izmed navdihov, brez katerih knjige Leukhup! ne bi bilo ali pa bi bila zelo drugačna. Modri kot so ljudje, s katerimi sem imel v času nastajanja te knjige dragoceno veselje za razigrano sodelovanje. Modri kot je prostor sproščene in svobodne ustvarjalnosti. Modri kot so ljudje, na katerih stoji svet, ki ni od tega sveta. Modri kot, c'est moi (smeh).

Svojo razpravo posvečate torej sebi.

(Smeh.) Posvečam jo svojim. Posvečam jo najboljšim v tej deželi. Zakaj bi bili lažno skromni? Kdor hoče narediti knjigo z naslovom Leukhup!, ne sme biti skromen.

Na začetku ste rekli, da so bila sodobna uporniška gibanja vaše izhodišče za proučevanje kmečkih uporov. Kako sedaj, po vašem študiju uporništva v obdobju predmoderne, vidite ta sodobna gibanja? Se z njimi vzpostavlja alternativa aktualnemu stanju stvari? Imajo po vašem mnenju kaj upanja, da jim uspe?

V tej zvezi je najprej pripoznati dejstvo, da živimo v postdemokratičnem svetu, v političnih skupnostih, katerih dejanski ustroj je constitutio mixta, mešana ustava, v kateri sta na delu demokratični in oligarhični oblastni princip. Ali povedano drugače, naš red sveta obvladuje in oblikuje sprega demokratično izvoljene oligarhije in neoliberalnih kapitalističnih elit. Naj takšen red sveta sprejemamo kot ustreznega in legitimnega ali pa naj ga s prezirom in besom zavračamo, dejstvo je, da je takšen red izrazito odprt in dinamičen in daje ljudem upanje na njihovo priložnost, upanje, da bo nekoč bolje, kot je. Ali je to upanje prazno ali ne, ne vem, trdim pa, da je to upanje razlog za odsotnost prave in trajnostne alternative. Ljudje namreč, kot nam kaže zgodovina kmečkih uporov, ne zahtevajo in ne vzpostavljajo alternative tedaj, ko so najbolj lačni, marveč tedaj, ko izgubijo upanje, da bodo znotraj sistema, ki obstaja, sploh še kdaj zares siti.

Drugi razlog za odsotnost prave alternative vidim v pomanjkanju globalne iniciative zanjo. Alternativa namreč, ki ima kaj upanja, da ji uspe, je lahko samo globalna ali pa lahko opustimo vsako upanje nanjo. Omenjena sprega namreč deluje globalno in bi tudi njena alternativa morala biti takšna, torej globalna. Da iniciativa manjka, je presenetljivo, saj je uporništvo vendarle v zraku in mu je na voljo arzenal komunikacijskih instrumentov in strategij, s katerimi je mogoče stopiti v kontakt s komer koli kadar koli kjer koli in storiti kar koli. In vendar se, vsaj po mojem védenju, ne zgodi nič.

Pa vendar, ali ni sodobnih, pa četudi partikularnih iniciativ mogoče razumeti kot niz uporov proti nepravičnosti v svetu …

Seveda obstajajo dragocene iniciative, ki jim je priznati angažiranost, plemenitost in simpatičnost, a to so butični projekti, ki delajo življenje znosnejše, menda najprej zato, ker dajejo upanje, da bo nekoč svet boljši, bolj pravičen. Naj poudarim, da ko gre za upore izpred petsto let ali pa za uporniška vrenja današnjega časa, gre vedno za pravičnost. In več pravičnosti v red sveta te iniciative ne prinašajo. Za to bi bilo treba spremeniti svet. Da bi spremenili svet, bodisi z vzpostavitvijo principa pravičnosti znotraj reda sveta, ki obstaja, bodisi z vzpostavitvijo povsem novega sveta, pa je treba slediti temeljnim dispozitivom uporništva, ki so solidarnost, empatija in pripoznavanje dostojanstva drugega pa tudi lastnega dostojanstva in slednjič celostni eksistencialni angažma. Slednjemu se reče tudi junaštvo. Ti dispozitivi danes prav gotovo niso zares vzpostavljeni. Je pa zanje mogoče najti navdih, denimo, v delu Uporni človek Alberta Camusa, kjer stoji stavek, ki res lahko postane orožje, če se ga vzame zares in se mu sledi. Camus piše: »Upiram se, torej smo.«

In kar je v duhu naslova knjige …

Seveda! Slovenska beseda za Camusovo misel je Leukhup!