Sem prekleto srečen Norvežan

Igral je v Povratniku z Leonardom DiCapriem, v nekaj najboljših norveških filmih in tv-serijah zadnjega desetletja. Pravkar je končal snemanje filma Zgodovina ljubezni režiserke Sonje Prosenc, o kateri govori v presežnikih. Na začetku avgusta je skočil še v London, kjer je s Tomom Cruisom posnel nekaj prizorov za Misijo: nemogoče 6.

Ni hotel postati igralec, čeprav izhaja iz igralsko-glasbene družine. »Toda potem mi ni preostalo drugega; kot astmatični otrok nisem hotel ure in ure gledati skozi okno druge otroke, kako se igrajo zunaj. Kupil sem si videorekorder in na dan pogledal tri, štiri filme,« pove in položi na mizo inhalator in žvečilni tobak.

Nekaj kasneje skoraj izvežba prizor za Zgodovino ljubezni, ki je za snemanje na sporedu naslednji dan: dirigiranje orkestru. »Dirigent počne najbolj seksi stvar na svetu: vodi druge.«

V dvajsetletni filmski karieri je med drugim nastopal v norveškem kandidatu za oskarja režiserja Roarja Uthauga The Wave, v filmu Mariusa Holsta King of Devil Island, v katerem je igral ob boku Stellanu Skarsgårdu, in v filmu Alejandra G. Iñárrituja Povratnik, ki je prejel kar tri oskarje.

Pravkar ste se vrnili iz Londona, kjer ste s Tomom Cruisom snemali Misijo: mogoče 4?

Ne, Misijo: nemogoče 6. Pomislite, prvi del je bil posnet pred dvajsetimi leti. Zdi se, da je to bilo včeraj.

Kakšna je vaša vloga?

Reciva, da se moj lik v marsičem ne strinja z likom gospoda Cruisa, ki je sicer izredno prijazen in izjemno profesionalen. Prvi snemalni dan sem bil malce nervozen, glede na to, da sem filma s Tomom Cruisom gledal še kot otrok, potem pa sem se nenadoma znašel pred njim.

Nedavno sem videla nagrajevani film The Wave, v katerem ste odigrali glavno vlogo. Čestitke.

Vam je bil všeč? Lepo. Lahko bi mu rekli evropski akcijski film – vmes je nekaj počasnejših delov, zgodba o družini, in tudi elementi akcije. Pravzaprav celih štirideset minut, do prihoda vala, pripovedujemo zgodbo družine. Potem pa bum! Pride val, dve minuti, in nato spet zgodba o družini, ki jo začnem iskati. To vseeno ni Misija: nemogoče.

Ravno ko je The Wave prišel v kinematografe, ste začeli snemati Povratnika (The Revenant). In zdaj snemate Zgodovino ljubezni. Zelo različni filmi.

Še vedno sem tip iz nekega usranega mesta. Odraščal sem sredi ničesar, nimam prave izobrazbe, če me razumete. Mislim, da sem ljudski človek. Če mi je nekdo všeč, mu zelo hitro povem, da mi je všeč. In Sonja Prosenc in direktor fotografije Mitja Ličen sta mi bila všeč. Filmi pa so samo filmi. In tudi scenariji so samo scenariji. Zato nikoli ne vem, kakšen bo v resnici film, ki sem ga posnel.

Kako se odločite, s kom ali kaj boste snemali?

Na podlagi svojega občutka za ljudi. Če mi je všeč ekipa, režiserka, režiser, producenti, bom sodeloval pri projektu. In tako je bilo tudi pri Zgodovini ljubezni. Norveški producent me je poklical in vprašal, ali bi se srečal s Sonjo in Mitjo. Bila sta tako kul. Rekel sem si, to sta moje vrste človeka, seveda bom sodeloval z njima! Lepo se bomo imeli, delali bomo, pili vino in plavali v reki Soči (smeh). Pri drugih filmih je šlo bolj za stvari, ki mi jih je priskrbel agent. Imam srečo, da imam zelo dobra agenta tako v Skandinaviji kot ZDA, zame pa, kot kaže, iščeta predvsem velike produkcije.

Kristoffer Joner Foto: Jure Eržen/Delo

Prestar sem, da bi se preselil v Ameriko, potrebujem svojo družino, prijatelje, Norveško … Lahko delam tam čez, ne predstavljam pa si, da bi postal »holivudski igralec«. Pri tridesetih bi se to še lahko šel, zdaj pa me je tovrstna lakota minila. Zdaj imam hčerko najstnico, vsak dan sem bolj ponosen nanjo. Slava je nekaj, kar me ne zanima več.

Če se vrnem k Zgodovini ljubezni, s Sonjo in Mitjo smo si bili všeč in to je privedlo do sodelovanja. No, vsaj onadva sta meni zelo všeč … Tudi ko smo snemali deset ur zapored pri 35 stopinjah Celzija. Ko se v Sloveniji zjutraj zbudiš, lahko kavo popiješ zunaj, na svežem zraku. To na Norveškem ni najbolj pogosto.

Kaj je Zgodovina ljubezni?

Lahko je vse. Ko nekdo izgine, to nikdar ne zadeva samo enega človeka. Na pogrebe navadno pride kar nekaj ljudi, ki jih ne poznamo, ki jih nismo videli nikoli prej. Kakšna je njihova vez s pokojnikom, pokojnico? Včasih se začudimo, glej, koliko ljudi ga/jo je poznalo. Torej nisem bil samo jaz … Zgodovina ljubezni je te vrste film, povedan skozi oči mlajše ženske. Seveda je več drame, kot sem zdaj povedal – med menoj in to mlado žensko bo precej napetosti. In potem je tu še zločin …

Do različnih projektov imate različne pristope?

Ne. Moja naloga je, da sem Kristoffer. To je moja filozofija dela preteklih 17 let. Začel sem pozno. Sredi tridesetih. Trudim se, da bi med igro bilo čim več Kristofferja, ne glede na to, koga in kaj igram, pilota, geologa, norca … Če je režiserjem to všeč, lahko sodelujejo z menoj. Iskren bom, kolikor bom le lahko. Sicer ne bo šlo. Če bodo hoteli, da sem nekdo drug, ne bo šlo. Pogosto slišim, ko rečejo, da so igralci izjemni lažnivci. Pa sploh ne gre za to! Izšolani smo, da smo iskreni do konca. Ne moremo lagati. In ko lažemo, vem, da kamera posname, da lažemo. Če bi Sonja rekla, na primer, bodi kot Tom Cruise, bi ji rekel, potem bi morala zasesti Toma Cruisa in ne mene. Jaz sem lahko samo to, kar sem.

Torej pri igri ne potrebujete izrazitega režijskega vodstva?

Zelo pameten igralec je nekoč rekel: »To, kar počnemo, je tako preprosto. Včasih.« Kar seveda drži. Ko je prizor dobro napisan, je igranje v užitek in zabavo. In dobra mora biti tudi zgodba. Ko pa ni, je sranje. Takrat inteligenten igralec uporabi vso svojo kreativnost. Ali se posvetuje s kolegom, rekoč, se ti zdi v redu, kar sem naredil …

Preden ste začeli sodelovati pri produkcijah, kot je Povratnik, ste bili doma že igralska zvezda z nekaj deset posnetimi filmi.

Igrati sem začel pri devetindvajsetih letih, v času, ko sem delal kot natakar. Pred tem sem se preizkušal v gledališču, pa se ni obneslo.

Zakaj?

Nisem imel živcev za to. Globoko spoštujem gledališke gledalce, da so lahko na odru pred občinstvom dan za dnem, večer za večerom. Poskusil sem z različnimi pomagali, tudi z alkoholom, ampak … Vse je v živo! Napake niso dovoljene. Na filmu za prizor potrebujem sedem ponovitev. Najmanj. Šele nato se počutim dovolj uigranega in samozavestnega, da lahko nekaj solidno odigram.

Bil sem natakar, torej, v lokalu, kamor so zahajali glasbeniki, igralci, režiserji, umetniki. Potem je nekega večera pristopil k meni filmar in me vprašal, ali bi nadomestil nekega igralca v njegovem projektu. Bil sem precej pijan in sem takoj privolil. Bilo je leta 2000 in takoj je postal uspešnica. Prelomna, bi rekel. Zato, ker do takrat nihče ni hotel gledati norveških filmov. Ob pravem trenutku sem se znašel na pravem mestu, kot se reče. Moj telefon ni nehal zvoniti, prihajala je ponudba za ponudbo.

Ste bili presenečeni?

Seveda. Bil sem natakar in imel sem neverjetno službo, v kateri sem užival. Toda na filmu so me precej bolje plačali. To je bilo odločilno. Nastopilo je obdobje desetih let, ko so Norvežani resnično uživali v lastni kinematografiji. Investirali smo vanjo in tudi nekaj zaslužili, bil sem del te evforije, ki je trajala celo desetletje. Posnel sem po tri filme na leto in na koncu plačal davek: žena je zahtevala ločitev. In še vedno ves čas delam, letos so na urniku Zgodovina ljubezni, Misija: nemogoče, The Quake, nadaljevanje filma The Wave, snemanje se začne čez nekaj dni in trajalo bo do januarja. Potem se bom najverjetneje vrnil v Slovenijo …

V Oslu se je leta 1904 zares zgodil potres …

Drži in ni mogoče napovedati, kdaj lahko pride do nove katastrofe, ampak prej ali slej se bo to zgodilo, čez sto let ali pa že jutri.

Že dve leti ste tudi politik, član norveške Delavske stranke in član mestnega sveta v Stavangerju, h katerim spremembam stremite?

Izhajam iz družine, ki je že dolgo politično aktivna. Do kandidature sem prišel spontano. Predvsem se zavzemam za legalizacijo mehkih drog na Norveškem. Dolgo sem govoril o tem in tarnal, nato mi je sestra, ki je na eni od najpomembnejših pozicij norveške Delavske stranke, rekla, dovolj te imam, pripravi se in kandidiraj. Ljudje so me izvolili. Zanimivo je, da se stvari premikajo, ne vem, koliko je to samo moja zasluga.

Kako si predstavljate legalizacijo mehkih drog?

Treba jih je postaviti v kontekst. Če lahko zdaj uživava ob vinu, zakaj ne bi bilo dovoljeno, da bi lahko nekdo, če si tega želi, užival v mehkih drogah. Seveda mora biti jasno, da trdih in mehkih drog ne gre enačiti, in vsi vemo, da bi legalizacija mehkih drog kriminalnim organizacijam odvzela velik del zaslužka. Treba se je zavedati, da smo si ljudje različni. Da imamo radi različne stvari. Namesto da bi porabili gore denarja za kaznovanje in medikalizacijo, uporabimo ta denar za nadzor črnega trga s preprodajo mehkih drog. O tem smo si na Norveškem edini tudi z desnim političnim polom. Nekaj se je začelo premikati, zato je morda čas, da se umaknem in nadaljnje delo prepustim mlajšim …

Joner (skrajno desno) na snemanju filma Povratnik

Zabavno je gledati, od blizu, kako deluje demokracija. Zelo počasi. Včasih prav zavidam Kitajcem. Naredijo napako, se iz nje nekaj naučijo in gredo dalje. Na Norveškem mora miniti deset let, da se kaj naučimo in da se kaj premakne. To je demokracija. Jaz pa potrebujem akcijo. In snemanje filmov zame pomeni akcijo. Ko imam prost dan, norim.

Kako ste začeli sodelovati z režiserjem Iñárritujem pri filmu Povratnik?

Moj švedski agent me je poklical na sestanek in mi rekel, da obstaja možnost, da mi uredi ameriške agente. Ampak da naj še nekaj mesecev počakam. Vmes je minilo nekaj let, ne vem več, koliko. Potem sem moral nekega dne odleteti v Kanado in se srečati z nekim človekom, ki naj bi zastopal moje interese. Rekel je, da bo delal zame, če bom trdo delal. In sem. Potem je prišel Povratnik. Uf, to je bil zahteven projekt. Film, mislim. Ni bilo zabave. Na Norveškem je na snemanju štirideset ljudi, pri Povratniku jih je bilo štiristo. Ampak glavna težava je bila v tem, da sem bil pol leta sam v hotelski sobi, bogu za hrbtom. Skoraj sem znorel. Najprej sem nekaj časa spal na postelji. Potem nekaj mesecev na kavču. In nazadnje pod mizo.

Zakaj?

Moral sem vnesti nekaj sprememb v svoj vsakdan, sicer bi se zame slabo končalo. Takrat sem spoznal, kako dragoceni so družina in prijatelji. Brez njih sem nihče. Izgubljen. S Povratnikom sem plačal visoko ceno. Izgubil sem družino. Marsikdo bi rekel, ampak delal si z Iñárritujem in DiCapriem … Že, ampak ne morem živeti brez hčerke in prijateljev.

Ste lahko rekli Iñárrituju, da hočete ponoviti prizor, na primer?

Kje pa. Hierarhija je zelo stroga. Preden bi prišel do Alejandra, bi moral vprašati za dovoljenje štiri ljudi. Nekakšen komunizem, kot je bilo videti. Ampak postavljen na glavo. In pri takšnih filmih ne gre zame. Gre samo za enega igralca: DiCapria. Veliko ljudi je vložilo denar v film samo zaradi njega, vloženih je bilo 170 milijonov dolarjev. Ponovitev prizora je lahko zahteval samo Leonardo DiCaprio. Zato je včasih bilo zapleteno zame. Ko sem imel kakšno težavo, se nisem mogel na nikogar obrniti …

S kom ste se potem pogovarjali o svojem liku, Murphyju?

Z nikomer. In scenarij se je spreminjal vsak dan. Potem sem nekega dne poklical svojega agenta in mu zakričal v telefon, naj me za vraga spravi ven iz tega! Da boste lažje razumeli, vam bom pokazal zelo kul fotografijo. (Pokaže fotografijo z motivom Bonnie in Clyda, na kateri je z najstniško hčerko Teo.) Ta fotografija je takrat postala poster na steni moje sobe.

Tudi fotografija pri Povratniku je izjemna, ampak zdi se, da je bilo vse to težko posneti …

Hja, v tistih višavah smo počeli precej čudne reči. Na trenutke je zeblo celo mene. In bilo je fizično zelo naporno. Kaj vse je morala prestati šele tehnična ekipa. Za potrebe snemanja smo se veliko premikali, še največ časa smo prebili v Calgaryju. In se vsak dan vozili na lokacije dve uri stran. In ponoči nazaj. Dolgo je trajalo, sedem mesecev, nekje od septembra do aprila. Prvi teden smo bili v maskirnicah in garderobah, potem so sledili trije tedni fizičnih priprav na terenu, jahanje konjev, streljanje …

DiCaprio?

Nič slabega ne morem povedati o njem, prijeten poba.

Zakaj, menite, si vas režiserji želijo v svojih filmih?

Ne bi vedel. Nič kaj posebnega jim ne morem ponuditi. Vsakokrat, ko me kdo povabi k sodelovanju, prinesem seznam stvari, ki jih ne bom počel za potrebe filma. Vsak od nas ve, v čem ni dober, česa ne zna početi ali česa se boji. Mar ni praktično, da si stvari povemo vnaprej?

Kaj vse je na tem seznamu? Strah pred letenjem?

Reciva, da veliko stvari (smeh). Zajeban človek sem. Prav, povedal vam bom: nisem umetnik. Bolj kot to sem atlet. Pri filmu me najamejo, da odtečem šprint. Bum bum bum. In moje delo je opravljeno. To ponovimo desetkrat zapored. To znam početi. Sem bolj filmski delavec kot igralec. Nisem kot Sonja, ki izumlja nove stvari, ali scenarist … Imajo vizijo. Jaz pa sem bolj izvrševalec. Ali barva. Jaz sem na primer modra. In ko rečejo: modra!, se pojavim in oddelam svoje. Rad sem barva. Rad sem to, kar sem, in trudim se, da bi bil bolj modra. Če mi režiser dovoli biti barva, kakršna v resnici sem, je delo enostavno. Če mi rečejo, naj bom rdeča, ne gre.

Se je to že zgodilo?

Seveda. Režiserji imajo svojo vizijo. Film imajo v glavi, še preden ga posnamejo. In včasih so moteč element v tej viziji. Ali pa je moteča moja vizija. Vedno branim like, ki jih igram, naj so to pedofili, piloti ali geologi. Sem šprinter. Tekel bom, kolikor hitro bom lahko. Ne glede na to, v koliko filmih sem že igral, so samo trije ali štirje, o katerih bi lahko rekel, da so dobri.

Jih lahko imenujete?

Ne. To bi bilo narobe, saj veste …

Ampak The Wave je eden od njih?

(Krohot.)

No, prav.

Saj sem ponosen nanj. Hotel sem samo reči, da je v redu.

Ugibam, da si nekje v prihodnosti želite nastopiti v vesternu.

Kdo vam je povedal? Ja, res. In vedno sem si želel posneti vsaj en prizor s Christopherjem Walknom.

Kar sploh ni nemogoče.

Vem. In o tem sanjam. Ko sem kot otrok gledal vse te filme, sem si za svoja junaka izbral Chrisa Walkna in Jacka Nicholsona. Zakaj? Zakaj tako radi gledamo Nicholsona? Zato, ker v vseh filmih igra samega sebe.

Povejte kaj o svoji norveškosti in kako se ta na snemanju manifestira pri kakšni mednarodni produkciji, Povratniku ali Zgodovini ljubezni, na primer?

Zdaj sem že star in … Dvajset let sem že v tem in ugotovil sem, da okrog sebe potrebujem svoje ljudi. Potrebujem tek. Tek je moja stvar. Sprašujete me o norveškosti v meni. Mislim, da med tem intervjujem ne bi mogel biti tako sproščen, kot sem, če poprej ne bi spil petih piv. Norveška je … V New Yorku sem z družino preživel pet mesecev. Pa ni šlo. Potem sem se spomnil knjige, ki sem jo v otroštvu prebral o Norveški. V njej je pisalo: »Ne pogovarjaj se z Norvežanom. Kmalu postane nervozen.« In to drži. Norvežan se težko pogovarja s tujcem.

In da ne bi preveč mistificirala, se boste strinjali z menoj, da je to stvar podnebja. Šest mesecev v letu je vreme na Norveškem precej temno in usrano. Sedimo v naših domovih. Ko gremo v bar, moramo piti alkohol, da postanemo bolj socialni … Spomnim se, kako smo se preselili v nov dom sredi zime. Sosede sem prvič srečal in pozdravil čez tri mesece, na pragu pomladi. To naredi podnebje, ne ljudje. Vi pa ste navajeni posedanja zunaj, čuti se vpliv Mediterana, veselje do življenja … Toda, imejte v mislih, da se pogovarjate s srečnim človekom.

S srečnim Norvežanom.

S srečnim fucking Norvežanom. Danes sem snemal v reki Soči. Oh. Čudovito. In ta dva mlada igralca Teja (Doroteja Nadrah) in Matej Zemljič, pa izvrstni Matija Vastl … Posneli smo nekaj strašansko dobrih prizorov. Ko jih boste videli, me boste poklicali in rekli, ja, Kris, prav ste imeli …