Skrivnostni Li z železno palico se vrača

Dragoceni kitajski kipec iz zbirke Alme M. Karlin, ki je do nedavnega veljal za pogrešanega, bo po pol stoletja spet postavljen na ogled v Pokrajinskem muzeju Celje. »Inkovski zaklad v podobi hudiča« je dobila v Peruju, v dar od svojega učenca. Na Kitajskem je izvedela, da kipec predstavlja daoističnega nesmrtnika Li Tieguaija, pozneje je postal junak mističnega romana Malik, po njeni smrti pa je skrivnostno izginil.

Objavljeno
13. marec 2015 15.12
Barbara Trnovec
Barbara Trnovec
Osemletno potovanje okrog sveta, ki Almo Karlin umešča med največje popotnike vseh časov, je začela prav v Peruju. Želela si je najprej odpotovati na Japonsko, vendar je zaradi spleta okoliščin – pomanjkanja denarja ali ustreznih potrdil – v Genovi kupila ladijsko vozovnico do najjužnejšega perujskega pristanišča Mollenda. »Zadnji večer sem preživela na Ponte Monumentale, od koder sem imela krasen razgled na Via XX. settembre. Od tukaj si lahko pokukal v vrtove starih palač, v globočine mračnih dvorišč in skozi okna brez zaves v skromne domove (…), za vsem tem pa se je kot globoko modra, neskončna senca razprostiralo morje, ki je vabilo in obljubljalo. (…) Spodaj je bučalo življenje, ki sem ga poznala. To je bila Evropa. Čez tri leta sem se nameravala vrniti, odeta v modrost in slavo.«

Moram. Nekaj v meni me priganja …

Preden je 24. novembra 1919 na celjski železniški postaji sedla na vlak in se podala na pot, je na materino vprašanje, zakaj gre, odgovorila: »Moram. Nekaj v meni me priganja in ne bom našla miru, če ne bom sledila temu vzgibu.« Tri mesece kasneje, 19. februarja 1920, se je vkrcala na ladjo Bologna, kot potnica tretjega ladijskega razreda. »Ker sem nekoč nekje videla slike tretjega razreda, sem si domišljala, da vse vem ...« Gneča, neznosen smrad in hrup v drobovju ladje so jo motili manj kot misel na to, da si potovanja v prvem razredu, »kamor sodi«, ne more privoščiti.

Ko so zapluli skozi Gibraltar, se je poslovila od Evrope. Ko so zapustili Tenerife, pa je doumela, da je »domovini za bogve kako dolgo obrnila hrbet«. V Mollendu se je izkrcala 5. aprila. Veselila se je, da bo spoznala »deželo otrok sonca«; inkovska civilizacija jo je namreč povsem prevzela nekaj let pred tem, ko ji je v Stockholmu prišlo v roke tristo let staro delo Ince Garcilasa de la Vege o zgodovini in kulturi Inkov.

Z vlakom se je iz pristanišča odpeljala v približno sto kilometrov oddaljeno Arequipo. Najela je poceni sobo in dala oglas v lokalni časopis, da poučuje tuje jezike; poleg maternega jezika nemščine jih je obvladala še osem, med drugim tudi španščino. »Na oglas v časopisu sem dobila nepričakovano veliko odgovorov in že sem se videla, kako zapuščam staro kraljestvo Inkov s polnimi vrečami. Smehljala sem se kot parkelj na škatli sladkorja in bila navdušena nad kolumbovstvom bolj kot kadarkoli prej.«

Le nekaj dni kasneje je njeno kolumbovsko navdušenje zamrlo. Ko se je šla predstavit lokalnemu odvetniku, čigar otroke naj bi poučevala angleščino, je po poti srečala sopotnika z Bologne. Povabil jo je na obisk k svoji sestri, nato pa jo je po poti poskusil posiliti. Uspelo ji je pobegniti, vendar jo je dogodek zaznamoval za vedno. »Od tod naprej sem poznala svoje meje, poleg tega sem se naučila, kaj je groza. Začetni pogum je izginil. Odslej sem hodila skozi življenje kot ženska, ne kot neumno dekletce …« Za vse življenje ji je ostal strah pred »moško človeško živaljo«.

Sledil je še en poskus posilstva v hotelski sobi, pogosta opolzka nadlegovanja in druge neprijetnosti. Ko se je iztekla trimesečna pogodba z omenjenim odvetnikom, se je od Peruja poslovila z besedami: »Dežela zločincev, zbogom! Ne bi te hotela več obiskati, tudi za največji inkovski zaklad ne.« Tako je zapisala v svoj dnevnik, ko je sedela na krovu ladje Imperial, na poti v Panamo.

Inkovski zaklad v podobi hudiča

Pri sebi v kovčku je takrat imela tudi skrivnostni kipec, ki ga je spomladi 1920 dobila v Peruju. »Edini učenec, ki ni bil nesramen do mene, mi je podaril star inkovski zaklad, hudiča, kakor ga je imenoval, ki se ga je njegova žena bala.« Po njegovih besedah naj bi kipec pred več kot dvesto leti izkopali v bližini jezera Titikaka, njegovemu dedu pa naj bi ga podaril neki Indijanec.

Alma ga je poimenovala malik in ga nato šest let tovorila s seboj. V tem času ga je enkrat izgubila, skupaj s kovčkom, edino prtljago, ki jo je imela poleg usnjene torbice in pisalnega stroja erike. Po izkrcanju v Honoluluju ga namreč ni dobila nazaj. »Zatrjevali so mi, da so ga postavili na pomol, za izgubo pa mi kljub vsej moji jezi niso plačali nikakršne odškodnine. Kovček je medtem odpotoval v Singapur in se čez tri mesece deformiran skupaj z vsebino vrnil k meni. V njem sta bila slovar v desetih jezikih, ki sem ga sama sestavila in napisala z roko, ter perujski malik. Obeh sem bila izredno vesela.«

S Havajev je Alma končno odpotovala na Japonsko, kjer je nato ostala dobro leto, od junija 1922 do julija 1923. Občudovala je vljudnost, moč samoobvladovanja in poglobljeno razmišljanje Japoncev. Menila je, da se je približala »japonski duši«, kolikor se ji tujec lahko približa. Prek Koreje je nato odpotovala na Kitajsko. Čas bivanja v Pekingu je označila z besedami »popotni paradiž«; našla je namreč mirno sobico v penzionu, ki ga je vodila »prijazna Nemka, poročena s Kitajcem«, imela je toliko privarčevanega denarja, da se je lahko posvetila raziskovanju in študiju, začela je pisati novo zbirko novel, ki je zaposlovala njene misli.

Nemški veleposlanik v Tokiu ji je dal priporočilno pismo za veleposlanika v Pekingu, ta pa ji je »posvetil toliko hladne pozornosti kot zoprnemu spisu«. Več sreče je imela s priporočilnim pismom za Ericha von Salzmanna, znamenitega nemškega dopisnika, ki se je kot mlad poročnik leta 1903 s konjem podal na pot od takratnega Tientsina na Kitajskem prek puščave Gobi do Taškenta v Uzbekistanu in kasneje o tem napisal knjigo. Ta jo je zelo prisrčno sprejel, ji razkazal pekinške stranske uličice, prebral njeno zadnje delo, z njo razpravljal in ji dal nekaj pomembnih priporočilnih pisem.

V Pekingu je spoznala tudi dr. Ferdinanda Lessinga, nemškega lingvista, etnologa in sinologa, ki je v letih 1907–1925 živel in delal na Kitajskem. V potopisu je zapisala: »Na tem mestu moram omeniti svojega perujskega malika. Dr. Lessing, znani nemški arheolog, ki se je takrat mudil na Kitajskem, je v kipcu iz lojevca prepoznal Li Tie Guaia.«

Li Tieguai, daoistični nesmrtnik

Li Tieguai – tak je pravilen zapis njegovega imena – predstavlja enega izmed osmih daoističnih nesmrtnikov. »Nesmrtni so postali, ker so se odpovedali materialnim dobrinam in sledili zakonom narave. V skladu s daoističnimi načeli so izvajali kultivacijo telesa in duha, stremeli so k njuni harmoniji,« pojasnjuje sinologinja, poznavalka kitajske kulture, zgodovine in umetnosti dr. Nataša Vampelj Suhadolnik, vodja katedre za sinologijo in namestnica predstojnika oddelka za azijske in afriške študije na ljubljanski filozofski fakulteti.

Skladno z mitološko geografijo, klasičnim delom Shanhaijing oziroma Klasiko o gorah in morjih, naj bi ti nesmrtniki prebivali na otokih v morju Bohai na severovzhodu Kitajske. Vsak izmed njih je prepoznaven po svojem pripomočku, nekakšnem talismanu, s katerim je lahko pomagal ljudem. Li Tieguai velja za prvega med njimi. Li je priimek, tieguai pa je železna palica, torej Li Tieguai dobesedno pomeni Li z železno palico. Upodobljen je kot berač oziroma grd, bradat starec, razmršenih las in umazanega obraza, s poškodovano nogo, ki si pri hoji pomaga z železno palico, nekakšno berglo. Velja za težavnega, zelo vzkipljivega, obenem pa za dobrotnika, ki pomaga bolnim, s posebnim zdravilom iz buče, in tudi drugim, pomoči potrebnim. Atributa, po katerih ga prepoznamo, sta prav železna palica in buča, ki mu visi čez ramena ali pa jo drži v rokah.

Po besedah dr. Vampelj Suhadolnikove v daoizmu ločimo dve temeljni smeri: filozofsko in religiozno. Prva se je oblikovala v obdobju vojskujočih se držav, v času od 5. do 3. stoletja pred našim štetjem. »To je bilo izredno dinamično obdobje, ki ga med drugim zaznamuje tudi propad družbenih norm, kar je vodilo v pojav več filozofskih šol. Te so poskušale s svojimi idejami pripomoči k stabiliziranju razmer in oblikovanju novega družbenega sistema.«

Religiozna smer daoizma, imenovana tudi ljudski daoizem, pa se je začela formirati konec 3. in v 2. stoletju pred našim štetjem. Prevzela je veliko elementov ljudskega verovanja. »Daoistični mojstri te smeri so se med drugim začeli posvečati vprašanju, kako podaljšati življenje. Ukvarjali so se z različnimi tehnikami – dihalnimi in telesnimi vajami ter alkimističnimi in seksualnimi praksami –, ki bi življenje ne le podaljšale, ampak bi privedle tudi do nesmrtnosti. Razumljivo je torej, da je daoistična religija oblikovala panteon, ki je vključeval tudi nesmrtnike.«

Motiv osmih nesmrtnikov je bil izjemno priljubljen, saj so simbolizirali dolgoživost, zdravje, blaginjo, uspeh in srečo. Obenem pa so izražali tudi idejo, da lahko vsak doseže nesmrtnost. Upodabljali so jih na porcelanskih vazah, v grobni umetnosti, slikarstvu in kiparstvu, posamično ali v skupini. Bili so predmet čaščenja in darovanja, zato so jim posvečeni številni oltarji in templji. Tudi v sodobni družbi so še vedno močno prisotni; priljubljeni so v obliki spominkov, zanimivi so za filmsko umetnost, mlade pa zabavajo kot junaki računalniških igric.

Na vprašanja o izvoru Alminega kipca je nemogoče odgovoriti brez podrobnih analiz, med drugim materiala in načina izdelave, mogoče pa je razmišljati v dve smeri. »Od sredine 19. stoletja naprej, še zlasti po opijskih vojnah, je veliko kitajskih delavcev, po nekaterih ocenah več kot sto tisoč, emigriralo v Peru. Tja so prinesli svojo kulturo in tam, seveda, odpirali trgovine, kjer je bilo najbrž mogoče kupiti tovrstne kipce. Možna sta torej dva scenarija: ali je bil kipec izdelan na Kitajskem in prenesen v Peru ali pa je bil izdelan v Peruju. Slednje se mi zdi bolj verjetno,« zaključuje dr. Vampelj Suhadolnikova.

Junak mističnega romana

Iz besed, da gre za »inkovskega malika«, in še nekaterih drugih dostopnih podatkov lahko sklepamo, da Almin učenec, ki ji je podaril kipec, ni bil Kitajec, saj bi ji ta zagotovo povedal, kaj predstavlja. To je izvedela šele na Kitajskem. In ker Li Tieguai pomaga tistim, ki so pomoči potrebni, je takrat zapisala: »Ko sem se sprehajala po spokojnih dvoriščih starega samostana, sem nehote pomislila na to, da bi mi moral podariti denar, ker sem tako navezana nanj, a je molčal.« Do denarja naj bi namreč pomagal tistim, ki ga častijo, vendar so Almo tako pomanjkanje denarja kot druge tegobe spremljali do konca potovanja. Najtežji sta bili leti 1925 in 1926, ko je potovala po otočjih Melanezije; možnosti, da bi zaslužila denar za preživetje in nadaljevanje poti, tam ni bilo, poleg tega je hudo zbolela za malarijo, na Novi Gvineji so jo napadli Wutungovci in komaj si je rešila celo kožo.

Mesece jo je pokonci držala le misel na priporočilna pisma in honorarje, ki naj bi jo čakali na Javi, na nemškem konzulatu v današnji Džakarti. Tja je prispela septembra 1926 in doživela nov udarec. Kljub gori pisem je ostala praznih rok, svoj položaj je označila za popoln polom. Takrat je zapisala: »Na Javi sem se odločila, da se ločim od Li Tie Guaia. Morda pa je vse moje smole kriv on. (…) Zdaj sem ga skupaj z drugimi dragocenostmi zapakirala v zaboj in ga predala generalnemu konzulatu za transport. Cesarski Nemci so zanesljivi …«

Zaboj je čez štiri mesece prispel v Celje. Tam je kasneje, po Almini vrnitvi s poti – to je bilo zadnje dni leta 1927 –, celjski profesionalni fotograf Adolf Perissich posnel fotografijo, na kateri je popotnica s kipcem v rokah, ki pa je zamegljen. Dober posnetek kipca, »na katerem ni bil videti čudno zamaknjen«, je po njenih besedah le izjemoma nastal, kajti »Li Tie Guai se ni pustil fotografirati«.

Kipcu, ki ga v enem od novinarskih prispevkov imenuje tudi Skrivnostni, je pripisovala posebne moči in velik pomen. »Ni se hotel ločiti od mene (…), tisti, ki bi si ga hotel prisvojiti, pa bi nadse priklical neverjetno nesrečo.« Navdihoval jo je za pisanje in postal osrednji junak romana Der Götze (Malik), s podnaslovom Ein Mystischer Roman (Mistični roman), ki je izšel leta 1932 v Potsdamu. Pisati ga je začela v začetku leta 1926, ko je bivala na otoku Bougainville. »Takrat sem pisala nov roman Malik, ki je že davno dozorel v meni. Bila sem tako zaposlena z njim, da sem se s tem tolažila med svojim neskončnim čakanjem na kako možnost prevoza naprej.«

Po besedah germanistke in prevajalke Mateje Ajdnik Korošec gre za roman v treh delih, ki se dogaja v dveh časovnih obdobjih in na dveh lokacijah. Zgodba je uvodoma postavljena v Peru, v čas inkovskega kralja Lloque Yupankija, konča pa se v 30. letih 20. stoletja na Kitajskem. Iste osebe, v različnih inkarnacijah, skozi čas in prostor povezuje skrivnostni kipec – sprva imenovan malik, kasneje Li Tie Guai –, ki mu Alma pripiše vlogo povezovalca civilizacij. Roman je napisala pod vplivom teozofije, kipec pa simbolizira ideale, h katerim naj bi človek stremel: dobroto, modrost in resnico.

Skrivnostni kipec je po Almini smrti, v obdobju 1957–1960, takratnemu Mestnemu muzeju Celje izročila njena prijateljica in dedinja Thea Schreiber Gammelin. Že pred popisom podarjenih predmetov je Li Tieguai – v doslej nepojasnjenih okoliščinah – zašel v Azijsko zbirko. Odkrit je bil pred nedavnim, med pregledovanjem inventarne knjige te zbirke, potem ko je bil več kot pol stoletja shranjen v lesenem zaboju v muzejskem depoju. Vsa ta leta je buril domišljijo in sprožal ugibanja, kam je izginil eden najpomembnejših predmetov iz Almine zapuščine. Skrivnost manj torej, povezana s to izjemno žensko. Ostaja pa jih še veliko.



Barbara Trnovec je etnologinja in kulturna antropologinja ter avtorica knjige Kolumbova hči.