Slovenci in druga renesansa Evrope – drugi del

Za preporod Evrope ne zadoščajo ekonomska ali pravno-politična prenova in ustavni premiki, ključna je duhovna prenova.

Objavljeno
10. marec 2017 11.58
Tine Hribar
Tine Hribar

Nova evropska zgodovina se na začetku našega stoletja zarisuje v treh med seboj dopolnjujočih, obenem pa tudi nasprotujočih si smereh. Prvič, krepi se podaljšek stare evropske zgodovine, zgodovine evropskega nihilizma, ki smo ga stoletja izvažali v Ameriko, zdaj pa se nam vrača kot bumerang. Drugič, pred nami je uresničevanje novega, svetovnega etosa; če ne na svetovni, pa vsaj na evropski ravni. Tretjič, na koncu filozofije kot metafizike, izenačitve biti in (vrhovnega) bivajočega, moramo vztrajati pri neizogibni nalogi mišljenja: pri mišljenju biti kot biti.

Druga evropska renesansa lahko zares zaživi le v soočenju mišljenja biti in svetovnega etosa z evropskim, danes svetovnim nihilizmom. Sicer bo globalna superinteligenca, v kar se spreminja Heglov Weltgeist (svetovni duh), požrla ne le človeško naravo, marveč tudi samo sebe. Ob tem je ključna zavest, da bistvo tehnike ni nič tehničnega. Tudi bistvo umetne inteligence ni v njeni tehničnosti, marveč v njeni inteligibilnosti. Ki se je ni izmislil robot, temveč človek kot misleče bitje.

Zato ustavni premiki ne bodo zadoščali za pravo prenovo, tj. za preporod Evrope. Zanj ni ključna niti ekonomska niti pravno-politična, marveč duhovna prenova. Prenova, kakršna se je začela, če se ne oziramo na karolinško renesanso konec 8. stoletja, z italijansko renesanso. Osrednja knjiga te renesanse ima naslov O človekovem dostojanstvu, napisal pa jo je leta 1486 Giovanni Pico della Mirandola. V središču ni več Bog, kot je bil še pri Danteju, marveč človek. Človek kot individuum. Spet je, čeprav na novo, zazvenela Sokratova maksima: Spoznaj samega sebe! Kljub tej naslonitvi na antično grško misel pa krščanstvo ohranja svojo veljavo.

Tako kot v naslednji epohi evropske zgodovine, se pravi, v dobi razsvetljenstva. Ta doba je dosegla vrh s Kantom in njegovim kategoričnim imperativom, glavnim etičnim napotilom modernega človeka, ki se glasi (Kritika praktičnega uma, 1788): Deluj tako, da tvoja osebna maksima lahko obvelja kot obči zakon. V ospredju ni več vera v avtoritete, marveč zaupanje v um, natančneje, v praktični um. Ki pa je podvržen avtonomni kritiki človeka kot etičnega subjekta morale in moralnosti. Človek naj sledi svoji (notranji) vesti, ne pa (zunanjim) ukazom teh ali onih avtoritet.

Ta drža ni v nasprotju s krščanstvom, kakor menijo nekateri klerikalni teologi, ki nasproti avtonomni etiki človeka postavljajo heteronomno etiko, zavezano dekalogu. Pri tem se ne zavedajo, da je njihov nauk v nasprotju s Tomažem Akvinskim. Akvinski v Teološki sumi zapovedi oz. zakone razdeli na pet vrst: na prvem mestu je večni zakon, istoveten z Bogom samim oz. njegovim Umom, na drugem in tretjem mestu sta naravni in človeški zakon, božji zakoni pa so šele na četrtem mestu. Dekalog torej ni podrejen samo večnemu in naravnemu zakonu, ampak tudi človeškim zakonom. Nad biblijskim dekalogom kot izvorom heteronomne etike je naravni zakon kot izvor človekove avtonomne etike. Drugače rečeno, naravno pravo, istovetno z etiko, je pred pozitivnim pravom, pa naj gre za uzakonjeno pravo človeških ali božjih, državnih in cerkvenih zakonov oz. postav.

Kajti po Akvinskem naravni zakon ni zakon narave kot nečesa nasebnega, marveč je istoveten z božjo naravo, tj. z bistvom narave, z njeno umsko zasnovanostjo po Božjem Umu in zato spoznatljivo z naravnim človeškim umom, umom, ki spada k naravi/bistvu človeka kot umnega bitja. Glede tega je Kant s svojim zakonom avtonomne morale torej povsem v skladu z Akvinskim. Zagovorniki heteronomne morale pa so v nasprotju z njim, saj etičnost etike zgrešijo kar na dveh ravneh: zgodovinski, biblično razodeti dekalog Božjih postav postavljajo nad večni zakon, nad Boga samega, obenem pa se delajo, da so v posesti Božjega Načrta oz. Uma. S takšnim ravnanjem prisilijo Nietzscheja, da izjavi: »Bog je mrtev!« Namreč klerični Bog, natančneje, Bog klerikalnih teologov. Teologov, ki sveto enačijo s sakralnim in tako sakralno postavljajo pred sveto kot sveto.

Ker je to etično nekaj zgrešenega, iz tega izhaja, da dobe dejanske postsekularnosti ne bo, dokler to ne bo tudi doba postsakralnosti: doba desakraliziranega svetega kot svetega, svetega, rešenega iz zlepljenosti s posvetno Močjo in/ali Oblastjo. Slej ko prej prepojeno z nasiljem. Lastnim ne samo posvetnim, ampak tudi cerkvenim oblastnikom. Od tod velikanski pomen spoznanja, ki ga z najvišjega cerkvenega vrha razglaša papež Frančišek, da v imenu Boga nasilja ne smemo zagovarjati, še manj uporabiti. Seveda tudi v imenu človeka kot človeka ne. Pri tem ne gre le za militaristično in revolucionarno nasilje, ampak tudi za pravno nasilje, kakršno predstavlja smrtna kazen.

Krščanske kreposti, razsvetljenske vrednote in socialistične zahteve

Odprava smrtne kazni, povezana tako s svetostjo življenja kot z dostojanstvom človeka, je eden od prvih elementov nove evropske renesanse. Ki je s tega vidika torej že v teku. A smo šele na začetku. Ujemajočega se z vse večjim upoštevanjem svetovnega etosa, pravrednot človeka in človečnosti. Med katere poleg svetosti življenja in človekovega dostojanstva spadata tudi posvečenost mrtvih in zlato pravilo: ne stori drugemu tega, česar ne želiš, da bi drugi storil tebi. Pod obnebjem teh vrednot se moramo ozreti na celotno etično izročilo evropske civilizacije. Si znova gledati ključne vezi od krščanskih kreposti prek razsvetljenskih vrlin do socialističnih zahtev. Pred nami so: krščanske kreposti (vera – upanje – ljubezen); razsvetljenske vrline (svoboda – bratstvo – enakost) in socialdemokratsko-socialistična zahteva Delu čast in oblast!

Zakaj si moramo vso to dediščino v luči druge evropske renesanse znova ogledati? Zato da bi pod obnebjem svetovnega etosa, katerega projekt je prvi razvil že navedeni krščanski teolog Küng, lahko izpostavili vse, kar prinaša dobrega, a tudi tisto, kar slepa absolutizacija teh kreposti, vrlin in vrednot lahko prinese zlega. Merilo zla je vselej stopnja nasilja, navsezadnje ubijalskosti. Da bi se temu kriteriju izognili, se zadnje čase nekateri vse pogosteje zatekajo k trditvi, da se peta božja zapoved nanaša le na umor, ne pa na vsakršen uboj: zakonita, sodniško zaukazana usmrtitev naj bi bila upravičena. Skratka: v imenu svetosti življenja naj bi bilo ubijanje navsezadnje dovoljeno, celo zaželeno.

Potemtakem se lahko vse sprevrže v svoje nasprotje. Vse ima tudi svojo drugo, temno plat. Vera se skozi preveliko gorečnost lahko sprevrže v ubijalski zelotizem. Ljubezen do dobrega se prav zaradi odpora do zlega ali do pohujšljivega telesa lahko sprevrže v sovraštvo. Svoboda pogosto zaide v razpuščenost, na politekonomski ravni pa se liberalna naklonjenost do svobodnega trga lahko sprevrže v neoliberalistični, natančneje, v ultraliberalistično podivjani in zato ubijalsko pridobitniški kapitalizem. Bratstvo se iz solidarnosti lahko sprevrže v podlago fašizma oz. nacizma. Enakost pa je lahko zlorabljena na komunističen način. Delo kot omogočujoči temelj socialnosti in razvoja družbe sploh sta z zgolj navideznim čaščenjem omadeževala tako nacizem kot komunizem. Saj sta namesto oblasti dela v imenu dela uveljavila partijsko oblast: nadoblast partijskih funkcionarjev.

Vsako delo – ne le telesno, ampak tudi umsko in ustvarjalno – zasluži spoštovanje, mu torej pripada čast; toda te je zares deležen le v demokraciji. Tam, kjer spoštovanje dela in delavcev sovpada s spoštovanjem dostojanstva človeka, izvora temeljnih človekovih pravic in državljanskih svoboščin. Ki v demokratičnih družbah veljajo za vse državljane in zato tudi za delavce, na vseh ravneh. Zdajšnje prekarce izigravajo podobno, kot so nekdaj izigravali proletarce. Neenakost, ki so ji izpostavljeni, ne krati le delavskih in s tem človeških pravic, ampak tudi zlato pravilo etičnosti. In ogroža tudi svetost življenja, vse pogosteje pa celo posvečenost mrtvih.

Ogroženo je ustvarjanje družin, za tem njihovo preživetje, s krutimi posledicami, kakršne so splavi. Ki pa jih ni mogoče odpraviti z nasiljem, s pravnimi prepovedmi in kaznimi, na koncu katerih je vselej policijski pendrek. Zato je prav, da imamo v slovenski ustavi člen, ki dovoljuje splav. Ga seveda nikakor ne zapoveduje, pač pa prepoveduje prepoved splava. Kot v vrsti drugih reči smo v EU tudi glede resničnih spodbud oz. podpor pri rojevanju otrok in s tem pri zmanjševanju števila splavov šele na začetku. Zato so tisti, ki se ne morejo zadržati v zahtevah po (pravnem) nasilju nad ženskami, ki se odločijo za splav, in jih zmerjajo celo z zločinkami, v veliki zmoti. Se z vidika krščanskih vrlin gibljejo v območju sovraštva in ne ljubezni; z vidika razsvetljenskih vrlin pa v območju spodnašanja tako svobode kot solidarnosti in enakosti.

Še huje je z evtanazijo. Utemeljitelj svetovnega etosa, katoliški duhovnik Hans Küng, ki mu je brat v velikih bolečinah umrl pri dvajsetih letih, sam pa ima parkinsonovo bolezen, evtanazijo zagovarja. Pri tem se sklicuje tako na človekovo dostojanstvo kot na Božje usmiljenje. Sam menim, da za podporo evtanaziji zadošča že človeško sočutje. Seveda sta splav in evtanazija v nasprotju s svetostjo življenja, toda hkrati sta, strogo omejena, v skladu z dostojanstvom človeka. Zato se za njiju ali proti njima odločamo po načelu manjšega zla. Človek ni absolutno, marveč končno, smrti izročeno bitje; vztrajanje pri prenašanju nadčloveškega trpljenja v imenu absolutne veljave svetosti življenja zato vodi v nečloveškost, v sprevrnitev svetosti v prekletstvo življenja.

Groteskno je, da prav najhujši, potencialno najbolj nasilni nasprotniki splava in evtanazije, s tem pa tudi zdravniške pomoči pri obeh, obenem navdušeno pozdravljajo ubijalske vojne; zakrivajoč si oči pred njihovimi neizogibnimi posledicami, pred smrtonosnim izživljanjem, do katerega je prišlo, tudi nad civilisti tako v ameriški iraški vojni kot po francoskem pozivu k vojaškemu obračunu z Libijo, ki je nato ravno tako potekal pod komando Amerike. Še bolj žalostno pa je ravnanje zmagovalcev.

V mislih imam umore premaganih voditeljev: umor Sadama Huseina, umor Moamerja Gadafija in umor Osame bin Ladna. Tam, kjer velja – kot v EU – prepoved smrtne kazni, tudi dosojene, kaj šele zunajsodne, usmrtitev ni nič drugega kot zločin. Čeprav smo bili Evropejci soudeleženci, celo sokrivci vojne v Afganistanu, Iraku in Libiji, smo mirno privolili v ta zločinska dejanja. Kljub vedenju, da so okupatorski poveljniki pobili neprimerljivo več ljudi kot pa eksekutiranci. Naravnost grozljive, moralno nagnusne so bile okoliščine ob zunajsodni eksekuciji bin Ladna; nedvomno zločinca, toda tudi zločin nad zločincem je zločin. To, da sta tedanji predsednik in do nedavna predvidena predsednica ZDA opazovala eksekucijo in pri tem uživala, je nevredno človeka 21. stoletja. V nasprotju z vsemi vrednotami svetovnega etosa, z vsemi štirimi pravrednotami človeškosti.

Posiljevanje Evrope: Mars in Venera

A takšno obnašanje pri ameriških voditeljih ni nič posebnega. Spomnimo se le brezobzirnega ameriškega posiljevanja Evrope po napadu na Irak leta 2003. Čeprav sta bila tedanja voditelja Francije in Nemčije, Jacques Chirac in Gerhard Schröder, proti napadu in sta ob podpori najvidnejših evropskih intelektualcev, na čelu s Habermasom in Derridajem, po napadu sprva odklonila udeležbo evropskih vojakov, je Evropa skupaj z njima po krajšem obotavljanju in ob šibkem, prešibkem upiranju ter pod pritiskom Poljakov privolila v okupacijo Iraka. In potem za povrh še molče sprejela ameriško razglasitev, da so v svetovni drami vloge porazdeljene takole: Američani, je tedaj razlagal neokonservativec Robert Kagan, so v vlogi močnega in bojevitega boga Marsa, Evropa pa je v vlogi pomehkužene in zato nemočne boginje Venere.

Drugič se je posilstvo Evrope zgodilo ob organiziranem vdoru emigrantov leta 2015, ob katerem se je Evropa z Nemčijo na čelu nekaj časa delala, da ji to celo ugaja. Danes pa Američani zahtevajo, naj vse stroške obeh posilstev plačajo Evropejci sami; obenem pa naj se pripravijo še na plačilo tretjega posilstva, na poravnavo stroškov prisilnega sodelovanja v konfliktu z Rusi. Ki se ni začel šele z Ukrajino, ampak ga Američani pripravljajo že več kot dve desetletji, vse od njihove zahteve po namestitvi raket na Češkem, domnevno usmerjenih na Iran. Takšen odnos ZDA do EU ne pomeni zgolj slabitve, marveč razbijanje Evrope. Ob samoponiževanju Evropi, saj Slovenci in Evropejci spotoma sprejemamo samoposiljevanje z (amerikanizirano) angleščino.

                                                                           * * *

Elementi druge evropske renesanse se deloma razlikujejo od prve, deloma pa so z njo istovetni, le da v novi obliki. Medtem ko je prva renesansa oživila vse sestavine antične kulture, ne samo grško filozofijo, zdajšnja evropska renesansa privzema in povzema kulturno-civilizacijske dosežke sveta v celoti. In kot italijanska renesansa z Leonardom da Vincijem na čelu že vključuje tehniko, tehnične inovacije, tako jih tudi druga, vseevropska renesansa, le da v povsem novi dimenziji, z vzpenjanjem na raven superinteligence. Ki pa domala nepresegljivo presega katero koli dosedanjo tehnično pridobitev; ne samo kvantitativno, ampak tudi kvalitativno. Saj drugače od kolesa, avta, letala pa tudi medplanetarnih raket, s katerimi človek presega svoje pešačenje, tj. telesno hitrost, umetna inteligenca, kot pove že naslov, človeka presega umsko.

Čeprav za zdaj le na ravni racija, računanja in računalništva, se je konec 20. stoletja zgodilo prvič, da je umetna inteligenca premagala človeško pamet, namreč um svetovnega prvaka v šahu. Ko je računalnik z inteligentnim šahovskim programom premagal šahista, je človekov lastni matematični algoritem obvladal človeka, ko pa bodo računalniki postali zavestni, vsebovali superinteligenco, ki naj bi se po predvidevanjih Matjaža Gamsa razvila čez kakih dvajset let, se bo ta začela obnašati kot smotrna dejavnost (ta je po definiciji istovetna s človeškim delom, z njegovo produktivno in kreativno dejavnostjo), torej bo človeštvo pod superinteligentnim upravljanjem in nadzorovanjem. Ostaja le vprašanje, v kolikšni meri in na kakšen način.

Tedaj se bo z vso ostrino zastavil problem orientacije. Devetnajsto stoletje je bilo stoletje dela in produkcije, dvajseto stoletje organizacije in volje do moči, naše enaindvajseto stoletje pa vse očitneje že zdaj postaja stoletje orientacije, drugače rečeno, iskanja smisla. Na filozofski ravni iskanja smisla biti, odgovora na vprašanje, kaj sploh pomeni biti. Le če si odgovorimo na vprašanje, kaj pomeni ontološka diferenca, razlika med bitjo in bivajočim, ali kaj pomeni antropogena diferenca, razlika med človekom kot človekom in človekom kot subjektom, bomo prišli do odgovora, kam se bo razvil nastajajoči antropocen.

Konec

***

Akademik dr. Tine Hribar je bil med ustanovitelji, med letoma 1982 in 1985 pa tudi glavni in odgovorni urednik Nove revije. Članek (prvi del je bil v Sobotni prilogi objavljen prejšnji teden) temelji na referatu, ki ga je prof. Hribar predstavil na posvetu SAZU Prispevki za slovenski nacionalni program II.