Tiskane izdaje
Populizma se ne da jesti, je nedavno zapisal minister za gospodarstvo Zdravko Počivalšek. In po njem se je v medijskem prostoru razlilo izjemno veliko gneva. Ne vem, od kod argumenti za revolucionarne zahteve o jemanju kapitalu in delitvi revnim. Vsekakor pa za Slovenijo ne drži ugotovitev Thomasa Pikettyja, da ima nekaj odstotkov prebivalstva 90 odstotkov premoženja. Štiri tisoč tristo prebivalcev Slovenije, ki so za leto 2015 napovedali prihodke, večje od petkratnika povprečne plače, je imelo skupaj dobrih 530 milijonov evrov prejemkov. Če bi po kakšnem ključu uspela nova revolucija in bi vsem tem ljudem teh 530 milijonov odvzeli in jih razdelili med preostale zaposlene, bi se povprečne plače povečale za dobre tri odstotke. Premalo, da bi izkoreninili revščino, premalo, da bi zagotovili primerne plače, kot jih pričakujejo v večini zaposleni v Sloveniji. Slovenec, totalna revolucija zate ni rešitev!
Zahteve sindikatov javnega sektorja po višjih plačah so nerazumno visoke. So tempirana bomba, ki lahko poruši stabilnost države, konkurenčnost gospodarstva in razvojne perspektive. V treh letih bi za višje plače v javnem sektorju dali toliko, kot nas bodo stali drugi tir, tretja razvojna os in karavanški predor. In še bi veliko ostalo za znanost in razvoj, zdravstvo in druge investicije.
Počivalšek proti Počivalšku
Kot mnogi tudi predsednik fiskalnega sveta dr. Davorin Kračun ugotavlja, »da mora javni sektor še posebej paziti, da s svojimi zahtevami ne otežuje življenja drugim državljanom. Treba se je zavedati, da povečanje javne porabe ne pride v poštev.« (Finance, 29. januarja). Opozorila so več kot na mestu, saj javne finance v Sloveniji še zdaleč niso stabilne. Tudi po nekaj letih nadpovprečne rasti so odhodki komaj usklajeni s prihodki, za dolgove namenjamo skoraj milijardo evrov na leto, v številnih dejavnostih pa upravičeno opozarjajo na nevzdržnost upadanja sredstev, predvsem pa premalo namenjamo za razvoj in infrastrukturo.
Od kod bi dobili dodatno milijardo na leto za višje plače v javnem sektorju? Sklepamo, da tudi sami vodje sindikatov v javnem sektorju ne verjamejo, da bi jim uspelo v celoti, saj je celo njihov glavni pogajalec Jakob Počivalšek večkrat pohitel z izjavo, da je to samo pogajalsko izhodišče. Vendar pa je že pričakovanje, da bi dobili na primer le pol, nerealno in uničujoče za javne finance v Sloveniji. In za vse druge, ki bi morali to sfinancirati bodisi prek višjih davkov bodisi z odpovedovanjem investicijam v infrastrukturo, socialo in razvoj. Kljub temu pa številni, tako posamezniki kot organizacije, precej odločno in benevolentno podpirajo sindikalne zahteve. Razloge za njihovo podporo vidim v naslednjem:
Najprej, ker mislijo, da Slovenija to zmore. Da gospodarska rast dovoljuje bistveno višjo rast plač. Ni prvič, da zahteve upravičujejo s predsodkom in površnim poznavanjem prave slike slovenskega gospodarstva. Saj je res, da se je dodana vrednost močno popravila in dobičkonosnost v nekaj letih več kot podvojila. Vendar pa je Slovenija odvisna od globalnih trgov in razmer na teh trgih. Podjetja v Sloveniji so manj dobičkonosna kot na Češkem, Slovaškem in v Avstriji, za plače pa namenjamo bistveno večji delež dodane vrednosti kot v večini primerljivih držav. Ob tem pa imamo še vedno 75.000 zaposlenih v podjetjih, ki ustvarjajo manj kot polovico povprečne dodane vrednosti in imajo ob skoraj 200-milijonski izgubi povprečne (!) plače nižje kot 950 evrov.
Dvomim, da sindikalni prvaki v javnem sektorju računajo, da bodo ti zaposleni dodatno prispevali za njihove plače. Mnogi, žal celo najvišji vladni predstavniki za vsa ta podjetja prelahko porečejo, kot Marija Antoaneta, pa naj jejo brioške, če nimajo kruha. Naj kar propadejo, če se ne morejo prestrukturirati. Ampak ko pogledamo strukturo teh podjetij z nizko dodano vrednostjo, vidimo, da mnogi med njimi nastopajo kot javni ponudniki na javnih razpisih, kjer so uspešni le, če konkurirajo z najnižjo ceno. In ali smo v Sloveniji prijazni do tujih in tudi domačih vlagateljev, da bi k nam drli odpirat nova delovna mesta?
Potem, ker mislijo, da so plače v javnem sektorju res nizke. Ob prikazovanju slabo plačanih in šikaniranih delavk in delavcev v zdravstvu in nekaterih drugih sektorjih ni težko graditi podpore. Vendar pa zamolčijo, da so se plače v javnem sektorju v zadnjih letih povečale bolj kot v gospodarstvu in so tudi znatno višje. In za plače v javnem sektorju namenjamo v Sloveniji bistveno višji delež bruto domačega proizvoda kot v državah konkurentkah. Pri nas 11,3 odstotka, na Madžarskem 10 odstotkov, na Češkem pa celo samo 8,8 odstotka BDP. Si upa kdo trditi, da zato, ker imamo pri nas boljši javni sektor? Na posameznih področjih prav gotovo, vendar pa številne mednarodne primerjave niso ravno v ponos učinkovitosti našega javnega sektorja.
Snežna kepa zahtev
Močan veter v jadra nezadovoljstva je bilo seveda popuščanje posameznim sektorjem. Ko je prvemu uspelo s svojimi posamičnimi, sektorskimi zahtevami, so postale vse nove zahteve legitimne. V posameznih sindikatih pragmatično razmišljajo, če enkrat zamudimo, bomo sedem let nosili breme te zamude. Velika napaka vlade, ki se spušča kot snežna kepa! Kako velika bo priletela v dolino, ni odvisno le od pogajalske trdnosti vladnih pogajalcev, ki skušajo z minimalnim popuščanjem obrzdati izjemne apetite, temveč vse bolj od časa, v katerem potekajo pogajanja. Ne bo prvič, da bi odhajajoča vlada tik pred volitvami, zasledujoč volilni uspeh, požrla besedo in razvezala proračunsko mošnjo.
Kaj če vlada popusti? Če popusti bistveno bolj, kot ji to dovoljuje trenutna javnofinančna slika? Potem se nam pa res ne piše dobro. Namreč, plače v javnem sektorju oz. njihova masa je vsa leta, tudi v obdobju gospodarske krize, naraščala. V nasprotju z gospodarstvom navzdol ni bilo nikakršne »elastičnosti«. Milijarda letos, naslednje leto, čez dve leti … In rast plač v enem sektorju vedno vpliva tudi na gibanje plač v drugih sektorjih. Tudi v gospodarstvu. In na gibanje zaposlovanja. Nekateri so že pohiteli z zahtevami, ja, treba je vzeti kapitalu in dati več zaposlenim. Ampak v Sloveniji že sedaj namenjamo za stroške zaposlenih precej več kot v primerljivih državah. Pri nas dobrih 49 odstotkov BDP, v Evropski uniji je povprečje 47,4 odstotka, na Češkem in Madžarskem pa za zaposlene namenjajo manj kot 43 odstotkov BDP.
Razvojni model razrednega boja
Morebitno popuščanje sindikatom javnega sektorja bi imelo lahko dolgoročne posledice. Najprej seveda na javne finance, saj bi te za svojo stabilnost potrebovale reze na številnih področjih. Upadla bi vlaganja iz javnih sredstev na številna področja, pojavila pa bi se potreba bodisi po novem zadolževanju bodisi po dodatnem obdavčevanju. Slovenija pa bi se povzpela med vodilne države na svetu po deležu sredstev za plače v javnem sektorju.
Hkrati z nerealnimi zahtevami za plače javnega sektorja pa prihaja v ospredje še ena nevarnost: paradigma razvojnega modela razrednega boja. Ta temelji na oceni, da v Sloveniji ustvarimo dovolj, le pravičneje je treba razdeliti vse skupaj. In to ne s socialnim dialogom, ampak – če ne gre drugače – na trdo, na ulicah, s prevzemom države in s tem oblasti. Kjer si bodo posamezne socialne skupine, ne glede na posledice, odrezale še dodaten kos pogače domačega družbenega proizvoda.
Je pot v lepšo prihodnost res tlakovana s še višjimi davki in še manjšo avtonomijo gospodarskih subjektov?
Revolucija ni rešitev za nizko dodano vrednost, za premajhen ustvarjeni bruto domači proizvod, da bi ga vsem razdelili po pričakovanjih, odpravili revščino in dobili pravične (?) plače. Prihodnost Slovenije ni v egalitarnosti, temveč v hitrejšem razvoju, v učinkovitejšem upravljanju države in gospodarstva, večji kompetentnosti, v hitrejšem odpravljanju ovir, ki jih moramo vsak dan premagovati na poti na globalne trge.
Na pogosto retorično vprašanje in očitek – kdaj bomo v Sloveniji imeli dostojne plače? – ne poznam točnega odgovora. Vem pa, da veliko hitreje, če bi nam tudi številne talente in elito, ki razmišlja samo o tem, kako prerazporediti ustvarjeno, pa četudi z revolucijo, uspelo preusmeriti v iskanje rešitev za hitrejši razvoj in večjo učinkovitost.
***
Samo Hribar Milič je izvršni direktor Gospodarske zbornice Slovenije.
