Tiskane izdaje
Pisal bom o razprodajanju produktivnih in drugih zmogljivosti, ki smo jih ustvarili Slovenci v preteklih desetletjih, pa niso v zasebni lasti in jih zdaj politične stranke s to absurdno utemeljitvijo prodajajo (samo) tujcem, tujim zasebnikom in tujim državam. S tem ciljem so prenesle državno lastnino v upravljanje avtonomnim institucijam, v katere lastnik nima vstopa; se pa po njihovih hodnikih vsak dan pretakajo množice »tujih investitorjev«. To ni avtonomija, to je njeno direktno nasprotje.
Ne gre za obrobne reči. Proces je ireverzibilen, posledice bodo večne. Doživljamo popoln razkroj slovenske politike in države, propad državnosti – v delujočih političnih elitah reflektiranega nacionalnega interesa –, ki je brez primere v vsej slovenski zgodovini, vse odkar je ta tudi »nacionalna« (in kar bi morala biti v današnjih svetovnih razmerah spet še toliko bolj).
Seveda so na delu tudi pritiski iz tujine. Ekonomska in politična moč svetovnega jedra se gradita danes spet na goli velikosti, na z državno silo podprti moči velikega kapitala, in nič več, kot v »pravem« kapitalizmu, na vodenju v produktivnosti. V tem procesu so nastala v svetovnem jedru velikanska finančna imetja, ki bodo čez čas tako, kot so iz nič nastala, tudi v nič izpuhtela, zato jih hitijo spreminjati v kakršna koli stvarna: tudi z uporabo grobe sile in tudi v Sloveniji.
Na naši zemljepisni legi vemo za posebni, že tisočletni nemški strateški interes, ki se spet krepi v zavetrju novega svetovnega ekspanzionizma ZDA (nekako tako, kot se je pred tri četrt stoletja razbohotil pohlep Mussolinijeve Italije po drobtinicah z mize tedanjega evropskega Hitlerjevega cesarstva). Ni moglo ostati skrito, da je bila Slovenija po padcu berlinskega zidu sprva »dodeljena« Avstriji, ta je vstopila predvsem s svojimi bankami in trgovci; in da ta dogovor po zadnji krizi očitno ne velja več – ter s tem tudi omejenost na zgolj komercialne interese.
Demokracija sama po sebi ni še nič
Te pritiske upoštevamo, a tudi, da se jim je mogoče upreti. Vsa veljavna pravna ureditev, slovenska, evropska in mednarodna, priznava v Sloveniji legitimnost in avtoriteto naše demokracije in naše države. Saj nas ni nihče okupiral z vojsko kot leta 1941; pa smo se znali takrat z neko provizorično državo upreti tudi temu. Sedanji razkroj ni vsiljen od zunaj. Je produkt odsotnosti naše lastne države, produkt zasebnih interesov in dejanj, ki so v Sloveniji nadomestili državo: nikakor večinskih, a vsekakor najvplivnejših.
Kako to, v demokraciji? Ne vpletajmo ideologij. Večina najbolj skorumpiranih držav na svetu je demokracij, demokracija sama po sebi ni še nič. Številne najuspešnejše kapitalistične razvojne zgodbe so speljali nedemokratični režimi. Prav vse te zgodbe, tudi v demokracijah, pa so bile speljane z velikim angažiranjem politike in države. Za to gre. Glavna skrivnost kapitalistične uspešnosti – uspešnosti tehnološko, ekonomsko in socialno izredno kompleksnih družb, vselej na robu kaosa in razkroja – je v njihovi sposobnosti, da si ustvarijo tej kompleksnosti dorasel politični razred, ki bo znal dobro voditi gospodarstvo in državo, v demokraciji ali drugače.
V današnji »Evropi« morajo imeti države pravno formo demokracije. Glavni problem slovenske tranzicije je bil, kako obvladati svojo novo demokracijo tako, da bo dajala Sloveniji dobre politike, ki bodo znali dobro voditi državo. Za to, da bo dajala »svoboda« napredek in blaginjo, in ne razkroja, morajo poskrbeti aktivne in visoko profesionalne nacionalne politične elite. V prvem obdobju tranzicije je slovenska država – bolj ko ne po inerciji – še nekako delovala, zdaj nič več. Neoliberalni politiki so jo prepustili zasebnim ekonomskim in predvsem finančnim interesom, s popolno izgubo občutka, da imajo še kakšno lastno funkcijo in odgovornost v sistemu. Pa je šlo vse državno, vse skupno, javno in vse nacionalno k vragu. Samo zdi se, da je še tu. Za kuliso »javnega sektorja« in za kuliso »države« so že skoraj vse motivacije in vsa delovanja zasebna. Svoje nove osamosvojene države še nismo niti začeli vzpostavljati. Doslej je samo razpadla stara; nove še ni.
Lastnina in kapital
V tem prispevku se upiramo prodajanju državnega kapitala in je morda na mestu opozorilo, da ne podlegamo ortodoksni marksistični obsedenosti z »lastništvom proizvodnih sredstev«. Proizvodna sredstva preprosto kupiš na trgu za denar; zgolj denarni kapitalisti pa so bili nekaj obstranskega (v resnici predkapitalističnega) tudi za Marxa. Značilni kapitalistični napredek – nenehni tehnološki napredek – je temeljil na opremljanju proizvodnje s stroji in zato na velikih koncentracijah akumulacije samo v eni omejeni etapi industrijskega razvoja. V Smithovi analizi zgodnjega kapitalizma pa v analizi fordovskega kapitalizma 20. stoletja in v analizi poindustrijskega preobražanja našega časa so »proizvodna sredstva« nepomembna. Večina sodobne visokotehnološke proizvodnje je kapitalsko neintenzivna. Vložki so znanje in politike ustvarjanja znanja.
Kljub temu vemo, da sodobni svet opredeljuje prav zblaznela moč kapitala. Ampak kaj je to »kapital«? Lastniške organe Volkswagna, Siemensa in JP Morgana sestavljajo menedžerji drugih takih družb, ki so njihove formalne lastnice. Lastništvo je imaginarno, kapital so skupnosti omrežno povezanih menedžerjev in politikov, slednjih prek državnih politik ali personalnih zvez direktno. Moč, ki jo ima kapital, ne izvira iz lastništva. Če nič drugega, dokazujejo to že vsi dosedanji »marksistični« posegi v ekonomijo. Odločajo drugi dejavniki. Bayer je kupil Monsanto, pa je vendar Monsanto prevzel Bayer; svetovno moč Monsanta in odslej obeh določa pokroviteljstvo ameriške diplomacije, tajnih služb in vojske, ki je in bo še naprej pripeto na Monsanto, ne na nemški Bayer.
Vseeno pa so ti – različni – drugi dejavniki povezani tudi z vrsto lastništva. Verjetno je dokazljivo, da so gospodarstva, v katerih prevladujejo tuji lastniki, večinoma neuspešna. Posebnosti so tudi v razmerjih med zasebno in državno lastnino. V ubogi thatcher-blairovski Veliki Britaniji ugotavljajo, da ponujajo redke preostale državne železniške proge in bolnišnice boljše storitve (relativno na ceno) kot zasebne. V Sloveniji ugotavljamo podobno za, na primer, zdravstveno zavarovanje. V teh panogah je bil edini smoter privatiziranja zasebno plenjenje družbenega. V drugih panogah je drugače.
Državno in zasebno
Slovenske politične stranke prodajajo tujcem razpolaganje z našim naravnim in geografskim prostorom, kar je nesmiselno že po kriterijih pravovernih ekonomistov. Po teh kriterijih je večinoma nesmiselno privatiziranje monopolov nasploh. Ni sporno, da je v teh primerih v igri samo čisto navadno tuje plenjenje v režiji lastnega domačega finančnega kriminala.
V tržnih, konkurenčnih sektorjih pa je državna lastnina načeloma res manj učinkovita od zasebne. Država deluje bolje s politikami kot z lastništvom. Odstranjevanje politikov iz podjetij je razumen cilj. Popolnoma nerazumno pa je, da je odgovor na ta zapleteni problem že takoj na pladnju, in to tisti najbolj idiotski: da naj se podjetja na hitro prodajo tujcem, pogosto brezimnim tujim špekulantom, za ničvredno gotovino.
Ob tem pripomnimo, da slabo upravljanje slovenskega javnega sektorja ni kar tako samoumevno. Dodana vrednost na zaposlenega, ki jo ustvarja tako imenovano »gospodarstvo« (seštevek tistega v domači in tuji lasti), je pol manjša od tiste, ki jo ustvarjata avstrijsko ali nemško. Ali kdo misli, da delujeta s kar pol nižjo učinkovitostjo od avstrijskega ali nemškega tudi slovensko šolstvo in zdravstvo? Relativna kakovost slovenskih javnih sistemov je očitna, je pa res, da jo določa v glavnem zgolj inercija iz starih časov in da se stanje vztrajno slabša.
V kreditnem napihovanju, ki je sprožilo slovensko krizo, so vodile tuje (avstrijske) banke; te so bile zato v krizi večinoma še bolj prizadete kot slovenske državne banke. In spet, danes že ni več tako. Pri današnjem stanju slovenske politične scene je vsako razmišljanje o »slovenskem« bančništvu, državnem ali zasebnem, že utopija. To panogo so nam slovenski politiki že zapravili. Do pred kakšnim desetletjem je slovenski državni sektor – po inerciji – še deloval dobro ali vsaj solidno, zdaj nič več. Problem je resničen in terja reševanje. A ne izolirano. Značilno slabše kot prej deluje tudi zasebni sektor. Iščemo skupni imenovalec. Dokler je politična scena gnila, bo sistematično uničevala kakovost tako v državnem kot zasebnem sektorju, »domačem« in »tujem«. Krivec ni to ali ono lastništvo. Prodajanje državnega kapitala tujcem ne spremeni ničesar, vsaj ne na bolje.
Domače in tuje
Kaj pa analize, ki kažejo, da so podjetja v tuji lasti le bolj učinkovita kot domača, tudi kot domača zasebna? Tujci so prav taka podjetja večinoma že kupili, zato je primerjava nekorektna. Vendar ni tudi sicer nobena skrivnost, da so, recimo, Nemci v svoji ekonomski dejavnosti v povprečju bolj učinkoviti kot Slovenci (in imajo zato pri sebi doma že toliko večji BDP na prebivalca). To pa samo pomeni, da je naš cilj, da postanemo tako učinkoviti, kot so oni, tudi mi sami – in ne, da se slovensko gospodarstvo rešuje z odstranjevanjem Slovencev; da bomo Slovenci samo še delavci in kmetje, v »državi delavcev in kmetov«, državi revščine.
Če kdo misli, da nam bo tuji kapital prinesel blaginjo, kakršno ustvarja v svojih matičnih državah, naj ga strezni vpogled v »zahteve tujih investitorjev«, na primer nemške in ameriške gospodarske zbornice v Sloveniji. To so vedno samo zahteve po nižjih plačah, nižjih davkih in nižjih normativih izobraževanja in okoljske zaščite: po nižjem sedanjem in prihodnjem osebnem in kolektivnem standardu domačinov. Cilji investiranja v »deželah v razvoju« so pač posebni. Večina že desetletja stagnirajočih svetovnih revežev je povsem odprta za tuje naložbe, pa kaj. V Sloveniji moramo računati samo nase. Razmišljati smemo le o tem, kaj znamo mi sami in kako naj se tistega, kar še ne znamo, naučimo: mi sami, s svojimi lastnimi ljudmi in svojim lastnim znanjem. To je glavna naloga političnih vodstev v državi, kakršna je Slovenija. »Odprtost« je pač pomembna, a bo dajala rezultate le, če je politikom jasen njihov prvi, najpomembnejši posel.
Vodenje države tako, da se v njej vzgajajo dobri lastni podjetniki, dobri lastniki in menedžerji, dobri lastni inženirji in sociologi in učitelji ter drugi strokovni profili, tudi dobri politiki, da se v vseh domačih okoljih uveljavljajo visoka merila strokovnosti in profesionalnosti, je seveda resen in dolgotrajen posel. Ampak prav po tem, ali se politične elite posameznih držav tega posla lotevajo ali se ga – kot v Sloveniji – ne lotevajo, se ločijo zrele in napredujoče države od primitivnih in zaostalih. Prav po tem se ločijo tiste, ki imajo perspektivo, od tistih, ki je nimajo.
Vsa naša »privatiziranja«
Tako kot mora država skrbeti za temeljne pogoje zagotavljanja izobrazbe in zdravja državljanov, za socialno skladnost, za okolje itn., mora skrbeti tudi za razvoj podjetništva. Skrbeti mora za domače znanje, zdravje, okolje in podjetništvo, ne nemško ali kitajsko. Ob pomanjkanju boljših alternativ je domače podjetništvo v tranziciji podprl slovenski državni kapital, v tržnih sektorjih večinoma (žal ne povsod) kot tihi partner. Natančno tako so opravile svoje »gospodarske čudeže« po drugi svetovni vojni osiromašene srednjeevropske države: imele so podjetnike, inženirje in delavce, ne pa kapitala, ki bi jih spravil skupaj. Z obsežnim državnim kapitalom so prebile desetletja. Ne gre drugače, kapitalistov ne ustvariš čez noč.
Slovensko – zelo resnično – »zgodbo o uspehu« prvega obdobja tranzicije je vodil skoraj v celoti državni kapital. Drugače kot nekoč v Nemčiji, Avstriji in drugod pa se je naš »čudež« že zelo hitro sfižil. Bolj ko je gospodarstvo raslo in so rasli dobički in tržne vrednosti podjetij, bolj je politike grabil pohlep. Ko je pritekel še na videz brezmejni kredit, se je slovenski politični establišment dokončno pogreznil v naše prastaro, takrat že skoraj pozabljeno stanje kronične provincialne bebavosti, zdaj obešene na destruktivno ideološko silo kolonialnega neoliberalizma.
V prvem, na tuj kredit obešenem »domačijskem« privatiziranju so dotedanjo desetletja vzgajano ekonomsko elito iz tehnološko vodilnega industrijskega izvoznega sektorja nadomestili novim politikom bližji gradbinci, pivovarji in trgovci z orožjem. Po bankrotu tega modela pa so si politične stranke podredili navadni finančni špekulanti s svojim projektom »privatiziranja« državnega kapitala. V današnji politično najvplivnejši sekciji slovenskega »kapitala« si niti ne domišljajo več, da znajo voditi podjetja, da znajo biti kapitalisti. Zadovoljujejo se – skupaj s svojo politično klientelo – s posredniškimi provizijami za storitve odstranjevanja slovenskih podjetij in slovenskega kapitala.
* * *
Je v tej zgodbi kakšen nauk? Kdo ve; saj vse povedano že vsi vemo, pa kaj. Na koncu recimo samo še tole. Boji za kapital in za velika lastništva niso stvar ljudskih množic. So stvar najsposobnejših in najambicioznejših v družbi, njenih – dobrih ali slabih – elit. Lastna domača lastnina, zasebna ali državna, je že tisoče let, vedno in povsod, motiv za elite. Tisti najbolj dinamični in ambiciozni v družbi se borijo vedno in povsod tudi za to. Sploh si ni mogoče zamisliti, da se ne bi!
In teh v današnji Sloveniji kot da ni več. Na oblasti in okrog nje vidimo le skupke pasivnega, neambicioznega, prestrašenega in pohlevnega ter po voditeljstvu čisto nič hrepenečega provincialnega primitivizma. Ni politike, ni vodenja, ni države. Procesi, ki jih upravljajo pripadniki te neelite, so ireverzibilni, posledice bodo večne. Ekstremnost njihovega projekta je neizmerna. Slovenijo spreminjajo v deželo bebavosti in revščine za dolgo, dolgo v prihodnje.
***
Stališča avtorja so njegova osebna stališča.
