Slovenija je kot najstnik. Razvija se in počasi spoznava, kaj in kdo je znotraj EU

V pisarno v bruseljski palači Berlaymont je jeseni 2014 prišla polna energije. Po neuspehu Alenke Bratušek se je skorajda čez noč morala pripravila na selitev. V evropski komisiji je prevzela področje transporta, ki je med bolj dinamičnimi. Na sedežu evropskega uradništva stvari potekajo počasi. Tudi v obdobju kriz, ki v Uniji sledijo druga drugi, se zapleteno kolesje pri iskanju rešitev ne zavrti dovolj hitro.

Komisarka Bulčeva je optimistična in prepričana, da bo EU na koncu kos vsem hudim izzivom. Od Slovenije predvsem pričakuje, da bolje izrabi vse priložnosti.

Gospa komisarka, na položaju ste že več kot dve leti, približuje se polovica mandata. Kakšen je položaj Unije v primerjavi z letom 2014? Nekaj je negativnih gibanj: zgodil se je brexit, imeli smo begunsko krizo, strukturne težave EU so postale še hujše. Kaj je šlo narobe, kaj bi moralo biti narejeno bolje?

Nisem prepričana, da so stvari šle narobe. Dejstvo je, da ima Unija svoj razvojni cikel in da je s številnimi novimi članicami moralo biti opravljenega ogromno prilagajanja pri načinu razmišljanja, odločanja, povezovanja … Dinamika je bila in je še vedno zahtevna. Zgodili so se tudi zunanji vplivi, na katere se moramo odzivati. Najprej je izbruhnila gospodarska kriza in posledično grška zgodba, ki je izzvala način razmišljanja v EU. Drugi velik izziv je terorizem, ki se je v EU prvič pojavil v tako močni obliki. Tretji dejavnik so bili begunci na naših mejah. To, da je tolikšno število ljudi hotelo priti v Evropo, je bila nova izkušnja za Unijo kot politično-gospodarsko tvorbo. To so realne okoliščine, v katerih se je znašla. Navidezno bi lahko govorili o trendu navzdol. A če pogledamo statistiko, je zanimivo, da nam kaže vse bolje.

Kakšno statistiko imate v mislih? Brexit je bil gotovo nezaupnica EU, nadaljuje se vzpon populistov.

Z vidika gospodarske rasti, zmanjševanja brezposelnosti ali novih delovnih mest EU le ne gre tako slabo. Še vedno smo najmočnejše gospodarstvo na svetu. Vsi izzivi so kljub temu pokazali, da v času, ko smo razvijali denarno, kapitalsko ali bančno unijo, niso bile narejene strukturne spremembe, ki bi se morale zgoditi. Države članice se počasi začenjajo zavedati sprememb na globalni ravni. Brexit, ki je kot eden od izzivov pokazal Uniji ogledalo, kaže dva elementa. Sporočilo moramo obravnavati resno in ugotoviti, kaj je pripomoglo k tolikšni odtujitvi ene od članic od dogajanja v EU, da se je namesto za konstruktivno sodelovanje pri preoblikovanju EU odločila za svojo pot. To pove veliko tudi o Veliki Britaniji, odločitev je za njih velik izziv.

Meni kot sistemskemu mislecu kaže, da se na globalni ravni morda le pojavljajo novi mehanizmi v gospodarstvu, politiki in družbi, ki izzivajo stare etablirane strukture, kakršna Velika Britanija vsekakor je. To so novi ekonomski modeli, od sodelovalnega gospodarstva do globalnih rešitev, novih multinacionalk, ki postajajo močnejše kot marsikatera država. Velika Britanija v novih okoliščinah morda izgublja lastno podobo. Upam, da bo našla nove temelje, ki bodo pozitivno vplivali na razvoj zavesti na svetovni ravni. Imperializem se je preoblikoval v neke nove odnose na globalni ravni in stare imperialne sile izgubljajo moč. To je morda težko sprejeti.

V tej kompleksnosti enostavnega odgovora ni, EU mora kritično pogledati procese odločanja in načine oblikovanja rešitev. To je normalno. Stvari gledam z vidika obnašanja sistemov: stalna transformacija od koncentracije v decentralizacijo in nazaj v centralizacijo je naraven proces. To opažamo tudi v EU. Ta znanost bo morala prispevati več k razumevanju tega, kar se z nami dogaja, da nas ne zagrabi panika in se ne odzovemo preveč ekstremno, ampak da razumemo transformacijske poti.

Kako se odzvati na strahove čedalje več Evropejcev? Na vseh zadnjih volitvah je bila EU obravnavana kot del težave. Veliko ljudi globalizacije ne odobrava, za njih je kot grožnja, tudi EU vidijo kot del tega procesa.

Takšne občutke moramo obravnavati resno in kot politično realnost. Vprašanje je, zakaj jih ljudje imajo. Enoznačnega odgovora ni. Ena stvar je dostop do informacij, kot posamezniki se odločamo na njihovi podlagi. Čedalje bolj ugotavljam, da so na ravni članic informacije o delu EU in orodjih, ki so na razpolago za razvoj, že deformirane. Ljudje, ki so nosilci informacij, jih filtrirajo v skladu s svojim razumevanjem in znanjem. Na žalost so politiki ena od najbolj nestabilnih struktur, saj se hitro menjujejo. Samo v času mojega mandata se je zamenjalo petnajst ministrov za promet. Izgublja se zgodovinski spomin in razumevanje, kam in kako se določeni cikli sploh odvijajo. Če državljani in predvsem članice niso dovolj aktivni, se jim zazdi, da o vsem odloča Bruselj. Deležnike na mojem področju vedno pozivam, naj pridejo s svojimi predlogi. Če njihovih predlogov nimamo, iščemo rešitve, ki so gotovo manj celostne, kot če pridejo iz ekosistema. Na vprašanje, katera orodja manjkajo za boljše delovanje demokratičnih procesov, še moramo odgovoriti.

Slovenija je krasen primer, ker kot majhna država lahko razvije taka orodja in jih ponudi EU kot rešitev. Pred kratkim sem bila na Finskem; pozvala sem jih, naj bodo bolj Evropejci in pritegnejo evropske kolege v svoje procese razmišljanja in iskanja rešitev. Imajo krasne rešitve, a na ravni EU jih ne slišimo. Ko potujem po EU, opažam, da ni dovolj zavedanja, da so članice del EU in da EU ni neka tvorba, ki visi nad vsemi kot grožnja in jih sili k nečemu, česar nočejo. EU so ustanovile članice in članice jo vodijo. Če članice niso aktivne, se izolacija povečuje. To je naloga politikov: v prenosu informacij in aktiviranju prostora, da se laže izraža na ravni EU. Za mizo moraš biti aktiven s svojimi predlogi in rešitvami. Tako začutiš, da si del reševanja problema.

»Slovenija je padla na lestvici, ker v primerjavi z drugimi strukturne spremembe uvaja prepočasi.« Foto: Tomi Lombar

Seveda je komisija varuh pogodb. Je pa Juncker že na začetku mandata povedal, da bo evropska komisija politična. To čedalje bolj razumem. Tudi finance niso neka determinirana postavka, ki je izolirana od vsega drugega dogajanja. Številka ima v različnih okoljih različno vrednost. Komisija poskuša razumeti, kaj je za številko, in oceniti, ali so ukrepi, ki jih predlagajo vlade, dovolj zanesljivi za pot v pozitiven trend. To se je doslej obneslo. Prihodnje leto bodo vse članice imele rast BDP. To je precedens. V primerjavi z letom 2012 imamo do letos že dramatično spremembo na bolje.

Kljub splošno pozitivni sliki je bila Slovenija v zadnji bruseljski oceni proračunskih načrtov med članicami, v katerih so v primerjavi z lansko oceno večja tveganja glede izpolnjevanja pravil EU.

Točka kritik ni, da bi delali kaj narobe, marveč hitrost. Slovenija je padla na lestvici, ker v primerjavi z drugimi strukturne spremembe uvaja prepočasi. Po nekaj kazalcih smo zelo dobri: po inovacijah, črpanju evropskih sredstev ali brezposelnosti mladih. Moramo pa narediti nujne spremembe, predvsem v administraciji, zdravstvu, trajnostni oskrbi starejših, bančnem sistemu in upravljanju premoženja v državni lasti. Če tega ne bomo naredili, se bo nazadovanje še povečevalo. Morali bi zavihati rokave in nadaljevati korake, ki so bili že narejeni v javnih financah. A zgolj obvladovanje javnih financ ne bo popeljalo države v razvojno zgodbo. Ta zahteva še kaj več.

Se kdaj znajdete v precepu: ste bolj evropska komisarka iz Slovenije ali bolj evropska komisarka v službi EU?

Sem absolutno evropska komisarka za promet in mobilnost. Jasno je, da budno spremljam dogajanje v Sloveniji in pomagam, kjer lahko – z bolj jasnimi razlagami dogajanja v EU. Želimo biti bolj navzoči v svojih državah. To Juncker pričakuje od nas komisarjev. Pogosto je naša vloga v razlaganju obstoječega in motiviranju ljudi k uporabi orodij, denimo novih finančnih mehanizmov. Dve leti že vztrajno razlagamo in motiviramo, da bi se Slovenci odločili za razvoj kompetenc za upravljanje projektov z močneje prisotnim zasebnim in institucionalnim kapitalom. Na mizo že prihajajo prava vprašanja. Ves čas tudi razlagam projekte z mojega področja, denimo drugi tir. Tako je bila, upam, v javnosti prisotna jasna informacija, kaj je mogoče in kaj ne, kaj se lahko pričakuje od EU in kaj ne. Na prvem mestu sem seveda evropska komisarka. In če kot evropska komisarka delam dobro za EU, delam dobro tudi za Slovenijo.

Sprašujem zato, ker imam občutek, da se v Sloveniji od vas pričakuje večja vloga pri drugem tiru. Kako vidite umeščenost Slovenije v širši evropski transportni sistem?

Ko gledaš od zunaj, vidiš, da drugi tir kaže na prisotnost kompleksnih vplivov. Veliko je interesentov, ki bi bili radi del te zgodbe. Evropsko stališče je jasno: leta 2014 je Slovenija podpisala zavezo, da bo prispevala del k jadransko-baltskemu koridorju (enemu od devetih v EU v okviru TEN-T), ki vključuje tudi drugi tir. Pričakuje se, da bo zavezo izpolnila. Da se evropsko omrežje sploh lahko postavi, je EU zagotovila finančne mehanizme, tako imenovani CEF (instrument za povezovanje Evrope). Investicije bodo morale biti velike. V transportu imamo v mojem mandatu večji proračun kot kadarkoli doslej, 24 milijard evrov. Za sklenitev del na omrežju pa bi do leta 2030 potrebovali 700 milijard. Razlika je velika. Zato smo aktivirali še nove finančne mehanizme, da aktiviramo institucionalni kapital za vlaganje v infrastrukturo. Rezervirali smo dodaten denar za mešani mehanizem (blending mechanism), ki bo omogočil povezovanje nepovratnih sredstev z evropsko garancijsko shemo (EFSI) in institucionalnim kot tudi zasebnim kapitalom. To vse bo na razpolago tudi za TEN-T, nov klic bo objavljen kmalu po novem letu.

Drugi tir, razdalja med Koprom in Divačo, in nato železnica naprej v smeri avstrijske meje, po jadransko-baltskem koridorju, je upravičen do prijave. Slovenija je del denarja za ta odsek že dobila, za izvlečni tir in pripravo projektne dokumentacije. Upam, da bo končno narejena. Brez projekta ni nadaljnjega razvoja. Še en, zadnji klic iz mehanizma CEF bo leta 2018, ko se bodo pobrali vsi ostanki iz splošne ovojnice in nacionalnih ovojnic. To sta torej še dve priložnosti iz proračunskega obdobja do leta 2020 za financiranje drugega tira. Kot me je seznanila vlada med zadnjim obiskom, namerava pripraviti mešani mehanizem za financiranje. Moja naloga je bila ves čas jasno komunicirati, kakšne so možnosti in pod kakšnimi pogoji, pa tudi opozarjati na podpisano zavezo Slovenije iz leta 2014. To so projekti strateškega značaja za EU, ki ne smejo biti predmet političnih malverzacij.

Najbrž se bo na koncu uspeh vašega mandata meril z napredkom pri realizaciji tega projekta …

Glejte, ljudstvo ima vedno prav.

Slovenija je pri črpanju iz Junckerjevega strateškega sklada med slabšimi.

Na prometnem področju, in sicer v infrastrukturi, še nimamo projektov. Doslej imamo le sklad za razvoj podjetništva. Za vse kohezijske države je težava, da so navezane na nepovratna sredstva. Kulturo zasebnega partnerstva in kapitala v infrastrukturi vedno gledajo kot bavbav. To zahteva drugačno pripravo projektov, drugačno transparentnost, drugačen način upravljanja. Takih orodij kohezijske države povečini nimajo. Slovaški primer gradnje avtoceste okoli Bratislave je pokazal, da se je vrednost projekta znižala za 40 odstotkov, ko se je pridružil zasebni investitor. V kohezijskih državah nasploh še ni dovolj projektov. Trenutno smo v fazi obiska vseh kohezijskih držav (Slovenijo smo že obiskali), kjer deležnike podrobno obveščamo o možnostih financiranja posameznih prometnih projektov. Zaključek bo predstavljala konferenca v Bolgariji konec marca 2017.

»Človeka moramo postaviti v središče. Ne sprašujemo se, ali je rešitev dobra za avto, ampak komu bo koristila.« Foto: Tomi Lombar

Kako sicer vidite ravnanje Slovenije v EU?

Če uporabim primerjavo z razvojem človeka, Slovenijo še vidim kot najstnika, ki se razvija in po 25 letih počasi spoznava, kaj pomeni biti del EU. Tipično je bilo, da nekateri ministri sploh niso hodili na zasedanja Sveta EU. Položaj se je izboljšal. Na svetu lahko razpravljajo ministri in državni sekretarji, zato je pomembno, da so le-ti navzoči in da aktivno sodelujejo pri oblikovanju politik. Pomembno je namreč, da se Slovenijo sliši in da se tudi na najvišji ravni prenesejo informacije nazaj v okolje. Tudi zato, ker smo bili v komunikaciji jasni, da je udeležba obvezna. Na svetu lahko razpravljajo le ministri, drugi lahko le podajajo mnenje. Da se Slovenijo sliši in da tudi na najvišji ravni prenesejo informacije nazaj v okolje, morajo biti navzoči ministri.

Enako velja za industrijo. EU pogosto deluje prek različnih strateških skupin, kjer je navzoča industrija in kjer se oblikujejo mnenja. Slovenija pogosto pride na prizorišče s svojimi sicer konstruktivnimi pripombami šele v sklepni fazi, velikokrat prepozno. Zato spodbujam, da bi se aktivirala že v začetni fazi. Tipično je bilo s Ceto. Argumenti Slovenije so bili dobri. A prišli smo šele v zadnji fazi, s tem da so članice, tudi Slovenija, dale mandat evropski komisiji in okvir, v katerem se ta lahko pogaja. Zakaj se nismo aktivirali že tedaj? Enako velja za parlament. Državni zbor ima eno od najbolj »nevidnih statistik«.

Zato pravim, da je Slovenija najstnik. Počasi se zaveda, kdo in kaj je. Upam, da se bo v prihodnjih letih integrirala, začela izkoriščati prednosti EU in sooblikovati njene politike. Slovenija je privlačna za mnoge. Vidimo zadnji razvoj dogodkov z Japonsko. V primerjavi z drugimi kohezijskimi državami ima visoko razvito infrastrukturo, ima znanje, predvsem uporabno znanje. Ljudje so iznajdljivi in delavni. Smo v EU, evroobmočju in schengnu. Prek Slovenije se da dostopati do celotnega evropskega trga. Slovenci moramo imeti jasno oblikovana stališča in z njimi moramo vstopati v dialog, pogajanja z drugimi. Kamorkoli grem, ugotavljam, kako cenjena je Slovenija v svetu.

Kot komisarka delujete na področju, ki bo v prihodnjih letih in desetletjih doživelo temeljito preobrazbo. Kakšne ideje dobivate, ko se prevažate po Bruslju, Ljubljani, svetu? Kaj bi lahko hitro in enostavno spremenili na bolje?

Najbolj nas prizadenejo gneča, slab zrak in preveč razdrobljene rešitve na ravni članic, zlasti v cestnem prometu. Takoj smo se lotili strategije za nizkoogljično mobilnost in finančnih mehanizmov za podporo zelenega prometa, za zeleno pomorstvo. To vse je bilo pozitivno sprejeto. Vidimo že prve večje projekte v Španiji, Franciji, Litvi glede zelenega javnega prevoza. Gneče lahko odpravimo z boljšim upravljanjem prometa, kombiniranimi prometnimi rešitvami, boljšo uporabo javnega prevoza. Zaradi novih finančnih mehanizmov lahko župani neposredno prijavljajo projekte, kar je pospešilo celoten proces.

Drugo je digitalizacija, ki pripomore tako k razogljičenju kot tudi poenostavljanju upravljanja prometa. Smo v procesu uvajanja enotnih standardov za zaračunavanje cestnega prometa in elektronsko cestninjenje, ki bosta – podobno kot v mobilni telefoniji – pripeljala do enotnega regulativnega okvira za čezmejno operatersko delovanje in standarde za tehnološke rešitve.

Drugi velik projekt je na področju varnosti v cestnem prometu. To je zame čustveno najteže. Še vedno imamo na evropskih cestah sedemdeset smrtnih žrtev na dan. Na ravni članic je veliko apatije. Ne razumem, zakaj tako počasi aktiviramo mehanizme, ki rešujejo življenja. Upam, da bomo z enotnim pristopom, naprezanjem evropske komisije, aktiviranjem naših tehničnih služb, prenosom praks in novo direktivo za inteligenten promet, s katero uvajamo nove storitve za varnost v samih avtomobilih, vidno zmanjšali število smrtnih žrtev in huje poškodovanih na cestah EU. Stvari se premikajo tudi v smeri povezanih, kooperativnih vozil, ki bodo lahko komunicirala drugo z drugim, da se pravočasno uporabi zavore, da se opozorila o nesrečah pravočasno posredujejo, da se nadzira hitrost vožnje. Več delamo s prometno policijo.

Obnesel se je projekt Edward, dan brez smrtne žrtve na cestah. Če se vsi osredotočimo na zmanjšanje števila žrtev, je mogoče narediti premike. V devetnajstih državah 21. septembra na primer ni bilo nobene žrtve. To vse so konkretne stvari, ki jih bodo državljani občutili: več varnosti, zelene rešitve, avtomatiziranje funkcij …

Človeka moramo postaviti v središče. Ne sprašujemo se, ali je rešitev dobra za avto, ampak komu bo koristila. Iz tega se je razvil koncept mobilnosti kot storitve, v katerem je v središču uporabniški vidik, nato pa se povežejo akterji, ki lahko uporabniško potrebo nagovorijo. Tu prihaja do velikega zasuka v razumevanju prometa kot storitve. Velike spremembe bo povzročilo sodelovalno gospodarstvo. Tudi v Ljubljani vidim odlične zadeve: najem avtomobila s telefonom, cel park pa je električen. Naš glavni cilj je poenostavljanje, sprejemanje evropskih rešitev. V železniškem prometu 11.000 nacionalnih standardov in pravil zamenjujemo s 400 evropskimi. Končno se bodo železnice začele vesti evropsko in ne razdrobljeno, nacionalno. Tako bodo konkurenčnost, cena, storitve drugačne.

Kakšna je prihodnost električne mobilnosti? Le eden od tisoč avtov na svetu je električen. Niti v evropskih mestih ni preboja, kaj šele pri vožnjah na daljše razdalje. V Nemčiji šele nastajajo načrti za mrežo več tisoč polnilnic.

Elektrifikacija je del razogljičenja evropskega prometa, ki v 94 odstotkih še vedno temelji na nafti. Naš drzen cilj je, da bi leta 2050 imeli v prometu ničelni ogljični odtis. To je dramatično. A kaj imamo na izbiro? Da naša civilizacija propade, če ne bomo naredili velikih korakov? Pred najinim intervjujem sem se pogovarjala z vsemi igralci na področju utekočinjenega plina (LNG) in biogoriv. Z odmikom od nafte želim doseči energetsko neodvisnost EU. Spodbujamo alternativne vire. To se ne da narediti čez noč.

Elektrifikacijo je mogoče izpeljati z vodikovimi celicami ali baterijami. Druga smer so biogoriva, ki bodo v letalstvu pomemben tranzicijski element, dokler se ne razvijejo nova letala oziroma novi pogonski sistemi. LNG bo najpomembnejši v pomorstvu. Opazujemo, kaj se bo zgodilo s tovornjaki in katera rešitev bo prevladala pri njih. Evropska komisija se v sam razvoj tehnologije ne vpleta, se pa počasi umikamo iz financiranja prve generacije biogoriv, ki temeljijo na rastlinah.

V cestnem prometu moramo videti, kaj bo industrija naredila. Trenutno sofinanciramo različne razvojne in operativne projekte, se pravi postavljanje električnih polnilnih postaj, zlasti na koridorjih. Slovenija je del projekta s skupaj z Avstrijo, Slovaško, Nemčijo in Hrvaško, kjer se tega lotevamo regijsko. Slišim, da se razvijata projekta Green Balcanica in Green Adriatica, kjer naj bi polnilne postaje potegnili po podaljških koridorjev TEN-T čez Balkan in ob Jadranu. Projekti morajo priti iz članic, mi lahko zagotovimo le finančne mehanizme. Ne moremo pa predpisati, katero tehnologijo uporabiti za premik v nizkoogljično družbo. Države in mesta se morajo organizirati. Tega za njih ne bo naredila EU, lahko pa jih podpremo.

Boleč trk z realnostjo je bila afera VW s prevaro pri izpustih. Kakšne bodo posledice škandala?

To je bilo in je še vedno boleče. Je zamajalo zaupanje med deležniki v delovanje institucij in industrije. V evropski komisiji smo glede regulativnega okvira naredili, kar smo morali narediti. Pričakujemo, da je bila afera dobra šola za članice in njihove nadzorne organe. Smo pa proti sedmim članicam z uradnim pismom začeli postopek glede kršitve zakonodaje EU. Vsaka negativna izkušnja, kot tudi nesreča v prometu, je razlog za spreminjanje in prilagajanje pravil. Nato lahko samo upam, da so bile spremembe dovolj dobre in da smo ustrezno nagovorili problem testiranja.

Tudi znotraj evropske komisije, v prejšnjem mandatu, opozorila o prevarah niso bila obravnavana dovolj resno.

Tudi institucija, kakršna je evropska komisija, je bila izzvana v svojih postopkih. Nauk je bil, da se mora veliko bolj dosledno in hitreje odzivati na zaznave (nepravilnosti).