Slovenski literaturi manjka življenja

Je pisatelj in sin našega velikega poeta, kar zelo redko omenja. Ker je Dane Zajc zanj predvsem oče in potem pesnik. Lenart Zajc je tudi človek, ki zelo globoko občuti krivice v družbi, je ena osrednjih figur vstajnikov in eden od ustanovnih članov Mreže za neposredno demokracijo; dogajanje med protesti je dokumentiral v knjigi Vstaja zombijev. Tokrat sva govorila predvsem o novem romanu Agencija, metafori sistema.

Lenart Zajc je avtor sedmih literarnih del; njegov roman 5 do 12 (MK, 1998) je bil uvrščen v ožji izbor za nagrado Slovenskega knjižnega sejma za najboljši prvenec, roman Zguba (MK, 2001) pa je bil v ožjem izboru za Delovega kresnika. Napisal je več scenarijev za lutkovne predstave za otroke in mladino. Njegov zadnji roman Agencija hvalijo tako kritiki kot bralci. Lahko ga bereš kot ultrarealistično kritiko političnega sistema, kot parodijo, kot kriminalko ali kot fantastičen roman, ki poseže v transcendenco. Prebereš ga na dah in hkrati ne zdrsneš v plehkost. Ali kot je napisala Pavla Hvalič v kritiki v Pogledih, »kot bi se pisec držal recepta za berljivost. Le da ne na cenen način, temveč skozi kritičen pretres in mojstrsko obdelavo snovi.«

Začniva z genezo romana Agencija. Kdaj se je prvič sprožil impulz za roman z ambicijo orisati duha časa, čas recesije in gonje po čimvečjih dobičkih?

Kako se je začelo? Preprosto. Ko je udarila kriza, tudi konkretno, in sem izgubil službo.

Mestna občina Ljubljana je namreč po 45 letih uspešnega delovanja, okronanega z mednarodnimi uspehi, ukinila programsko financiranje Lutkovnega gledališča Jože Pengov (LGJP), kjer sem bil programski vodja. Morali bi izbrati popolno komercializacijo gledališča ali pa samoukinitev. Na skupščini smo se soglasno odločili za samoukinitev, saj bi karkoli drugega pomenilo popolnoma drugačno pot, kot je bilo poslanstvo tega gledališča. Plemeniti potezi je seveda sledila brezposelnost, s krizo pa je bilo tudi konec pritoka denarja s samostojnimi projekti.

In veliko časa za razmišljanje o sistemu, v katerem smo se znašli?

Ja. Prva stvar, ki sem jo zaznal, ko sem se pogovarjal z ljudmi, ki jih je čez noč prizadela kriza, je bila, da so prikrivali položaj, v katerem so se znašli, in se počutili sami krivi za nastalo situacijo, ko so se iz relativno normalne eksistence morali znajti v življenju brez prihodkov. Kot da so sami naredili nekaj narobe. To je sistem, ki nam to počasi in zanesljivo vbija v glavo. Nekateri temu sistemu pravijo neoliberalizem, jaz ga imenujem korporativni fašizem. Ker je to sistem, ki te hoče kot posameznika narediti odgovornega za lastno nesrečo in obenem soodgovornega za nesrečo sistema, če se slučajno kaj zalomi. V vsakem primeru smo krivi mi, nikoli ni kriva korporacija. In na tej točki sem se začel poglabljati v delovanje teh korporacij.

Zakaj za metaforo sistema izberete prav zavarovalniško agencijo?

Ena od stvari, ki sem jih počel, ko sem izgubil službo, je bila tudi ta, da sem bil zavarovalni agent. Skozi to početje sem ugotovil, da uspeh zavarovalnih agencij temelji na prodaji strahu pred dogodki, ki se še niso zgodili. Prav tako kot celoten sistem – zaradi strahu soglašamo z malimi pritlehnimi igricami, ki se jih igrajo z nami, v bistvu pa prav zares ni ničesar, česar bi se morali v resnici bati.

Zavarovalni agent ste postali, tako kot protagonisti vašega romana, ker niste imeli druge izbire?

Tako. Nisem sedel doma križem rok, ampak sem poskušal vse mogoče, da prispevam kaj k okrnjenemu družinskemu proračunu. A že po dveh dneh dela na agenciji mi je bilo kristalno jasno, da tega ne bom mogel početi. Poslali so nas na naslove, kjer so nas pričakali obubožani ljudje, prepričani, da jih bomo odrešili te vsakomesečne nadloge plačevanja zavarovanja, ker nimajo niti za elektriko. Mi pa smo prišli z jasnim ciljem: da jim prodamo nov paket. Jaz tega preprosto nisem zmogel. Ko te v malo stanovanje sprejme stara gospa in ti s tresočimi rokami kaže izpiske, kako ji, ko plača položnice, ostane še 50 evrov za življenje ... In jaz naj jo prepričujem, naj jih vloži v zavarovalno polico, da bo enkrat morda dostojno pokopana? Ni šlo. Začetniki smo takrat prodajali neki paket, ki so mu rekli modra jesen in je namenjen izključno starejšim.

V knjigi natančno zarišete sedem likov, agentov; tudi to, kako se vsak zase upira diktatu šefa, kako manipulirati s strankami. Ste vse te informacije dobili iz lastnih izkušenj?

Ja, iz izkušenj, ki sem jih v tem mesecu na terenu doživel sam, in izkušenj, ki so mi jih pripovedovali sodelavci.

To zveni skoraj kot raziskovalno novinarstvo.

(nasmešek) Lahko bi bilo. A jaz sem se vseeno odločil, da bo to roman, kjer sem si seveda dovolil določene literarne prijeme. Tudi agentje v resnici ne hodijo h klientom v parih, to sem dodal zaradi bolj dinamičnega poteka zgodbe in možnosti dialoga med likoma. Ravno svoboda literarne fikcije, ki daje avtorju možnost, da se povzpne nad dokumentaristiko, je tista, ki ti dokumentaristiko ponuja kot metaforo, če jo seveda želiš. In ali ni ravno zavarovalništvo najboljša metafora kapitalističnega sistema?

Zavarovalnice ti prodajajo strah, strah pred najhujšo možno verzijo razvoja dogodkov, torej pred nesrečo ali smrtjo.

Slogan, ki se iz ust tega ali drugega agenta pojavi večkrat v romanu. »Prodajamo jim strah.« In to velja tako za agencijo, korporacijo, medijsko hišo ali državo.

Ja, ker celoten sistem temelji na zastraševanju in potem na izkoriščanju tega vsiljenega strahu – in v tem se ne razlikuje od katere koli druge tiranije, le da ga mi zdaj imenujemo demokracija. Zato trdim, da je bila demokracija ljudem ukradena. Pred dvajsetimi leti nismo občutili, da bi se nam lahko z vstopom v demokracijo zgodilo kaj strašnega. In ne govorim samo o svoji generaciji, ki je bila ob osamosvojitvi mlada in polna upanja, tudi naši starši niso čutili pasti neoliberalizma. Nekaj časa smo živeli brezskrbno, bile so službe, štipendije, krediti … Sem sicer nasprotnik teorij zarot, nočem se ukvarjati s tem, ker je to spet neke druge vrste vsiljeni strah. A je pa vendarle tako očitno: kako so do izbruha krize osebe, individuume, podjetja ali države vsi zalagali s krediti, češ, krediti so nujni, brez njih ne prideš nikamor. Povsod so ti ponujali vse vrste kartic, svet je bil supermarket, dokler nisi bil zadolžen do vratu, prestrašen in zaskrbljen, kako boš vse to odplačal. Vsi sistemi funkcionirajo tako. Zavarovalnica je v tem smislu celo bolj čista, ker te ne zasužnji na tak način, ampak prodaja samo strah.

Kdaj ste vstopili v politiko? Še preden ste začeli roman?

V bistvu med pisanjem romana, saj sem ga začel pisati poleti 2013, protesti in vstaje pa so se zgodili v pozni jeseni in pozimi. Ko so se mi stvari v življenju kopičile in kopičile, ko smo samo nemočno opazovali, kako so ukinili ministrstvo za kulturo, ko smo opazovali, kaj se dogaja z našo identiteto in s tem, kar smo, in to ravno pod vlado Janeza Janše, ki je bil vendar med osamosvojitelji in bi moral biti eden od nosilcev nacionalne identitete, se mi je vse skupaj uprlo.

Bil je čas vstaj po vseh prestolnicah, čas Hesslovega Dvignite se! Ljudje so se upirali po vsem svetu, samo Slovenci smo še bolj sklonili glave in se tresli vsak za svoj stolček – in nič se ni zgodilo. Dokler niso šle stvari predaleč in zgodil se je Maribor.

In vi ste se takoj vključili v vstajniško gibanje?

Znotraj množice vstajnikov so se začele oblikovati skupine, bolj radikalne, manj radikalne, ki smo vse iskale neko rešitev. Mene je k sodelovanju povabil Rok Zavrtanik in tako se nas je tistega decembra 2013 kar nekaj zbralo na Metelkovi in začelo razglabljati, kako naprej. Imenovali smo se najprej Odbor za neposredno demokracijo, kasneje pa smo se preimenovali v Mrežo za neposredno demokracijo. Zelo hitro pa je vsem postalo jasno, da samo s protesti ne bo šlo.

Ker se ne moreš upirati proti nečemu, če nimaš rezervne rešitve, programa?

Ja, sprememba je mogoča na dva načina: ali revolucija ali politična rešitev.

Revolucija takrat še ni nikomur dišala, ker se vsi zavedamo, kaj to prinese s sabo. Da se običajno na vrhovih obdržijo prav tisti, proti katerim se boriš, le da zamenjajo barvo. Takrat je bila politična opcija videti kot edina možnost. Kar nekaj skupin je stopilo po tej poti in iz njih sta nastali dve stranki: Solidarnost in Združena levica. Solidarnosti ni uspelo priti v parlament, je pa na srečo uspelo Združeni levici, čeprav se ne strinjam čisto z vsemi njihovimi stališči.

Kje je naša Združena levica po vašem mnenju zdaj? Ji je padla podpora tudi zaradi Grčije?

Mazzini je v eni od kolumen lepo napisal: kako so naenkrat za vse naše tegobe krivi Grki, Grki so leni, Grki so tisti, ki so živeli prek mere. Ne pravim, da niso, ampak mi smo tudi. Portugalci tudi, Španci prav tako, Američani pa so tako ali tako najbolj zapufana država. Pa smo res živeli tako prek mere? V času hladne vojne smo imeli dve velesili, ki sta nezadržno proizvajali orožje, raziskovali vesolje, vlagali v lastno kulturo, ker sta se zavedali, da je v kulturi tudi lastna promocija, skratka: trošili smo denar neprimerno bolj, kot se je trošil kdaj v zgodovini. Petnajst let po koncu hladne vojne pride do krize v gradbeništvu, zakaj? Ker je prišlo do balona, ki se je razpočil. Krivo je bilo gradbeništvo, ne enormne količine denarja, porabljenega za orožje. Nihče me ne more prepričati, da so v gradbeništvo vložili desetino več denarja, kot so ga v orožje, ekonomska logika tu ne zdrži. Več kot očitno je, da je bila tudi ta kriza načrtna, zrežirana z namenom. Socialističnega bloka kot grožnje tej doktrini ni več, zdaj lahko podjarmimo svoje ljudi, jih discipliniramo, globaliziramo in jih prepričamo, da vsi počnejo enako, da lažje črpamo denar.

Bi torej v tem kontekstu morali tudi na Vladimirja Putina gledati drugače?

Absolutno. A tudi videnje Putina kot našega socialističnega odrešenika je prav tako skrajno naivno in romantično. Če bi bili odvisni od njega, bi tudi on pokazal svoje mehanizme nadzora, brez skrbi.

Hočem reči, da je zgodovinski prelomni moment blizu, upam, da se bo tokrat rešilo drugače, ne z vojno v Evropi; morda bomo vseeno prišli v višjo stopnjo družbe ...

Tako kot v zadnjem delu vašega romana, kjer se akterji začnejo združevati v zadrugo Zeleni dvor, nekakšen sonaravni razvoj bivalne in delovne skupnosti. Utopija ali po vašem realna možnost nove politične ureditve?

Zadrugi, ki jo opisujem v romanu, ne bi rekel čisto utopija. Preden sem se lotil vključevanja zadruge v roman, sem se podrobno poglobil v sodobne evropske kooperative in njihovo delovanje, predvsem v Mondragon, da sem sploh razumel koncept zadružništva. V koncept, ki je bil pri nas dobro razvit, pa so ga potem spet pomedli med staro šaro socializma, češ da ni za nikamor. Zadruge oziroma kooperative pa so v resnici trn v peti plenilskega kapitalizma, saj nikakor ne delujejo zgolj po logiki dobička. Seveda sem ta koncept v romanu fiktivno nadgradil in ga namenoma idealiziral. Sodbe o tem, ali bi takšno prestrukturiranje gospodarstva v resnici lahko dalo nov, drugačen zagon družbi, pa prepuščam bralcem.

Glavni lik romana Muci je eden redkih likov usodne ženske v slovenski literaturi, poleg Lenore v Dolenčevem Vampirju z Gorjancev, pa likov v Jančarjevih in Šeligovih romanih. Je kot »usoda na visokih petah«, ki kamorkoli stopi, ključno vpliva na dogodke in osebe v zgodbi. Od kod je prišla Muci v vašo glavo in v roman?

Dejansko se je zgodil preblisk, podoba. Enkrat sem se peljal v avtu in poslušal komad Rolling Stonesov Simpathy for the Devil v bossanova verziji, ženski vokal. In nenadoma – bumf – sem jo zagledal. Bila je prav takšna, kot sem jo opisal v knjigi: blond bimbo fasada s hudim intelektom in jekleno hladnim pogledom. Tudi kasneje, ko sem jo začel graditi, je imela v sebi takoj to dvojnost. Na eni strani svetlolasa zapeljivka z izzivalnim, včasih malo hipijevskim načinom oblačenja, na drugi strani pa cel hudič. Inteligentna, preračunljiva, nepremagljiva.

In predvsem – skrajno aktivna junakinja, kakršnih pri nas manjka. Skorajda mašina, kiborg.

Ja, ima to robotsko dimenzijo. Vse, kar počne, se zdi preračunano, del nekega višjega načrta, ki je znan samo njej. Raziskuje ljudi, preizkuša njihove meje, igra se z ljudmi, zanjo so medčloveški odnosi in njihova gonila stvar igre.

Pravzaprav emocionalno ostaja nevpletena, je nekakšen vesoljec.

Muci v vsakem bralcu ali bralki sproža drugačne interpretacije: za nekoga je demon, za drugega angel usode, altruistična in peklenska hkrati. Naj se bralec odloči sam.

Zanima jo to, kar menda po informacijah vaših prijateljev zanima tudi vas? Kvantna fizika?

Kvantna fizika pride na vrsto v naslednjem romanu. (nasmešek) Me pa res fascinira, saj z znanstvenimi eksperimenti pojasnjuje in dokazuje fenomene, ki sta si jih doslej lastili predvsem religija ali metafizika.

Roman Agencija lahko beremo na več ravneh: kot skrajno realistični roman, kot kriminalko ali kot fantastičen roman z elementi gotike, podobno kakor recimo vaš roman Hevimetal. Tudi Vesna Mikolič v spremni besedi k romanu ugotavlja, da se v slovenski sodobni roman vse bolj vpleta fantastika. Razlog?

Kaj vem, Hevimetal je nastal, ker me je že dolgo mikal znanstvenofantastični roman in sem se ga lotil. Pri Agenciji, se mi zdi, je fantastike manj oziroma prepuščam bralcu, da se odloči o meji med možnim in fantastičnim. Seveda tu govoriva predvsem o Muci, ki je lahko le inteligentna, nekoliko sociopatska ženska, lahko pa je tudi hudičeva hči. Meni osebno je bistveno zanimivejša s tega drugega zornega kota, a nekateri bralci pa vseeno vztrajajo, da je ženska.

Vsi liki postanejo zavarovalniški agentje iz istega razloga, ker ne najdejo službe v poklicu, za katerega so študirali. Večinoma so to inteligentni ljudje s svojimi zgodbami in motivi, kot recimo japijevski povzpetnik Rok ali begunec Haris s travmatično izkušnjo vojne v BiH. V vseh agentih zavarovalnice vidimo ključne arhetipske like tega prostora, s katerimi orišete gospodarsko stanje in stanje duha naše male države.

Skozi vse te različne like sem hotel v roman vpeljati vse aspekte družbe. Zato sem v zgodbo pripeljal lik, ki je celo nad šefom zavarovalniške agencije, skrivnostni direktor, ki pride od nekod, nad njim je pa oče fatalke Muci. Ki ga sprva lahko beremo kot strica iz ozadja, ki v imenu profita vleče niti kot sodobni lutkar na vrhu piramide, ki je v ozadju večine teorij zarot.

Hotel sem pač napisati roman ultrasodobnosti, v katerega se vpleta vsa realnost, ki jo živimo.

Če bi človek živel tako, kot bi moral, ne bi napisal niti ene same besede. Henry Miller.

Lepo se sliši, ampak ni nujno res. So pisatelji, ki so imeli vznemirljiva življenja, pa so vseeno imeli potrebo po pisanju. Sam gotovo spadam med empirike, če me to sprašujete. Jaz ta svet čutim, živim, govorim z ljudmi, ga doživljam na svoji koži in ga potem, ko se nabere preveč, moram prevesti v literaturo.

Je to tisto, kar manjka v slovenski literaturi? Empirije?

Ne vem, res se mi zdi, da slovenski literaturi manjka življenja, življenjske izkušnje, ker se mi zdi, da se večina literatov zavestno zapira v svoje svetove in se distancira od življenja, ki jih obdaja, oziroma to nevarno življenje opisujejo skozi steklo svojih varnih zaprtih svetov.

Pisatelji, kot sta recimo Steinbeck ali Hemingway, so pisali iz izkustva, večino stvari, opisanih v romanih, so doživeli na svoji koži ali na terenu, v pogovoru in stiku z resničnimi ljudmi.

Po drugi strani imamo sestre Brontë – ženske, ki so nevarno živele zgolj v svoji domišljiji, ker jim resnično izkustveno življenje ni bilo družbeno dovoljeno. Pa njihova literatura zato ni nič manj prepričljiva.

Gotovo. Tam so jih v to prisilile družbene okoliščine, literatura je bila možnost katarze izraza družbene utesnjenosti in nezmožnosti izživeti svoja hrepenenja in želje.

Ko sem pred leti Dannyja Hustona vprašala, kako je bilo odraščati v senci očeta Johna Hustona, je dejal, da »je očeta zelo ljubil in da ga je njegova senca samo varovala pred slepečo svetlobo sonca«. In vi?

Moj oče je bil zame predvsem oče z veliko začetnico. V otroških letih ga nisem dojemal kot pesnika. Morda tudi zato, ker je v svoji poeziji izpovedoval izkušnjo vojne, ki je bila strašna in ga je izjemno pretresla in zaznamovala. Spomnim se, da sem ob tem kot otrok čutil nejasen strah.

Strah pred njegovo poezijo?

Ja, sploh ker je bil po drugi strani Dane oče nekaj povsem drugega. Bil je topel, prijazen, zelo duhovit, ogromno sva se nasmejala skupaj. Spomnim se, kako mi je govoril zgodbe, si jih izmišljeval sproti, skupaj sva jih gradila ... Tega velikega Daneta Zajca, avtorja Velikega črnega bika, nisem dojemal kot svojega očeta, če me razumete. To je bil zame drug človek, ki sem se ga malo bal. Tako kot sem se bal njegove poezije. In je zelo dolgo nisem bral. Mislim, da sem se zares začel poglabljati v njegov opus šele pri svojih tridesetih, takrat sva lahko razpravljala o njegovi poeziji. Sicer je bil pa oče, kot si ga lahko le zamišljam.

In vendar sta bila politično na nasprotnih bregovih?

Niti ne, sva pa vedno strastno debatirala o teh stvareh. Ko sem pred leti vstopil v stranko Solidarnost, je na ulici nekdo pristopil k meni in mi rekel: s tem, ko ste se vpisali na to listo, ste izdali svojega očeta Daneta Zajca. In sem mu odvrnil: Ne bi rekel. Moj ded, torej Danetov oče, in njegova dva brata so bili že pred vojno v komunistični partiji, med vojno so vsi padli, Dane se je med osamosvojitvijo postavil na drugo stran. Preprosto zato, ker je za nas, Zajce, vedno značilno, da se postavimo na stran ponižanih in razžaljenih, v tem primeru smo zdaj tukaj. Verjamem, da Dane ne bi podpiral tega divjega, korporativnega fašizma, ki smo mu priča zdaj. Pa mu nočem polagati besed v usta in soditi o tem, kaj on bi in česa ne bi, to počne preveč drugih ljudi. A dovolj ga poznam, da vem, da je bil vedno proti vsakršnim krivicam, da se je vedno zavzemal za malega človeka, za kakršnega se je imel tudi sam.