Pomisleki: Smrt lahko počaka

Smrt in nesmrtnost – druge brez prve seveda ni – nista temi, ki bi ju skupaj z zvončki in trobenticami klicala na plano zgodnja pomlad. A posrečeno dejstvo je, da sta pred kratkim izšli kar dve zanimivi knjigi, ki se obeh oblik življenja lotevata s presežno vnemo. Napisala sta ju avtorja ne toliko sorodnih kot intenzivnih intelektualnih formatov: Alojz Ihan in Tine Hribar. Prvi je doktor zdravilstva, drugi filozofije. Ihanovo delo Čas nesmrtnosti (založba Beletrina) sestavlja premišljeno komponirana množica poljudnoznanstvenih esejčkov, nadgrajenih z rahlo filozofično prevleko, pred nekaj dnevi pa so pri Slovenski matici, kjer je delo izšlo, predstavili še Hribarjevo Nesmrtnost in neumrljivost. Nima podobne strokovno-esejistične lapidarnosti, vsebuje pa zgodovinski, mitološki in filozofski razgled na ravnanje zahodnega človeštva ob soočanju s smrtjo; bolj kot nepreglednosti se je »bati« globine.

A začnimo z Ihanovo knjigo, ki je izšla že ob novem letu. Jasno, nesmrtnost v vseh oblikah zanima vsakogar, tudi tiste, ki se delajo, da jih ne, toliko bolj pa je zanimivo izvedeti, kaj ima o njej povedati zdravnik, imunolog, ki premore tudi razmeroma visoko literarno reputacijo, nekoč kot pesnik, danes kot esejist. Zato ni čudno, da je Čas nesmrtnosti doživel v tem kratkem obdobju že kar nekaj javnih seans in dobrih kritiških odzivov. Ker je knjiga izšla pri založbi, ki vsako leto prireja mednarodni festival kratkozgodbenega pisanja Fabula, je skoraj razumljivo, da se je prirediteljici zgodil »marketinški« preskok na nesmrtnost kot osrednjo festivalsko temo. Ponuja se sama od sebe, poleg tega je nesmrtnost nekaj, kar pisateljem zmeraj prav pride. Smrt pa je tako in tako zmeraj z nami.

Drobna, vsebinsko in dramaturško natančno odmerjena poglavja in podpoglavja v Času nesmrtnosti (pomenljiv je podnaslov: Smrt v dobi bionike; torej v zdajšnjosti, ko je mogoče originalna človeška tkiva in organe zamenjati s sintetično izdelanimi nadomestki) rastejo kot osupljiva, za koga tudi bizarna zgradba podaljševanja življenja s pomočjo novih tehnoloških dosežkov, nato pa se mehko pretvorijo v doživljajski, intimni in metafizični zajem osupljivega položaja, ki ga sodobna znanost ponuja človeštvu. Z drugimi besedami: Ihan najprej postreže z razlago, kaj je z biotehnologijo mogoče doseči, rezultati so že vidni, nato pa zastavi vprašanje, koliko in kako smo glede na tradicionalno dojemanje smrti, zlasti lastne, pripravljeni to novo priložnost sprejeti.

Tudi Hribarjeva knjiga ima pomenljiv podnaslov, ki kaže na velikost načrta: Prva knjiga: Od šamanov do kristjanov. Pred sabo imamo torej šele prvi del, drugi se bo z nesmrtnostjo in umrljivostjo ukvarjal v okviru krščanstva (obseg informacij in vprašanj si lahko predstavljamo!), v 3. knjigi, pojasni avtor v Uvodu, »pa bom prikazal sedanje stanje tega razumevanja, se pravi, v sodobni teologiji, filozofiji in znanosti«. Na tej točki bi se torej Ihanov in Hribarjev »nesmrtni« projekt morala srečati in se ne glede na različnost uvidov dopolniti. Hribar uvaja logično razlikovanje med nesmrtnostjo in neumrljivostjo (prva meri na življenje po smrti, druga na večno življenje brez smrti, torej predpostavlja »smrt smrti«). S tega vidika je Ihanova nesmrtnost, pridobljena z bioniko, pravzaprav Hribarjeva neumrljivost.

A ne glede na to terminološko in konceptualno različnost je za obe deli na tej (za Hribarja nedokončani) točki mogoče reči, da gremo v Ihanovo knjigo pogledat, kaj se »pravkar« dogaja na področju neumrljivosti (kako je, na primer, s presajanjem glave ali s pomlajevanjem kostnega mozga), v Hribarjevo pa, kako se je ob zori mitologij in predkrščanske religioznosti oblikoval pogled na nesmrtnost. »Neumrljivost je najpopolnejša vrsta nesmrtnosti,« je zapisal Hribar na začetku Predgovora, Ihan pa je enega od podpoglavij naslovil Smrt je pogoj za življenje in preživetje. Toliko za pokušino – iz obeh obilnih kotlov, v katerih brbotajo smrt, nesmrtnost in neumrljivost v njihovi historični in aktualni razsežnosti.

Toda zapustimo na tem mestu Ihana, najbolj pismenega med slovenskimi zdravniki, in Hribarja, najbolj etološkega med domačimi filozofi – in se, spodbujeni z njuno avanturo po poteh predsmrtja in zasmrtja, posvetimo nekaterim pojavnim oblikam novega epohalnega dejstva, ki ga je najpreprosteje opisati kot podaljševanje dolgoživosti. O njem govorijo vsi ne le evropski statistični podatki (samo za Slovenijo kažejo, da se je življenjska doba od leta 1980 do 2006 povečala za sedem let!). Trend naraščanja starostnih let, opazen tako na sprehajališčih kot v zavetiščih, je seveda posledica vedno bolj razvite bionike (Hribar v Uvodu zapiše, da bo človek ob koncu tisočletja, »če bo hotel, v povprečju živel dvesto let in več«). Pustimo ob strani vse druge, znane, neznane ali le slutene implikacije, tudi neprijetne, ki jih prinaša dolgoživost (Ihan jih najbolj drastično predstavi s krioniko, postopkom zamrzovanja živih ljudi za neko ugodnejšo prihodnost) – dejstvo je, da je znanost v boju s človekovo biološko usodo odškrnila vrata v nekaj, kar sicer ni prava neumrljivost in še manj simbolna nesmrtnost, a ponuja privid skoraj večnega življenja, zlasti pa odmika »neprijazno« smrt v zamegljene daljave.

Ta privid seveda ne govori o nesmrtnosti duha ali duše, kar je najpomembnejša domena starih religij in tudi novih ezoteričnih projekcij, ampak o izmaknjeni, preloženi in navidezno zmanjšani umrljivosti telesa. Čeprav je tako naravoslovcem kot humanistom, ki vsak po svoje ponavljajo, da je smrt bistveno določilo človeka, jasno, da je takšna perspektiva utvara, so nove biotehnološke danosti omogočile optimistične špekulacije s prihodnostjo. Naenkrat – no, v zadnjih dveh, treh desetletjih – se je razvil občutek, da lahko smrt malo počaka, se odloži, umakne, če že ne bo popolnoma izginila. Ta občutek, ki se ob vedno novih bioničnih dosežkih krepi, je spodbudil izbruh udobnega, nereflektiranega vitalizma. Navznoter deluje morda le polzavedno, bolj slutnja kot kognitivno prepoznana realnost, zato pa se bučno, v rezgetajoči obliki kaže navzven. Pograbili so ga produkcijski mehanizmi kapitalizma, ki ta občutek hkrati iniciirajo, ga razvijajo in agresivno promovirajo. Pomislimo na forsiranje večne mladosti, na kult z njo povezane lepote in »fitologije«, ki ju podpirata kozmetična in modna industrija; mladostno, seksualizirano telo s svojo bleščavo z lahkoto zaslepi biološko staranje in smrt, ki je postala nevidna, tabuizirana in diskretno institucionalizirana. Zapoved sreče, blaginje in hedonističnega užitka raztaplja občutek smrtnosti ali ga prepušča biotehnološkim rešitvam z industrijo nadomestnih organov na čelu.

Ne glede na ekonomsko krizo – pravzaprav vzporedno z njo in njej navkljub – živimo obdobje, ko najbolj cveteta industriji prostega časa in turizma. Velika tehnološka podjetja, ki pospešeno digitalizirajo naš vsakdanjik, se sistematično in, kakor kažejo (ne)zaslužene milijarde, tudi uspešno posvečajo vprašanjem, kako zaseči, okupirati, dodatno poglobiti časovno »luknjo«, ki jo je tako velikodušno izkopala podaljšana življenjska doba. V takšnih okoliščinah se zdi smrt kot ogoljena prikazen iz minulega časa, ki je ni težko zamotiti, opijaniti in ponižati. V funkciji izganjalke smrti in znanilke navidezne neumrljivosti je tudi skokovito napredujoča robotizacija, ki v tem kontekstu deluje na dva načina: kot generator neizmernih količin prostega časa in z njim povezanih potreb po zmeraj novih oblikah razvedrila in kot konkretna, praktična izvajalka nalog, ki jih zahteva podaljševanje življenja. Kako ob trpežnih, »prijaznih« pomagačih, v kar se razvijajo roboti, celo nebogljenim podomačiti umrljivost?

Pomanjkanje, pravzaprav devalvacijo občutka za smrtnost je »najlepše« opazovati ob vulgarnih pojavih, kot so različne oblike razvedrilnih spektaklov – od televizijskih šovov do komercialnih limanic v teatrih. Tovrstna zabava in zabavljaštvo sta v globalnem porastu. Že primerjalno sicer skromna slovenska estrada, ki bo z naraščajočo pojavnostjo v osrednjih medijih očitno prav kmalu zadušila in nato tudi zamenjala vlogo javnih občil, je – glede na druge ustvarjalne invencije pri nas – osupljivo razmahnjena, ekshibicionistična in kričava. Število nastopaških oseb enormno narašča, iz vseh lukenj lezejo in se množično nagrajujejo.

Ne gre le za to, da je smrt na tem in takšnih področjih v največji nemilosti. Večji problem je, da si nesmrtnost, doslej rezervirano za tiste, ki si zaslužijo bivanje v spominu zanamcev, skušajo prisvojiti ravnanja, ki sodijo v kategorijo retardiranega kratkočasja. Kaj nam torej pomaga podaljševanje življenja, če je napolnjeno z dolgočasjem?