Smrt patriarha globalnega kapitalizma

V 102. letu je v ponedeljek na svojem domu v New Yorku umrl David Rockefeller, vnuk Johna D. Rockefellerja, tajkuna, ki je leta 1870 ustanovil naftno družbo Standard Oil in postal najbogatejši Američan v zgodovini. Njegovo premoženje z začetka 20. stoletja bi namreč pretvorjeno v sodobne dolarje preseglo 300 milijard.

Premoženje Davida Rockefellerja je revija Forbes ta mesec ocenila na 3,3 milijarde dolarjev. S tem, da naj bi v življenju doniral več kot 2 milijardi ameriških dolarjev različnim ustanovam in organizacijem, kot sta MoMA (Muzej moderne umetnosti v New Yorku) in Rockefellerjeva univerza.

V osrednjih svetovnih časopisih in revijah se vrstijo članki in osmrtnice, ki ga omenjajo predvsem kot filantropa in finančnika. Revija Forbes ga označuje samo za filantropa. Vsi portreti, vsi podatki, ki jih najdeš na spletu, so bolj ali manj isti. Nobenega intervjuja, niti v arhivih ne. Razen enega samega precej obskurnega poskusa kanadskega novinarja Benjamina Fulforda, ki je nekoč za revijo Forbes poročal iz Azije, potem pa se zapletel v vratolomne teorije in radikalne trditve o peščici bogatašev, ki hočejo zmanjšati svetovno populacijo za 90 odstotkov; del te elite naj bi bil prav Rockefeller.

Poleg hommageev pokojnemu milijarderju na spletu potekajo tudi licitacije o tem, ali je preživel dve, tri ali sedem presaditev srca. Zanimivo, da je ugibanja o presajenih srcih enega najbogatejših Američanov prekinila prav Russia Today, ruska državna TV-postaja in spletna stran, ki je postregla s citatom verodostojnega vira, češ da je do zdaj samo en človek preživel štiri presaditve srca.

Kakšno je bilo Rockefellerjevo srce in koliko jih je bilo, je vprašanje, na katero najbrž nikoli ne bomo dobili odgovora. Morda ga niti nočemo slišati. Zato pa o njem vemo predvsem tisto, kar je sam dovolil, da vemo. Republikanec, ki se je imel za razsvetljenega kapitalista in je svojo vero širil po vsem planetu. Ali kot je rekel sam: »Ameriški kapitalizem je prinesel več koristi več ljudem kot katerikoli sistem v zgodovini kjerkoli na svetu.«

Desetletja je imel več globalnega vpliva kot vsi zunanji ministri in Zakladnica skupaj. O tem priča tudi njegov rolodex, napravica za shranjevanje vizitk ali kontaktov, »tiha priča njegove moči«, kot piše New York Times, ki naj bi vseboval več kot 150.000 imen in je zahteval posebno sobo poleg njegove pisarne.

»Malo ljudi v tej deželi je srečalo toliko pomembnih ljudi, kot sem jih jaz,« se je rad pohvalil. Srečal se je z vsaj 200 državniki iz 100 držav. Med njimi so osebnosti, ki so krojile svetovno zgodovino. Nelson Mandela, Nikita Hruščov, Fidel Castro, Sigmund Freud ali Pablo Picasso, med njimi naj bi bil tudi maršal Tito. Seznam je dolg, le malo krajši od njegovega znamenitega rolodexa. V prestolnicah po svetu so ga pozdravljali s pompom, ki pritiče predsedniku.

»Rešil je banko Chase Manhattan in pomagal na novo zgraditi umirajoči Wall Street,« je v »zdravljici Davidu Rockefellerju« zapisal nekdanji novinar New York Timesa Todd Purdum. »Sklepal je komercialno donosne posle z despoti in diktatorji in navdihoval vročične teorije zarote s svojim delom za Trilateralno komisijo, ki jo je ustanovil, pomagal rešiti New York pred bankrotom, ko je takratni predsednik Gerald Ford (1974–1977) dvignil roke nad njim, in dal nepredstavljivo število milijonov dolarjev v podporo umetnosti, medicinskim raziskavam, ohranjanju zgodovinskih spomenikov in kulturne dediščine.«

Seznam njegovih velikih del je obsežen. Prejel je častne doktorate številnih univerz, leta 1998 ga je Bill Clinton nagradil s predsedniškim odlikovanjem svobode, najvišjim državnim priznanjem. »Vse življenje je uporabljal svoje premoženje in vpliv zato, da bi delal dobro, doma in v tujini,« sta ob njegovi smrti izjavila Bill in Hillary Clinton. »Njegova velikanska podpora umetnosti in humanizmu v ZDA sta milijonom v Ameriki dala možnost izkusiti dediščino slikarstva, plesa, glasbe.«

Tudi predsednik George Bush je ob njegovi smrti dejal, da »so ga mnogi poznali kot enega najbolj radodarnih filantropov, čigar predanost najširšim vrednotam se je dotaknila in dvignila številna življenja.«

David Rockefeller je po vojni prevzel nadzor nad eno najpomembnejših finančnih institucij na svetu, banke Chase Manhattan, ki so jo mnogi imenovali kar Davidova banka. Banka Chase, težka 4,8 milijarde dolarjev, se je od leta 1946, ko je postal menedžer, združila v Chase Manhattan – in od leta 1961, ko je postal njen predsednik, do aprila 1981 zrasla v tretjo največjo banko na svetu s 76,2 milijarde dolarji. (Danes je del JPMorgan Chase & Co.) Tudi po zaslugi njegovih neverjetnih diplomatskih pohodov po svetu.

Levica ga je obsojala zaradi sodelovanja z diktatorji, kot so bili čilski Augusto Pinochet in iranski šah. Na desnici so ga kritizirali, ker je podpiral prosto trgovino s Kitajsko, prepotoval Latinsko Ameriko in se srečal s Fidelom Castrom, gojil prijateljske stike z Brežnjevom in med hladno vojno odprl poslovalnice banke Chase v Sovjetski zvezi, na Kitajskem in leta 1974 tudi v Egiptu. Na svojih zgodnjih potovanjih po Južni Afriki se je srečeval s številnimi opozicijskimi temnopoltimi voditelji, ker »se mu je zdelo pomembno dobiti celosten vtis, ne le tistega, ki so mi ga posredovali poslovneži«, je dejal.

Chase Manhattan naj bi bila tudi prva ameriška banka, ki je po vojni začela sodelovati z Jugoslavijo, zato se je Rockefeller srečal tudi z maršalom Titom, piše na srbski spletni strani tabloidne revije Blic in spletnem portalu Depo, ki citira srbsko novinarko Miro Adanjo Polak, ki je naredila intervju z njim. Rockefeller naj bi ji dejal: »Tito me je od nekdaj impresioniral kot voditelj kompleksne države v nemirnem svetu in vizionarski mednarodni državnik. Bil je velik vodja, ki je osnoval Jugoslavijo v duhu bratstva in enakosti in kot vodja gibanja neuvrščenih veliko prispeval k miru v svetu, njegova ideja bo živela v prihodnosti.«

»Bili so ljudje, ki so trdili, da so moje aktivnosti neprimerne in nezdružljive z mojo odgovornostjo do banke,« je zapisal v avtobiografiji. »S tem se ne bi mogel manj strinjati. Tako imenovane moje zunanje aktivnosti po svetu so koristile banki, ne samo finančno, pač pa tudi v smislu prestiža, ki ga je pridobila v svetu.«

Za razliko od brata Nelsona, guvernerja New Yorka, ki je za kratek čas postal podpredsednik ZDA, in drugega brata Winthropa, guvernerja Arkansasa (z Yala so ga izključili zaradi nesramnega vedenja), je David zavrnil kar nekaj političnih funkcij. Kot bankir in milijarder je imel večji vpliv na globalno politiko od večine ameriških predsednikov. Prav tako se ni umikal s političnih podijev in javnosti kot njegova druga brata, John D. tretji in Laurance, ki sta se usmerila predvsem v filantropijo. David Rockefeller se je usmeril v posel in potovanja ter v razmišljanje o novem svetovnem redu.

Seznam njegovih velikih del je obsežen. Prejel je častne doktorate številnih univerz, leta 1998 ga je Bill Clinton nagradil s predsedniškim odlikovanjem svobode, najvišjim državnim priznanjem. Foto: AFP

Leta 1954 se je v hotelu Bilderberg, ki stoji v nizozemskem mestecu Oosterbeek, kakšnih 100 kilometrov jugovzhodno od Amsterdama, prvič sestala skupina poslovnežev, politikov, aristokratov in drugih članov svetovne elite. Sestanek je sklical nizozemski princ Bernhard, pobudo za sestanek pa naj bi dal poljski politični begunec in pobudnik evropskih združevalnih procesov Józef Retinger. Eden od poročevalcev na prvem sestanku je bil tudi David Rockefeller.

Od takrat se okrog 100 oseb, ki pripadajo gospodarski, politični, aristokratski in akademski eliti, vsako leto sestane v kakšnem hotelu, ki je včasih nekoliko odmaknjen, in v tajnosti razpravljajo o smereh razvoja svetovnega gospodarstva in politike. Udeleženci se morajo zavezati, da ne bodo citirali drugih udeležencev, lahko sicer razkrijejo idejo, ki so jo slišali, a ne smejo razkriti, kdo jo je izrekel. Tudi varovanje skrivnosti povezuje ljudi.

Nekoč se je David Rockefeller zahvalil glavnim urednikom New York Timesa, Washington Posta in revije Time: sodelovali so na diskretnih sestankih in vendarle o vsebini strateških pogovorov niso napisali niti vrstice. Leta 1973 je ustanovil Trilateralno komisijo, ki sama sebi pravi »nevladna organizacija«, z namenom »negovati odnose s Severno Ameriko, Japonsko in zahodno Evropo«. V resnici je bila njena osnovna ambicija vključiti Japonce v mednarodni dialog, in tako je prvi sestanek Trilaterale potekal oktobra 1973 v Tokiu, »prizadevanja za mir in blaginjo« so se potem nadaljevala v japonskem Kjotu. Če primerjamo člane Bilderbergove skupine in Triletarele, se imena članov, najvplivnejših mož (in nekaterih žena) sveta, deloma podvajajo.

Zanimivo, da je Rockefeller leta 1989 prodal 51 odstotkov premoženja Rockefeller Group (med drugim je bila lastnica Rockefellerjevega centra) japonski družbi Mitsubishi, ki je kasnepovečala svoj delež v družbi za 80 odstotkov. S tem si je prislužil precejšnjo kritiko javnosti, češ da je razprodal pomemben nacionalni simbol. Kritike so se še zaostrile, ko je bila družba Mitsubishi po japonski ekonomski krizi (?) prisiljena razglasiti bankrot Rockefellerjevega centra.

Nikoli ni skrival, da si prizadeva za novo svetovno ureditev, torej, da svet vodi peščica ljudi, elita in svetovni bankirji, in kar pravzaprav nikoli, s teorijami zarote ali brez njih, ni bilo daleč od resnice. Če kdo, je to najbolje vedel on sam. Njegov oče in njegov ded prav tako. Že John F. Hylan, župan New Yorka med letoma 1918 do 1925, je opozarjal, da »je resnična grožnja naši republiki nevidna vlada, ki kot orjaška hobotnica steguje lovke po naših mestih, zveznih državah in narodu. Mala združba vplivnih mednarodnih bankirjev virtualno vodi Združene države zaradi lastnih sebičnih interesov in nadzirajo večino časopisov in revij v tej deželi.«

Kot je zapisal Ali Žerdin v reviji Delo De facto, je zaradi organizacij, kot sta skupina Bilderberg in Trilateralna komisija, svet manjši. »Ker gre za prizorišča, na katerih se srečujeta biznis in politika, ima biznis dober dostop do ljudi, ki v imenu ljudstva in z mandatom ljudstva sprejemajo politične odločitve. Narobe pa je, ker ima privilegiran dostop do ljudi, ki sprejemajo ključne globalne politične odločitve, le biznis. In da do osmoze med svetom politike in svetom biznisa prihaja v dvoranah in sejnih sobah, katerih vrata so tesno zaprta za javnost.«

Filantropija

V tej luči so lahko tudi orjaški zneski za filantropijo samo druga stran kovanca, ki predstavlja povečevanje razlik med revnimi in bogatimi. Velike fundacije vplivajo na odločitve na področju zdravja, hrane, prehranjevanja in kmetijstva v državah v razvoju in s tem odpirajo vprašanje, kako vplivajo na odločitve vlad in OZN. Zato gotovo obstaja tudi druga plat fenomena Davida Rockefellerja, ki jo težko najdeš na spletu, ne v arhivih osrednjih svetovnih časnikov in revijah. Strani z naslovi, ki morda obljubljajo analizo tudi druge plati njegovega delovanja, so nedostopne ali izbrisane.

Zanimiv podatek se pojavi v biografiji njegovega brata Nelsona, v kateri je nekdanji agent Cie izjavil, da je bil David Rockefeller redno seznanjen z operacijami Cie, da je imel povezave z šefi različnih oddelkov agencije, ki jo je vodil njegov dobri prijatelj Allen Dulles.

S svojimi povezavami in vplivi se je kdaj tudi uštel; leta 1979 sta s prijateljem Henryjem Kissingerjem vplivala na predsednika Jimmyja Carterja, da je za rakom obolelemu diktatorskemu iranskemu šahu dovolil vstop v ZDA. Sprožili so diplomatski škandal, uporniki in Homeinijevi privrženci so vdrli na ameriško veleposlaništvo v Teheranu in kar 13 mesecev zadrževali talce; to je Carterja stalo predsedniškega stolčka. En del te kompleksne zgodbe o pobegu šestih talcev je uporabil Ben Affleck v filmu Argo, ki ga je režiral, produciral in v njem odigral glavno vlogo.

Roditi se kot Rockefeller

Rockefeller se je seveda zavedal misterioznosti, ki je obkrožala njegovo družino. »Seveda se na trenutke zavedam, da z mano ravnajo drugače. Nobenega dvoma ni, da so takšna finančna sredstva, ki sem se jih, zahvaljujoč staršem, naučil uporabljati z zadržkom in diskretnostjo, velika prednost,« je dejal.

Rojen na Manhattnu, 12. junija 1915 na posestvu v Zahodni 54. ulici št. 10, ki je bila takrat največja zasebna rezidenca v mestu, v devetih nadstropjih hiše so bili tudi igrišče za squash, zdravniška ambulanta, glasbena dvorana, hiša je vrvela od služinčadi, varušk, negovalk, kuharjev, sobaric in pomočnic. Vsak večer, ko so skupaj večerjali, se je oče oblekel v smoking in mati v večerno obleko, ista pravila so veljala za otroke. Na teh večerjah je David kot deček z odprtimi usti strmel v goste, ki so prihajali, med njimi pisatelj in letalec Charles Lindbergh, ki je zaslovel, ker naj bi prvi preletel Atlantik (pa je bil v resnici drugi), pa kontraadmiral vojne mornarice ZDA in polarni raziskovalec Richard Byrd, včasih je prišel na večerjo sam Sigmund Freud. Ta stavba je zdaj del Muzeja moderne umetnosti (MoMA), ki ga je leta 1929 pomagala ustanoviti njegova mama Abby Aldrich Rockefeller.

Poletja so preživljali v »počitniški hišici« s 107 sobami v Seal Harborju, vikende na posestvu Kykuit, severno od New Yorka, v Tarrytownu oziroma Wechestru, kjer je David z dedom igral karte in golf.

Na 1400 hektarih zemlje, kjer sta stala posestvo Kykuit in okoliško naselje Pocantico Hills, je večina prebivalcev delala za družino in živela v hišah, ki so bile v lasti »Starega očeta«, ki ga v svoji knjigi imenuje Grandfather. Z veliko začetnico. Prav na tem »idiličnem« mestu, ki je po fotografijah sodeč videti kot »ameriški Versailles«, znotraj obložen z deli Matissa, Chagalla, Warhola in Picassa, je David razvil fascinacijo z insekti, ki jih je lovil z osvetljeno rjuho. Mladostna obsesija se je potem razvila v največjo kolekcijo hroščev na svetu. Na posestvu s fascinantnim pogledom na reko Hudson, zaradi katerega se je stari Rockefeller zaljubil v ta kos zemlje, kot piše Nathan Laliberte, pridelujejo organsko hrano, v naravnem parku lahko sprehajalec uživa v številnih opazovalnicah ptic, ki jih je tu vsaj 180 vrst.

Ko je John D. Rockefeller pri 97 umrl, ne da bi dočakal 100. leto, kot si je zamislil, je imel David 21 let. »Roparski baron«, ki je po mnenju mnogih pojem brezobzirnega kapitalizma, je v Spominih njegovega vnuka opisan kot »zelo veren, prijazen človek, ki je redno hodil v cerkev in dobro pripovedoval zgodbe in čigar poslovni principi so bili preprosti, dobri in malo staromodni katoliški«.

Njegov stari oče je lahko redno hodil v cerkev, a težko bi rekli, da je deloval po krščanskih načelih. Kariero naj bi »začel v šiviljski trgovini v Clevelandu s petimi dolarji plače na teden«, nato se kot menedžer vzpenjal, dokler ni leta 1870 prevzel naftne družbe Standard Oil, ki je imela v času na trgu naftnih derivatov skorajda monopol. In to v času, ko se je naftni trg zaradi izuma avtomobila širil z izjemno hitrostjo. V rokah je imel jeklarne, pristanišča, železnice in ameriški kongres. Iz njegove vladavine ostaja neizbrisen madež, masaker v Ludlowu. Ko so enote pod vodstvom njegovih nadzornikov poskušale zadušiti stavko rudarjev leta 1913 v južnem Koloradu. Stavkajoči rudarji so se utaborili v šotorih v Ludlowu, železniški postaji severno od Trinidada; ko so jih napadle enote, uničili so naselje, požgali šotore, v izgredih je zgorelo petnajst žensk in otrok.

David Rockefeller je diplomiral na Harvardu leta 1936, nato nadaljeval izobraževanje na univerzi London School of Economics, kjer je, zanimivo, srečal Johna F. Kennedyja in kratek čas hodil z njegovo sestro Kathleen. To pa je tudi vse, kar izvemo o njegovem ljubezenskem življenju pred poroko. In tudi po njej. Družina Rockefeller v svojem dosjeju nima resnejših zasebnih škandalov. Razen nekaj nepojasnjenih smrti članov ožje družine, zaradi česar se v nekaterih spletnih člankih uvršča med tiste ameriške dinastije, ki jih spremlja »prekletstvo«.

Kot 25-letnik je leta 1940 doktoriral iz ekonomije na chicaški univerzi in se poročil z Margaret McGrath, hčerjo uglednega odvetnika z Wall Streeta, ki jo je spoznal na plesu pred sedmimi leti; z njo je ostal skupaj do njene smrti leta 1996. V zakonu se jima je rodilo šest otrok (David Jr., Abby, Neva, Margaret, Richard in Eileen), ki so v zgodnjem otroštvu komaj kdaj videli očeta, se spominja tudi najmlajša Eileen, ki se je pred »bremenom družinske tradicije moči in denarja« kasneje umaknila na mirno posestvo, kjer živi z družino v sožitju z naravo.

David Rockefeller se je namreč kmalu po poroki kot prostovoljec pridružil ameriškim silam v drugi svetovni vojni, boril se je v Severni Afriki in Franciji, tam je zaradi odličnega znanja francoščine postal obveščevalec, piše New York Times, in bil za svoj prispevek odlikovan z najvišjim državnim priznanjem, s francoskim križcem časti, tako kot pred tem njegov oče John D. Rockefeller Jr., ki je doniral sredstva za obnovo zgodovinske in kulturne dediščine, uničene po prvi svetovni vojni, med drugim tudi Versaillesa.

Njegova pogosta odsotnost, najprej zaradi vojne, nato zaradi poslov, je v družini pustila posledice. Njegova žena, ki so jo ljubkovalno klicali Peggy, je dve desetletji trpela za hudo depresijo, o čemer piše tudi v Spominih, ki jih je kot prvi Rockefeller napisal leta 2002, preprosto zato, ker se mu je »zazdelo, da je vendarle živel kar zanimivo življenje«.

V avtobiografiji med drugim opiše »razdejanje, ki ga je videl po Nemčiji in Franciji« tik pred koncem druge svetovne vojne, opisuje tudi trenutek, ko je vstopil v koncentracijsko taborišče Dachau in videl »srhljiv in grotesken krematorij« in barake, kjer »so še visele cunje žrtev«. Najbolj strastno opisani deli njegovih Spominov so seveda tisti, v katerih govori o svojih investicijah, o srečanjih z državniki sveta, diktatorji, bankirji.

V Spominih se dotakne tudi očeta Johna D. Rockefellerja Jr., ki ga opiše kot »čustveno krhkega človeka, ki je hotel imeti ženo Abby nenehno ob sebi in s tem za materino prisotnost prikrajšal nas, otroke«. Morda ni bil »kriv« samo oče, Abby je bila izjemno aktivna v številnih ženskih organizacijah, da njenega angažmaja v MoMI ne omenjamo še enkrat. Konec štiridesetih let jo je nadomestil v upravnem odboru MoME in nato postal predsednik; med drugim je leta 1968 od Gertrude Stein kupil njeno zbirko modernega slikarstva. Tudi »najljubša dela« Gaugina, Matissa, Picassa, ki sta jih zbirala z ženo Peggy, sta zapustila muzeju.

»Imamo prednosti, ki jih nima vsaka družina, hkrati pa skrbi in razhajanja kot vsi drugi,« je rad dejal. In s tem mislil tudi na zadrego, v katero so ga spravljali njegovi potomci v šestdesetih in sedemdesetih, ko so sodelovali v naprednih gibanjih, kot je bilo gibanje proti vojni v Vietnamu.

S štirimi brati je delal v dveh nadstropjih znamenitega Rockefellerjevega centra, tako imenovanega Room 5600, tam je reorganiziral družinske posle in filantropske dejavnosti. Imeli so redne »bratske sestanke«, na katerih so sprejemali odločitve za »skupne interese«, njihovi zapisniki so shranjeni v arhivu, ki naj bi ga v prihodnosti odprli za javnost. Po smrti bratov je postal glava družine in v posel vključil starejšega sina Davida Jr. K sodelovanju v Rockefellers Brother Fund je povabil sorodnike četrte generacije, znane kot cousins, bratranci.

Je tudi zadnji patriarh družine, ki je imel v svojih rokah, dobesedno, skoncentrirano vse družinsko premoženje, ki je bilo, to je treba priznati, kljub vsemu precej manjše od premoženja njegovega deda. Zdaj se dediščina deli na ostale potomce, ki jih imenuje bratranci, sam je v intervjuju za New York Times leta 1995 dejal: »Ko se družina tako multiplicira, kot se je naša, je težko ohranjati njeno identiteto. Tam je tudi izjavil, da vidi pomembno vlogo zasebnega sektorja v sodelovanju s svetovnimi vladami za korist vseh strani.

Newyorški Medičejci

Kot piše Suzanne Loebl v knjigi America's Medici (2010), nekakšni raziskavi filantropske in kulturne dediščine Rockefellerjev, je družinska strast do umetnin transformirala celotno umetniško infrastrukturo Amerike 20. stoletja. Ne samo, da so pomagali ustanoviti muzeje, kot so MoMA, Cloisters, Metropolitanski muzej umetnosti, Muzej orientalske umetnosti v okviru chicaške univerze, in arhitekturne projekte, kot so Rockefeller Center, Riverside Church in Lincoln Center, »njihovi dosežki so za vedno spremenili kulturno pokrajino zahodnega sveta«.

Za koga ali kaj je torej bilo srce Davida Rockefellerja? Gotovo je dejansko ljubil umetnost, ni je videl zgolj kot investicijo, dobiček se je pripetil spotoma. Ker je bil pač Rockefeller.

Leta 1960 je kupil Rothkejevo sliko za 10.000 dolarjev, maja 2007 so jo na dražbi prodali za več kot 72 milijonov dolarjev. Ljubezen mu je privzgojila mama Abby, ki je, še preden je začela projekt MoME, zbirala impresioniste, najraje Matissa, s katerim je prijateljevala, pa Cezanna, Tolousa-Lautreca, tudi van Gogha in Picassa, še preden je dosegel svetovno slavo. Tudi tega se dotakne v svojih Spominih; govori o večerji v Parizu leta 1944, ko je bil eden izmed štirih povabljenih tudi Pablo Picasso, ki je, kot piše, »vojno preživel na jugu Francije, po vojni pa postal komunist«. »Bil je prijazen in topel, ne nazadnje je vedel, da je moja mati strastna zbirateljica njegovih del na drugem koncu Atlantika.«

Na svoj devetdeseti rojstni dan je Muzeju moderne umetnosti zapustil 100 milijonov dolarjev, kar je postalo glavna novica kulturnih in družabnih strani; na svečanem gala sprejemu naj bi 850 ljudi za rezervacijo mize plačalo 90.000 dolarjev. 100 milijonov naj bi dobila Rockefellerjeva univerza in Harvard.

Rockefeller simbolizira konec ere, tip kapitalizma, ki izginja. Seveda pooseblja kapitalizem »roparskih baronov« industrijske dobe, ki jih je gnala želja po dobičku, hkrati pa je ta kapitalizem kljub vsemu poskušal vračati delček dobička skupnosti. Tega ne moremo reči za nove barone kapitalizma. »Nikogar ni, ki bi lahko stopil v njegove čevlje,« je dejal njegov dolgoletni prijatelj Warren T. Lindquist za Times leta 1995. »Ne zato, ker nihče ne bi bil tako pameten in talentiran, ampak zato, ker je svet danes preprosto zelo drugačen.«